Zgodovina Evrope

History of Europe

© zgodovina.eu

  RAZISKAVE 

JEZIK

  POLITIKA  MEDIJI  SORODNO 

To display this page you need a browser that supports JavaScript.

  

 

  
      

Glavna stran

 

Bitka pri Sisku

22.6.1593


 

Leta 1578 je bila kot dodatna ključna utrdba za obrambo pred Turki, s prispevki dežel Krajnske, Koroške in Štajerske, sezidana trdnjava Karlovec. Simbolično so v temelje vgradili 900 tuških glav.1 Karlovec je poimenovan po nadvojvodi Notranje Avstrije Karlu II., na katerega je Rudolf II., cesar Svetega rimskega cesarstva, ravno v istem letu prenesel skrb za obrambo, Hrvaške, Slavonije in notranjeavstrijskih dežel. Za vzdrževanje vojne organizacije za obrambo pred Turki, je nadvojvoda Karel nujno potreboval dodatne vire, zato je leta 1578 v Mostu na Muri sklical zbor notranjeavtrijskih deželnih predstavnikov. Ti pa so ga vnetega katolika prisilili, da jim je v zameno za pomoč moral pustiti versko svobodo, saj so bili sami že po večini protestanti. Dogovorjeni so bili skupni ukrepi in enotna organizacija za obrambo pred Turki. Pomoč pa so obljubljale tudi druge dežele nemškega cesarstva, npr. leta 1582 tudi regensburški državni zbor,1 vendar pa niso hoteli nič prispevati.20

 

 

Karlstadt, Slovene Karlovec; Karlovec


Karlstadt (nemško)
Karlovec (slovensko = slavonsko)2

Hrvati ga v 19. stol. preimenujejo v Karlovac

 

Plačevanje protiturške obrambe v Slavoniji in na Hrvaškem

 

Za vzdrževanje obrambnega sistema obmejnih trdnjav in vojske sta daleč največ prispevali sosednji deželi Krajnska in Štajerska. Krajnska je s svojim deležem vzdrževala Hrvaško krajino, popolnoma pa Morsko krajino oz. Morlaško (stara Hrvaška Z od Dinarskega gorovja, med Krajnsko in Zadrom. Gre za sestavljanko besed More + Vlahi (Srbi) = More Vlaška > MorLaška).3 Štajerska je vzdrževala Slavonsko krajino (orig: Windische grentzen). Valvasor pove: "Plačo dobivajo tam od slavnih štajerskih deželnih stanov. Generaliteta je v Varaždinu ali Rošlinu".4 Delitev stroškov med navedenima deželama za vzdrževanje Hrvaške in Slavonije se popolnoma ujema z mejo med Krajnsko in Štajersko, ki je v osrednjem in spodnjem delu tekla po reki Savi, zato se je gotovo tudi meja vplivnega območja preko bivše Ogrske nadaljevala po reki Savi.

 

 

Morlachia, Croatia, Slavonia in 1726; Morlaška, Hrvaška, Slavonija leta 1726


Morlaška, Hrvaška in Slavonija leta 1726

avtor geograf Herman Moll

 

 

Kako ogromna sredstva je dežela Krajnska plačevala za vzdrževanje Hrvaške in Morske krajine je razvidno iz navedbe, da je krajnsko plemstvo popolnoma obubožalo zaradi: "pohodov proti hudobnemu, ropa in krvi žejnemu dednemu sovragu" in "..zaradi vzdrževanja Hrvaške in Morske krajine.. Tako je plemstvo čisto brez moči in sredstev. In to ni nič čudnega če pomislimo, da je samo od 1594 do 1602, tarej v 8 letih, plačala Krajnska po približni cenitvi 1.699.266 goldinarjev in 40 krajcarjev, odtlej pa, zlasti odkar je 1632, leta prišla izredna kantribucija v navado, prostovoljno nekaj milijonov".5

 

Slovenski značaj Notranje Avstrije

 

V 12. stol. je Karantanija razpadla na posamezne dele. Večja slovenska ozemlja so se sčasoma izoblikovala v dežele Koroško, Štajersko, Krajnsko in Goriško. Razpad Karantanije pa ni pomenil tudi razpada karantanske družbene organizacije in njenega slovenskega državnega prava (Iuramentum sclauonicum), saj se je slovensko jedro Velike Karantanije še naprej ravnalo po starih, ustaljenih navadah. Izvajanje slovenskega prava, ki se zrcali tudi v ustoličevanju, se med 12. in 15. (18.) stol. nadaljuje! Naziv nadvojvoda, ki ga je plemič prejel potem, ko ga je ljudstvo ustoličilo, ostane v veljavi! S tem pa je potrjeno nadaljevanje karantanske pravne in državne tradicije, čeprav pod drugim imenom.

