Selitev Hrvatov v Dalmacijo

Konstantin Porfirogenet v 30. poglavju dela De administrando imperio pravi, da je cesar Heraklij (610-41) poklical bele Hrvate (polske Turke) v Dalmacijo. Tam so se vojskovali z Obri in jih premagali. Porfirogenet trdi, da so poraženi Obri ostali v Dalmaciji in da se jim še vedno vidi, da so Obri,⁷⁴ kar pomeni, da so imeli Obri svojstvene obrazne poteze, ki bi se jih verjetno še danes dalo rekonstruirati.

Nekateri zatrjujejo, da v bizantinski cesar Heraklej v tem času ni imel nikakršne moči Hrvatom zapovedati naselitev v novo domovino, saj so se Obri in Slovani naseljevali po lastni volji.⁷⁸ Pri takih izjavah gre za nepremišljene trditve. Zakaj? Iz več razlogov. Slovani nastanejo šele v 19. stol., zato besede "Σχλάβοι, Σχλάβων" ni mogoče prevajati kot Slovane, pač pa kot Slovene, kar pa je bistvena razlika, saj Sloveni kot staroselci že tisočletja bivajo v prostoru med Baltikom, Alpami, Jadranom, Karpati  in Črnim morjem. Ko so Obri in Sloveni premagali Bizantince, so se na ozemlja, ki so jih zavzeli, lahko naseljevali kolikor jih je bila volja in to je več kot logično! Za to niso potrebovali dovoljenja bizantinskega cesarja, kar pa ne velja za Hrvate, saj niso bili niti Sloveni, niti Obri. Ali povedano drugače. Ko so Sloveni in Obri premagali Bizantince, to ni odprlo prostora tudi Hrvatom, ker so se ti za plačilo borili proti enim in drugim. Da bi se borili proti Obrom na nekdanjem bizantinskem ozemlju, pa so brez dvoma potrebovali dovoljenje in naklonjenost bizantinskega cesarja Heraklija, sicer bi jih ti imeli prav tako za napadalce.

zapisano: 19.1.2014

Obdobje ravnotežja

O tem, da bi bil Tomislav kralj ni nobenih dokazov. Papež Janez X. ga naj bi leta 925 naslovil z Rex Chroatorum, vendar pa o pravnem aktu kronanja ni nobenih dokazov, prav tako bizantinski viri ne navajajo nobene spremembe in ga vseskozi naslavljajo s knezom.¹⁰ Hrvaški knez Tomislav, naj bi se leta 925 odpravil s svojo vojsko na osvajalni pohod proti severu, premagal Madžare in priključil Slavonijo Hrvaški ter s tem postavil temelje sodobni Hrvaški od Jadrana do Drave. Žal o tem ne govori noben vir. Leta 927 naj bi Slavoniji vladal ban Štefan Svetoslavec, vendar o bojih za razdružitev s Hrvaško ni poročil.

Razširitev Hrvaške države do reke Drave?

Trditev nima podlage v niti enem viru, ampak  je plod prebujne domišljije!

Slavonija naj bi bila ponovno združena s Hrvaško pod Zvonimirjem leta 1070, vendar o tem ni nobenega dokaza. Knez Zvonimir je vladal Slavoniji med 1064–1089 kot slavonski ban, ki v Hrvaški ni imel nobene oblasti. Edini zanesljiv vir o njegovem poreklu pove, da je bil učitelj s priimkom Šestak in da je bil njegov stric po materini strani imenovan Streza (op.p: Ne gre za ime, pač pa za zapis sorodstvenega razmerja stric. Mamin brat je hrvaško ujak in ne stric.), da je prispeval k izgradnji samostanov in da je imela njegova družina nekaj posestva v bližini Biograda (op.p: Ker je bila to slovenska družina, ki je bivala na področju panonske Slovenije, gre bodisi za Biograd v današnji osrednji Bosni, bodisi za posest v bližini današnjega Belgrada (staropanonsko Bilgrad) in ne za znano letovišče Biograd na morju!).¹¹

Leta 1054 je prišlo do dokončnega razkola na zahodno in vzhodno cerkev. V času Krešimirjevega vladanja sta bili leta 1060 in 1064 organizirani cerkveni sinodi, ki sta sprožali velike napetosti in celo spopade med predstavniki papeža, protipapeža in glagoljašev. Krešimir je bil pristaš glagoljašev, Zvonimir pa pristaš papeževe smeri. Na začetku leta 1075 je hrvaški kralj Peter Krešimir IV. imenoval slavonskega bana Zvonimirja imenoval za vojvoda in sovladarja Hrvaške. Kaj je botrovalo tej nenavadni potezi ni znano. Vsekakor je bil Krešimir deležen papeških pritiskov, ki jih je morda skušal ublažiti s kompromisom. Vir pravi: "Malo slovansko kraljestvo je bilo pod vplivom latinskega krščanstva in je leta 1074 postalo »vazal Sv. Petra«".¹² Ne glede na to so v letu 1075, Normani iz južne Italije napadli Hrvaško in ujeli Petra Krešimirja, ki je umrl kmalu zatem. Nasledil ga je Zvonimir, ki je bil 8.10.1076 v Solinu ob prisotnosti papeža Gregorja VII. kronan za kralja Hrvaške in pri tem prejel še ime Dimitrij. Zakaj je Krešimir Zvonimirju zaupal sovladanje Hrvaške ni znano? Iz dejanj je razvidno, da so Hrvaški iz Rima vsilili katoliško poslušnost. Zvonimir je bil sorodstveno vezan na Ogrsko. Poročil se je leta 1063 z Ilono, hčerko ogrskega kralja Bela I. Glede na pogosto spletanje meddržavnih zavezništev s porokami pa je mogoče, da je bil Krešimir IV. poročen s Zvonimirjevo teto, prej po očetovi kot po materini strani?

Po kronanju je Zvonimir vladal dvema deželama, Slavoniji kot ban in Hrvaški kot kralj. Noro bi bilo iz tega sklepati, da gre za "ponovno" združitev celotne Hrvaške do Drave, saj sta obe deželi ostali še naprej popolnoma samostojni, ločeni in vsaka s svojimi zakoni, čeprav je obema vladal isti vladar do 20.4.1089, ko je Zvonimir umrl. Prav tako ni resnici vzdržno govoriti o združitvi s Hrvaško, saj je šlo za obratno smer ozemeljske širitve. Slavonija je bila nekajkrat večja od Hrvaške, gospodarsko pa je bila nekaj 10-krat močnejša.

Glede na to, da je Slovenec Zvonimir Šestak, ban Slavonije postal hrvaški kralj in je s tem poleg panonske Slovenije postal še vladar Hrvaške, je jasno, da se je Slovenija razširila do Jadrana, a tudi to ni res, ker kot je bilo že rečeno, ni šlo za združitev dveh držav v eno. Razširila se je slovenbska nadvlada!

Takih primerov, ko je ena in ista oseba vladala več deželam je vse polno, zato se hrvaški "znanstveniki", ki podpirajo tezo, da je Zvonimir ponovno združil Hrvaško do Drave, spuščajo na neverjetno nizek nivo. Naprimer Štefan V. ogrski je med leti 1257 - 1272 vladal več deželam. Bil je kralj Ogrske, vojvoda Transilvanije, vojvoda Štajerske, kralj Hrvaške in kralj Srbije. Po hrvaški znanstveni metodi, se je Ogrska pod njegovo vladavino raztezala od Alp (Vojvodina Štajerska) do Jadrana in od Karpatov do Ohrida. Drugi primer pa je Venčeslav III. češki, ki je bil leta 1305 kralj Češke, kralj Polske, kralj Ogrske, kralj Hrvaške in kralj Srbije. Po hrvaški znanstveni metodi, se je Kraljevina Češka pod vladavino Venčeslava III. raztezala od Baltika do Jadrana in do Bizantinskega cesarstva.

Po strokovni metodi, ki jo hrvaški znanstveniki uporabljajo za dokazovanje

Slavonije kot dela hrvaške države, bi se Češko kraljestvo pod

Venčeslavom III. češkim raztezalo od Baltika do

Bizantinskega cesarstva.

Ko je 20.4.1089 Zvonimir umrl, je njegova soproga, banica Slavonija in tudi kraljica Hrvaške, zahtevala prestol, za svojega brata in kralja Ogrske Ladislava I. To ponovno potrjuje zgoraj zapisano dejstvo, da je kralj Zvonimir (tudi njegova žena) Hrvaško dojemal kot podrejeno njemu, slavonskemu in širše gledano ogrskemu plemiču. Če bi v tistem času nekdo izjavil, da se je oblast Hrvaške "ponovno" razširila do Drave, bi počili od smeha.

