Zgodovina Evrope

History of Europe

© zgodovina.eu

 RAZISKAVE ŠOLSTVO POLITIKA MEDIJI SORODNO 

YouTube User ID: aaDxVEM-pOqNmbDLBWxsPQ YouTube Channel ID: UCaaDxVEM-pOqNmbDLBWxsPQ http://youtu.be/O8HMUkBUZuA http://youtu.be/BnEEeXa2T9Q http://youtu.be/a7PwbxVHqR0 http://youtu.be/vfKalckRrZ8 http://youtu.be/HWCrYOk_Rhs
  

 

  
     

Glavna stran

 

Lažni temelji
hrvaške zgodovine
 

 

ogier = žrebec, Polsko-slovenski slovar str. 506

 

Še danes, ali pa celo čedalje bolj, Hrvati prevračajo resnico na glavo ne le v primeru bitke pri Sisku, pač pa tudi na drugih področjih, npr. pri tiskanju "hrvaških" protestantskih knjig in praktično na vsakem koraku, zato je treba biti pri sklicevanju na hrvaške vire skrajno previden, saj obstaja zelo velika verjetnost, da so ta potvarjena. Pri hrvaških delih je vedno nujno pretresti originalne vire iz katerih izhajajo!

 

Mogočna hrvaška državnost (hrvatsko pravo) z nadoblastjo nad ogrsko Slovenijo in Bosno, si je pod diktatom in skrajno hrvaško agresivnostjo utrla pot v zgodovinske knjige in šolske učbenike. O tem nas še danes zavajajo z nedokazanimi ter nelogičnimi trditvami. Laži so se tako globoko zasidrale v evropsko zavest, da se povsod, kamorkoli se obrnete, spotaknete ob Hrvaško, ki naj bi od 10. stol. segala vse do reke Drave, česar pa ne potrjuje noben vir! Gre za posledice potvorb zgodovinskih dejstev, izvirajočih iz pretiranih apetitov hrvaških nacionalistov 19. stoletja. Koder so hrvaška hotenja spričo jasnih dejstev ostala pred zaprtimi vrati, so jih Hrvati odprli na silo, s potvarjanjem. Takemu delovanju se reče retrogradno ponarejanje zgodovine, kar je dr. Petru Štihu dobro poznano.

 

Hrvati pa niso spreobračali je zgodovinskih dejstev, pač pa so v podkrepitev laži potvarjali tudi imena in jezik. Nadležna in sama po sebi zgovorna imena Slovenje in Slovenci oz. Slovinci, še sedaj proglašajo le za različico imen Hrvaška in Hrvati. Že Jernej Kopitar je na začetku 19. stol. ugotovil, da tisti, ki se jih imenujejo Hrvati, niso enotna etnija. Delijo se v dva dela. Severno od reke Kolpe in Save bivajo Slovenci, čeprav je njihov jezik že marsikje dosti zapacan s srbščino, južno od njih pa Srbi.1 Taka delitev, upoštevajoč beg Hrvatov in Srbov pred Turki, se dokaj dobro pokriva z razmejitvijo med ogrsko Slovenijo in Hrvaško po Dinarskem gorstvu. Čeprav jezikovno gledano ne gre za povsem čisto delitev, je pa v osnovi gledano taka ugotovitev povsem pravilna, kar so leta 1846 potrdila tudi prva štetja prebivalstva v Avstriji.2

 

 

Popis 1846, Slovenci ali Vendi, Hrvaški Slovenci Hrvaški Srbi južno od Slovencev 

Karta iz leta 18462, ki prikazuje pripadnost posameznemu narodu v takratni Avstro-Ogrski monarhiji. Avtor Karl Czoernig (po slov. prednikih Černik). Avstrijske Slovence sredi 19. stol. jasno poimenuje Slovenci ali Wendi.

Zanimiva so tudi razmerja med narodoma na Hrvaškem. Hrvaški Slovenci živijo na območju severno od reke Kolpe, Karlovca in reke Save, pa vse do reke Drave. Hrvaški Srbi pa južno od Slovencev.

 

 

Hrvati so Slovence v Gorskem Kotarju razglasili za Hrvate, katere od osamosvojitvi leta 1991 še bolj kot prej silijo v to, da tudi doma, za štirimi stenami z otroci govorijo hrvaško.3 Slovence v Medmurju so si, spet na silo, prigrabili leta 1918 ter jih z ustrahovanjem, zatiranjem in inštitucionalnim raznarodovanjem prekrstili v Hrvate! Narodni svet za Štajersko v Mariboru je 7.11.1918 v Lublano javil, da v Medmurju pritiskajo Madžari strahovito na Slovence, ker so se ti izjavili za Jugoslavijo.4 Za ostale primere glej članke Slovenska Istra, Slovensko Medmurje, Verodostojnost Hrvatov in Primeri verodostojnosti Hrvatov.

 

Posledice potvorjenih zgodovinskih dejstev, ki so si jih privoščili Hrvati, da bi upravičili zasedbo ozemelj, ki jim niso nikdar pripadala, so velike. Hrvaška politika temelji na potvarjanjih in lažeh ter iskanju takih zavezništev, ki bi jih ščitila, pri njihovem nečednem početju. Glede na njihove izkušnje, da se jim imperialistična politika z veliko galame, potvarjanja in kriminala  izplača, se nikdar niso zadovoljili z že prigrabljenim. Nasprotno, opogumljeni z uspehi vedno znova in znova ustvarjajo konfliktne razmere ter poskušajo po uhojeni poti prigrabiti še več in več.

 

Nadvse težavne posledice potvorjene hrvaške zgodovine bo potrebno sanirati in jo s strokovno revizijo spraviti v okvire neovrgljivih dejstev, vso literaturo in šolske programe pa v skladu z resnico postavit na realna tla. Prav tako je nujno prevrednotiti samovoljne hrvaške jezikovne, narodne in politične navedbe in stališča ter jih razlagati tako, kot so bile napisane. Deželani Slovenje ali Slovenjeh (danes pod Hrvati) so sami sebe imenovali Slovenci ali Slovinci ter so zelo jasno in nedvoumno pokazali, kje se začne Hrvaška in vedeli povedati, da šele tam prebivajo Hrvati.

 

Ni mogoče sprejeti sprevrženih potvorb, ki so na nivoju trditev, da so Ukrajinci in Rusi ali Makedonci in Srbi eno in isto ljudstvo, le da se včasih imenujejo tako, drugič pa drugače. Za ekipo dr. Petra Turka je sanacija tega retrogradnega ponarejanja zgodovine sedaj prednostna naloga.

 

 

Obri ali Avari

Ime Hrvati

Selitev Hrvatov v Dalmacijo

Obdobje ravnotežja

Madžarski vpliv in podrejenost

Vzpon Turkov v Evropi

Hrvati po Mohaču

Uskoki ali Vlahi oz. Srbi

Ime Slavonija

Polom Turkov pri Sisku

Izgon Turkov v Bosno

Priselitev Srbov med Slovence

Uničenje panonskih Slovencev

Slovenci na zahodu Slavonije

Sprememba knjižnega jezika

Posrbljenje slovenskih imen

Aktivno ruvanje slovenščine

Ilirske province

Revolucionarno vrenje 1848

Avstro-Ogrska

Žumberk - krajnsko ozemlje

Hrvaški genocid 1918-41

 

O knezu Tomislavu s komentarji

 

 

 

     

nazaj

    
     
     
     
  

Obri ali Avari

 

 

Veliko je vprašanj o tem, kdo so Hrvati? Od kod izvirajo? So sploh Slovani? Še več kot vprašanj pa je odgovorov. Vsak od raziskovalcev prepričano razlaga ugotovitve iz svojega pogleda na problematiko, toda nihče še ni prišel tem vprašanjem do dna. Gre za široko problematiko in za malo podatkov iz katerih bi lahko sestavili pravilen mozaik te zgodbe. Ker je usoda Hrvatov tesno povezana z usodo Obrov, je za razrešitev problema izvora Hrvatov je bistvenega pomena poznavanje Obrov.

 

Battle between the Avars and the Franks (Carantanians), beginning 9 century; Spopad med Obri in Franki (Karantanci), začetek 9. stol.


Spopad med Obri in Franki (Karantanci), začetek 9. stol.vir

 

 

Karantanci so se pogosto bojevali z Obri, toda poklicali so jih tudi na pomoč proti Bavarcem, a ob drugih priložnostih tudi Bavarce za pomoč proti Obrom. Ko so Obri postali preveč nadležni, ker niso hoteli sprejeti krščansko vero in se s tem pokoriti Frankom, so jih ti skupaj s Karantanci in Langobardi napadli. Leta 791 pa se je vojaškemu pohodu pridružil še slovenski knez Vojnomir iz panonske Slovenije. Franki z zavezniki so ključno zmago dosegli med vojnim pohodom Karla Velikega in njegovega sina Pipina leta 796, dokončno pa so Obre razbili leta 803. Del Obrov se je umaknil, preostali pa so se asimilirali.

 

zapisano: 14.12.2013

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Ime Hrvati

 

 

Zanimivo je, da se ime Hrvati v zgodovinskih virih pojavi šele potem, ko Obri zasedejo panonsko nižavje in v 7. stol. ustanovijo obrski kaganat (cesarstvo). Viri navajajo imena Hrvati vedno na mejah obrske države, kar je samo po sebi zgovorno in kaže, da so Hrvati tesno povezani z usodo Obrov. Enako ugotavlja tudi avstrijski zgodovinar Walter Pohl,75 direktor Inštituta za srednjeveške študije in avstrijske Akademije znanosti.

 

Ime Hrvati se sprva pojavi na jugu Polske in zahodnem delu današnje Ukrajine, pozneje pa tudi na Moravskem, v Karantaniji in v južni Dalmaciji. Če je razširitev Hrvatov v času obrske nevarnosti s Polske na Moravsko in v Karantanijo razumljiv, ker so se te dežele stikale v sosedstvu, pa so Hrvati v južni Dalmaciji poglavje zase. Verjetno so podobno usodo kot dalmatinski Hrvatje imeli tudi češki Hrvatje, le da je bilo čeških bistveno manj in na so prišli na gospodarsko, trgovsko in državno visoko razvito ozemlje, kjer Hrvati o kakem prevzemu oblasti niso mogli niti pomišljati.

 

zapisano: 23.1.2014

  
     

nazaj

 

 

  
    
     
     
  

Selitev Hrvatov v Dalmacijo

 

 

Konstantin Porfirogenet v 30. poglavju dela De administrando imperio pravi, da je cesar Heraklij (610-41) poklical bele Hrvate (polske Turke) v Dalmacijo. Tam so se vojskovali z Obri in jih premagali. Porfirogenet trdi, da so poraženi Obri ostali v Dalmaciji in da se jim še vedno vidi, da so Obri,74 kar pomeni, da so imeli Obri svojstvene obrazne poteze, ki bi se jih verjetno še danes dalo rekonstruirati.

 

Nekateri zatrjujejo, da v bizantinski cesar Heraklej v tem času ni imel nikakršne moči Hrvatom zapovedati naselitev v novo domovino, saj so se Obri in Slovani naseljevali po lastni volji.78 Pri takih izjavah gre za nepremišljene trditve. Zakaj? Iz več razlogov. Slovani nastanejo šele v 19. stol., zato besede "Σχλάβοι, Σχλάβων" ni mogoče prevajati kot Slovane, pač pa kot Slovene, kar pa je bistvena razlika, saj Sloveni kot staroselci že tisočletja bivajo v prostoru med Baltikom, Alpami, Jadranom, Karpati  in Črnim morjem. Ko so Obri in Sloveni premagali Bizantince, so se na ozemlja, ki so jih zavzeli, lahko naseljevali kolikor jih je bila volja in to je več kot logično! Za to niso potrebovali dovoljenja bizantinskega cesarja, kar pa ne velja za Hrvate, saj niso bili niti Sloveni, niti Obri. Ali povedano drugače. Ko so Sloveni in Obri premagali Bizantince, to ni odprlo prostora tudi Hrvatom, ker so se ti za plačilo borili proti enim in drugim. Da bi se borili proti Obrom na nekdanjem bizantinskem ozemlju, pa so brez dvoma potrebovali dovoljenje in naklonjenost bizantinskega cesarja Heraklija, sicer bi jih ti imeli prav tako za napadalce.

 

zapisano: 19.1.2014

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Obdobje ravnotežja

 

 

O tem, da bi bil Tomislav kralj ni nobenih dokazov. Papež Janez X. ga naj bi leta 925 naslovil z Rex Chroatorum, vendar pa o pravnem aktu kronanja ni nobenih dokazov, prav tako bizantinski viri ne navajajo nobene spremembe in ga vseskozi naslavljajo s knezom.10 Hrvaški knez Tomislav, naj bi se leta 925 odpravil s svojo vojsko na osvajalni pohod proti severu, premagal Madžare in priključil Slavonijo Hrvaški ter s tem postavil temelje sodobni Hrvaški od Jadrana do Drave. Žal o tem ne govori noben vir. Leta 927 naj bi Slavoniji vladal ban Štefan Svetoslavec, vendar o bojih za razdružitev s Hrvaško ni poročil.

 

 

Croatia to the Drava River does not proofs a single original source, but is the result of daydreaming!; Hrvaško državo do reke Drave ne potrjuje niti en sam vir, ampak  je plod prebujne domišljije!

 

Razširitev Hrvaške države do reke Drave?

Trditev nima podlage v niti enem viru, ampak  je plod prebujne domišljije!

 

 

Slavonija naj bi bila ponovno združena s Hrvaško pod Zvonimirjem leta 1070, vendar o tem ni nobenega dokaza. Knez Zvonimir je vladal Slavoniji med 1064–1089 kot slavonski ban, ki v Hrvaški ni imel nobene oblasti. Edini zanesljiv vir o njegovem poreklu pove, da je bil učitelj s priimkom Šestak in da je bil njegov stric po materini strani imenovan Streza (op.p: Ne gre za ime, pač pa za zapis sorodstvenega razmerja stric. Mamin brat je hrvaško ujak in ne stric.), da je prispeval k izgradnji samostanov in da je imela njegova družina nekaj posestva v bližini Biograda (op.p: Ker je bila to slovenska družina, ki je bivala na področju panonske Slovenije, gre bodisi za Biograd v današnji osrednji Bosni, bodisi za posest v bližini današnjega Belgrada (staropanonsko Bilgrad) in ne za znano letovišče Biograd na morju!).11

 

Leta 1054 je prišlo do dokončnega razkola na zahodno in vzhodno cerkev. V času Krešimirjevega vladanja sta bili leta 1060 in 1064 organizirani cerkveni sinodi, ki sta sprožali velike napetosti in celo spopade med predstavniki papeža, protipapeža in glagoljašev. Krešimir je bil pristaš glagoljašev, Zvonimir pa pristaš papeževe smeri. Na začetku leta 1075 je hrvaški kralj Peter Krešimir IV. imenoval slavonskega bana Zvonimirja imenoval za vojvoda in sovladarja Hrvaške. Kaj je botrovalo tej nenavadni potezi ni znano. Vsekakor je bil Krešimir deležen papeških pritiskov, ki jih je morda skušal ublažiti s kompromisom. Vir pravi: "Malo slovansko kraljestvo je bilo pod vplivom latinskega krščanstva in je leta 1074 postalo »vazal Sv. Petra«".12 Ne glede na to so v letu 1075, Normani iz južne Italije napadli Hrvaško in ujeli Petra Krešimirja, ki je umrl kmalu zatem. Nasledil ga je Zvonimir, ki je bil 8.10.1076 v Solinu ob prisotnosti papeža Gregorja VII. kronan za kralja Hrvaške in pri tem prejel še ime Dimitrij. Zakaj je Krešimir Zvonimirju zaupal sovladanje Hrvaške ni znano? Zvonimir je bil sorodstveno vezan na Ogrsko. Poročil se je leta 1063 z Ilono, hčerko ogrskega kralja Bela I. Glede na pogosto spletanje meddržavnih zavezništev s porokami pa je mogoče, da je bil Krešimir IV. poročen s Zvonimirjevo teto, prej po očetovi kot po materini strani?