 

Vir pravi: "..se po letu 1395 začne uveljavljati tvorba notranjeavstrijske deželne skupine..".21 S tem misli na dežele Koroško, Štajersko, Krajnsko in Goriško, ki se v resnici že leta 1379 povežejo v državi z imenom Notranja Avstrija. Raziskovalca ne sme zmesti dejstvo, da je po razpadu države Karantanije tudi njeno ime izginilo iz virov, pač pa mora bistveno pozornost posvetiti vsebini, torej jedru državnosti, ki se je v slovenskem pravu (Iuramentum sclauonicum) ohranilo.

 

Tretji po vrsti je Notranji Avstriji vladal Ernest Železni, a zadnji vojvoda, ki se je dal leta 1414 ustoličiti na knežjem kamnu v slovenskem jeziku in po slovenskem pravu. Ernest ni postal vladar slovenskih dežel po nemških, ne po habsburških in tudi ne po fevdalnih, pač pa po slovenskih pravilih. Vojvoda je šele z ustoličenjem po slovenskem pravu postal nadvojvoda Notranje Avstrije. Vir pravi, da Ernesta Železnega interesi Dunaja niso zanimali.21 Toda izjavo je treba gledati z vidika politične gravitacije. Ernestu Železnemu je ljudstvo teh slovenskih dežel podelilo oblast po slovenskem pravu šele potem, ko se je zaobljubil, da bo delal v njihovo dobro. Torej nezanimanje za interese Dunaja je bila izbira tistih, ki so ga izvolili, ne njegova izbira.

 

 

Inner Austria Sloven state within HRE with german language islands; Notranja Avstrija slovenska država znoraj SRC z nemškimi jezikovnimi otoki; Innerösterreich slowenisch Staat von den HRR mit dem deutsche Sprachinseln

                                                 Notranja Avstrija

samostojna država slovenskega značaja znotraj Sv. rimskega cesarstva

 

 

Notranja Avstrija je vse do leta 1619 nastopala kot samostojna zveza slovenskih dežel znotraj nemškega cesarstva s posebnim vladarjem in je tudi navzven nastopala samostojno, neodvisno od nemškega cesarstva.21  Samostojnost  pa je izgubila po letu 1619, ko je Nadvojvoda Ferdinand večino habsburških dežel nemške države podvrgel svoji oblasti in postal nemški cesar. Še dodatno pa je oslabil moč slovenskega razumništva in plemstva potem, ko je leta 1628 izgnal protestantsko plemstvo.22 Prav ti slovenski plemiči, ki jih nekateri nedokazano razglašajo za nemško plemstvo (nemščina knjižni jezik cesarstva), so široko podpirali tisk in razširjanje slovenskih knjig in slovenske besede.23

 

Ne glede na združitev avstrijskih dežel te niso imele značaja ene države. Bile so le skupek dežel vladane pod eno krono. Takšno stanje je trajalo vse do davčno-upravnih reform Marije Terezije. Šele takrat se vzpostavi habsburška država kot organizirana politična celota. Po reformi so bili deželni stanovi  izločeni iz uprave. V vsaki deželi je bil ustanovljen pokrajinski državni urad, ki je bil le izpostava dunajske centrale. Dotedanji notranjeavstrijski centralni uradi so bili odpravljeni. Pri terezijanskih reformah je sodeloval tudi Jožef II. in jih po materini smrti nadaljeval. Deželnih zborov ni več skliceval, s čemer je popolnoma omejil politično oblast deželnih stanov. Mesta so od leta 1784 izgubljala še zadnje ostanke samouprave.24 Dunajski centralizem je preko državne uprave, vojske in birokracije zavladal nad notranjeavstrijskimi deželami, ki so bile takrat še večinsko slovenske! S tem in pa z uvedbo nemščine, kot edinega jezika v državni upravi in v šolstvu, se je začela germanizacija notranjeavstrijskih dežel.

 

 

štajerska, meja, spodnja, zgornja; border of lower upper styria


Naravna meja med spodnjo in zgornjo Štajersko

 

 

Drugače kot se na splošno misli, so bile notranjeavstrijske dežele v 16. stol. povečini še slovenske. Severni del dežele Koroške in Štajerske je bil še popolnoma slovenski, prav tako Štajerska do Gradca. Bohorič pravi, da je velik del spodnje Štajerske slovenski, ali latinsko: "In inferiori Styria magna pars: Inde in specie dicti Slavi".23 Iz tega pa obratno sledi, da je bil le majhen del spodnje Štajerske nemški. Sama navedba nima kakšne posebne sporočilne vrednosti, dokler ne vemo, da je bila meja spodnje Štajerske v 15. stol. 50 km SZ od Gradca in ne le lučaj S od Maribora (Mariborska kresija) kot v 19. stoletju. Zgodovinsko je torej pravilno in ustrezno, če Notranjo Avstrijo štejemo za državo slovenskega duha in značaja ter za naslednico Karantanije.