Kot kaže je večina Hrvatov sprejela Zvonimirja, bana Slavonije za svojega kralja, niso pa hoteli sprejeti  ogrskega kralja, čeprav sta se oba štela za ogrska plemiča. Dedovanje plemičev je bilo podvrženo dokaj jasnim pravilom, razen kadar se je vmešal pohlep ali so se stvari odvile drugače, kot so nekateri pričakovali. Hrvaška zavrnitev ogrskega kralja Ladislava I. in izvolitev Krešimirjevega nečaka Štefana II. je vodila v konflikt, saj ga hrvaška kraljica Ilona ni priznavala.

zapisano: 1.11.2013

Madžarski vpliv in podrejenost

Ko je leta 1091 Štefan II. umrl se je vnel boj za hrvaško dediščino. Proti ogrskemu vplivu sta v ozadju vlekla poteze tudi papež Urban II in bizantinski cesar Alexej I., preko njega pa še beneški dož Vitale Faliero. Vir pravi: "Ko se je leta 1090 hrvaški prestol izpraznil, je nastal kaos in ena izmed baronskih frakcij je pozvala Ladislava, naj ga zasede. Ta si je priključil Hrvaško leta 1091 brez večjega odpora, čeprav se je moral zaradi napada nomadskih Kumanov na vzhodno Ogrsko predčasno vrniti in pustiti zasedbo Dalmacije (»latinska« mesta na obali in otokih) svojemu nasledniku. Za upravitelja je imenoval svojega mlajšega nečaka Almosa"¹² in še "Najpomembnejša pridobitev tega obdobja je bila leta 1091 Hrvaška, ki jo je (op.p: Ladislav) dobil  ne glede na papeževo kljubovanje."¹² Nad ogrsko so se zgrnile temne sile. Bila je oslabljena zaradi napada Kumanov in zaradi zanetenega spora med ogrskim kraljem Ladislavom I. in njegovim nečakom Álmošem. Težko situacijo so skušali izkoristiti Benečani tako, da se je dož razglašal za kneza Hrvaške, kar je pripisati temu, da naj bi bila mati Krešimirja VI. beneškega porekla. Ob podpori Bizantincev, Benečanov in papeža je bila na Hrvaškem močnejša bizantinska stran, ki je leta 1092 izvolila Petra za kralja Hrvaške, medtem ko je Slavoniji že po smrti Zvonimirja leta 1089 zavladal Ladislav I, tako kot je terjala Ilona, baníca Slavonije.

Po Ladislavovi smrti leta 1095 je kralj Ogrske postal Koloman I., ki je bil sprva škof. Čutil zadosti močnega, da je ponovno odprl terjatve do Hrvaške. Ker je bil politično spreten, je na svojo stran pridobil papeža, Bizantinci pa so bili zaposleni s križarskimi vojnami. Izkoristil je ugoden čas in se leta 1097 z vojsko odpravil proti Hrvaški. Do bojev med ogrsko in hrvaško vojsko je prišlo na gori Gvozd, pozneje preimenovana v Petrovo goro, kjer je bila hrvaška vojska poražena, hrvaški kralj Peter pa ubit. Koloman pa je bil pri zavzetju Hrvaške zelo previden, kar ponovno potrjuje, da je bila Hrvaška samostojna le toliko, kolikor je hodila po poti kot so ji narekovali drugi. Za hrvaškega kralja se je dal Koloman okronati šele leta 1102. Posebej v rokavicah pa je delal z obalnimi mesti, ki so bila že tradicionalno pod vplivom Bizantincev in Benečanov. Tega problema se je lotil tako, da je uspešno ponudil bizantinskemu cesarju roko svoje hčere. Po poroki leta 1103 je Koloman še malo počakal, nato pa leta 1105 zasedel vso Hrvaško, vključno z obalnimi mesti.

Na podlagi kritične presoje virov je razvidno, da Hrvaška nikdar do leta 1112 ni segala dlje proti vzhodu, kot poteka razvodje Dinarskega gorstva. Hrvaške navedbe o oblasti nad Slavonijo in o panonski Hrvaški pa so plod posebno bujne domišljije in romantične zasanjanosti. Madžari vidijo pripadnost Slavonije nekoliko drugače kot Hrvati, pa tudi leto hrvaške pripojitve postavljajo v leto 1091, ko naj bi jo zasedli brez večjih bojev, čeprav so potem vojsko umaknili. Pripojitve Hrvaške ne postavljajo v leto 1097, ko jo je Koloman zavzel s silo. Glede Slavonije madžarski vir pravi: "Večji del sedanje Hrvaške, namreč Slavonija, ki leži severno od Save, je bila pod madžarskim vplivom malone od osvojitve Karpatskega bazena (op.p: od prve polovice 10. stol., oz. po padcu Velokomoravske leta 907) ".¹²

zapisano: 19.11.2013

Vzpon Turkov v Evropi

Vdor Turkov na Balkan se je začel že dosti prej, preden so Turki leta 1453 osvojili Konstantinopel. Po bitki na Marici leta 1371 Turki zasedejo Makedonijo. V bitki na Kosovem polju leta 1389 Turki premagajo srbsko vojsko, leta 1396 pa osvojijo še Bolgarijo. V istem letu so Turki prvič plenili po slovenskih deželah in sicer v okolici Ptuja, nato pa leta 1408 v Beli Krajini. Turki so Konstantinopel osvojili šele, ko je bil le ta že popolnoma obkoljen s turškimi osvojitvami. Leta 1463 Turki zasedejo Bosno in od tod začnejo pogosteje ogrožati sosednje dežele.

Zaradi turškega ogrožanja hrvaških interesov je hrvaško plemstvo sklenilo temu narediti konec in Turke odvrniti čim dlje od Hrvaške. Prvo obrambno soočenje Hrvatov s Turki je bilo leta 1493 na področju Krbave, kjer so Hrvati presenetili Turke, vračajoče se s plenilskega pohoda po zahodnih slovenskih ozemljih. Spopad je poznan pod imenom Bitka pri Krbavi, v kateri so Turki popolnoma potolkli hrvaško vojsko. V tej bitki je padel velik del hrvaškega plemstva, kar je zelo oslabilo Hrvaško moč.

Slavonija pred letom 1526

Po smrti Matije Korvina (op.p: legendarni "kralj" Matjaž je vodja kmečkega upora 1478 na Koroškem) se je ogrsko plemstvo želelo otresti vrhovne oblasti močnega kralja, zato je za vladarja Ogrske izvolilo češkega kralja Vladislava II., ki je vladal blago, toda všečno sebičnemu ogrskemu plemstvu. Kratkovidna politika pohlepnih ogrskih plemičev je že kmalu pripeljala državo v bankrot. Ker niso mogli plačevati stalne najemniške Črne vojske, so jo plemiči razpustili, prav tako se je začel rušiti sistem državne uprave. Posadke v obmejnih gradovih in utrdbah so prenehale dobivati plače, zato so jih začeli zapuščati. Aristokracija je zavračala pobude za povečanje davkov in utrditev obmejne obrambe. Katastrofalno stanje ogrske države je vodilo do velikega kmečkega upora leta 1514, ki ga je plemstvo brutalno zatrlo. V državi brez resne obrambe, v kateri so bili nezadovoljni vsi razen plemstva, so Turki videli lahek plen za povečanje svojega ozemlja. Turška vojska je 29.8.1526 napadla slabotno ogrsko vojsko in jo v bitki pri Mohaču v nekaj urah porazila.

zapisano: 6.11.2013

Hrvati po Mohaču

V naslednjih desetletjih so Turki priključevali ozemlja, kos za kosom. Banjaluško krajino so zasedli do leta 1528, preostalo Slavonijo do višine Siska pa do leta 1545.

Hrvaški del Ogrske približno do višine Zadra so Turki zasedli že leta 1526, kar je povzročilo prebeg hrvaškega preostalega plemstva proti severu. Ko so leta 1528 zasedli še Liko in Krbavo se je plemstvo premaknilo še bolj proti severu, prav tako prebivalstvo. Turki so pogosto zavzeli opustelo pokrajino, zato so vračajoč iz svojih plenilskih pohodov po sosednjih krščanskih pokrajinah, s seboj pogosto privlekli vklenjene deželane. Samo iz današnje Slovenije so Turki pobili ali odvlekli v Bosno in naprej kar 1/3 prebivalstva. Mnoge so prodali kot sužnje. Za razliko od prvotnih prebivalcev, ti niso imeli nobenih, niti verskih pravic, zato so bosanski muslimani v dokajšnjem delu po rodu in koreninah Slovenci.

Turška zasedba Hrvaške in Slavonije v letih 1526 - 1592 in smeri selitve Hrvatov

V času prve polovice 16. stol. so Hrvati zasedli ozemlje slovenske Slavonije med rekami Plivo na vzhodu, Kolpo na severu in Korano na zahodu, tako da se je ime Hrvaška premaknilo proti severu do reke Kolpe. Tri desetletja je vladal mir, nato pa so Turki ponovno začela napadati in zasedali kos za kosom navedeno ozemlje v letih 1558, 1565, 1575, 1576, 1577, 1591 in največ leta 1592, ko so Turki pririnili vse do Siska. Ob Slovenskem kmečkem uporu leta 1573, Hrvatov še ni bilo na severnem bregu Save. Še več. Hrvate so poklicali na pomoč ogrskim plemičem, ki so pomagali krvavo zatreti slovenski kmečki upor. Pridevnik hrvaški je dodan šele v 19. stol. z namenom dokazovanja hrvaške prisotnosti na ozemlju Slavonije in za retrogradno spreminjanje zgodovinskih dejstev.

V času med leti 1575 in 1592 so Turki osvojili še del Slavonije južno od Save in Kolpe, ki so ga Hrvati zasedli skoraj 50 let prej. Hrvati so pribežali prek severnega brega Kolpe in Save ter si pogosto na silo priborili slovensko ozemlje od prejšnjih plemičev. Počasi se širilo tudi ime Hrvati in Hrvaška za zahodni del Slavonije, vendar pa je kljub temu dežela Slavonija leta 1770 na jugu še vedno segala do reke Save.