 

Po kronanju je Zvonimir vladal dvema deželama, Slavoniji kot ban in Hrvaški kot kralj. Noro bi bilo iz tega sklepati, da gre za "ponovno" združitev celotne Hrvaške do Drave, saj sta obe deželi ostali še naprej popolnoma samostojni, ločeni in vsaka s svojimi zakoni, čeprav je obema vladal isti vladar do 20.4.1089, ko je Zvonimir umrl. Prav tako ni resnici vzdržno govoriti o združitvi s Hrvaško, saj je šlo za obratno smer ozemeljske širitve. Glede na to, da je Slovenec Zvonimir Šestak, ban Slavonije postal hrvaški kralj in s tem poleg panonske Slovenije postal še vladar Hrvaške, bi lahko prej po govorili, da se je Slovenija razširila do Jadrana, a tudi to ni res, ker kot je bilo že rečeno, ni šlo za združitev.

 

Takih primerov, ko je ena in ista oseba vladala več deželam je vse polno, zato se hrvaški "znanstveniki", ki podpirajo tezo, da je Zvonimir ponovno združil Hrvaško do Drave, spuščajo na neverjetno nizek nivo. Naprimer Štefan V. ogrski je med leti 1257 - 1272 vladal več deželam. Bil je kralj Ogrske, vojvoda Transilvanije, vojvoda Štajerske, kralj Hrvaške in kralj Srbije. Po hrvaški znanstveni metodi, se je Ogrska pod njegovo vladavino raztezala od Alp (Vojvodina Štajerska) do Jadrana in od Karpatov do Ohrida. Drugi primer pa je Venčeslav III. češki, ki je bil leta 1305 kralj Češke, kralj Polske, kralj Ogrske, kralj Hrvaške in kralj Srbije. Po hrvaški znanstveni metodi, se je Kraljevina Češka pod vladavino Venčeslava III. raztezala od Baltika do Jadrana in do Bizantinskega cesarstva.

 

 

Method of Croat scientists, Croat domination on Slavonia, Kingdom of Bohemia expanded to Greece; Strokovnost hrvaških znanstvenikov, Slavonija del Hrvaške, Češko kraljestvo do Grčije


Po strokovni metodi, ki jo hrvaški znanstveniki uporabljajo za dokazovanje

Slavonije kot dela hrvaške države, bi se Češko kraljestvo pod

Venčeslavom III. češkim raztezalo od Baltika do

Bizantinskega cesarstva.

 

 

Ko je 20.4.1089 Zvonimir umrl, je njegova soproga, hrvaška kraljica, zahtevala prestol, za svojega brata in kralja Ogrske Ladislava I. To ponovno potrjuje zgoraj zapisano tezo, da je kralj Zvonimir (tudi njegova žena) Hrvaško dojemal kot podrejeno njemu, slavonskemu in širše gledano ogrskemu plemiču, ne pa da se je pod njegovo vladavino oblast Hrvaške "ponovno" razširila do Drave! Kot kaže je večina Hrvatov sprejela Zvonimirja, bana Slavonije za svojega kralja, niso pa hoteli sprejeti  ogrskega kralja, čeprav sta se oba štela za ogrska plemiča. Dedovanje plemičev je bilo podvrženo dokaj jasnim pravilom, razen kadar se je vmešal pohlep ali so se stvari odvile drugače, kot so nekateri pričakovali. Hrvaška zavrnitev ogrskega kralja Ladislava I. in izvolitev Krešimirjevega nečaka Štefana II. je vodila v konflikt, saj ga hrvaška kraljica Ilona ni priznavala.

 

zapisano: 1.11.2013

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Madžarski vpliv in podrejenost

 

 

Ko je leta 1091 Štefan II. umrl se je vnel boj za hrvaško dediščino. Proti ogrskemu vplivu sta v ozadju vlekla poteze tudi papež Urban II in bizantinski cesar Alexej I., preko njega pa še beneški dož Vitale Faliero. Vir pravi: "Ko se je leta 1090 hrvaški prestol izpraznil, je nastal kaos in ena izmed baronskih frakcij je pozvala Ladislava, naj ga zasede. Ta si je priključil Hrvaško leta 1091 brez večjega odpora, čeprav se je moral zaradi napada nomadskih Kumanov na vzhodno Ogrsko predčasno vrniti in pustiti zasedbo Dalmacije (»latinska« mesta na obali in otokih) svojemu nasledniku. Za upravitelja je imenoval svojega mlajšega nečaka Almosa"12 in še "Najpomembnejša pridobitev tega obdobja je bila leta 1091 Hrvaška, ki jo je (op.p: Ladislav) dobil  kljub papeškemu kljubovanju."12 Nad ogrsko so se zgrnile temne sile. Bila je oslabljena zaradi napada Kumanov in zaradi zanetenega spora med ogrskim kraljem Ladislavom I. in njegovim nečakom Álmošem. Težko situacijo so skušali izkoristiti Benečani tako, da se je dož razglašal za kneza Hrvaške, kar je pripisati temu, da naj bi bila mati Krešimirja VI. beneškega porekla. Ob podpori Bizantincev, Benečanov in papeža je bila na Hrvaškem močnejša bizantinska stran, ki je leta 1092 izvolila Petra za kralja Hrvaške, medtem ko je Slavoniji že po smrti Zvonimirja leta 1089 zavladal Ladislav I, tako kot je terjala Ilona, baníca Slavonije.

Po Ladislavovi smrti leta 1095 je kralj Ogrske postal Koloman I., ki je bil sprva škof. Čutil zadosti močnega, da je ponovno odprl terjatve do Hrvaške. Ker je bil politično spreten, je na svojo stran pridobil papeža, Bizantinci pa so bili zaposleni s križarskimi vojnami. Izkoristil je ugoden čas in se leta 1097 z vojsko odpravil proti Hrvaški. Do bojev med ogrsko in hrvaško vojsko je prišlo na gori Gvozd, pozneje preimenovana v Petrovo goro, kjer je bila hrvaška vojska poražena, hrvaški kralj Peter pa ubit. Koloman pa je bil pri zavzetju Hrvaške zelo previden, kar ponovno potrjuje, da je bila Hrvaška samostojna le toliko, kolikor je hodila po poti širših interesov. Za hrvaškega kralja se je dal Koloman okronati šele leta 1102. Posebej v rokavicah pa je delal z obalnimi mesti, ki so bila že tradicionalno pod vplivom Bizantincev in Benečanov. Tega problema se je lotil tako, da je uspešno ponudil bizantinskemu cesarju roko svoje hčere. Po poroki leta 1103 je Koloman še malo počakal, nato pa leta 1105 zasedel vso Hrvaško, vključno z obalnimi mesti.

 

Na podlagi kritične presoje virov je razvidno, da Hrvaška nikdar do leta 1112 ni segala dlje proti vzhodu, kot poteka razvodje Dinarskega gorstva. Hrvaške navedbe o oblasti nad Slavonijo in o panonski Hrvaški pa so plod bujne domišljije in romantične zasanjanosti. Madžari vidijo pripadnost Slavonije nekoliko drugače kot Hrvati, pa tudi leto hrvaške pripojitve postavljajo v leto 1091, ko naj bi jo zasedli brez večjih bojev, a potem vojsko umaknili in ne v leto 1097, ko jo je Koloman zavzel s silo. Glede Slavonije madžarski vir pravi: "Večji del sedanje Hrvaške, namreč Slavonija, ki leži severno od Save, je bila pod madžarskim vplivom malone od osvojitve Karpatskega bazena (op.p: od prve polovice 10. stol., oz. po padcu Velokomoravske leta 907) ".12

 

zapisano: 19.11.2013

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Vzpon Turkov v Evropi

 

 

Vdor Turkov na Balkan se je začel že dosti prej, preden so Turki leta 1453 osvojili Konstantinopel. Po bitki na Marici leta 1371 Turki zasedejo Makedonijo. V bitki na Kosovem polju leta 1389 Turki premagajo srbsko vojsko, leta 1396 pa osvojijo še Bolgarijo. V istem letu so Turki prvič plenili po slovenskih deželah in sicer v okolici Ptuja, nato pa leta 1408 v Beli Krajini. Turki so Konstantinopel osvojili šele, ko je bil le ta že popolnoma obkoljen s turškimi osvojitvami. Leta 1463 Turki zasedejo Bosno in od tod začnejo pogosteje ogrožati sosednje dežele.

 

Zaradi turškega ogrožanja hrvaških interesov je hrvaško plemstvo sklenilo temu narediti konec in Turke odvrniti čim dlje od Hrvaške. Prvo obrambno soočenje Hrvatov s Turki je bilo leta 1493 na področju Krbave, kjer so Hrvati presenetili Turke, vračajoče se s plenilskega pohoda po zahodnih slovenskih ozemljih. Spopad je poznan pod imenom Bitka pri Krbavi, v kateri so Turki popolnoma potolkli hrvaško vojsko. V tej bitki je padel velik del hrvaškega plemstva, kar je zelo oslabilo Hrvaško moč.

 

 

Slavonia before 1526 expands to Dinara Mountain; Slavonija pred 1526 se razteza do Dinarskega gorstva

 

Slavonija pred letom 1526

 

 

Po smrti Matije Korvina (op.p: legendarni "kralj" Matjaž je vodja kmečkega upora 1478 na Koroškem) se je ogrsko plemstvo želelo otresti vrhovne oblasti močnega kralja, zato je za vladarja Ogrske izvolilo češkega kralja Vladislava II., ki je vladal blago, toda všečno sebičnemu ogrskemu plemstvu. Kratkovidna politika pohlepnih ogrskih plemičev je že kmalu pripeljala državo v bankrot. Ker niso mogli plačevati stalne najemniške Črne vojske, so jo plemiči razpustili, prav tako se je začel rušiti sistem državne uprave. Posadke v obmejnih gradovih in utrdbah so prenehale dobivati plače, zato so jih začeli zapuščati. Aristokracija je zavračala pobude za povečanje davkov in utrditev obmejne obrambe. Katastrofalno stanje ogrske države je vodilo do velikega kmečkega upora leta 1514, ki ga je plemstvo brutalno zatrlo. V državi brez resne obrambe, v kateri so bili nezadovoljni vsi razen plemstva, so Turki videli lahek plen za povečanje svojega ozemlja. Turška vojska je 29.8.1526 napadla slabotno ogrsko vojsko in jo v bitki pri Mohaču v nekaj urah porazila.

 

zapisano: 6.11.2013

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Hrvati po Mohaču

 

 

V naslednjih desetletjih so Turki priključevali ozemlja, kos za kosom. Banjaluško krajino so zasedli do leta 1528, preostalo Slavonijo do višine Siska pa do leta 1545.

 

Hrvaški del Ogrske približno do višine Zadra so Turki zasedli že leta 1526, kar je povzročilo prebeg hrvaškega preostalega plemstva proti severu. Ko so leta 1528 zasedli še Liko in Krbavo se je plemstvo premaknilo še bolj proti severu, prav tako prebivalstvo. Turki so pogosto zavzeli opustelo pokrajino, zato so vračajoč iz svojih plenilskih pohodov po sosednjih krščanskih pokrajinah, s seboj pogosto privlekli vklenjene deželane. Samo iz današnje Slovenije so Turki pobili ali odvlekli v Bosno in naprej kar 1/3 prebivalstva. Mnoge so prodali kot sužnje. Za razliko od prvotnih prebivalcev, ti niso imeli nobenih, niti verskih pravic, zato so bosanski muslimani v dokajšnjem delu po rodu in koreninah Slovenci.

 

 

Turkish occupation of Croatia, Bosnia and Slavonia, Croatian migration towards north; 1526 - 1592; Turška zasedba Hrvaške, Bosne in Slavonije, Selitev Hrvatov proti severu


Turška zasedba Hrvaške in Slavonije v letih 1526 - 1592 in smeri selitve Hrvatov

 

 

V času prve polovice 16. stol. so Hrvati zasedli ozemlje slovenske Slavonije med rekami Plivo na vzhodu, Kolpo na severu in Korano na zahodu, tako da se je ime Hrvaška premaknilo proti severu do reke Kolpe. Tri desetletja je vladal mir, nato pa so Turki ponovno začela napadati in zasedali kos za kosom navedeno ozemlje v letih 1558, 1565, 1575, 1576, 1577, 1591 in največ leta 1592, ko so Turki pririnili vse do Siska. Ob Slovenskem kmečkem uporu leta 1573, Hrvatov še ni bilo na severnem bregu Save. Še več. Hrvate so poklicali na pomoč ogrskim plemičem, ki so pomagali krvavo zatreti slovenski kmečki upor. Pridevnik hrvaški je dodan šele v 19. stol. z namenom dokazovanja hrvaške prisotnosti na ozemlju Slavonije in za retrogradno spreminjanje zgodovinskih dejstev.

 

V času med leti 1575 in 1592 so Turki osvojili še del Slavonije južno od Save in Kolpe, ki so ga Hrvati zasedli skoraj 50 let prej. Hrvati so pribežali prek severnega brega Kolpe in Save ter si pogosto na silo priborili slovensko ozemlje od prejšnjih plemičev. Počasi se širilo tudi ime Hrvati in Hrvaška za zahodni del Slavonije, vendar pa je kljub temu dežela Slavonija leta 1770 na jugu še vedno segala do reke Save.

 

Konec 17. stol. se poznajo že tudi hrvaški oz. pravilno srbski jezikovni vplivi v slovenščini, npr. Jurij Habdelič, katerega besednjak že odstopa od Antola Vramca, ki je pisal v čisti panonski slovenščini 16. stol.18

 

 

Croat escape to the north in 16th century and settlement of Slavonia and western Hungary (Burgenland); Beg Hrvatov proti severu v 16. stol. ter zasedba Slavonije in zahodne Ogrske (Gradiščanske)


Hrvaški in dalmatinski begunci se pred turško zasedbo njihovih
domov v 16. stol. zatečejo na zahodno Ogrsko (Gradiščansko)

 

 

Hrvaški kmetje, ki so v 16. stol. bežali pred Turki pa so se selili tudi naprej, na ozek pas ostanka Ogrske, danes Gradiščanske in zahodne Madžarske, kjer so se pomešali s tamkaj živečimi Slovenci. Za te vasi je značilna mešanica slovenskih in srbskih (hrvaških) besed.

 

zapisano: 3.11.2013

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Uskoki ali Vlahi oz. Srbi

 

 

Žumberk je bil že od nekdaj del deleže Krajnske. Po njegovem južnem vznožju je stoletja tekla meja Svetega rimskega cesarstva. Prvi Uskoki so se na Žumberk naselili leta 1526 iz Bosne, leta 1530 pa iz Srbije. Slednji z vojsko 200 konjenikov in 300 pešcev so se obrnili na krajnskega deželnega glavarja in poveljnika Vojne krajine Ivana Kacijanarja in ga zaprosili za naselitev na Žumberku. Ivan Kacijanar je 23.6.1531 nadvojvodi Ferdinandu poročal o nad 1000 Uskokih, ki so pred Turki pribežali na Kranjsko mejo iz Cetinske krajine. Med njimi je bilo najmanj 700 za orožje sposobnih mož z družinami in živino.49

 

17.6.1531 so kranjski stanovi predlagali, naj bi Srbi naselili še v Gerovo, Osilnico in Poljane. Po predlogu kranjskih stanov so "Uskokom odkazali zemljišča z oprostitvijo davka, obresti in služnosti, kot svobodnikom, plačajo naj le desetino od živine, kolikor jim bo mogoče in kolikor se je ne bodo branili. Uskoke so za šest let oprostili vseh davščin in bremen v zameno za opravljanje vojaške službe proti Turkom. Po Ferdinandovem ukazu so bili Srbi od leta 1526 oproščeni celo plačevanja mitnine, kar jim je omogočalo tihotapstvo.49

 

Zaradi nasprotovanja domačinov, drugih prioritet krajnskih stanov, predvsem pa zaradi novih stroškov za njihovo vzdrževanje, o njihovi usodi in obljubljeni vojaški službi ni bilo odločeno. Odklanjali so poljedelstvo, s katerim bi se lahko začasno preživeli, ker bi jih enačilo s tlačani. Raje so ropali okoliške kmete. Spričo velikega opustošenja in pomanjkanja hrane, ki so ga povzročili Srbi, so se kmetje organizirali in jih aprila 1533 pri Metliki in v Žumberku napadli. Srbi pa napada niso razumeli kot odpor proti škodi, ki so jo sami povzročali, zato so nekritično klicali na pomoč rojake iz Pivke in Krasa. Poleti 1533 so bile razmere že zelo napete. Leta 1534 so od krajnskih stanov dobili dovoljenje za stalno naselitev predvsem na Žumberku.49

 

Nasproti Slovencem so bili Srbi močno privilegirani. Ker so bili zelo samosvoji, naduti in neprilagodljivi, so povsod prihajali v spore z lokalnim prebivalstvom. Valvazor o Srbih oz. Vlahih, ki jih je spoznal iz prve roke in od tistih, ki so imeli z njimi stike pove tole: "Zlasti so izvrstni mojstri v umetnosti, nekaj najti, preden človek zgubi, in voljno vzeti, preden človek da. Prav nekaj navadnega pa je, da vtikajo nos prav globoko v vrčke in kozarce in da radi spreminjajo želodec v vinsko klet in jedilno shrambo. Vse je treba takoj pognati! Hodijo od hiše do hiše, goltajo, požirajo in žro, dokler je še kaj. Ko so vse pojedli in ima golt delopust, gredo na plen. Če ga ne dobe pri dednem sovražniku, iščejo križem po deželi, kje bi ga našli. (Ne trdim pa tega o vseh.) Zato nastanejo zaradi njih v deželi često velike nevšečnosti. Drže skupaj kakor veriga in se za kak naklep tako zvežejo, da nihče drugega ne zapusti. Kar sem prej dejal, da radi vzamejo, česar jim človek ne da, se nanaša tudi na snubitev. Če starši na prvo vprašanje ne obljubijo hčere in ne dado privoljenja, pride snubec s petimi ali desetimi konji.. ..naskočijo vrata, vdro v hišo, dekle s silo ugrabijo in odvedejo proti volji staršev".48 Povsod so bili v sporih z okoliškimi kmeti, predvsem zaradi drugačnega načina življenja, kar se je pogosto izrodilo v nasilje in rop.49

 

Zdravorazumski zakupnik gospostva Kostel Adam Langenmantl je predvidel probleme, ki bodo nastali, če bo prepustil kraj večji uskoški naselitvi. Zato je nasprotoval naselitvi okoli 1000 hrvaških Uskokov iz okolice Srba in Obrovca (Lika) leta 1538 in črnogorskih Uskokov iz Cetinske krajine avgusta 1539. Naselitev je zapovedal nadvojvoda, poznejši cesar Ferdinand I., marca leta 1539 pa še deželni zbor kranjskih stanov. Vendar pa je Langenmantl izsilil preselitev Uskokov na Žumberk in v Belo krajino. Daljnovidni baroni Langenmantli so tudi pozneje nasprotovali naseljevanju Uskokov in so ovirali že naseljene družine, zato so se Uskoki iz kostelske doline odseljevali drugam.49 Zmožnost praktične presoje domačinov je zmagala nad vsiljevanjem multikulture iz varne razdalje.

 

zapisano: 30.10.2013

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Ime Slavonija

 

 

Da gre pri imenu Slavonija in slavonski za panonsko Slovenijo in slovenski ne dokazujejo le številne posredne navedbe in logično sklepanje na podlagi primerjalne analize podatkov, ampak tudi neposredne navedbe piscev iz tega časa. Janez Vajkard Valvasor imenuje Slavonsko krajino neposredno "Windischen grentzen" ter nato na mestu kjer našteva ozek pas dežel med Krajnsko, Štajersko in Turčijo pove: "Delijo se v štiri dele: v Slavonsko (orig: Windische), Bansko, Hrvatsko in Morsko krajino".14 Ker Nemci z Windische imenujejo izključno in nedvomno le Slovence in nikoli ne Hrvate, ne Srbe, ne Slovake, pa tudi Slovanovi ne (beseda slovanski nastane šele v 19. stol.), je popolnoma jasno in neovrgljivo, da je lat. Slavonia = nem. Windische = slv. Slovenija!

 

Dokument o sklenitvi bratske (bratovske) zveze 26.6.1415 med štirimi slovenskimi kartuzijami, Zejče (Žiče), Jurklošter, Pleterje in Bistra, jasno in nedvoumno kaže, da se latinsko ime Slavonia nanaša na kraje, ki so še danes v Slovenijiji. Z latinskim imenom Slavonia so bili označeni, ker presegajo ozke deželne meje Štajerske in Krajnske.  več »

Slavonia = Slovenija

Slavonia = Slovenia; Fraternal Alliance of charterhouses Zejče (Žiče), Jurklošter, Pleterje in Bistra; Bratska zveza kartuzij Zejče (Žiče), Jurklošter, Pleterje in Bistra

Listina z dne 26.6.1415 o sklenitvi bratske zveze med štirimi
slovenskimi kartuzijami: Zejče (Žiče), Jurklošter, Pleterje in Bistra.
15

 

Nekdaj, pred prihodom Bolgarov, Srbov, Hrvatov in Madžarov je bila Slovenija razširjena vse od Alp in Jadrana, pa do Karpatov in Črnega Morja. Slovenija oz. lat. Slavonia o kateri je govora, pa se nanaša le na Slovenijo v okviru ogrske države, čeprav druga Slovenija, kjer prav tako živijo Slovenci in govorijo slovenski jezik, hkrati obstaja tudi na drugi strani meje, med Ogrsko in Alpami. Dežela se imenuje Slovenija po Slovencih, ki v njej živijo in ne obratno.

 

Meje Slavonije so se skozi zgodovino spreminjale, a je mogoče ugotoviti, da je stara slavonska meja na jugu tekla po razvodju Dinarskega gorovja in je torej obsegala veliko večino današnje Bosne, na vzhodu je bila meja približno na Drini, na severu pa je tekla po reki Donavi. Na zahodu je bila meja še najbolj spremenljiva, vendar jo lahko le v grobem umestimo na današnjo mejo mejo med Avstrijo in Madžarsko.

 

Z Madžarskim vdorom v Panonsko nižavje se je Slavonska meja ustalila na reki Dravi. Druge meje pa so do turške okupacije Bosne ostale praktično nespremenjene, z vmesnim obdobjem vzpona lokalnih veljakov, kar pa ni vplivalo na spomin o stari slavonski meji. Po umiku Hrvatov pred Turki na sever, se je meja Slavonije premaknila na reko Savo, kjer se je ustalila do današnjih dni. Z vdorom Hrvatov v Slavonijo, se je premikalo tudi ime Hrvaška in Hrvati. V turških časih sta bili deželi politično tudi združeni, toda ne glede na eno politično enoto, na zahodu deželno ime Slavonije v 17. in 18. stol. še vedno seže do reke Sotle. Šele v 19. stol. je zahodni del Slavonije že imenovan tudi Hrvaška, kar ostane do leta 1918.

 

 

Boundary between Slavonia (Slovenia) and Croatia 1770 running on Sava River; Meja med Slavonijo (Slovenijo) in Hrvaško 1770 teče po reki Savi


Meja med Slavonijo (Slovenijo) in Hrvaško leta 1770 teče po reki Savi

 

 

Po Valvazorjevih podatkih se Slavonija v 17. stol. začne severno od reke Save, kar se sklada s prebegom Hrvatov severno čez reko Kolpo do Save, zaradi česar se je ta del Slovenije sčasoma začel imenovati Hrvaška. Isto je razvidno iz vojaških podatkov, ki so opisani v naslednjem poglavju.

 

zapisano: 28.10.2013

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Polom Turkov pri Sisku

 

 

Leta 1578 je bila za obrambo pred Turki, s prispevki dežel Krajnske, Koroške in Štajerske zgrajena dodatna Karlovec. Leta 1578 so bili v Mostu na Muri dogovorjeni ukrepi in organizacija za obrambo pred Turki. Za vzdrževanje obrambnega sistema obmejnih trdnjav in vojske sta daleč največ prispevali sosednji deželi Krajnska in Štajerska in zaradi tega popolnoma obubožali. Krajnska je s svojim deležem vzdrževala Hrvaško krajino, popolnoma pa Morsko krajino.19 Štajerska je vzdrževala Slavonsko krajino (orig: Windische grentzen).20 Delitev stroškov in vpliva med navedenima deželama je tekla po reki Savi. Pomoč pa so obljubljali tudi drugi deli cesarstva, npr. leta 1582 tudi regensburški državni zbor,21 vendar je povečini ostalo zgolj pri obljubah.

 

Po končani vojni s Perzijci, je Sinan paša za vojno proti Avstriji naščuval spreobrnjenega Srba, Hasan pašo Predojevića, vrhovnega upravitelja Bosne. Ta je že leta 1587 v Bosni začel priprave na vojno. Slovenci so cesarja Rudilfa II prosili za pomoč, vendar so bile vse prošnje za pomoč zaman. Turki so leta 1592 udarili na Bihač in ga zasedli, nato pa se blizu Petrinje spopadli z notranjeavstrijsko in slovensko-hrvaško vojsko in jo po izdajstvu premagali. ter zasedli veliko novih ozemelj južno od Save in Kolpe.22 Po veliki zmagi je imel Hasan napadel trdnjavo Sisek, ki se je uspešno branila.

 

 

Sisek, Sisseck, Siseck, Siseg, Sisseg, Sisak


Utrdba Sisek23, nekdaj glavno mesto panonske Slovenije

 

 

Po zimski prekinitvi bojev, se Turki 15. junija utaborijo na desnem bregu Kolpe, prodrejo na drugi breg ter obkolijo Sisek in ga nepretrgoma oblegajo. 17. junija posadka prosi za nujno pomoč, ker bo sicer utrdba padla v nekaj dneh. Pri Turopolju, 30 km SZ od Siska se združi krščanska vojska in napreduje proti Sisku ter se 22.6.1593, na dan sv. Ahaca začne razporejati za boj. Slavonski in hrvaški Ban Tomaž Erdödi je vodil prvi oddelek s 1200 konjeniki in pešaki. Sledila sta mu Andrej Turjaški in Adam Ravbar z jedrom armade, v katerem je bilo krajnsko plemstvo in 300 izbranih strelcev. Štajerski Slovenec Rupreht Eggenberg (Robert Braniborski) in pl. Melchior Rödern sta napredovala z državnimi četami 800 konjenikov in strelcev, koroški in štajerski plemiči pa so jim sledili na koncu maloštevilnega, a junaškega vojaštva. Krščanska vojska je štela komaj slabih 5000 vojakov, turška pa cca. 36.000 vojakov.24

 

 

battle for Sisek; bitka pri sisku, 1593

 

Bitka pri Sisku, kjer so slovenski vojaki v največji meri zaslužni za zmago nad Turki. V bitki je preživelo le 20 % Turkov od 36.000 glave vojske. Dosti jih je padlo v boju, večina pa je v paniki utonila v Kolpi.

 

 

Okrog 11h Andrej Turjaški s samokresom naznani spopad. Slovenci zgrabijo sovražnika na levem krilu. Trikrat zagrme puške v prve sovražne vrste in velika množica Turkov se zvali na tla. Sedaj krščanska vojska z vso silo navalí na sovražnika. Največjo zavzetost in moč proti Turkom pokažeta Andrej Turjaški (krajnski Gideon) in Adam Ravbar v središču krščanske vojske. Turki niso zdržali pritiska, nove čete iz tabora jim hitijo v pomoč. Sedaj udari oddelek državne vojske pod vodstvom Ruprehta Eggenberga na desnem krilu in jih razbije.25

 

Nered v turški vojski je bil vedno večji in kmalu se vsa turška vojska v begu vsuje proti mostu na Kolpi. Most na Kolpi je bil prenatrpan. V odločilnem trenutku krajnska plemiča Štefan Blagaj grof iz Kočevja in baron Jakob Prank, poveljnika (stotnika) arkebuzirjev, s svojima enotama napadeta most čez Kolpo in s tem preprečita urejen umik Turkov.26 Hkrati pa na levi strani pogumno plane na Turke še posadka iz trdnjave Sisek. Gneča pri mostu je bila tolikšna, da so Turki v paniki začeli skakati v Kolpo, sicer bi se sicer zadušili v silnem navalu horde. Od 18.000 mož, ki jih je Hasan paša Predojević povedel s seboj v boj čez Kolpo, se jih je rešilo le 2000. Med mrtvimi je bil tudi sam Hasan paša. Izguba krščanske vojske je bila neznatna, plen pa obilen.