Konec 17. stol. se poznajo že tudi hrvaški oz. pravilno srbski jezikovni vplivi v slovenščini, npr. Jurij Habdelič, katerega besednjak že odstopa od Antola Vramca, ki je pisal v čisti panonski slovenščini 16. stol.¹⁸

Hrvaški in dalmatinski begunci se pred turško zasedbo njihovih
domov v 16. stol. zatečejo na zahodno Ogrsko (Gradiščansko)

Hrvaški kmetje, ki so v 16. stol. bežali pred Turki pa so se selili tudi naprej, na ozek pas ostanka Ogrske, danes Gradiščanske in zahodne Madžarske, kjer so se pomešali s tamkaj živečimi Slovenci. Za te vasi je značilna mešanica slovenskih in srbskih (hrvaških) besed.

zapisano: 3.11.2013

Uskoki ali Vlahi oz. Srbi

Žumberk je bil že od nekdaj del deleže Krajnske. Po njegovem južnem vznožju je stoletja tekla meja Svetega rimskega cesarstva. Prvi Uskoki so se na Žumberk naselili leta 1526 iz Bosne, leta 1530 pa iz Srbije. Slednji z vojsko 200 konjenikov in 300 pešcev so se obrnili na krajnskega deželnega glavarja in poveljnika Vojne krajine Ivana Kacijanarja in ga zaprosili za naselitev na Žumberku. Ivan Kacijanar je 23.6.1531 nadvojvodi Ferdinandu poročal o nad 1000 Uskokih, ki so pred Turki pribežali na Kranjsko mejo iz Cetinske krajine. Med njimi je bilo najmanj 700 za orožje sposobnih mož z družinami in živino.⁴⁹

17.6.1531 so kranjski stanovi predlagali, naj bi Srbi naselili še v Gerovo, Osilnico in Poljane. Po predlogu kranjskih stanov so "Uskokom odkazali zemljišča z oprostitvijo davka, obresti in služnosti, kot svobodnikom, plačajo naj le desetino od živine, kolikor jim bo mogoče in kolikor se je ne bodo branili. Uskoke so za šest let oprostili vseh davščin in bremen v zameno za opravljanje vojaške službe proti Turkom. Po Ferdinandovem ukazu so bili Srbi od leta 1526 oproščeni celo plačevanja mitnine, kar jim je omogočalo tihotapstvo.⁴⁹

Zaradi nasprotovanja domačinov, drugih prioritet krajnskih stanov, predvsem pa zaradi novih stroškov za njihovo vzdrževanje, o njihovi usodi in obljubljeni vojaški službi ni bilo odločeno. Odklanjali so poljedelstvo, s katerim bi se lahko začasno preživeli, ker bi jih enačilo s tlačani. Raje so ropali okoliške kmete. Spričo velikega opustošenja in pomanjkanja hrane, ki so ga povzročili Srbi, so se kmetje organizirali in jih aprila 1533 pri Metliki in v Žumberku napadli. Srbi pa napada niso razumeli kot odpor proti škodi, ki so jo sami povzročali, zato so nekritično klicali na pomoč rojake iz Pivke in Krasa. Poleti 1533 so bile razmere že zelo napete. Leta 1534 so od krajnskih stanov dobili dovoljenje za stalno naselitev predvsem na Žumberku.⁴⁹

Nasproti Slovencem so bili Srbi močno privilegirani. Ker so bili zelo samosvoji, naduti in neprilagodljivi, so povsod prihajali v spore z lokalnim prebivalstvom. Valvazor o Srbih oz. Vlahih, ki jih je spoznal iz prve roke in od tistih, ki so imeli z njimi stike pove tole: "Zlasti so izvrstni mojstri v umetnosti, nekaj najti, preden človek zgubi, in voljno vzeti, preden človek da. Prav nekaj navadnega pa je, da vtikajo nos prav globoko v vrčke in kozarce in da radi spreminjajo želodec v vinsko klet in jedilno shrambo. Vse je treba takoj pognati! Hodijo od hiše do hiše, goltajo, požirajo in žro, dokler je še kaj. Ko so vse pojedli in ima golt delopust, gredo na plen. Če ga ne dobe pri dednem sovražniku, iščejo križem po deželi, kje bi ga našli. (Ne trdim pa tega o vseh.) Zato nastanejo zaradi njih v deželi često velike nevšečnosti. Drže skupaj kakor veriga in se za kak naklep tako zvežejo, da nihče drugega ne zapusti. Kar sem prej dejal, da radi vzamejo, česar jim človek ne da, se nanaša tudi na snubitev. Če starši na prvo vprašanje ne obljubijo hčere in ne dado privoljenja, pride snubec s petimi ali desetimi konji.. ..naskočijo vrata, vdro v hišo, dekle s silo ugrabijo in odvedejo proti volji staršev".⁴⁸ Povsod so bili v sporih z okoliškimi kmeti, predvsem zaradi drugačnega načina življenja, kar se je pogosto izrodilo v nasilje in rop.⁴⁹

Zdravorazumski zakupnik gospostva Kostel Adam Langenmantl je predvidel probleme, ki bodo nastali, če bo prepustil kraj večji uskoški naselitvi. Zato je nasprotoval naselitvi okoli 1000 hrvaških Uskokov iz okolice Srba in Obrovca (Lika) leta 1538 in črnogorskih Uskokov iz Cetinske krajine avgusta 1539. Naselitev je zapovedal nadvojvoda, poznejši cesar Ferdinand I., marca leta 1539 pa še deželni zbor kranjskih stanov. Vendar pa je Langenmantl izsilil preselitev Uskokov na Žumberk in v Belo krajino. Daljnovidni baroni Langenmantli so tudi pozneje nasprotovali naseljevanju Uskokov in so ovirali že naseljene družine, zato so se Uskoki iz kostelske doline odseljevali drugam.⁴⁹ Zmožnost praktične presoje domačinov je zmagala nad vsiljevanjem multikulture iz varne razdalje.

zapisano: 30.10.2013

Ime Slavonija

Da gre pri imenu Slavonija in slavonski za panonsko Slovenijo in slovenski ne dokazujejo le številne posredne navedbe in logično sklepanje na podlagi primerjalne analize podatkov, ampak tudi neposredne navedbe piscev iz tega časa. Janez Vajkard Valvasor imenuje Slavonsko krajino neposredno "Windischen grentzen" ter nato na mestu kjer našteva ozek pas dežel med Krajnsko, Štajersko in Turčijo pove: "Delijo se v štiri dele: v Slavonsko (orig: Windische), Bansko, Hrvatsko in Morsko krajino".¹⁴ Ker Nemci z Windische imenujejo izključno in nedvomno le Slovence in nikoli ne Hrvate, ne Srbe, ne Slovake, pa tudi Slovanovi ne (beseda slovanski nastane šele v 19. stol.), je popolnoma jasno in neovrgljivo, da je lat. Slavonia = nem. Windische = slv. Slovenija!

Dokument o sklenitvi bratske (bratovske) zveze 26.6.1415 med štirimi slovenskimi kartuzijami, Zejče (Žiče), Jurklošter, Pleterje in Bistra, jasno in nedvoumno kaže, da se latinsko ime Slavonia nanaša na kraje, ki so še danes v Slovenijiji. Z latinskim imenom Slavonia so bili označeni, ker presegajo ozke deželne meje Štajerske in Krajnske.  več »

Slavonia = Slovenija

Listina z dne 26.6.1415 o sklenitvi bratske zveze med štirimi
slovenskimi kartuzijami: Zejče (Žiče), Jurklošter, Pleterje in Bistra.¹⁵

Nekdaj, pred prihodom Bolgarov, Srbov, Hrvatov in Madžarov je bila Slovenija razširjena vse od Alp in Jadrana, pa do Karpatov in Črnega Morja. Slovenija oz. lat. Slavonia o kateri je govora, pa se nanaša le na Slovenijo v okviru ogrske države, čeprav druga Slovenija, kjer prav tako živijo Slovenci in govorijo slovenski jezik, hkrati obstaja tudi na drugi strani meje, med Ogrsko in Alpami. Dežela se imenuje Slovenija po Slovencih, ki v njej živijo in ne obratno.

Meje Slavonije so se skozi zgodovino spreminjale, a je mogoče ugotoviti, da je stara slavonska meja na jugu tekla po razvodju Dinarskega gorovja in je torej obsegala veliko večino današnje Bosne, na vzhodu je bila meja približno na Drini, na severu pa je tekla po reki Donavi. Na zahodu je bila meja še najbolj spremenljiva, vendar jo lahko le v grobem umestimo na današnjo mejo mejo med Avstrijo in Madžarsko.

Z Madžarskim vdorom v Panonsko nižavje se je Slavonska meja ustalila na reki Dravi. Druge meje pa so do turške okupacije Bosne ostale praktično nespremenjene, z vmesnim obdobjem vzpona lokalnih veljakov, kar pa ni vplivalo na spomin o stari slavonski meji. Po umiku Hrvatov pred Turki na sever, se je meja Slavonije premaknila na reko Savo, kjer se je ustalila do današnjih dni. Z vdorom Hrvatov v Slavonijo, se je premikalo tudi ime Hrvaška in Hrvati. V turških časih sta bili deželi politično tudi združeni, toda ne glede na eno politično enoto, na zahodu deželno ime Slavonije v 17. in 18. stol. še vedno seže do reke Sotle. Šele v 19. stol. je zahodni del Slavonije že imenovan tudi Hrvaška, kar ostane do leta 1918.

Meja med Slavonijo (Slovenijo) in Hrvaško leta 1770 teče po reki Savi

Po Valvazorjevih podatkih se Slavonija v 17. stol. začne severno od reke Save, kar se sklada s prebegom Hrvatov severno čez reko Kolpo do Save, zaradi česar se je ta del Slovenije sčasoma začel imenovati Hrvaška. Isto je razvidno iz vojaških podatkov, ki so opisani v naslednjem poglavju.

zapisano: 28.10.2013

Polom Turkov pri Sisku

Leta 1578 je bila za obrambo pred Turki, s prispevki dežel Krajnske, Koroške in Štajerske zgrajena dodatna Karlovec. Leta 1578 so bili v Mostu na Muri dogovorjeni ukrepi in organizacija za obrambo pred Turki. Za vzdrževanje obrambnega sistema obmejnih trdnjav in vojske sta daleč največ prispevali sosednji deželi Krajnska in Štajerska in zaradi tega popolnoma obubožali. Krajnska je s svojim deležem vzdrževala Hrvaško krajino, popolnoma pa Morsko krajino.¹⁹ Štajerska je vzdrževala Slavonsko krajino (orig: Windische grentzen).²⁰ Delitev stroškov in vpliva med navedenima deželama je tekla po reki Savi. Pomoč pa so obljubljali tudi drugi deli cesarstva, npr. leta 1582 tudi regensburški državni zbor,²¹ vendar je povečini ostalo zgolj pri obljubah.