 

 

Battle for Sisek, Birka za Sisek, 1593, Carnioliæ victoria,Krajnska zmaga, Krainischen siegen, Carniola victory, Kranjska pobjeda


Vojna krščansko Evropo, boj za utrdbo Sisek
Carnioliæ victoria,27 Krajnska zmaga, Krainischen siegen,

Kranjska pobjeda

 

 

Andrej Turjaški, največji junak bitke je sklenil svoje poročilo cesarju z besedami: "Vsemogočni Bog je tukaj pokazal svojo moč in se sam boril za svoje uboge kristjane". Papež Klemen VIII. je pisal Andreju Turjaškemu lastnoročno pohvalno pismo. Vsako leto na dan 22. junija oznanjuje strel topov praznik svetega Ahaca, dan ko je bil prodor Turka proti slovenskim deželam za vedno zatrt. več »

 

zapisano: 15.11.2013

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Izgon Turkov v Bosno

 

 

Po letu 1593, ko so bili Turki z odločilno hrabrostjo krajnske vojske popolnoma razbiti, so svoje napade proti Avstriji usmerili proti severu. Dunaj so oblegali dvakrat. Prvič že leta 1529, drugič pa leta 1683 s kar do 300.000 vojaki. Zaradi prevelike premoč so Habsburžani so na pomoč poklicali polskega kralja Jana III. Sobieskega, ki je Turke premagal in pregnal. Poslej je Turke zapustila vojna sreča. Po 161 letih se leta 1687 ponovno bíla bitka pri Mohaču, v kateri so bili Turki popolnoma potolčeni. V letih 1683 - 97 so izgubili celotno Ogrsko, Transilvanijo, Hrvaško in Slavonijo do reke Save. Osvojena ozemlja so Avstrijci pravno potrdili s karlovškim mirovnim sporazumom 26.1.1699.

 

 

Struggle Christian army against Turks at Vienna; 1683; Boji krščanske vojske proti Turkom pred Dunajem


Boji krščanske vojske proti Turkom pred Dunajem 1683vir

 

 

Nova osvojena ozemlja so pristala pod pristojnostjo avstrijske cesarske zbornice, v kateri je posebna komisija (Neoacquistica Commisio) zahtevala od lastnikov posestev naj z listinami dokažejo svoje lastništvo; tudi če jim je to uspelo, so morali plačati odškodnino za vojno škodo. Veliko posestev so zato oddali v najem tujim generalom, aristokratom in vojnim dobaviteljem. Madžarske polke in posadke trdnjav so razpustili in ukazali porušiti utrdbe.

 

zapisano: 26.11.2013

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Priselitev Srbov med panonske Slovence

 

 

Na novo osvojena ozemlja Slavonije in na Hrvaškem ob meji s Turki, je avstrijski cesar Leopold I. na novo vzpostavil aktivno vojaško ozemlje Vojno krajino. Ta se je sicer izgrajevala že od 15. stol., kot sistem obrambnih utrdb proti Turkom, a v bistveno manjšem obsegu. Značilno za Vojno krajino je, da so v njej kot vojake naselili pred Turki prebegle Srbe. Njihova edina naloga je bila vojaška obramba ozemlja pred turškimi vpadi, v zameno pa so bili oproščeni plačevanja dajatev. Njihovo vzdrževanje so plačevale predvsem dežele Notranje Avstrje. Vojna krajina je bila neposredno podrejena Vrhovnenu vojaškemu poveljstvu v Gradcu, oz. posredno poveljnikom, ki so večinoma prihajali iz slovenskih dežel. Poveljstvo je bilo leta 1754 preseljeno iz Gradca na Dunaj. Če so bili prej Srbi posebej privilegirani, se je poslej se z zakoni status vseh prebivalcev krajine izenačil.

 

 

Only in 1689 200,000 Serbs immigrated in Military Frontier of Slavonia and north Dalmatia; Serbs destroyed Slovene culture and language; Samo leta 1689 se je v Vojno krajino v Slavoniji in severni Dalmaciji priselilo 200.000 Srbov, ki so uničili slovensko kulturo in jezik


Samo leta 1689 se je v Slavonijo in severno Dalmacijo priselilo 200.000 Srbov

 

 

Leta 1689 je bil v Slavonijo naseljen največji val Srbov. Kar 200.000 jih je pred vračajočimi se Turki pobegnilo na avstrijsko stran.16 Če so bili Srbi kot vojaki koristni za cesarstvo, pa so bili za slovensko naravo dežele Slavonije pravo katastrofo, prav tako za gospodarstvo slovenskih dežel, ki jim je bilo naloženo (prepuščeno) plačevanje njihovega vzdrževanja. Bili so ogromno breme, kar je že v prejšnjih stoletjih osiromašene dežele še bolj obubožalo.

 

zapisano: 10.12.2013

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Uničenje panonskih Slovencev

 

 

Nasproti Slovencem so bili močno privilegirani, njihov delež v opustošeni deželi pa prevelik. Ker so bili zelo samosvoji, naduti in neprilagodljivi, so povsod prihajali v spore z lokalnim prebivalstvom. Glej poglavje Uskoki ali Vlahi oz. Srbi.

 

Razlitje oz. boljše rečeno poplava srbske štokavščine v osrednjem in vzhodnem delu dežele, ki je bilo prej pod turško okupacijo, je bilo v takih pogojih neizbežno. Skupaj s srbsko štokavščino, se je širil srbski izgovor na U namesto O, npr.: ruka, sunce, kuća, kravu, krasnu, namesto: roka, sonce, koča, kravo, krasno, itd., AO namesto AU / AL, npr.: došao, video, slušao, pisao, pao, namesto: [došeu], [videu], [slušau], [pisau], [padeu], oz. v nekaterih primerih skoraj trdi L /Ł/: [došeł], [videł], [slušał], [pisał], [padeł], podobno kot bolgarščina. Najbolj pa je značaj slovenščine pokvarilo počasno napredovanje srbskega zaletavega naglaševanja na prvem zlogu, npr.: sŕce, západ, íme, pótreba, íma, cárica, dêbelo, prélaz, dŕžava, záštita, plánina, óprema, pólicija, fráncuski, ódbor, itd., namesto lepšega in umirjenejšega naglaševanja na predzadnji zlog, ki je na jugu slovanskega jezikovnega prostora značilen za slovenščino, slavonščino oz »kajkavščino«, bolgarščino in makedonščino: srcé, zahód, imé, potréba, imá, cesaríca, debélo, preláz, držáva, zaščíta, planína, opréma, policíja, francóski, odbór, itd. Ni pa se popolnoma spremenil le jezik. Srbi so s seboj prinesli tudi nomadsko mentaliteto, navade, kulturo in vrednote. V nekaj desetletjih se je slovenski jezik, značaj in zunanji vtis dežele popolnoma spremenil.

 

V tem delu Slavonije so od prvotne slovenščine ostale le posamične tipično slovenske besede, npr. kruh, ki s srbščino nimajo nič skupnega. Še največ je ostalo slovenskih krajevnih in ledinskih imen, npr. v Sremu: Otok, Čakovci, Černa, Negoslavci, Susek, Tovarnik, Grabovci, Dobrodol, Brežanja, itd., v okraju Virovitica: Novaki, Slatina, Poreč, Rakitovica, Bukovica, Bistrinci, Vinogradci, Čepin, Gorjani, Osek, Drenje, Pridvorje, Trnava, itd., v okraju Požega: Kaniža, Podvin, Glogovica, Grabarje, Odvorci, Bučje, Dolina, Mlaka, Plesno, Puklica, itd. Toda mnoga imena so bila zaradi sorodnega jezika posrbljena. Npr. današnji Vukovar ob Donavi se je nekdaj slovensko imenoval Valkovar. Ime je sestavljeno iz pridevnika volkov- [voukou] in samostalnika [var]. Var pomeni v panonski slovenščini var-ovan, utrjen kraj, iz česar izhaja varoš, vareš ali varaš. Tako kot številne druge besede v madžarščini, je tudi ta izposojenka iz slovenščine. V besedi Valk-o se je prvi pisani ‹a› izgovoril bodisi kot polglasnik [ь], bodisi kot široki [ô] (glej razlago o > a), l pa kot v slovenščini pred soglasniki [u]. Torej se je pisani ‹valkovar› izgovoril kot [vьukovar] oz. [vôukovar], ki se je s posrbljenjem slovenščine okrajšal v Vukovar.

 

 

Correct name of town Vukovar on Danube is Valkovar (Voukovar), what in Slovene means wolf fortress; Pravilno ime mesta Vukovar je Valkovar (Voukovar) ob Donavi


Valkovar [Voukovar] ob Donavi

 

 

Za zahodno Slavonijo, ozemlje med reko Sotlo na zahodu in zahodno mejo Vojne krajine na vzhodu, se je v 19. stol. ime Hrvaška že ustalilo. Tu gre le za političen pojem na pa tudi jezikovno opredelitev. Ta je prišla šele pozneje.

 

zapisano: 6.11.2013

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Slovenci na zahodu Slavonije

 

 

Slovenci na zahodu Slavonije so bili najbolj odmaknjeni od Vojne krajine in s tem tudi od srbskih jezikovnih in kulturnih vplivov, zato se je slovenščina tam ohranila najdlje. Tamkajšnjo slovenščino so v 16. in 17. stol. iz. priseljeni Hrvati imenovali v 18. stol. razglasili za dotedaj neobstoječo Kajkavščino in sicer v razmerju do svojega jezika, ki je bila različica mehkejše srbščine. Hrvaščina kot samostojen jezik namreč nikdar ni obstajala, pač pa gre za mešanico s tu večjim drugje manjšim deležem srbščine in slovenščine. Tudi sodobno umetno ustvarjanje »hrvaščine« v 19. in 20. stol. ni moglo ubežati tema dvema poloma.

 

Hrvati to rešujejo tako, da so slovenščino razglasili za alpsko hrvaščino in si že 150 let trudijo Slovence izbrisati, zamolčati njihov jezik in prevzeti njihovo zgodovino. Potem ko je Fran Miklošič konec 19. stol. umrl, so se Hrvati usidrali na prestolu dunajske slavistike, ki jo od takrat nikdar niso izpustili iz rok. Iz pozicije prestola usmerjajo, predpisujejo in nadzirajo pravila, ki so jih sami prikrojili po svojih interesih. Ta pravila veljajo ne le za avstrijske univerze in družboslovje, pač pa zaradi ohranjenih tradicionalnih vplivov in interesov za vso srednjo Evropo. Tako Hrvati blokirajo prodor resnice in spodbujajo tiste »znanstvenike«, ki so za napredovanje pripravljeni širiti laži. To je toliko lažje, ker so Slovenci na tleh Avstrije tudi Nemcem moteč element, ki bi ga radi izbrisali in tako z roko v roki sodelujejo s Hrvati za skupni cilj, izbris Slovencev iz zgodovine, uničevanje njihovega jezika ter prilastitev njihovega imena, zgodovine in prostora. V ta namen deluje mreža povezav, v kater se medsebojno sklicujejo na lažne navedbe, se med seboj citirajo ter si tako umetno in na potvorbah temelječe zaključke dvigujejo znanstveno vrednost. V tej mreži aktivno sodelujejo celo mnogi slovenski zgodovinarji, npr. Peter Štih, srb po rodu, ki zastopa srbske interese, Dušan Nećak, Vera Kržišnik-Bukić, ki zastopata hrvaške interese ter Božo Repe, idr. petokolonaški odpadniki.

 

 

Abolition of Oblast, establishment of Banovina 16th November 1929; Razglas o ukinitvi Oblasti in vzpostavitvi banovin 16.11.1929

 

 

Razlog za hrvaško infiltriranje na prestol dunajske slavistike so Kopitarjeva in Miklošičeva znanstvena stališča o Slovencih v t.i. Hrvaški, ki pa so jih Hrvati obratno namenoma imenovali Kajkavci, da bi zameglili pravi izvor teh Slovencev. Ker je resnica o Slovencih na Hrvaškem ogrožala imperialistične okupacijo slovenskega ozemlja na Hrvaškem v 16. in 17. stol. (glej beg pred Turki), so se Hrvati lotili tega problema tako, da so začeli zatirati, uničevati, lagati, brisati in potvarjati resnico ter jasna pričevanja o Slovencih in slovenščini.

 

Presenetljivo je, da Hrvati niso začeli raznarodovati Slovencev šele po razpadu Avstro-Ogrske, ali po podpisu pogodbe me Ogrsko Slovensko-hrvaško kraljevino leta 1868, pač pa načrtno in že mnogo prej, še preden so Nemci začeli aktivno ponemčevati Slovence. Viri navajajo posrbljenje Slovenov že za drugo polovico 18. stol., a verjetno je do tega, zaradi enakih možnosti, prihajalo že prej in je tod iskati razlog za prodor srbizmov v panonsko slovenščino. V tem času se je srbizacija Slovenov izvajala preko katoliške cerkve, ali točneje preko zagrebške škofije, ki se je ponovno razširila preko Drave na sever. V Zagrebu so skrbeli za nameščanje pravovernih kadrov širom škofije in tako so v Beltince poslali župnika Jurija Tudorja, Zagrebčana, ki je v župniji širil srbski jezik.71 Zaradi zatiranja slovenskega jezika si je Mikloš Küzmič prizadeval, da za odcepitev slovenskih župnij (Beltinci, Bogojina, Turnišče) od zagrebške škofije in priključitev nazaj proti vzhodu, tokrat v novo Szombathelsko škofijo, kar se je zgodili leta 1777.72

 

V okviru zagrebške škofije je srbizacija panonskih Slovencev neovirano potekala vse do 20. stoletja, ko so Hrvati leta 1918 izvedli še vojaško okupacijo Medmurja.31 Po neprestanih pritiskih na Srbe, so Hrvati 16.11.1929 s  šestojanuarsko diktature dosegli tudi upravno okupacijo Medmurja.35 Srbi so Hrvate podkupili s prepustitvijo slovenskega Medmurja Hrvatom, v zameno za popuščanje pri drugih stališčih.

 

 

After Croatian genocide to Slovenes, Croatians murdered also the truth. Croatian is scoffing Slovenes, Slovene land and Slovene victims from Štrigova! They still didn’t return stolen land to Slovenes! / Po hrvaškem genocidu nad Slovenci še umor resnice in norčevanje iz Slovencev, slovenske zemlje in slovenskih žrtev iz Štrigove! Hrvati še vedno niso vrnili Slovencem ukradenega ozemlja!


Spomenik slovenskim žrtvam hrvaškega genocida v Štrigovi37

 

 

Hrvati so nato Slovence prekrščevali v Hrvate s prepričavanji, z lažmi, intrigami, s silo33, tudi s poboji (dosje Štrigova)36,38,39,40,41 in to celo v krajih, ki so bili pod slovensko upravo (dosje Razkrižje). Hrvati pa se niso ustavili le pri okupaciji Medmurja. Enak jezik kot v Medmurju so govorili tudi Slovenci v Prekmurju, zato so Hrvati tudi Prekmurje razglasili za hrvaško ozemlje, ki se mora "vrniti matici hrvatski".32,34

 

zapisano: 30.11.2013

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Sprememba knjižnega jezika

 

 

Konec 18. stol. sta Marija Terezija in nato njen sin Jožef II. uvajala številne reforme, s katerimi sta želela modernizirati Avstrijsko cesarstvo. Poleg gospodarskih, kmetijskih in upravnih reform, sta uvedla obvezno šolstvo pod državnim oz. cesarskim nadzorstvom. V šole sta za poučevalni jezik po svoji podobi določila nemščino, čeprav je nemščina v cesarstvu predstavljala bistveno manjšino. To je pri ostalih jezikih sprožilo odpor in oblikovanje novih jezikovno-narodnih zavesti, ki so se v omejenem obsegu vzpostavile že v času reformacije, vendar pa na splošno niso izpodrinile tradicionalnih fevdalno deželnih zavesti.