Po končani vojni s Perzijci, je Sinan paša za vojno proti Avstriji naščuval spreobrnjenega Srba, Hasan pašo Predojevića, vrhovnega upravitelja Bosne. Ta je že leta 1587 v Bosni začel priprave na vojno. Slovenci so cesarja Rudilfa II prosili za pomoč, vendar so bile vse prošnje za pomoč zaman. Turki so leta 1592 udarili na Bihač in ga zasedli, nato pa se blizu Petrinje spopadli z notranjeavstrijsko in slovensko-hrvaško vojsko in jo po izdajstvu premagali. ter zasedli veliko novih ozemelj južno od Save in Kolpe.²² Po veliki zmagi je Hasan napadel trdnjavo Sisek, ki se je uspešno branila.

Utrdba Sisek²³, nekdaj glavno mesto panonske Slovenije

Po zimski prekinitvi bojev, se Turki 15. junija utaborijo na desnem bregu Kolpe, prodrejo na drugi breg ter obkolijo Sisek in ga nepretrgoma oblegajo. 17. junija posadka prosi za nujno pomoč, ker bo sicer utrdba padla v nekaj dneh. Pri Turopolju, 30 km SZ od Siska se združi krščanska vojska in napreduje proti Sisku ter se 22.6.1593, na dan sv. Ahaca začne razporejati za boj. Slavonski in hrvaški Ban Tomaž Erdödi je vodil prvi oddelek s 1200 konjeniki in pešaki. Sledila sta mu Andrej Turjaški in Adam Ravbar z jedrom armade, v katerem je bilo krajnsko plemstvo in 300 izbranih strelcev. Štajerski Slovenec Rupreht Eggenberg (Robert Braniborski) in pl. Melchior Rödern sta napredovala z državnimi četami 800 konjenikov in strelcev, koroški in štajerski plemiči pa so jim sledili na koncu maloštevilnega, a junaškega vojaštva. Krščanska vojska je štela komaj slabih 5000 vojakov, turška pa cca. 36.000 vojakov.²⁴

Okrog 11^h Andrej Turjaški s samokresom naznani spopad. Slovenci zgrabijo sovražnika na levem krilu. Trikrat zagrme puške v prve sovražne vrste in velika množica Turkov se zvali na tla. Sedaj krščanska vojska z vso silo navalí na sovražnika. Največjo zavzetost in moč proti Turkom pokažeta Andrej Turjaški (krajnski Gideon) in Adam Ravbar v središču krščanske vojske. Turki niso zdržali pritiska, nove čete iz tabora jim hitijo v pomoč. Sedaj udari oddelek državne vojske pod vodstvom Ruprehta Eggenberga na desnem krilu in jih razbije.²⁵

Nered v turški vojski je bil vedno večji in kmalu se vsa turška vojska v begu vsuje proti mostu na Kolpi. Most na Kolpi je bil prenatrpan. V odločilnem trenutku krajnska plemiča Štefan Blagaj grof iz Kočevja in baron Jakob Prank, poveljnika (stotnika) arkebuzirjev, s svojima enotama napadeta most čez Kolpo in s tem preprečita urejen umik Turkov.²⁶ Hkrati pa na levi strani pogumno plane na Turke še posadka iz trdnjave Sisek. Gneča pri mostu je bila tolikšna, da so Turki v paniki začeli skakati v Kolpo, sicer bi se sicer zadušili v silnem navalu horde. Od 18.000 mož, ki jih je Hasan paša Predojević povedel s seboj v boj čez Kolpo, se jih je rešilo le 2000. Med mrtvimi je bil tudi sam Hasan paša. Izguba krščanske vojske je bila neznatna, plen pa obilen.

Vojna za krščansko Evropo, boj za utrdbo Sisek
Carnioliæ victoria,²⁷ Krajnska zmaga, Krainischen siegen,

Kranjska pobjeda

Andrej Turjaški, največji junak bitke je sklenil svoje poročilo cesarju z besedami: "Vsemogočni Bog je tukaj pokazal svojo moč in se sam boril za svoje uboge kristjane". Papež Klemen VIII. je pisal Andreju Turjaškemu lastnoročno pohvalno pismo. Vsako leto na dan 22. junija oznanjuje strel topov praznik svetega Ahaca, dan ko je bil prodor Turka proti slovenskim deželam za vedno zatrt. več »

zapisano: 15.11.2013

Izgon Turkov v Bosno

Po letu 1593, ko so bili Turki z odločilno hrabrostjo krajnske vojske popolnoma razbiti, so svoje napade proti Avstriji usmerili proti severu. Dunaj so oblegali dvakrat. Prvič že leta 1529, drugič pa leta 1683 s kar do 300.000 vojaki. Zaradi prevelike premoč so Habsburžani so na pomoč poklicali polskega kralja Jana III. Sobieskega, ki je Turke premagal in pregnal. Poslej je Turke zapustila vojna sreča. Po 161 letih se leta 1687 ponovno bíla bitka pri Mohaču, v kateri so bili Turki popolnoma potolčeni. V letih 1683 - 97 so izgubili celotno Ogrsko, Transilvanijo, Hrvaško in Slavonijo do reke Save. Osvojena ozemlja so Avstrijci pravno potrdili s karlovškim mirovnim sporazumom 26.1.1699.

Boji krščanske vojske proti Turkom pred Dunajem 1683^vir

Nova osvojena ozemlja so pristala pod pristojnostjo avstrijske cesarske zbornice, v kateri je posebna komisija (Neoacquistica Commisio) zahtevala od lastnikov posestev naj z listinami dokažejo svoje lastništvo; tudi če jim je to uspelo, so morali plačati odškodnino za vojno škodo. Veliko posestev so zato oddali v najem tujim generalom, aristokratom in vojnim dobaviteljem. Madžarske polke in posadke trdnjav so razpustili in ukazali porušiti utrdbe.

zapisano: 26.11.2013

Priselitev Srbov med panonske Slovence

Na novo osvojena ozemlja Slavonije in na Hrvaškem ob meji s Turki, je avstrijski cesar Leopold I. na novo vzpostavil aktivno vojaško ozemlje Vojno krajino. Ta se je sicer izgrajevala že od 15. stol., kot sistem obrambnih utrdb proti Turkom, a v bistveno manjšem obsegu. Značilno za Vojno krajino je, da so v njej kot vojake naselili pred Turki prebegle Srbe. Njihova edina naloga je bila vojaška obramba ozemlja pred turškimi vpadi, v zameno pa so bili oproščeni plačevanja dajatev. Njihovo vzdrževanje so plačevale predvsem dežele Notranje Avstrje. Vojna krajina je bila neposredno podrejena Vrhovnenu vojaškemu poveljstvu v Gradcu, oz. posredno poveljnikom, ki so večinoma prihajali iz slovenskih dežel. Poveljstvo je bilo leta 1754 preseljeno iz Gradca na Dunaj. Če so bili prej Srbi posebej privilegirani, se je poslej se z zakoni status vseh prebivalcev krajine izenačil.

Samo leta 1689 se je v Slavonijo in severno Dalmacijo priselilo 200.000 Srbov

Leta 1689 je bil v Slavonijo naseljen največji val Srbov. Kar 200.000 jih je pred vračajočimi se Turki pobegnilo na avstrijsko stran.¹⁶ Če so bili Srbi kot vojaki koristni za cesarstvo, pa so bili za slovensko naravo dežele Slavonije pravo katastrofo, prav tako za gospodarstvo slovenskih dežel, ki jim je bilo naloženo (prepuščeno) plačevanje njihovega vzdrževanja. Bili so ogromno breme, kar je že v prejšnjih stoletjih osiromašene dežele še bolj obubožalo.

zapisano: 10.12.2013

Uničenje panonskih Slovencev

Nasproti Slovencem so bili močno privilegirani, njihov delež v opustošeni deželi pa prevelik. Ker so bili zelo samosvoji, naduti in neprilagodljivi, so povsod prihajali v spore z lokalnim prebivalstvom. Glej poglavje Uskoki ali Vlahi oz. Srbi.

Razlitje oz. boljše rečeno poplava srbske štokavščine v osrednjem in vzhodnem delu dežele, ki je bilo prej pod turško okupacijo, je bilo v takih pogojih neizbežno. Skupaj s srbsko štokavščino, se je širil srbski izgovor na U namesto O, npr.: ruka, sunce, kuća, kravu, krasnu, namesto: roka, sonce, koča, kravo, krasno, itd., AO namesto AU / AL, npr.: došao, video, slušao, pisao, pao, namesto: [došeu], [videu], [slušau], [pisau], [padeu], oz. v nekaterih primerih skoraj trdi L /Ł/: [došeł], [videł], [slušał], [pisał], [padeł], podobno kot bolgarščina. Najbolj pa je značaj slovenščine pokvarilo počasno napredovanje srbskega zaletavega naglaševanja na prvem zlogu, npr.: sŕce, západ, íme, pótreba, íma, cárica, dêbelo, prélaz, dŕžava, záštita, plánina, óprema, pólicija, fráncuski, ódbor, itd., namesto lepšega in umirjenejšega naglaševanja na predzadnji zlog, ki je na jugu slovanskega jezikovnega prostora značilen za slovenščino, slavonščino oz »kajkavščino«, bolgarščino in makedonščino: srcé, zahód, imé, potréba, imá, cesaríca, debélo, preláz, držáva, zaščíta, planína, opréma, policíja, francóski, odbór, itd. Ni pa se popolnoma spremenil le jezik. Srbi so s seboj prinesli tudi nomadsko mentaliteto, navade, kulturo in vrednote. V nekaj desetletjih se je slovenski jezik, značaj in zunanji vtis dežele popolnoma spremenil.