 

Na nekdanjem ogrskem ozemlju monarhije, je hkrati z "madžarsko" zavestjo, to je zavezanostjo etničnemu izvoru in zgodovinskemu kraljestvu, ki je prevladovala med domačimi izobraženci, je začela podobna nagnjenja in pobude kazati tudi inteligenca nemadžarskih narodnosti. Kar se tiče hrvaške zavesti vir pove: "Leta 1767 je Matija Reljkovič izdal slavonsko (to je hrvaško) slovnico, čeprav so se hrvaški poslanci na saboru leta 1790 med svojimi protesti proti madžarščini kot uradnemu jeziku raje odločili za latinščino kot za uvedbo hrvaščine".28

 

Srbi so za svoj knjižni jezik do začetka 18. stol. rabili staro cerkveno slovenščino, v tem času pa so jo zamenjali z rusko-cerkvenim jezikom, ki je bil mešanica ruščine in cerkvene slovanščine. V narodnem jeziku je začel pisati šele D. Obradović. Do začetka 19. stol. so se torej pisala poleg rusko-cerkvene slovanščine štiri narečja: štokavsko ikavsko v Dalmaciji, Bosni in Slavoniji; štokavsko jekavsko v Dubrovniku in ekavsko v Vojvodini. V Hrvaški se je rabilo kajkavsko narečje.17

 

Potreba je bila, da bi se ustvaril edinstven pismeni jezik. Reformo je izvedel Vuk Karadžič s pomočjo Jerneja Kopitarja, ki je v slovnici (1814) in rečniku (1818) sprejel tedanji živi ljudski govor hercegovskega ali južnega narečja. V letih 1818-1839 je naredil tudi pravopis. Poleg južnega govora (jekavščina) se je vedno bolj uveljavljal tudi vzhodni govor (ekavščina), ki se govori v osrednji in severozahodni Srbiji ter v Vojvodini. Močno se je pisal tudi zahodni govor (ikavščina). Leta 1850 pa so se na Dunaju Ivan Kuknljević, Dimitrija Demeter, Ivan Mažuranić dogovorili z Vukom Karadžičem, Djurom Daničićem in Miklošičem, da sprejmejo Hrvati Vukovo hercegovsko ali južno narečje v fonetični pisavi za svoj pismeni jezik. S tem so se Srbi in Hrvatje združili v en pismeni jezik; ločijo se samo v tem, da se Srbi drže vzhodnega, Hrvatje pa južnega govora.17

 

zapisano: 22.12.2013

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Posrbljenje slovenskih imen

 

 

V drugi polovici 19. stol. so Hrvati vsa stoletja stara slovenska krajevna imena posrbili. Belovar je postal Bjelovar, Karlovec, Sisek,23 Baker, Reka, Osek, Rokavec, Jasenovec, Gradec, itd. pa so Hrvati s srbsko ijekavico zakrili v Karlovac, Sisak, Bakar, Rijeka, Osijek, Rukavac, Jasenovac, Gradac, itd. Zakaj so krajevna in ledinska imena v Medmurju tako slovenska? Zaradi tega, ker Medmurje ni nikdar v zgodovini in seveda tudi ne v 19. stol. ni spadalo pod t.i. Hrvaško. Medmurje je bilo del ogrske županije Zala, v katero je spadal tudi velik del Prekmurja. Ker Hrvati tam niso imeli nikakršne, niti omejene izvršilne ali upravne moči, so tam imena ostala pretežno slovenska kljub temu, da Hrvati še vedno, tudi po letu 2000 hrvatizirajo stara slovenska imena.

 

 

Croats turns old Slovenian names to Serbian language; Hrvatje posrbljajo stara slovenska imena; Štivan v Stivan


Kje so Hrvati našli motiv za preimenovanje stoletja

 starega slovenskega imena Štivan v Stivan?

 

 

Eno od zadnjih žrtev je bilo staro slovensko ime Štivan na Cresu, ki je bilo Hrvatom preveč slovensko in so ga spremenili v Stivan. Septembra 2011 je krajevna tabla že nosila ime Stivan, medtem ko je hkrati na drugi strani še stala tabla s pravim imenom Štivan. Morda se bodo lotili tudi drugih imen npr.: Orlec, Belej, idr., ki pričajo o slovenskih koreninah otoka Cres ter jih spremenili v srbska imena Orlac, Belaj, ipd. Slovensko ime Štivan najdemo tudi na tržaškem, pri Matenji vasi pri Postojni, pri vasi Vadarci v Prekmurju, pa tudi med slovenskimi priimki. Štivan izhaja pridevnika šent in osebnega imena Ivan > Š(en)t + Ivan > Štivan. Šent je izvedenka starejše (slo)ven(et)ske besede šajntej, kar pomeni sijajni, bleščeč, sveti: šajntej > sajntej > s(j)ajntej >  s(j)ajnъt / s(j)ajnat > sijajen. Morda se je /a/ v prvem zlogu *šaj- že pri Venetih izgovarjal kot [aj], pisal pa osiromašeno kot ‹a›. V starih zapisih ni nobena redkost, da se je 'jat'42 pisal le s samoglasnikom npr. ekat: jokat  < [jekat] = ‹ekat› > v- + -ekat > vekat (z vzglasnim v-).

 

zapisano: 29.11.2013

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Aktivno ruvanje slovenščine

 

 

Hrvatje so poleg "zgodovinske" Hrvaške (ozemlje na zahodni strani Dinarskega gorstva), konec 16. in v 17. stol. zasedli še slovensko ozemlje severno od Kolpe in Save. Kljub temu, da je bilo to ozemlje stoletja slovensko, se niso podvrgli sprejetju večinskega, slovenskega jezika, pač pa so svoj srbski jezik začeli iz pozicije moči vsiljevati ogrskim Slovencem ter jih z genocidom raznarodovati v Srbe oz. t.i. »Hrvate«. Pri tem so jim nehote močno uslugo naredili Uskoki, v Vojno krajino Slavonije priseljeni Srbi.

 

Razlika med Srbi in Hrvati v 19. stol. namreč sploh ni bila jezikovna, pač pa so delitev izvedli na verski podlagi. Vsi ki so bili pravoslavci so bili proglašeni za Srbe, vsi katoliki, čeprav istega jezika, pa za Hrvate. Iz tega je še bolj jasno, da "hrvaški" jezik nikdar v zgodovini obstajal! Resda viri navajajo izraz "hrvaški jezik", vendar prvotno za tisti jezik, ki ga danes imenujemo srbski jezik, pozneje pa tudi za slovenski jezik, predvsem v ogrskem delu monarhije.

 

Podobno kot hrvaški, tudi krajnski jezik ni nikdar obstajal, pač pa se je izraz krajnski uporabljal le kot sinonim za slovenski jezik. Izraz hrvaški jezik je le še v bistveno težjem razmerju z razumom, saj Hrvati z njim hkrati zaobjemajo dva različna jezika, slovenskega in srbskega. Trdijo, da je panonska slovenščina hrvaški jezik, hrvaški jezik pa je dejansko srbski jezik, ki ima s slovenščino manj skupnega, kot ima slovenščina skupnih stičnih točk z makedonščino ali bolgarščino. Da Slovenci slabše razumejo makedonščino kot srbščino je posledica že skoraj 100 letnega poučevanja srbščine in sprejetje desetine srbskih tujk v slovenščino. Dejstvo je, da povprečni Slovenec leta 1918 Srba ni prav nič razumel. Razumeli so jih le tisti izobraženci, ki so že prej prihajali v stik z njimi in so se naučili njihovih besed.

 

Pod izrazom hrvaščina se navaja dva popolnoma različna jezika, zato so Hrvati ta v nebo vpijoč problem do leta 1991 reševali tako, da so enega od obeh (slovenščino) razglasili za narečje, za kajkavsko narečje, ki se mora umakniti hrvaškemu knjižnemu jeziku (srbščini).

 

zapisano: 12.11.2013

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Ilirske province

 

 

Ozemlje te tamponske države je obsegalo zahodni del vzhodne Tirolske, zahodno polovico Koroške, Istro in Goriško, Krajnsko, Vojno krajino do reke Save, ozemlje med Vojno krajino in Krajnsko ter ozemlja v Dalmaciji, ki jih je Francija že imela zasedena. Glavno mesto je bilo Lublana, uradna jezika pa francoščina in slovenščina, čeprav se je zaradi utečene nemške uprave uporabljala tudi nemščina. Province so bile del francoskega cesarstva, vendar so upravno samostojne. Vrhovna oblast je bila zaupana generalnemu guvernerju. Prvi guverner je bil maršal Marmont, nato pa so si sledili: Henri-Gratien Bertrand, Jean-Andoche Junot in Joseph Fouché. Država je bila razdeljena na 11 intendanc z veliko avtonomijo, po letu 1810 na 7 provinc. Vojna krajina je ostala v prvotnih mejah, ustanovljena pa je bila nova provinca Civilna Hrvaška. Ta se je raztezala v ozkem pasu med Vojno krajino in Krajnsko ter se je nadaljevala vzhodno od Reke preko slovenskega ozemlja v osrednjo Istro. Ustanovljena je bila nadškofija v Lublani in Zadru. Priznana je bila le civilna poroka. Ilirske province so ponovno oživile rabo slovenskega jezika. V šole je bila uvedena slovenščina. Uradne odloke so prevajali v slovenščino.

 

 

Map of Illyrian Provinces; Zemlevid Ilirske province; 1809-1815


Ilirske province 1809-15

 

 

Avgusta 1813 je Avstrija sprožila vojno proti Franciji in do konca leta zasedla večino ozemlja provinc. Država Ilirske province je obstajala še 2 leti pod Avstrijo. Z dogovorom na Dunajskem kongresu, so bile Ilirske province 9.6.1915 tudi  stvarnopravno priznane Avstriji. Ilirske province so bile ukinjene 3.8.1916,46 ko je bilo s cesarskim patentom ustanovljeno Kraljestvo Ilirija. To kraljestvo so sestavljala  ozemlja Ilirskih provinc s celotno Koroško toda brez vzhodne Tirolske, Vojne Krajine in Dalmacije. Kraljestvu Ilirija so pripadali otoki Krk, Cres, Lošin, Unije in Ilovik.

 

zapisano: 14.12.2013

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Revolucionarno vrenje 1848

 

 

Junija 1848 je bil v pragi sklican Slovanski kongres, kot odgovor na nemškonacionalno povezovanje »Nemčije« in Avstrije ter s tem še stopnjujočega germanizma. Opozoril je na nevzdržne razmere v Avstriji in zahteval federalizacijo monarhije in pravice vsakega naroda do avtonomije. Sprejeta je bila namera, da se iz dežel Koroške, Krajnske, Štajerske in Primorske (Goriška, Trst in Istra z otoki Krk, Cres, Lošinj, Unije in Ilovik) oblikuje kraljevina Slovenija kot enakopravni člen monarhije. Češka, Slavonija in Hrvaška so že imeli status kraljevine. Dunaj je zahteval vojaški nadzor Prage, proti čemur so v binkoštni vstaji protestirali študentje, delegati kongresa, izobraženci in drugi. Te demonstracije pa je vojska z Alfredom Windischgrätzem 16. junija zatrla in delegate kongresa razgnala, vsled česar kongres ni sprejel nobenih zaključkov.

 

Po marčni revoluciji je Dunaj le zaradi oslabitve deloma popuščal narodnim gibanjem v monarhiji. Ogrska pod vodstvom Lajosa Kossuthe je dosegla poseben, od Dunaja ločen državni zbor in vlado v Pešti, ki je uvedla polsuveren položaj Ogrske (tudi Slavonija in Hrvaška) v monarhiji. Ko pa je ta zahtevala še ustanovitev samostojne vojske, je cesar to zavrnil. Madžari so uvedli madžarščino v urade in šole ter izvajali madžarizacijo ogrskega dela monarhije. Kar so zahtevali zase, pa so drugim vehementno odrekali, kar je sprožilo odpor pri Slovencih, Slovakih, Hrvatih in Srbih. Zato so se ti postavili na stran protirevolucionarnih sil, vendar jih je dunajski dvor po končani revoluciji izigral tako, da je odstopil cesar Ferdinand I. in na prestol postavil Franca Jožefa I., ki ni bil vezan na obljube. Spomladi 1849 je bil razpuščen državni zbor in sprejeta centralistična ustava tudi za ogrsko polovico monarhije. Ogrski državni zbor pa ni sprejel vsiljene ustave, ampak je oklical republiko. Ogrska vojska je pregnala cesarske čete z ogrskega ozemlja. Zaradi porazov je avstrijski cesar poklica na pomoč ruskega carja Nikolaja I.. Združena rusko-avstrijska vojska je strla odpor ogrske vojske 13.8.1849. Najvidnejši ogrski revolucionarji so zbežali v tujino, ostali so bili kaznovani s smrtjo ali dolgoletnim zaporom.

 

Zaradi pomoči cesarju proti Madžarom, sta bili Slavonija in Hrvaška potrjeni kot kraljevini, Vojvodina je postala upravna enota, Transilvanija pa je bila ločena od Ogrske. Ogrska je bila razdeljena na 5 delov in je izgubila vsako obliko samostojnosti. Glede narodnih teženj pa so bili izigrani tudi Slovenci, Hrvati in Srbi, ki so cesarju pomagali pri zatrtju ogrske revolucije. Pomlad narodov v avstrijskem cesarstvu ni nikomur, razen Nemcem in deloma Slavoncem in Hrvatom prinesla ničesar.

 

zapisano: 17.12.2013

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Avstro-Ogrska

 

Ko je Avstrija leta 1866 doživela ponoven vojni poraz, tokrat s Prusijo, je bila izrinjena iz Nemčije, pruski zaveznici Italiji pa je morala odstopiti Benečijo. To je cesarja in nemške Avstrijce še dodatno finančno in politično oslabilo. Ostali so sami proti veliki premoči nenemških narodov, zato je oslabljeni dvor je moral popustiti čedalje močnejšim pritiskom Madžarov za samostojnost v svojem delu monarhije.

 

Nova "decembrska ustava", sprejeta decembra 1867, je povzela določila februarskega patenta. Novost in glavna značilnost nove ustave pa je bilo zagotovilo o enakopravnosti narodov tako glede uporabe lastnega jezika v uradih kot v šolah. Določala je tudi enakost pred zakonom in osebno ter versko svobodo. Decembra 1867 je bila sprejeta nova ustava, ki je zagotavljala enakopravnosti narodov, enakost pred zakonom in osebno ter versko svobodo. Določala je enakopravnost narodnega jezika v uradih kot v šolah, v praksi pa sta največja naroda te pravice izigravala na vsakem koraku.