V tem delu Slavonije so od prvotne slovenščine ostale le posamične tipično slovenske besede, npr. kruh, ki s srbščino nimajo nič skupnega. Še največ je ostalo slovenskih krajevnih in ledinskih imen, npr. v Sremu: Otok, Čakovci, Černa, Negoslavci, Susek, Tovarnik, Grabovci, Dobrodol, Brežanja, itd., v okraju Virovitica: Novaki, Slatina, Poreč, Rakitovica, Bukovica, Bistrinci, Vinogradci, Čepin, Gorjani, Osek, Drenje, Pridvorje, Trnava, itd., v okraju Požega: Kaniža, Podvin, Glogovica, Grabarje, Odvorci, Bučje, Dolina, Mlaka, Plesno, Puklica, itd. Toda mnoga imena so bila zaradi sorodnega jezika posrbljena. Npr. današnji Vukovar ob Donavi se je nekdaj slovensko imenoval Valkovar. Ime je sestavljeno iz pridevnika volkov- [voukou] in samostalnika [var]. Var pomeni v panonski slovenščini var-ovan, utrjen kraj, iz česar izhaja varoš, vareš ali varaš. Tako kot številne druge besede v madžarščini, je tudi ta izposojenka iz slovenščine. V besedi Valk-o se je prvi pisani ‹a› izgovoril bodisi kot polglasnik [ь], bodisi kot široki [ô] (glej razlago o > a), l pa kot v slovenščini pred soglasniki [u]. Torej se je pisani ‹valkovar› izgovoril kot [vьukovar] oz. [vôukovar], ki se je s posrbljenjem slovenščine okrajšal v Vukovar.

Valkovar [Voukovar] ob Donavi

Za zahodno Slavonijo, ozemlje med reko Sotlo na zahodu in zahodno mejo Vojne krajine na vzhodu, se je v 19. stol. ime Hrvaška že ustalilo. Tu gre le za političen pojem na pa tudi jezikovno opredelitev. Ta je prišla šele pozneje.

zapisano: 6.11.2013

Slovenci na zahodu Slavonije

Slovenci na zahodu Slavonije so bili najbolj odmaknjeni od Vojne krajine in s tem tudi od srbskih jezikovnih in kulturnih vplivov, zato se je slovenščina tam ohranila najdlje. Tamkajšnjo slovenščino so v 16. in 17. stol. iz. priseljeni Hrvati imenovali v 18. stol. razglasili za dotedaj neobstoječo Kajkavščino in sicer v razmerju do svojega jezika, ki je bila različica mehkejše srbščine. Hrvaščina kot samostojen jezik namreč nikdar ni obstajala, pač pa gre za mešanico s tu večjim drugje manjšim deležem srbščine in slovenščine. Tudi sodobno umetno ustvarjanje »hrvaščine« v 19. in 20. stol. ni moglo ubežati tema dvema poloma.

Hrvati to rešujejo tako, da so slovenščino razglasili za alpsko hrvaščino in si že 150 let trudijo Slovence izbrisati, zamolčati njihov jezik in prevzeti njihovo zgodovino. Potem ko je Fran Miklošič konec 19. stol. umrl, so se Hrvati usidrali na prestolu dunajske slavistike, ki jo od takrat nikdar niso izpustili iz rok. Iz pozicije prestola usmerjajo, predpisujejo in nadzirajo pravila, ki so jih sami prikrojili po svojih interesih. Ta pravila veljajo ne le za avstrijske univerze in družboslovje, pač pa zaradi ohranjenih tradicionalnih vplivov in interesov za vso srednjo Evropo. Tako Hrvati blokirajo prodor resnice in spodbujajo tiste »znanstvenike«, ki so za napredovanje pripravljeni širiti laži. To je toliko lažje, ker so Slovenci na tleh Avstrije tudi Nemcem moteč element, ki bi ga radi izbrisali in tako z roko v roki sodelujejo s Hrvati za skupni cilj, izbris Slovencev iz zgodovine, uničevanje njihovega jezika ter prilastitev njihovega imena, zgodovine in prostora. V ta namen deluje mreža povezav, v kater se medsebojno sklicujejo na lažne navedbe, se med seboj citirajo ter si tako umetno in na potvorbah temelječe zaključke dvigujejo znanstveno vrednost. V tej mreži aktivno sodelujejo celo mnogi slovenski zgodovinarji, npr. Peter Štih, srb po rodu, ki zastopa srbske interese, Dušan Nećak, Vera Kržišnik-Bukić, ki zastopata hrvaške interese ter Božo Repe, idr. petokolonaški odpadniki.

Razlog za hrvaško infiltriranje na prestol dunajske slavistike so Kopitarjeva in Miklošičeva znanstvena stališča o Slovencih v t.i. Hrvaški, ki pa so jih Hrvati obratno namenoma imenovali Kajkavci, da bi zameglili pravi izvor teh Slovencev. Ker je resnica o Slovencih na Hrvaškem ogrožala imperialistične okupacijo slovenskega ozemlja na Hrvaškem v 16. in 17. stol. (glej beg pred Turki), so se Hrvati lotili tega problema tako, da so začeli zatirati, uničevati, lagati, brisati in potvarjati resnico ter jasna pričevanja o Slovencih in slovenščini.

Presenetljivo je, da Hrvati niso začeli raznarodovati Slovencev šele po razpadu Avstro-Ogrske, ali po podpisu pogodbe me Ogrsko Slovensko-hrvaško kraljevino leta 1868, pač pa načrtno in že mnogo prej, še preden so Nemci začeli aktivno ponemčevati Slovence. Viri navajajo posrbljenje Slovenov že za drugo polovico 18. stol., a verjetno je do tega, zaradi enakih možnosti, prihajalo že prej in je tod iskati razlog za prodor srbizmov v panonsko slovenščino. V tem času se je srbizacija Slovenov izvajala preko katoliške cerkve, ali točneje preko zagrebške škofije, ki se je ponovno razširila preko Drave na sever. V Zagrebu so skrbeli za nameščanje pravovernih kadrov širom škofije in tako so v Beltince poslali župnika Jurija Tudorja, Zagrebčana, ki je v župniji širil srbski jezik.⁷¹ Zaradi zatiranja slovenskega jezika si je Mikloš Küzmič prizadeval, da za odcepitev slovenskih župnij (Beltinci, Bogojina, Turnišče) od zagrebške škofije in priključitev nazaj proti vzhodu, tokrat v novo Szombathelsko škofijo, kar se je zgodili leta 1777.⁷²

V okviru zagrebške škofije je srbizacija panonskih Slovencev neovirano potekala vse do 20. stoletja, ko so Hrvati leta 1918 izvedli še vojaško okupacijo Medmurja.³¹ Po neprestanih pritiskih na Srbe, so Hrvati 16.11.1929 s  šestojanuarsko diktature dosegli tudi upravno okupacijo Medmurja.³⁵ Srbi so Hrvate podkupili s prepustitvijo slovenskega Medmurja Hrvatom, v zameno za popuščanje pri drugih stališčih.

Spomenik slovenskim žrtvam hrvaškega genocida v Štrigovi³⁷

Hrvati so nato Slovence prekrščevali v Hrvate s prepričavanji, z lažmi, intrigami, s silo³³, tudi s poboji (dosje Štrigova)^{36,38,39,40,41} in to celo v krajih, ki so bili pod slovensko upravo (dosje Razkrižje). Hrvati pa se niso ustavili le pri okupaciji Medmurja. Enak jezik kot v Medmurju so govorili tudi Slovenci v Prekmurju, zato so Hrvati tudi Prekmurje razglasili za hrvaško ozemlje, ki se mora "vrniti matici hrvatski".^32,34

zapisano: 30.11.2013

Sprememba knjižnega jezika

Konec 18. stol. sta Marija Terezija in nato njen sin Jožef II. uvajala številne reforme, s katerimi sta želela modernizirati Avstrijsko cesarstvo. Poleg gospodarskih, kmetijskih in upravnih reform, sta uvedla obvezno šolstvo pod državnim oz. cesarskim nadzorstvom. V šole sta za poučevalni jezik po svoji podobi določila nemščino, čeprav je nemščina v cesarstvu predstavljala bistveno manjšino. To je pri ostalih jezikih sprožilo odpor in oblikovanje novih jezikovno-narodnih zavesti, ki so se v omejenem obsegu vzpostavile že v času reformacije, vendar pa na splošno niso izpodrinile tradicionalnih fevdalno deželnih zavesti.