 

 

Slavonia and Croatia separated countries with the Military Border up to 1882; Slavonija in Hrvaška do 1882 z Vojno krajino ločeni deželi; 1745-1809 in 1849-1882


Slavonija in Hrvaška do 1882 ločeni z Vojno krajino
 

 

 

Pri sprejemanju sporazuma pa ni šlo prav gladko, kar kaže da ni bil ravno ugoden, oz. da so želeli doseči več. Slovensko hrvaški sabor so morali nekajkrat razpustiti, preden so si zagotovili večino in 24.9.1868 izglasovali sporazum, t.i. Nagodbo z Madžari. Hkrati s to pogodbo sta prenehali obstajati Kraljevina Slavonija in Kraljevina Hrvaška, ker sta se združili v eno državno enoto z imenom Kraljevina Hrvaška-Slavonija. Pogodba na več mestih omenja tudi Kraljevino Dalmacijo, kar pa ni imelo nobenih pravno-formalnih posledic, saj je bila Dalmacija avstrijska provinca. Ogrska kot rivalka Avstrije, pa seveda ni imela nič proti avstrijskim provokacijam. Kompromis je potrdil združitev dveh neenakih partnerjev v eno ozemeljsko celoto.47

 

Hrvaška-Slavonija je bila priznana kot politična nacija s svojim ozemljem in parlamentom, ločenim od preostale Ogrske. V ogrski polovici monarhije je bila to izjemna posebnost. V Avstrijskem delu monarhije, ki je bil zgrajen iz 15-ih dežel s svojo avtonomijo, pa podobna avtonomija ni bila nič posebnega. Vsaka dežela je imela lasten deželni zbor, upravo, zakonodajo, notranjo samostojnostjo, itd. V državnem zboru je imela vsaka dežela določeno število sedežev. Dežela Hrvaška-Slavonija torej ni imela v ničemer višje stopnje samostojnosti, kot so jo imele avstrijske dežele Štajerska, Koroška, Tirolska, Krajnske, Goriška.

 

Razlika je bila v tem, da je imela večina avstrijskih dežel nepretrgano državno kontinuiteto od razpada Karantanije naprej in so zato tudi dedinje karantanske državnosti. Na drugi strani pa je Hrvaška najpozneje leta 1526 "de facto" izgubila svojo avtonomijo v okviru kraljevine Ogrske in jo je ponovno pridobila šele leta 1745. V vmesnem času je ime Hrvaška obstajalo le kot ozemeljski pojem, nikakor pa ne ime neke politične enote. Vojna Krajina je bila večino časa podrejena Notranji Avstriji oz. točnejše Krajnski, ki jo je tudi finančno vzdrževala,19 njeni vrhovni poveljniki pa so bili krajnski plemiči. Ozemlje med Krajnsko in vojno krajino ni imelo nikakršnega samostojnega statusa.

 

zapisano: 27.11.2013

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Žumberk (Šumberk)
spor za krajnsko ozemlje

 

 

V prvi polovici 16. stol. so se zaradi turškega osvajanja Balkanskega polotoka, na slovensko ozemlje zatekli srbski prebežniki t.i. Uskoki. Ti so krajnske oblasti zaprosili za naselitev. Po odobritvi krajnskih deželnih stanov, so jih z namenom opravljanja vojaških dolžnosti, naseljevali predvsem v južne predele Krajnske, na Dolensko, na Kras, Pivko, v Čabar, Vrbovsko z okolico in v Kostelsko dolino, več pa v Belo Krajino in na Žumberško južno pogorje. Glej poglavje Uskoki ali Vlahi oz. Srbi.

 

Zaradi posebnega, vojaškega statusa teh Srbov, katerih dolžnosti in pravice so bile povsem drugačne od ostalega prebivalstva Krajnske, sta bila Žumberk in Marindol postopno vključena v Vojno krajino. Ta je bila pod neposrednim nadzorom notranjeavstrijskega vojaškega sveta v Gradcu, v času Marije Terezije pa dvornega vojaškega sveta na Dunaju. Po velikem porazu in izgonu Turkov južno od Save, je s cesarskim odlokom leta 1799 prišlo do reorganizacije Vojne krajine, ki je zajemala bistveno večje ozemlje kot prej, to je od Transilvanije, preko Slavonije do Jadrana. Z vzpostavitvijo te enotne vojaške organizacije in uprave, ki je bila podrejena neposredno Dunaju, sta bila Žumberk in Marindol v 18. stol. tudi formalno ločena od Krajnske.54

 

Proces ukinjanja Vojne krajine se je začel že 19.8.1869, ko je cesar ukazal razpustitev dveh varaždinskih polkov in se nadaljeval v naslednjih letih z ukinjanjem drugih vojaških enot. Postopno ukinjanje celotnega vojaškega sistema je zajemal 170 in več let zakonsko določene obveznosti, kot so bile zahtevne vojaške obveznosti, tedenska straža na meji s Turčijo, telesne kazni, itd.50

 

V primeru ukinitve Vojne krajine je samo po sebi umevno, da ozemlje, ki je bilo zaradi učinkovitejše vojaške organizacije podrejeno centralni  upravi, po ukinitvi te uprave pripade nazaj tisti deželi, v katere okviru je bilo pred ustanovitvijo Vojne krajine. Zato je Krajnska je že od prvih cesarskih odredb, ki so se nanašale na Žumberk in Marindol, navezujoč ju z usodo hrvaških delov Vojne krajine, na podlagi zgodovinskega prava zahtevala ta ozemlja nazaj. Žumberk je bil namreč že od vseh začetkov krajnsko ozemlje, zato je po njegovem južnem vznožju tekla tudi meja Svetega rimskega cesarstva. Hrvati pa so začeli trditi, da je bilo to ozemlje že v 10 in 11. stol. hrvaško, kar je popolna laž, saj to ozemlje nikoli do leta 1918 ni bilo del Hrvaške. Vzhodna meja Hrvaške je bila še vse do 16. stol. oddaljena več kot 50 km proti JZ.

 

 

Žumberk (Šumberk), the territory of the Duchy of Carniola in 16 century populated with Serbian Uskoki, in 19 century annexed to Croatia; Žumberk (Šumberk) ozemlje dežele Krajnske v 16. stol. naseljeno s srbskimi Uskoki, v 19. stol. priključeno Hrvaški.


Žumberk - ozemlje dežele Krajnske v 16. stol. naseljeno s srbskimi Uskoki,
in postopoma vključeno v Vojno krajino.

 

 

V kranjskem deželnem zboru je žumberško vprašanje prvi načel metliški posestnik

in pristaš ustavoverne stranke dr. Jožef Savinšek, ki je vložil predlog, naj deželni organ od vlade na Dunaju zahteva, naj se Žumberk in Marindol priključita »pradomovini« Kranjski. V svojem govoru v deželnem zboru 19.10.1869 se je Savinšek skliceval poleg zgodovinskih razlogov tudi na pravice in zahteve tamkajšnjega prebivalstva.52 Slovenski narod je poročal, da so prebivalci Žumberka izrekli svojo željo, da se združijo s Krajnsko in položili peticijo pri generalni komandi v Zagrebu.53

 

Po odloku cesarja Franca Jožefa I. o ukinitvi Vojne krajine 15.7.1881, sta bila Žumberk in Marindol začasno prikljčena Kraljevini Hrvaška-Slavonija. Nepravična in nepričakovana odločitev je bila razlog, da se je močno razplamtel  spor med Kranjsko in Hrvaška-Slavonijo. Zaradi državnega dualizma je to območje postalo jabolko spora na najvišji ravni med Dunajem in Budimpešto. Žumberčani in Marindolci zaradi pogajanj niso imeli pravice do zastopništva v hrvaškem saboru in ogrskem državnem zboru ter s tem nikakršnih volilnih pravic. Takšno stanje je zaradi neuspešnih pogajanj ostalo vse do propada habsburške monarhije leta 1918.51 Poslej pa je začasno postalo trajno!

 

Od vseh dogajanj okrog spora med Krajnsko in Hrvaška-Slavonijo za Žumberk konec 19. stol. je najbolj pretresljivo in hkrati zanimivo, da je bila takratna situacija praktično enaka današnji. Če so bili prvo leto krajnski politiki v svojih zahtevah še dokaj enotni, pa so se že kmalu začeli deliti na tiste, ki so zahtevali vrnitev in tistih, ki so začeli javno izražati dvome v historično pravico Krajnske do svojih ozemelj. Razloge pa so našli v jezikovni in verski različnosti, v cestnih povezavah, v hotenjih in pripadnosti žumberčanov, v trdovratnosti Ogrske, v pravičnosti, v nadomestilu tega ozemlja za dostop do železnice Peša- Reka, itd. Krajnsko zavedni politiki so nasprotnikom očitali, da se enostavno ne znajo pogajati.

 

Karl Deschmann je opozoril na tradicionalno kranjsko podobo Hrvatov kot »tatov«, kajti če bi imeli Hrvatje podobne zakonite pravice do Kranjskega ozemlja, bi jih po njegovem mnenju bolj energično zagovarjali. In nato: "Že zdaj lahko v hrvaških časopisih berete.. ..da je kranjska nižina Kolpe hrvaški teritorij, da morajo biti Metliški okraj, Črnomelj in Kostanjevica priključeni k Hrvaški". Nato ugotovi, da če bomo pogajali na način, ki ga predlaga slovenski nasprotniki, se lahko zgodi, da bo meja med Kranjsko in Hrvaško na Krki namesto na Kolpi.55

 

zapisano: 1.12.2013

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Hrvaški genocid 1918-41

 

 

Narodni svet za Štajersko v Mariboru je 7.11.1918 sporočil v Lublano: "..da v Medmurju pritiskajo Madžari strahovito na Slovence, ker so se izjavili za Jugoslavijo in so jih več že odpeljali", nato pa kot nujno predlaga, da Narodno veće v Zagrebu pošlje nekaj čet.61 Iz smeri Radgone, sta bili 22. decembra dve stotniji 1. bataljona pod poveljstvom stotnika Metoda Rakuše poslani v Medmurje proti Madžarom. V Murski Soboti so stotnika Rakušo ujeli Madžari.62 Narodna vlada za Slovenijo v Lublani se je res obrnila po vojaško pomoč na Narodno veće. Ta je poslala svoje čete, ki so 24.12.1918 iz zahoda in iz juga zasedle Medmurje. V zapiskih je striktno navedeno, da je gre za osvoboditev Slovencev izpod Madžarskega jarma in da je slovenski narod neizmerno vesel tega dogodka.

 

Po shodu v Radgoni za priključitev Prekmurja 26.12. je hrvaški stotnik Jurišić 28.12.1918 zasedel še Prekmurje, vendar so Madžari že 3.1.1919 spet okupirali Prekmurje.61 Pozneje se je prošnja Narodne vlade za hrvaško pomoč pri zasedbi Medmurja izkazala za veliko napako, saj so Slovenci padli iz madžarskega pod hrvaški jarem, iz dežja pod kap torej.

 

Vrhovni svet Pariške mirovne konference je s sklepom z dne 1.8.1919 dovolilo vojaško zasesti Prekmurje.63 Hrvati so že kmalu po združitvi Prekmurja z matično domovino Slovenijo 17.8.1919, zahtevali Prekmurje zase. Pri tem je bil še posebej glasen najvplivnejši hrvaški politik Štefan Radić, predsednik Hrvaške kmečke stranke, ki je opravičeval grabežljivost z opravičilom, da je bilo Prekmurje do leta 1918 pod ogrsko upravo, tako kot Hrvaška in da zato pripada Hrvatom.64 Na istem shodu Slovenske radikalne stranke 24.11.1924 v Zidanem mostu, je častni gost Jurij Krnjević, tajnik Radićeve stranke ošabno trdil, da je Prekmurje v celoti hrvaško in si ga Hrvatje v celoti lastijo zase.65 Vodstvo slovenske stranke temu ni niti najmanj nasprotovalo.

 

Do vzpostavitve nove upravne ureditve aprila leta 1922 je Medmurje bilo samostojno, čeprav so bili upravni akti večkrat naslovljeni z ".. za Hrvaško in Slavonijo ter Medmurje". Od aprila 1922 do uvedbe 6. januarske diktature v letu 1929, je Medmurje spadalo pod Mariborsko oblast, ta pa je skupaj z Lublansko oblastjo tvorila Slovenijo.

 

 

Slovene territory Medmurje, Čakovec, Kotoriba, Štrigova snatched out from Slovenes and 1929 annexed to Croatia; Slovensko ozemlje Medmurje, Čakovec, Kotoriba, Štrigova 1929 izpuljeno Slovencem in priključeno Hrvaški

Medmurje, pristno slovensko ozemlje je bilo leta 1929 prav tako slovensko,
kot je danes Prekmurje, ali kak drug del Slovenije!
Medmurja nas je oropala tako 1. kot 2. Jugoslavija, pogubna
skupnost z "bratskimi" Srbi in Hrvati.

 

 

Hrvati so ta kos slovenskega ozemlja nekdanje županije Zala,  neprenehoma zahtevali zase, ne na podlagi jezikovne pripadnosti in tudi ne na podlagi zgodovinske pravice, pač pa le v razlogu, da je bilo Medmurje del Ogrske, tako kot Hrvaška in Slavonija. Hrvati pa niso zahtevali le Medmurja, pač pa tudi nekdaj ogrsko Prekmurje.64,65 Leta 1929 pa so Srbi za pomiritev Hrvatov, slovensko Medmurje ukazali uvrstiti v Savsko banovino. Pravno se je to zgodilo 16.11.1929.66 Kralj Aleksander I., vlada in celotna oblast med leti 1918-45 govorila in celo uzakonila le en, jugoslovanski narod. S kakšnim opravičilom je proti volji prebivalcev Medmurje dodelila Savski banovini, če ji je bilo vseeno?

 

Po protestu prebivalcev je bila občina Štrigova vrnjena Slovencem v Dravsko banovino. Cerkveno pa je ta del ostal pod jurisdikcijo Zagrebške nadškofije. Večinski del slovenskega Medmurja, ki so ga Srbi dodelili Hrvatom, pa je bil podvržen vsestranskemu hrvaškemu genocidu, ki je v vseh pogledih prednjačila za fašističnim in nemškim raznarodovanjem. Začelo se hrvatiziranje slovenskih imen, tudi osebnih, zapoved rabe štokavščine v javnosti, šolstvu, upravi in v cerkveni rabi. Tam kjer hrvatiziranja ni dosegla hrvaška oblast, je k izvajanju genocida na pomoč priskočila cerkev.