Na nekdanjem ogrskem ozemlju monarhije, je hkrati z "madžarsko" zavestjo, to je zavezanostjo etničnemu izvoru in zgodovinskemu kraljestvu, ki je prevladovala med domačimi izobraženci, je začela podobna nagnjenja in pobude kazati tudi inteligenca nemadžarskih narodnosti. Kar se tiče hrvaške zavesti vir pove: "Leta 1767 je Matija Reljkovič izdal slavonsko (to je hrvaško) slovnico, čeprav so se hrvaški poslanci na saboru leta 1790 med svojimi protesti proti madžarščini kot uradnemu jeziku raje odločili za latinščino kot za uvedbo hrvaščine".²⁸

Srbi so za svoj knjižni jezik do začetka 18. stol. rabili staro cerkveno slovenščino, v tem času pa so jo zamenjali z rusko-cerkvenim jezikom, ki je bil mešanica ruščine in cerkvene slovanščine. V narodnem jeziku je začel pisati šele D. Obradović. Do začetka 19. stol. so se torej pisala poleg rusko-cerkvene slovanščine štiri narečja: štokavsko ikavsko v Dalmaciji, Bosni in Slavoniji; štokavsko jekavsko v Dubrovniku in ekavsko v Vojvodini. V Hrvaški se je rabilo kajkavsko narečje.¹⁷

Potreba je bila, da bi se ustvaril edinstven pismeni jezik. Reformo je izvedel Vuk Karadžič s pomočjo Jerneja Kopitarja, ki je v slovnici (1814) in rečniku (1818) sprejel tedanji živi ljudski govor hercegovskega ali južnega narečja. V letih 1818-1839 je naredil tudi pravopis. Poleg južnega govora (jekavščina) se je vedno bolj uveljavljal tudi vzhodni govor (ekavščina), ki se govori v osrednji in severozahodni Srbiji ter v Vojvodini. Močno se je pisal tudi zahodni govor (ikavščina). Leta 1850 pa so se na Dunaju Ivan Kuknljević, Dimitrija Demeter, Ivan Mažuranić dogovorili z Vukom Karadžičem, Djurom Daničićem in Miklošičem, da sprejmejo Hrvati Vukovo hercegovsko ali južno narečje v fonetični pisavi za svoj pismeni jezik. S tem so se Srbi in Hrvatje združili v en pismeni jezik; ločijo se samo v tem, da se Srbi drže vzhodnega, Hrvatje pa južnega govora.¹⁷

zapisano: 22.12.2013

Posrbljenje slovenskih imen

V drugi polovici 19. stol. so Hrvati vsa stoletja stara slovenska krajevna imena posrbili. Belovar je postal Bjelovar, Karlovec, Sisek,²³ Baker, Reka, Osek, Rokavec, Jasenovec, Gradec, itd. pa so Hrvati s srbsko ijekavico zakrili v Karlovac, Sisak, Bakar, Rijeka, Osijek, Rukavac, Jasenovac, Gradac, itd. Zakaj so krajevna in ledinska imena v Medmurju tako slovenska? Zaradi tega, ker Medmurje ni nikdar v zgodovini in seveda tudi ne v 19. stol. ni spadalo pod t.i. Hrvaško. Medmurje je bilo del ogrske županije Zala, v katero je spadal tudi velik del Prekmurja. Ker Hrvati tam niso imeli nikakršne, niti omejene izvršilne ali upravne moči, so tam imena ostala pretežno slovenska kljub temu, da Hrvati še vedno, tudi po letu 2000 hrvatizirajo stara slovenska imena.

Kje so Hrvati našli motiv za preimenovanje stoletja

 starega slovenskega imena Štivan v Stivan?

Eno od zadnjih žrtev je bilo staro slovensko ime Štivan na Cresu, ki je bilo Hrvatom preveč slovensko in so ga spremenili v Stivan. Septembra 2011 je krajevna tabla že nosila ime Stivan, medtem ko je hkrati na drugi strani še stala tabla s pravim imenom Štivan. Morda se bodo lotili tudi drugih imen npr.: Orlec, Belej, idr., ki pričajo o slovenskih koreninah otoka Cres ter jih spremenili v srbska imena Orlac, Belaj, ipd. Slovensko ime Štivan najdemo tudi na tržaškem, pri Matenji vasi pri Postojni, pri vasi Vadarci v Prekmurju, pa tudi med slovenskimi priimki. Štivan izhaja pridevnika šent in osebnega imena Ivan > Š(en)t + Ivan > Štivan. Šent je izvedenka starejše (slo)ven(et)ske besede šajntej, kar pomeni sijajni, bleščeč, sveti: šajntej > sajntej > s(j)ajntej >  s(j)ajnъt / s(j)ajnat > sijajen. Morda se je /a/ v prvem zlogu *šaj- že pri Venetih izgovarjal kot [aj], pisal pa osiromašeno kot ‹a›. V starih zapisih ni nobena redkost, da se je 'jat'⁴² pisal le s samoglasnikom npr. ekat: jokat  < [jekat] = ‹ekat› > v- + -ekat > vekat (z vzglasnim v-).

zapisano: 29.11.2013

Aktivno ruvanje slovenščine

Hrvatje so poleg "zgodovinske" Hrvaške (ozemlje na zahodni strani Dinarskega gorstva), konec 16. in v 17. stol. zasedli še slovensko ozemlje severno od Kolpe in Save. Kljub temu, da je bilo to ozemlje stoletja slovensko, se niso podvrgli sprejetju večinskega, slovenskega jezika, pač pa so svoj srbski jezik začeli iz pozicije moči vsiljevati ogrskim Slovencem ter jih z genocidom raznarodovati v Srbe oz. t.i. »Hrvate«. Pri tem so jim nehote močno uslugo naredili Uskoki, v Vojno krajino Slavonije priseljeni Srbi.

Razlika med Srbi in Hrvati v 19. stol. namreč sploh ni bila jezikovna, pač pa so delitev izvedli na verski podlagi. Vsi ki so bili pravoslavci so bili proglašeni za Srbe, vsi katoliki, čeprav istega jezika, pa za Hrvate. Iz tega je še bolj jasno, da "hrvaški" jezik nikdar v zgodovini obstajal! Resda viri navajajo izraz "hrvaški jezik", vendar prvotno za tisti jezik, ki ga danes imenujemo srbski jezik, pozneje pa tudi za slovenski jezik, predvsem v ogrskem delu monarhije.

Podobno kot hrvaški, tudi krajnski jezik ni nikdar obstajal, pač pa se je izraz krajnski uporabljal le kot sinonim za slovenski jezik. Izraz hrvaški jezik je le še v bistveno težjem razmerju z razumom, saj Hrvati z njim hkrati zaobjemajo dva različna jezika, slovenskega in srbskega. Trdijo, da je panonska slovenščina hrvaški jezik, hrvaški jezik pa je dejansko srbski jezik, ki ima s slovenščino manj skupnega, kot ima slovenščina skupnih stičnih točk z makedonščino ali bolgarščino. Da Slovenci slabše razumejo makedonščino kot srbščino je posledica že skoraj 100 letnega poučevanja srbščine in sprejetje desetine srbskih tujk v slovenščino. Dejstvo je, da povprečni Slovenec leta 1918 Srba ni prav nič razumel. Razumeli so jih le tisti izobraženci, ki so že prej prihajali v stik z njimi in so se naučili njihovih besed.

Pod izrazom hrvaščina se navaja dva popolnoma različna jezika, zato so Hrvati ta v nebo vpijoč problem do leta 1991 reševali tako, da so enega od obeh (slovenščino) razglasili za narečje, za kajkavsko narečje, ki se mora umakniti hrvaškemu knjižnemu jeziku (srbščini).

zapisano: 12.11.2013

Ilirske province

Ozemlje te tamponske države je obsegalo zahodni del vzhodne Tirolske, zahodno polovico Koroške, Istro in Goriško, Krajnsko, Vojno krajino do reke Save, ozemlje med Vojno krajino in Krajnsko ter ozemlja v Dalmaciji, ki jih je Francija že imela zasedena. Glavno mesto je bilo Lublana, uradna jezika pa francoščina in slovenščina, čeprav se je zaradi utečene nemške uprave uporabljala tudi nemščina. Province so bile del francoskega cesarstva, vendar so upravno samostojne. Vrhovna oblast je bila zaupana generalnemu guvernerju. Prvi guverner je bil maršal Marmont, nato pa so si sledili: Henri-Gratien Bertrand, Jean-Andoche Junot in Joseph Fouché. Država je bila razdeljena na 11 intendanc z veliko avtonomijo, po letu 1810 na 7 provinc. Vojna krajina je ostala v prvotnih mejah, ustanovljena pa je bila nova provinca Civilna Hrvaška. Ta se je raztezala v ozkem pasu med Vojno krajino in Krajnsko ter se je nadaljevala vzhodno od Reke preko slovenskega ozemlja v osrednjo Istro. Ustanovljena je bila nadškofija v Lublani in Zadru. Priznana je bila le civilna poroka. Ilirske province so ponovno oživile rabo slovenskega jezika. V šole je bila uvedena slovenščina. Uradne odloke so prevajali v slovenščino.

Ilirske province 1809-15

Avgusta 1813 je Avstrija sprožila vojno proti Franciji in do konca leta zasedla večino ozemlja provinc. Država Ilirske province je obstajala še 2 leti pod Avstrijo. Z dogovorom na Dunajskem kongresu, so bile Ilirske province 9.6.1915 tudi  stvarnopravno priznane Avstriji. Ilirske province so bile ukinjene 3.8.1916,⁴⁶ ko je bilo s cesarskim patentom ustanovljeno Kraljestvo Ilirija. To kraljestvo so sestavljala  ozemlja Ilirskih provinc s celotno Koroško toda brez vzhodne Tirolske, Vojne Krajine in Dalmacije. Kraljestvu Ilirija so pripadali otoki Krk, Cres, Lošin, Unije in Ilovik.

zapisano: 14.12.2013

Revolucionarno vrenje 1848

Junija 1848 je bil v pragi sklican Slovanski kongres, kot odgovor na nemškonacionalno povezovanje »Nemčije« in Avstrije ter s tem še stopnjujočega germanizma. Opozoril je na nevzdržne razmere v Avstriji in zahteval federalizacijo monarhije in pravice vsakega naroda do avtonomije. Sprejeta je bila namera, da se iz dežel Koroške, Krajnske, Štajerske in Primorske (Goriška, Trst in Istra z otoki Krk, Cres, Lošinj, Unije in Ilovik) oblikuje kraljevina Slovenija kot enakopravni člen monarhije. Češka, Slavonija in Hrvaška so že imeli status kraljevine. Dunaj je zahteval vojaški nadzor Prage, proti čemur so v binkoštni vstaji protestirali študentje, delegati kongresa, izobraženci in drugi. Te demonstracije pa je vojska z Alfredom Windischgrätzem 16. junija zatrla in delegate kongresa razgnala, vsled česar kongres ni sprejel nobenih zaključkov.

Po marčni revoluciji je Dunaj le zaradi oslabitve deloma popuščal narodnim gibanjem v monarhiji. Ogrska pod vodstvom Lajosa Kossuthe je dosegla poseben, od Dunaja ločen državni zbor in vlado v Pešti, ki je uvedla polsuveren položaj Ogrske (tudi Slavonija in Hrvaška) v monarhiji. Ko pa je ta zahtevala še ustanovitev samostojne vojske, je cesar to zavrnil. Madžari so uvedli madžarščino v urade in šole ter izvajali madžarizacijo ogrskega dela monarhije. Kar so zahtevali zase, pa so drugim vehementno odrekali, kar je sprožilo odpor pri Slovencih, Slovakih, Hrvatih in Srbih. Zato so se ti postavili na stran protirevolucionarnih sil, vendar jih je dunajski dvor po končani revoluciji izigral tako, da je odstopil cesar Ferdinand I. in na prestol postavil Franca Jožefa I., ki ni bil vezan na obljube. Spomladi 1849 je bil razpuščen državni zbor in sprejeta centralistična ustava tudi za ogrsko polovico monarhije. Ogrski državni zbor pa ni sprejel vsiljene ustave, ampak je oklical republiko. Ogrska vojska je pregnala cesarske čete z ogrskega ozemlja. Zaradi porazov je avstrijski cesar poklica na pomoč ruskega carja Nikolaja I.. Združena rusko-avstrijska vojska je strla odpor ogrske vojske 13.8.1849. Najvidnejši ogrski revolucionarji so zbežali v tujino, ostali so bili kaznovani s smrtjo ali dolgoletnim zaporom.

Zaradi pomoči cesarju proti Madžarom, sta bili Slavonija in Hrvaška potrjeni kot kraljevini, Vojvodina je postala upravna enota, Transilvanija pa je bila ločena od Ogrske. Ogrska je bila razdeljena na 5 delov in je izgubila vsako obliko samostojnosti. Glede narodnih teženj pa so bili izigrani tudi Slovenci, Hrvati in Srbi, ki so cesarju pomagali pri zatrtju ogrske revolucije. Pomlad narodov v avstrijskem cesarstvu ni nikomur, razen Nemcem in deloma Slavoncem in Hrvatom prinesla ničesar.

zapisano: 17.12.2013

Avstro-Ogrska

Ko je Avstrija leta 1866 doživela ponoven vojni poraz, tokrat s Prusijo, je bila izrinjena iz Nemčije, pruski zaveznici Italiji pa je morala odstopiti Benečijo. To je cesarja in nemške Avstrijce še dodatno finančno in politično oslabilo. Ostali so sami proti veliki premoči nenemških narodov, zato je oslabljeni dvor je moral popustiti čedalje močnejšim pritiskom Madžarov za samostojnost v svojem delu monarhije.

Nova "decembrska ustava", sprejeta decembra 1867, je povzela določila februarskega patenta. Novost in glavna značilnost nove ustave pa je bilo zagotovilo o enakopravnosti narodov tako glede uporabe lastnega jezika v uradih kot v šolah. Določala je tudi enakost pred zakonom in osebno ter versko svobodo. Decembra 1867 je bila sprejeta nova ustava, ki je zagotavljala enakopravnosti narodov, enakost pred zakonom in osebno ter versko svobodo. Določala je enakopravnost narodnega jezika v uradih kot v šolah, v praksi pa sta največja naroda te pravice izigravala na vsakem koraku.

Slavonija in Hrvaška do 1882 ločeni z Vojno krajino 

Pri sprejemanju sporazuma pa ni šlo prav gladko, kar kaže da ni bil ravno ugoden, oz. da so želeli doseči več. Slovensko hrvaški sabor so morali nekajkrat razpustiti, preden so si zagotovili večino in 24.9.1868 izglasovali sporazum, t.i. Nagodbo z Madžari. Hkrati s to pogodbo sta prenehali obstajati Kraljevina Slavonija in Kraljevina Hrvaška, ker sta se združili v eno državno enoto z imenom Kraljevina Hrvaška-Slavonija. Pogodba na več mestih omenja tudi Kraljevino Dalmacijo, kar pa ni imelo nobenih pravno-formalnih posledic, saj je bila Dalmacija avstrijska provinca. Ogrska kot rivalka Avstrije, pa seveda ni imela nič proti avstrijskim provokacijam. Kompromis je potrdil združitev dveh neenakih partnerjev v eno ozemeljsko celoto.⁴⁷

Hrvaška-Slavonija je bila priznana kot politična nacija s svojim ozemljem in parlamentom, ločenim od preostale Ogrske. V ogrski polovici monarhije je bila to izjemna posebnost. V Avstrijskem delu monarhije, ki je bil zgrajen iz 15-ih dežel s svojo avtonomijo, pa podobna avtonomija ni bila nič posebnega. Vsaka dežela je imela lasten deželni zbor, upravo, zakonodajo, notranjo samostojnostjo, itd. V državnem zboru je imela vsaka dežela določeno število sedežev. Dežela Hrvaška-Slavonija torej ni imela v ničemer višje stopnje samostojnosti, kot so jo imele avstrijske dežele Štajerska, Koroška, Tirolska, Krajnske, Goriška.

Razlika je bila v tem, da je imela večina avstrijskih dežel nepretrgano državno kontinuiteto od razpada Karantanije naprej in so zato tudi dedinje karantanske državnosti. Na drugi strani pa je Hrvaška najpozneje leta 1526 "de facto" izgubila svojo avtonomijo v okviru kraljevine Ogrske in jo je ponovno pridobila šele leta 1745. V vmesnem času je ime Hrvaška obstajalo le kot ozemeljski pojem, nikakor pa ne ime neke politične enote. Vojna Krajina je bila večino časa podrejena Notranji Avstriji oz. točnejše Krajnski, ki jo je tudi finančno vzdrževala,¹⁹ njeni vrhovni poveljniki pa so bili krajnski plemiči. Ozemlje med Krajnsko in vojno krajino ni imelo nikakršnega samostojnega statusa.

zapisano: 27.11.2013

Žumberk (Šumberk)
spor za krajnsko ozemlje

V prvi polovici 16. stol. so se zaradi turškega osvajanja Balkanskega polotoka, na slovensko ozemlje zatekli srbski prebežniki t.i. Uskoki. Ti so krajnske oblasti zaprosili za naselitev. Po odobritvi krajnskih deželnih stanov, so jih z namenom opravljanja vojaških dolžnosti, naseljevali predvsem v južne predele Krajnske, na Dolensko, na Kras, Pivko, v Čabar, Vrbovsko z okolico in v Kostelsko dolino, več pa v Belo Krajino in na Žumberško južno pogorje. Glej poglavje Uskoki ali Vlahi oz. Srbi.

Zaradi posebnega, vojaškega statusa teh Srbov, katerih dolžnosti in pravice so bile povsem drugačne od ostalega prebivalstva Krajnske, sta bila Žumberk in Marindol postopno vključena v Vojno krajino. Ta je bila pod neposrednim nadzorom notranjeavstrijskega vojaškega sveta v Gradcu, v času Marije Terezije pa dvornega vojaškega sveta na Dunaju. Po velikem porazu in izgonu Turkov južno od Save, je s cesarskim odlokom leta 1799 prišlo do reorganizacije Vojne krajine, ki je zajemala bistveno večje ozemlje kot prej, to je od Transilvanije, preko Slavonije do Jadrana. Z vzpostavitvijo te enotne vojaške organizacije in uprave, ki je bila podrejena neposredno Dunaju, sta bila Žumberk in Marindol v 18. stol. tudi formalno ločena od Krajnske.⁵⁴

Proces ukinjanja Vojne krajine se je začel že 19.8.1869, ko je cesar ukazal razpustitev dveh varaždinskih polkov in se nadaljeval v naslednjih letih z ukinjanjem drugih vojaških enot. Postopno ukinjanje celotnega vojaškega sistema je zajemal 170 in več let zakonsko določene obveznosti, kot so bile zahtevne vojaške obveznosti, tedenska straža na meji s Turčijo, telesne kazni, itd.⁵⁰

V primeru ukinitve Vojne krajine je samo po sebi umevno, da ozemlje, ki je bilo zaradi učinkovitejše vojaške organizacije podrejeno centralni  upravi, po ukinitvi te uprave pripade nazaj tisti deželi, v katere okviru je bilo pred ustanovitvijo Vojne krajine. Zato je Krajnska je že od prvih cesarskih odredb, ki so se nanašale na Žumberk in Marindol, navezujoč ju z usodo hrvaških delov Vojne krajine, na podlagi zgodovinskega prava zahtevala ta ozemlja nazaj. Žumberk je bil namreč že od vseh začetkov krajnsko ozemlje, zato je po njegovem južnem vznožju tekla tudi meja Svetega rimskega cesarstva. Hrvati pa so začeli trditi, da je bilo to ozemlje že v 10 in 11. stol. hrvaško, kar je popolna laž, saj to ozemlje nikoli do leta 1918 ni bilo del Hrvaške. Vzhodna meja Hrvaške je bila še vse do 16. stol. oddaljena več kot 50 km proti JZ.