 

Iz nadškofije v Zagrebu so prihajale vztrajne direktive, da morata slovenska meniha v Razkrižju pridigati v hrvaščini oz. točneje v srbščini. Ker farani tega niso dopustili, sta morala no nalogu pomožnega škofa Alojizija Stepinca zapustiti slovensko Razkrižje, ki je bil sicer upravno v Dravski banovini. Že naslednji dan 3.12.1936 je zagrebški frančiškan pater Ladislav med pridigo povedal: "Želja je nadbiskupa koadjutora g. dr. Stepinca, da se vrši u ovoj crkvi sve u hrvatskom jeziku".67

Zapis je povzet po poročilu lavantinskemu škofu Ivanu Tomažiču

 

V letu 1938 in 39 so bili občani Razkrižja še posebej aktivni v prizadevanjih za rešitev tega vprašanja. Prošnje, dopisi in osebna srečanja predvsem cerkvenim dostojanstvenikom, škofu Tomažiču v Mariboru, nadškofu Stapincu v Zagrebu in papeškemu nunciju v Belgradu pa niso obrodila sadov. Nadškof dr. Alojzij Stepinac je 20.5.1938 odredbo št. 4147 po Nadškofijskem ordinariatu iz Zagreba celo prepovedal slovenske pesmi ter zahteval izključno štokavski oz. srbski jezik v cerkvenem bogoslužju.68

 

zapisano: 8.12.2013

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Povzetki navedb o knezu Tomislavu s komentarji

 

 

Navajanje vira:5 O Tomislavu obstaja le malo koristnih virov, ohranjen ni niti en napis v kamnu iz njegovega časa, informacije iz pisnih virov pa so si med seboj pogosto nasprotne, omenja ga več pisem papeža Janeza X. in bizantinski spis De administrando imperio. Delo cesarja Konstantina Porfirogeneta pa ga sploh ne omenja. Zaradi tega so hrvaški nacionalisti začenši z Račkim iz njegove skoraj anonimne osebnosti naredili ljudskega junaka, okrog katerega so zgradili svoj nacionalni mit. Po Kukuljeviću naj bi se meje njegove vladavine raztegnile na sever vse do Drave. V hrvaškem nacionalnem mitu o Tomislavu se je zakoreninilo prepričanje, da je Tomislavu staro Primorsko Hrvaško uspelo združiti s Slavonijo ali »Panonsko Hrvaško«. Letopis popa Dukljanina poroča: ".. je Tomislav premagal Madžare, in da deželi Madžarov in Hrvatov delijo gore". Posavec je pokazal, da je skoraj neverjetno, da bi si Tomislav lahko privoščil prodor do Drave.

 

komentar: Najprej je potrebno kritično presoditi zgodovinski vir, ki navaja, da deželi Madžarov in Hrvatov delijo gore. V antiki, srednjem veku in tudi dobršnem delu novega veka, je potrebno jezikovna imena "narodov" razumeti v smislu politično-ozemeljskih enot. Naprimer naddržavna tvorba Vzhodno frankovskega cesarstva je poleg Frankovske zajemalo tudi države Karantanijo, Bavarsko, Švabsko in Saško. Za zunanjega kronista so bili Karantanci  pogosto kar Franki, ne glede slovensko narodno ali ožjo politično pripadnost. Podobno je bila tudi (panonska) Slovenija sestavni del ogrskega kraljestva, vendar pa notranje samostojna država. Zunanji kronist je to Slovenijo videl kot deželo Madžarov, ker je navzven bila del istega mednarodno političnega subjekta.

 

Naravna meja po Dinarskem gorstvu, je že krvoločne Obre pritepene v panonsko nižino ločila od bizantinske Dalmacije, zato ni nič nenavadnega, da je ista naravna prepreka enako učinkovito zadrževala tudi Madžare. Navedba, da je Tomislav premagal Madžare, se sploh nujno ne nanaša na prave, azijatske Madžare, pač pa na Madžare v smislu politične skupnosti.

 

Dejstvo je, da so Hrvati že približno 100 let držali ozemlja na zahodni strani Dinarskega razvodja, ki je bilo pod bizantinskim vplivom, zagotovo pa ne tudi ozemlja na vzhodni strani. Če so Hrvati hoteli svoje plenilske pohode usmeriti proti vzhodu, so morali najprej prečkati planine. Čim so Hrvati prišli na drugo stran, so že bili v deželi "Madžarov", toda obenem tudi v panonski Sloveniji, ki je bila kot sestavni del Madžarske države, mejna kneževina s Hrvaško.

 

Hrvaški vojaški vpad več 100 km globoko v tuje ozemlje proti vzhodu bi bila izjemna avantura. Da bi hrvaška vojska dosegla reko Dravo s konjeniki, pešaki in vso opremo, bi potrebovala 10 dni. Pri tem bi prepotovala 350 km, nočila bi 9 dni in v tem času za preskrbo vojske plenila živež po sovražnem ozemlju, s čolni ali splavi pa bi morala prečkati vsaj široko reko Savo. Bi lahko ostala neopažena? Pri tem se postavlja tudi temeljno vprašanje motiva za spopad z aziatskimi Madžari prav na reki Dravi? Če takega motiva v srednjem veku ni enostavno najti, pa je le tega kaj lahko spregledati sredi 19. stol., v času pomladi narodov. Po reki Dravi tekla meja med madžarsko in slavonsko deželo, a slednjo so si lastili Hrvati. Ker pa na ozemlju med Dravo in Savo še 300 let pred tem pisni viri ne pričajo o Hrvatih, je obstajal močan motiv za hrvaško prilaščanje tega ozemlja, ki sega skoraj do časov madžarskega prihoda v Panonsko nižino! Gre za prikrajanje meje takratnim političnim potrebam, oz. za retrogradno ponarejanje zgodovine? Hrvaški vpad do reke Drave bi bil tudi z vidika vojaške taktike skrajno nenavaden, saj bi bila s tem vojska odrezana od zaledja, umik bi bil onemogočen, obstajala pa bi velika nevarnost za njeno popolno uničenje.

 

Za ta čas je popolnoma običajno, da so bile strateške točke dežele nadzorovane dan in noč. Meje še toliko bolj, zato bi bila hrvaška vojska gotovo opažena že prvo uro ali vsaj prve ure svojega vdora na tuje ozemlje, torej že prvi dan. Verjetno bi do spopadov prišlo že prvi ali vsaj drugi dan, kar pomeni, da bi Hrvati prodrli največ 35 km, v skrajnem primeru pa 50 km globoko v panonsko Slovenijo. Pri zabeleženem spopadu pa je šlo verjetno prej za vdor z namenom plenilskega ropanja, kot pa za trajno zasedbo tujega ozemlja.

 

Eden od zanimivih podobnih primerov se je zgodil leta 593 in 595. Prvič so Bavarci vdrli v Karantanijo, premagali Slovence in se vračali z bogatim plenom. V originalu: "His diebus Tassilo s Childeperto rege Francorum aput Baioariam rex ordinatus est. Qui mox cum exercitu in Sclaborum provinciam introiens, prata victoria, ad solum proprium cum maxima praeda remeavit".6 Drugič, čez dve leti so Bavarci ponovno napadli Slovence, vendar so bili vsi pobiti.7 To da so Karantanci pobili bavarsko vojsko, pa nihče pri zdravi pameti ne razlaga tako, da so Karantanci s tem zasedli tudi deželo Bavarsko. Treba je ostali prizemljen in razumno sklepati, da niso pobili vse bavarske vojske, pač pa le tisti nje del, ki je vdrl v Karantanijo, kajti sicer bi Bavarska brez svoje vojaške sile postala lahek plen sosednjim državam.

 

Če bi si Slovenci sredi 19. stol. lastili Bavarsko, bi jim opravičilo, da so jo že davno osvojili, prišlo kot naročeno. Iz zgoraj opisanih bojev bi naredili konstrukt, da so Karantanci premagali Bavarce ob zgornji Donavi. Takšna razlaga pa bi bila v posmeh znanosti, saj je celo vsakemu diletantu jasno, da je lahko do spopada prišlo le v bližini karantansko-bavarske meje, ne pa na nasprotnemu koncu Bavarske. V navedenem primeru viri govorijo o bavarski in karantanski vojski, ker je šlo za spopad znotraj Vzhodno frankovskega kraljestva. Če pa bi se bodisi Karantanci, bodisi Bavarci zapletli v spopad z zunanjo silo, bi lahko kak oddaljen kronist po pravici oboje imenoval Franke.

 

Podobno kot so plenili Bavarci, so tudi Hrvati vpadali preko dinarskih planin in se na drugi strani zapletali v mejne spopade s svojimi mejaši Slovenci oz. Slovinci. Kot je bilo že ugotovljeno, pa so se Slovenci v političnem smislu šteli za Madžare. Torej ne gre za napačen podatek, da so se Hrvati spopadli in premagali Madžare, le gledati je treba razumno in z očmi takratnih časov, navad, pravil, dojemanja sveta. Ni bila premagana vsa "madžarska" oz. v resnici slovenska vojska kneževine Slovenije, pač pa le njen obmejni del, ki se je uspel zbrati v kratkem času in braniti svoje ozemlje.

 

To pomeni, da celovitost panonske Slovenije s tem ni mogla biti ogrožena, kaj šele, da bi jo Hrvati osvojili. Če bi šlo za kakšno večjo in trajno osvojitev, bi nedvomno posegla v spor tudi madžarska vojska v širši sestavi, vključno s takrat še podivjanimi pravimi aziatskimi Madžari, ki so bili sposobni z lahkoto pokoriti celo številčno vojsko frankovskega kraljestva, kaj šele vojsko male Hrvaške.

 

Hrvati so v viru navedene gore samovoljno prestavili na skrajni vzhod panonske Slovenije (lat. Slavonia), čeprav so tam le sorazmerno lahko prehodne gorice, ki iz obrambno strateškega vidika nimajo dosti pomena. Kakšne gore je hrvaški razlagalec vira iz 19. stol. videl sredi panonske nižine? V Slavoniji se resda iz ravnine dviguje nekaj višjih hribov, od katerih je daleč najvišje osrednje hribovje s Papukom (984 nmv) okrog Požege. Toda ne gre za povezano verigo, ki bi lahko igrala vlogo fizične delitve dveh dežel. To dokazujejo tudi zgodovinska dejstva, saj nikdar v preteklosti te gorice niso igrale razmejitvene pregrade. Nasprotno je treba gore gledati tam, kjer dejansko so! To je Dinarsko gorstvo, začenši z Veliko Kapélo v današnji Sloveniji, ki teče proti JV in deli jadransko od črno-morskega razvodja. Da gre res za to mejo govori zgodovinskost te meje. To je bila tudi južna meja Obrske in Ludovitove države  ter pozneje Karantanije, na eni strani ter meja Bizanca (Dalmacije) in pozneje zgodovinske Hrvaške na drugi strani.

 

 

Croatia, Slovenia (Slavonia), Carantania around 925 ad; Hrvaška, Slovenija (Slavonija), Karantanija okrog leta 925


Hrvaška okrog leta 925. Knez Tomislav

zasede ozemlja do razvodja Dinarskega gorstva
ter se na drugi strani zaplete v spopade z ogrsko vojsko.

 

 

Navajanje vira:5 V Slavoniji je v tem času zaznati nek hrvaški vpliv, saj so zaradi verskih razprtij na Hrvaškem glagoljaškemu ninskemu škofu Grgurju leta 925 ponudili škofijo v Sisku, kar pomeni, da so Hrvati v Slavoniji že morali imeti nek vpliv. A v resnici je pri vsem tem šlo le za šibko nadoblast ali celo le za ohlapen vpliv.5

 

komentar: Kaj se da razbrati iz navedbe, da so Hrvati škofu Grgurju zaradi verskih razprtij ponudili škofijo v Sisku? Z upoštevanjem dogodkov tistega prostora in časa ter z logično povezavo navedb in dogodkov, lahko sklenemo naslednje zaključke. Sprva je bila na Hrvaškem prisotna le Rimokatoliška cerkev. Po madžarskim uničevanju Ciril-Metodove cerkvene organizacije, približno 25 let pred sporom o katerem piše vir, je duhovščina iz slovenskega panonskega bazena pred umori in  uničevanjem zbežala izven območja madžarskega vpliva, na Hrvaško in v Bolgarijo (Srbijo). Do verskih razprtij je prišlo zaradi različnega gledanja na nekatera teološka vprašanja, med duhovniki dveh različnih šol. Ti šoli sta bili Rimokatoliška na eni strani in Ciril-Metodova (pozneje pravoslavna) šola na drugi strani.

 

Umik dušnih pastirjev iz panonske Slovenije je tam povzročilo veliko pomanjkanje duhovnikov. Tudi v Sisku, takrat glavnem mestu panonske Slovenije. Gotovo je, da so si v Sisku po umiritvi razmer spričo madžarskega uničevalnega navala, želeli nekaj izseljene duhovščine pridobiti nazaj. Ni treba dvomiti, da so vesti o verskih razprtijah na Hrvaškem prišle na ušesa tudi Slovencem in tudi ne, da so Hrvati vedeli za pomanjkanje duhovnikov v Sloveniji. Ker se verski prepiri med dvema stranema na hrvaškem niso polegli, so Hrvati na pritiske Splitske nadškofije posegli po pragmatični potezi, s katero so hoteli odstraniti enega od virov napetosti v cerkvi, kar je v virih skopo zabeleženo kot ponudba škofu Grgurju, da se odseli v škofijo Sisek. Taka ponudba pa ne dokazuje nadoblasti Hrvatov nad ogrsko Slovenijo, nedvomno pa dokazuje, da so se želeli znebiti škofa Grgurja in tako umiriti verski spor.

 

Da so Hrvati bili v odnosih s sosednimi Slovenci, tako kot tudi z drugimi sosedi je dejstvo. Toda cerkvena organizacija je segala preko meja posvetnih državnih enot. Sklepati o nadoblasti nad panonsko Slovenijo na podlagi verskih potreb sosednje Slovenije po duhovnikih je podobno, kot če bi iz Ciril-Metodovega dela v Panoniji zaključili, da je bila Velikomoravska država pod nadoblastjo Bizanca, ali če bi iz Trubarjevega delovanja v Nemčiji zaključili, da je imela Slovenija (Krajnska) nadoblast nad Nemčijo, ali če bi nekoliko v šali razlagali, da je interes nekaterih Slovencev, da se znebijo Kacina in ponudba, da odide v Brusel dokaz o slovenski nadoblasti nad Bruslom.

 

 

Navajanje vira:5 Navsezadnje pa so arheološke raziskave pokazale, da je bila Slavonija vse do konca 11. stoletja prehodni prostor med madžarskimi in hrvaškimi vplivi. Takšno prehodno stanje potrjujejo tudi viri. Hrvaški etnonim se tod npr. pojavi šele ob koncu srednjega veka. Po drugi strani anonimni notar kralja Bele resda poroča o šibkem madžarskem vplivu v Slavoniji: Madžari so v 10. Stoletju osvojili castrum Zabrag, Požego in Vukovsko trdnjavo, toda po drugi strani Slavonija ohrani institut županov, ki je bil Madžarom nepoznan. Navsezadnje so Slavonci lahko ohranili tudi nekaj lastne avtonomije. Porfirogenetov De administrando imperii npr. poroča: "..Slavonija (imenovana »Ilirik in Panonija« je imela ) lastnega kneza (arhont), ki je hrvaškemu pošiljal darove".5

 

komentar: Vsaka dežela pod soncem, hoče ali noče, se naleze vpliva sosedov. Iz obeh šibkih vplivov (Madžarskega in Hrvaškega) izhaja le to, da je panonska Slovenija pod Madžari ohranila notrajno upravno samostojnost, s svojimi župani in lastnim knezom. Vlogo Slovenije bi lahko razumeli tudi kot samostojno vazalno kneževino v madžarski državni zvezi. Trditev, da je en hrvaški knez drugemu hrvaškemu knezu pošiljal darove, je neresna in na izvedbeni ravni popolnoma nemogoča!!! V hrvaški kneževini je vladal le en vladar, le en knez! Nobena kneževina ni imela dveh knezov.