Žumberk - ozemlje dežele Krajnske v 16. stol. naseljeno s srbskimi Uskoki,
in postopoma vključeno v Vojno krajino.

in pristaš ustavoverne stranke dr. Jožef Savinšek, ki je vložil predlog, naj deželni organ od vlade na Dunaju zahteva, naj se Žumberk in Marindol priključita »pradomovini« Kranjski. V svojem govoru v deželnem zboru 19.10.1869 se je Savinšek skliceval poleg zgodovinskih razlogov tudi na pravice in zahteve tamkajšnjega prebivalstva.⁵² Slovenski narod je poročal, da so prebivalci Žumberka izrekli svojo željo, da se združijo s Krajnsko in položili peticijo pri generalni komandi v Zagrebu.⁵³

Po odloku cesarja Franca Jožefa I. o ukinitvi Vojne krajine 15.7.1881, sta bila Žumberk in Marindol začasno prikljčena Kraljevini Hrvaška-Slavonija. Nepravična in nepričakovana odločitev je bila razlog, da se je močno razplamtel  spor med Kranjsko in Hrvaška-Slavonijo. Zaradi državnega dualizma je to območje postalo jabolko spora na najvišji ravni med Dunajem in Budimpešto. Žumberčani in Marindolci zaradi pogajanj niso imeli pravice do zastopništva v hrvaškem saboru in ogrskem državnem zboru ter s tem nikakršnih volilnih pravic. Takšno stanje je zaradi neuspešnih pogajanj ostalo vse do propada habsburške monarhije leta 1918.⁵¹ Poslej pa je začasno postalo trajno!

Od vseh dogajanj okrog spora med Krajnsko in Hrvaška-Slavonijo za Žumberk konec 19. stol. je najbolj pretresljivo in hkrati zanimivo, da je bila takratna situacija praktično enaka današnji. Če so bili prvo leto krajnski politiki v svojih zahtevah še dokaj enotni, pa so se že kmalu začeli deliti na tiste, ki so zahtevali vrnitev in tistih, ki so začeli javno izražati dvome v historično pravico Krajnske do svojih ozemelj. Razloge pa so našli v jezikovni in verski različnosti, v cestnih povezavah, v hotenjih in pripadnosti žumberčanov, v trdovratnosti Ogrske, v pravičnosti, v nadomestilu tega ozemlja za dostop do železnice Peša- Reka, itd. Krajnsko zavedni politiki so nasprotnikom očitali, da se enostavno ne znajo pogajati.

Karl Deschmann je opozoril na tradicionalno kranjsko podobo Hrvatov kot »tatov«, kajti če bi imeli Hrvatje podobne zakonite pravice do Kranjskega ozemlja, bi jih po njegovem mnenju bolj energično zagovarjali. In nato: "Že zdaj lahko v hrvaških časopisih berete.. ..da je kranjska nižina Kolpe hrvaški teritorij, da morajo biti Metliški okraj, Črnomelj in Kostanjevica priključeni k Hrvaški". Nato ugotovi, da če bomo pogajali na način, ki ga predlaga slovenski nasprotniki, se lahko zgodi, da bo meja med Kranjsko in Hrvaško na Krki namesto na Kolpi.⁵⁵

zapisano: 1.12.2013

Hrvaški genocid 1918-41

Narodni svet za Štajersko v Mariboru je 7.11.1918 sporočil v Lublano: "..da v Medmurju pritiskajo Madžari strahovito na Slovence, ker so se izjavili za Jugoslavijo in so jih več že odpeljali", nato pa kot nujno predlaga, da Narodno veće v Zagrebu pošlje nekaj čet.⁶¹ Iz smeri Radgone, sta bili 22. decembra dve stotniji 1. bataljona pod poveljstvom stotnika Metoda Rakuše poslani v Medmurje proti Madžarom. V Murski Soboti so stotnika Rakušo ujeli Madžari.⁶² Narodna vlada za Slovenijo v Lublani se je res obrnila po vojaško pomoč na Narodno veće. Ta je poslala svoje čete, ki so 24.12.1918 iz zahoda in iz juga zasedle Medmurje. V zapiskih je striktno navedeno, da je gre za osvoboditev Slovencev izpod Madžarskega jarma in da je slovenski narod neizmerno vesel tega dogodka.

Po shodu v Radgoni za priključitev Prekmurja 26.12. je hrvaški stotnik Jurišić 28.12.1918 zasedel še Prekmurje, vendar so Madžari že 3.1.1919 spet okupirali Prekmurje.⁶¹ Pozneje se je prošnja Narodne vlade za hrvaško pomoč pri zasedbi Medmurja izkazala za veliko napako, saj so Slovenci padli iz madžarskega pod hrvaški jarem, iz dežja pod kap torej.

Vrhovni svet Pariške mirovne konference je s sklepom z dne 1.8.1919 dovolilo vojaško zasesti Prekmurje.⁶³ Hrvati so že kmalu po združitvi Prekmurja z matično domovino Slovenijo 17.8.1919, zahtevali Prekmurje zase. Pri tem je bil še posebej glasen najvplivnejši hrvaški politik Štefan Radić, predsednik Hrvaške kmečke stranke, ki je opravičeval grabežljivost z opravičilom, da je bilo Prekmurje do leta 1918 pod ogrsko upravo, tako kot Hrvaška in da zato pripada Hrvatom.⁶⁴ Na istem shodu Slovenske radikalne stranke 24.11.1924 v Zidanem mostu, je častni gost Jurij Krnjević, tajnik Radićeve stranke ošabno trdil, da je Prekmurje v celoti hrvaško in si ga Hrvatje v celoti lastijo zase.⁶⁵ Vodstvo slovenske stranke temu ni niti najmanj nasprotovalo.

Do vzpostavitve nove upravne ureditve aprila leta 1922 je Medmurje bilo samostojno, čeprav so bili upravni akti večkrat naslovljeni z ".. za Hrvaško in Slavonijo ter Medmurje". Od aprila 1922 do uvedbe 6. januarske diktature v letu 1929, je Medmurje spadalo pod Mariborsko oblast, ta pa je skupaj z Lublansko oblastjo tvorila Slovenijo.

Medmurje, pristno slovensko ozemlje je bilo leta 1929 prav tako slovensko,
kot je danes Prekmurje, ali kak drug del Slovenije!
Medmurja nas je oropala tako 1. kot 2. Jugoslavija, pogubna
skupnost z "bratskimi" Srbi in Hrvati.

Hrvati so ta kos slovenskega ozemlja nekdanje županije Zala,  neprenehoma zahtevali zase, ne na podlagi jezikovne pripadnosti in tudi ne na podlagi zgodovinske pravice, pač pa le v razlogu, da je bilo Medmurje del Ogrske, tako kot Hrvaška in Slavonija. Hrvati pa niso zahtevali le Medmurja, pač pa tudi nekdaj ogrsko Prekmurje.^64,65 Leta 1929 pa so Srbi za pomiritev Hrvatov, slovensko Medmurje ukazali uvrstiti v Savsko banovino. Pravno se je to zgodilo 16.11.1929.⁶⁶ Kralj Aleksander I., vlada in celotna oblast med leti 1918-45 govorila in celo uzakonila le en, jugoslovanski narod. S kakšnim opravičilom je proti volji prebivalcev Medmurje dodelila Savski banovini, če ji je bilo vseeno?

Po protestu prebivalcev je bila občina Štrigova vrnjena Slovencem v Dravsko banovino. Cerkveno pa je ta del ostal pod jurisdikcijo Zagrebške nadškofije. Večinski del slovenskega Medmurja, ki so ga Srbi dodelili Hrvatom, pa je bil podvržen vsestranskemu hrvaškemu genocidu, ki je v vseh pogledih prednjačila za fašističnim in nemškim raznarodovanjem. Začelo se hrvatiziranje slovenskih imen, tudi osebnih, zapoved rabe štokavščine v javnosti, šolstvu, upravi in v cerkveni rabi. Tam kjer hrvatiziranja ni dosegla hrvaška oblast, je k izvajanju genocida na pomoč priskočila cerkev.

Iz nadškofije v Zagrebu so prihajale vztrajne direktive, da morata slovenska meniha v Razkrižju pridigati v hrvaščini oz. točneje v srbščini. Ker farani tega niso dopustili, sta morala no nalogu pomožnega škofa Alojizija Stepinca zapustiti slovensko Razkrižje, ki je bil sicer upravno v Dravski banovini. Že naslednji dan 3.12.1936 je zagrebški frančiškan pater Ladislav med pridigo povedal: "Želja je nadbiskupa koadjutora g. dr. Stepinca, da se vrši u ovoj crkvi sve u hrvatskom jeziku".⁶⁷

Zapis je povzet po poročilu lavantinskemu škofu Ivanu Tomažiču. 

V letu 1938 in 39 so bili občani Razkrižja še posebej aktivni v prizadevanjih za rešitev tega vprašanja. Prošnje, dopisi in osebna srečanja predvsem cerkvenim dostojanstvenikom, škofu Tomažiču v Mariboru, nadškofu Stapincu v Zagrebu in papeškemu nunciju v Belgradu pa niso obrodila sadov. Nadškof dr. Alojzij Stepinac je 20.5.1938 odredbo št. 4147 po Nadškofijskem ordinariatu iz Zagreba celo prepovedal slovenske pesmi ter zahteval izključno štokavski oz. srbski jezik v cerkvenem bogoslužju.⁶⁸

zapisano: 8.12.2013