 

Navedbo srednjeveškega vira lahko razumemo le tako, da je neodvisen slovenski knez v znamenje dobrososedskih odnosov, iz svoje samostojne kneževine pošiljal hrvaškemu knezu darove v njegovo, hrvaško kneževino! Poleg tega pa je iz vira razvidno, da je bila kneževina panonska Slovenija le v ohlapni zvezi znotraj madžarske države, sicer ji ne bi vladal slovenski knez in samostojno navezoval stike z zunanjimi političnimi tvorbami.

 

V današnjem času bi lahko zavajanje Hrvatov primerjali z neumnostjo, da je slovenski predsednik Borut Pahor poslal čestitke slovenskemu predsedniku Ivu Josipoviću, Pálu Schmittu, Hainzu Fischerju ali Giorgiju Napolitanu!

 

Kot je razvidno iz vira, se je Slovenija v 9. stol. imenovala tudi Ilirik ali Panonija. Ko so Rimljani okupirali slovensko ozemlje, so eno od provinc poimenovali tudi Pannonia, katere meje se precej dobro ujemajo s poznejšo panonsko Slovenijo pred vdorom Madžarov, ki se je imenovala tudi Karantanija. Ker je malo verjetno, da bi Rimljani izumljali ime Panonija na novo, so jo morali prevzeti od domačinov, od Slovencev.

 

Ime Ilirik za Slovenijo je očitno prastaro, saj se je tako imenovala že predrimska dežela in nato v 2. st. pKr rimska provinca. Ime Ilirik navaja vir v 9. stol. in nato ne utone v pozabo niti do 16. stol., saj prvi slovenski slovar navaja ilirski jezik kot jezik Slovencev. To je razvidno iz latiskega naslova: "Dictionarium quatuor linguarum, videlicet Germanicae, Latinae. Illyricae (que vulgo Sclavonica [appellatur]) et Italiae sive Hetruscae",8 oz. iz slovenskega prevoda: "Slovar štirih jezikov, samoumevno da nemško, latinsko, ilirsko (ki se mu v splošnem reče slovenski), italijanski oz. etruščanski". Po Francoski revoluciji, ko se na nek način začne rušiti vse ustaljeno, pa bi imena Ilirija lahko bila zgodovinsko motivirana, zato previdnost ni odveč. Ilirce enačiti z Albanci je brez podlage, saj prvi vir navaja Albance šele v 14. stol.9 Dodatno pa to tezo spodbijajo številne slovenske besede v albanščini, ostale pa so bodisi prevzete romanske besede, bodisi niso IE, kar skupaj nakazuje na to, da so Albanci priseljeni med Slovene pred 14. stol. Morda so pribežniki pred osvajanji turških Seldjukov na Kavzazu v 11. stol., ali begunci pred mongolskimi osvajanji v 13. stol.? Albanski jezik na Kavkazu je pozneje zamrl, zato ni mogoče delati primerjavo z današnjim jezikom Azarbejdžana in zapisati dokončnih zaključkov.

 

 

Slavonia, Croatia and Dalmatia before 1918; Slavonija, Hrvaška in Dalmacija pred letom 1918

 
Slavonija, Hrvaška in Dalmacija, samostojne dežele

pred razpadom Avstro-Ogrske leta 1918

 

 

Navajanje vira:5 Kar se tiče hrvaške nadoblasti nad Bosno, Travunijo in Dukljo, nimamo nobenih trdnih dokazov, da je takšna nadoblast v času Tomislava res obstajala.5

 

komentar: Vsaka trditev se vsekakor mora opirati na neposredne ali vsaj posredne dokaze, sicer jo je treba zavrniti in vse kar temelji na trditvah zanesenjaških sanjačev prevrednotiti ter napisati na novo!

 

ustvarjeno: 30.6.2013

dopolnjeno: 3.11.2013

 

Viri:

 

1 Zoisova literarna republika, Luka Vidmar, Založba ZRC SAZU,  Lublana 2010, str. 200, pdf
2 Slovenska zgodovina v besedi in sliki, Svet knjige, Zal. Mladinska knjiga, Lublana 2003 str. 121
3 Razmerje med govorjenim in zapisanim, Marija Stanonik, Oddelek za slovenistiko pri FF, Lublana 2004, str. 346
4 Slovensko gospodarstvo v poprevratnih letih 1919-1924, Jože Šorn, Cankarjeva založba, Lublana 1997, str. 222
5 O hrvaškem knezu Tomislavu, Wikipedia, 28.6.2013
6 Zgodovina Langobardov, Pavel Diakon, Založba obzorja, Maribor 1988, str. 149
7 Zgodovina Langobardov, Pavel Diakon, Založba obzorja, Maribor 1988, str. 151
8 Dictionarium quatuor linguarum, Hieronim Megiser, Založba Obzorja, Maribor 1988, pdf
9 The New Penguin Atlas of Medieval History, Colin McEvedy, Penguin Books Ltd, London 1992, str. 4
10 Je bil hrvaški knez Tomislav tudi kralj?, Wikipedia, 31.10.2013
11 Znameniti i zaslužni Hrvati, Emilije Laszowski, Odbor za izdajo knjige, Zagreb 1925, str. X
12 Madžarska zgodovina, Laszlo Kontler, Slovenska matica, Lublana 2005 (Budapest, 1999), str. 52
13 Madžarska zgodovina, Laszlo Kontler, Slovenska matica, Lublana 2005 (Budapest, 1999), str. 43
14 Slava vojvodine Krajnske, Mirko Rupel, Mladinska kniga, Lublana 1984, str. 285 (Vazvasor VI. del , 12. kn., str. 39)
15 Narodna univerzitetna knižnica, Ms 20, fol. 105v
16 Madžarska zgodovina, Laszlo Kontler, Slovenska matica, Lublana 2005 (Budapest, 1999), str. 149
17 Slovenska slovnica za srednje šole, Anton Breznik, Družba Sv. Mohorja, Cele 1934 , str. 10
18 Kronika : vezda znovich zpravliena kratka szlouenzkim iezikom, Antol Vramec, Lublana 1578, pdf  (vezda = zda oz. zdaj)
19 Slava vojvodine Krajnske, Mirko Rupel, Mladinska kniga, Lublana 1984, str. 285 (Vazvasor VI. del , 12. kn., str. 39)
20 Slava vojvodine Krajnske, Mirko Rupel, Mladinska kniga, Lublana 1984, str. 285 (Vazvasor VI. del , 12. kn., str. 40)
21 Dom in svet letnik 6, št. 6, Katoliško tiskovno društvo, Lublana 1893, str. 271, pdf
22 Dom in svet letnik 6, št. 6, Katoliško tiskovno društvo, Lublana 1893, str. 275, pdf
23 Slava vojvodine Krajnske, Janez Vajkard Valvasor, Lublana 1689, 4. del, 12. knjiga, 8. poglavje, str 48
24 Dom in svet letnik 6, št. 6, Katoliško tiskovno društvo, Lublana 1893, str. 276, pdf
25 Dom in svet letnik 6, št. 6, Katoliško tiskovno društvo, Lublana 1893, str. 277, pdf
26 Kronika letnik 40, št. 2, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Lublana 1992, str. 85, pdf
27 Slava vojvodine Krajnske, Janez Vajkard Valvasor, Lublana 1689, 4. del, 15. knjiga, 27. poglavje, str 537
28 Madžarska zgodovina, Laszlo Kontler, Slovenska matica, Lublana 2005 (Budapest, 1999), str. 174
29 Balade Petrice Kerempuha, Miroslav Krleža, Zora, Zagreb 1963, str. 11, pdf
30 Narodne pripovjedke skupio u i oko Varaždina, Matija Valjavec, pl. Platzer, Varaždin 1858, str. X, pdf
31 Koroški plebiscit - Sl. Koroška v diplomat. igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 358
32 Boj za obstoj in svobodo Slovenije, Tajništvo SLS, Lublana 1924, str. 59, pdf
33 Tešanovci - kronika vasi, Občina Moravske Toplice 2010, brošura str. 17
34 Boj za obstoj in svobodo Slovenije, Tajništvo SLS, Lublana 1924, str. 60, pdf
35 Uradni list NV, letnik XI, št. 111, z dne 5.11.1929
36 Štrigova:  Arhivski dokumenti o dogodkih v Štrigovi in okolici, Peter Pavel Klasinc, Zavod 25. junij, Lublana 2009
37 Poboji v Štrigovi, 25.5.2010, Planet Siol.net, vpogled 30.11.2013
38 Z ognjem in mecem nad naše vasi, Miroslav Slana, 25.3.2009, Nedelski Dnevnik, vpogled 30.11.2013,
39 Hrvaške krvave spletke na štrigovsko-prleški meji, Miroslav Slana, 1.4.2009, Nedelski Dnevnik, vpogled 30.11.2013
40 Aretacija in sodni pregon druge generacije žrtev komunističnega nasilja v Štrigovi, 11.8.2007, SSN, vpogled 30.11.2013, vir
41 Komisija DZ-RS za človekove pravice, 8. seja, 1.3.2010, Državni zbor RS, vpogled 30.11.2013
42 "Jat u slovenskom i ostalijem slovjenskim jezicima", Zbornik 3. mednarodne konference - Izvor Evropejcev, Vijislav P. Nikičević, Jutro, Lublana 2005, str. 56, pdf
43 Priročni latinsko-slovenski slovar, DZS, Lublana 2003, str. 11
44 Etimološki slovar slovenskega jezika,, 1. knjiga A-J, France Bezlaj, Založba MK, Lublana 1977, str 216
45 Slovenski etimološki slovar, Marko Snoj, Modrijan, Lublana 2003, str. 232
46 Kraljestvo Ilirija, Janko Polec, Zvezna tiskarna, Lublana 1925, str. 175, pdf
47 Madžarska zgodovina, Laszlo Kontler, Slovenska matica, Lublana 2005 (Budapest, 1999), str. 225
48 Slava vojvodine Krajnske, Mirko Rupel, Mladinska kniga, Lublana 1984, str. 123 (Vazvasor II. del , 6. kn., str. 293)
49 "Uskoki - naši predniki", Drevesa: bilten slovenskih rodoslovcev, št. 1, maj 1996, Stanislav Južnič, Slovensko rodoslovno društvo, Škofja Loka 1996, str. 15-22, pdf
50 "Problem pripadnosti Žumberčanov in Marindolcev", Dve domovini, št. 25, Marko Zajc, SAZU, Lublana 2007, str. 16, pdf
51 "Problem pripadnosti Žumberčanov in Marindolcev", Dve domovini, št. 25, Marko Zajc, SAZU, Lublana 2007, str. 17, pdf
52 "Problem pripadnosti Žumberčanov in Marindolcev", Dve domovini, št. 25, Marko Zajc, SAZU, Lublana 2007, str. 21, pdf
53 Slovenski narod, št. 125, Maribor 23.10.1869
54 Krajnski deželni privilegiji, Andrej Nared, Jure Volčjak, Arhiv RS, Lublana 2007, str. 18
55 "Žumberak kot pozabljena regija", Zgodovinski časopis, letnik 57 št. 3/4, Marko Zajc, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Lublana 2003, str. 264, pdf
56 "Žumberak kot pozabljena regija", Zgodovinski časopis, letnik 57 št. 3/4, Marko Zajc, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Lublana 2003, str. 265, pdf
57 Železna zavesa se dviga, Ivan Podržaj, Studia Slovenica, Lublana 2006, str. 19
58 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 19. Zapisnik NV z dne 19.11.1918
59 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 20. Zapisnik NV z dne 21.11.1918
60 Slovenska vojska 1918-1919, Janez J. Švajncer, Prešernova družba, Lublana 1990, str. 100
61 Slovensko gospodarstvo v poprevratnih letih 1919-1924, Jože Šorn, Cankarjeva založba, Lublana 1997, str. 222
62 Slovenska vojska 1918-1919, Janez J. Švajncer, Prešernova družba, Lublana 1990, str. 199
63 Koroški plebiscit - Sl. Koroška v diplomat. igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 358
64 Boj za obstoj in svobodo Slovenije, Tajništvo SLS, Lublana 1924, str. 59, pdf
65 Boj za obstoj in svobodo Slovenije, Tajništvo SLS, Lublana 1924, str. 60, pdf
66 Uradni list NV, letnik XI, št. 111)
67 Prizadevanje za ustanovitev župnije v Razkrižju, Znamenje, letn. 8, Anton Ožinger, Petrovče 1978, str. 45
68 Prizadevanje za ustanovitev župnije v Razkrižju, Znamenje, letn. 8, Anton Ožinger, Petrovče 1978, str. 57
69 "Name 'Avars' in connection with a problem of Avars 'extérieur'", Wikipedia, vpogled 14.12.2013
70 Nemško-slovenski slovar, Debenjak Doris, Božidar in Primož, elektronska izdaja ver. 1.0, DZS
71 Graditelji, Radio Ognišče, Mikloš Küzmič, 15.4.2012, 21:55 s
72 Graditelji, Radio Ognišče, Mikloš Küzmič, 15.4.2012, 20:43 s
73 Slava vojvodine Krajnske: izbrana poglavja, Janez Vajkard Valvasor, Mladinska knjiga, Lublana 1984, str. 128; original: 2. del, 6. knjiga, str 293, pdf
74 De administrando imperio, Konstantin Porfirogenet, prevod Gyula Moravcsik, Dumbarton Oaks Center for Byzantine Studies, Washington 1993, str. 139, pdf
75 Poljudna serija Hrvaški kralji, Hrvaška RT, Zagreb 2011, 14:12 s
76 srbsko: Kronika duhovnika Duklijana Kraljestvo Slovenov, 12. stol., pdf
latinsko: Presviteri Diocleatis Regnvm Slavorum, 12. stol., pdf
77 De administrando imperio, Konstantin Porfirogenet, prevod Gyula Moravcsik, Dumbarton Oaks Center for Byzantine Studies, Washington 1993, str. 145, pdf
78 Poljudna serija Hrvaški kralji, Hrvaška RT, Zagreb 2011, 6:35 s
79 De administrando imperio, Konstantin Porfirogenet, prevod Gyula Moravcsik, Dumbarton Oaks Center for Byzantine Studies, Washington 1993, str. 149, pdf
80 "Novi poskusi reševanja problematike Hrvatov v Karantaniji", Zgodovinski časopis, št. 3, Peter Štih, Zveza zgod. društev Slovenije, Lublana 1989, str. 326, pdf
81 Narodziny międzymorza, Leszek Moczulski, Bellona Spólna Akcyjna, Warszawa 2007, str. 648, pdf
  
     

nazaj

    
     
     
     
     
  © zgodovina.eu  -  kopiranje vsebine brez dovolenja je prepovedana  
  Stran je bila nazadnje spremenjena 03.01.2016  
     
     
  

web statistics