 

Turška borbenost, avstrijska mlahavost

 

Cesar Rudolf II je bil humanist, ki mu konkretna dejanja niso bila blizu. Raje je podkupoval in se dogovarjal. Tako je s turškim sultanom Muratom III. leta 1583 sklenil mir, v Carigrad pa pošiljal tudi bogata darila. Po končani vojni s Perzijci, je v osmanskem dvornem svetu prevladalo borbeno nastrojeno krilo, s Sinan pašo na čelu, medtem ko sultan ni bil pretirano navdušen nad predlagano vojno z Avstrijo. Zato se je Sinan paša obrnil neposredno na spreobrnjenega Srba, Hasan pašo Predojevića, vrhovnega upravitelja Bosne in ga naščuval,  naj sam začne boje proti Avstriji. Ta je že leta 1587 v Bosni začel priprave na vojno. Da bi bila nesreča še večje, je julija 1590 umrl nadvojvoda Karel II. Slovenci so cesarja Rudilfa II prosili za pomoč, vendar so bile vse prošnje za pomoč zaman. Krištof Turjaški je v svojem govoru 27.8.1691 na zboru deželnih stanov v Gradcu povedal: "..Milovanja vredno je, da na toliko prošenj od cesarskega rimskega Veličanstva ne dobimo odgovora. Iz tega pa uvidimo, da hočejo ravno hrvaško mejo popolnoma zapustiti. Bogu tožim in njemu priporočam pravično stvar..".6

 

Slovenski plemiči, ki so sami skrbeli za vzdrževanje Hrvaške in Slavonije so sprevideli, da se lahko zanesejo le nase in na boga. Zapuščeni od cesarja, so takoj začeli priprave na vojno. Tako so leta 1592 notranjeavstrijske dežele zbrale nekaj tisoč vojakov s podporno vojsko Hrvatov in panonskih Slovencev. Turki so kmalu udarili na Bihač in ga zasedli, nato pa se blizu Petrinje spopadli z notranjeavstrijsko (Krištof in Andrej Turjaški) in slovensko-hrvaško vojsko (ban Tomaž Erdödi). Po izdajstvu nekega Hrvata Vojnića, ki je Hasanu razkril vse banove načrte in vojaški premoči Turkov, je bila turška zmaga gotova. Bitka je terjala  4000 mrtvih.6 Po bitki so Turki ropali in požigali po slovenskem in hrvaškem in zasedli veliko novih ozemelj južno od Save in Kolpe, kar je povzročilo vznemirjenje cesarja Rudolfa II. Nadvojvodo Ernesta je pooblastil, da zbere čete po avstrijskih deželah. Ta je res zbral državno vojsko z 12.000 vojaki, ki pa proti Turkom ni žela uspehov.7

   
       
  

 

Sisek, Sisseck, Siseck, Siseg, Sisseg, Sisak


Utrdba Sisek8, nekdaj glavno mesto panonske Slovenije

 

 

   
       
  

Priprave na vojno

 

Po veliki zmagi je imel Hasan paša odprto pot do trdnjave Sisek, katero pa je posadka uspešno branila, zato se je paša pred zimo vrnil v Bosno. Mir pa je bil le navidezen, saj sta se v zimi 1592-93 obe strani pripravljali na vojno. Rudolf II. je sedaj postavil za cesarskega vojnega poveljnika Ruprehta Eggenberga, štajerskega Slovenca, ki je novačil in utrjeval čete okoli Zagreba. Na turški strani so zbirali vojsko po Ogrskem. V začetku junija 1593 je bilo pri Banjaluki zbranih že 30.000 turških vojakov, ki so napad najprej usmerili na Sisek, ključno mejno utrdbo proti Turkom, na poti do do zasedbe Slovenskih dežel, kar je opevano tudi v narodni pesmi:7

 

Če Turek vzel nam Sisek bode,

nam narobe vse, vse pojde.

'Mest Lublana bo pokrajna,

Krajnska d'žela turška drajna.

 

Turki se 15. junija utaborijo na desnem bregu Kolpe.9 Velike topove za obleganje, so na ladjah so vlekli navzgor po Savi. Čez Kolpo pa  naredili most na vrveh in na drugem bregu nasipe ter z vojsko obkolili Sisek. Trdnjava Sisek je bila dobro preskrbljena z živili in svežimi močmi, med drugim tudi s 100 dodatnimi vojaki,7 tako da je skupna posadka utrdbe štela 800 vojakov.9  Poveljnika sta bila Blaž Jurak in Matija Fintič.7 Kljub vsemu se je posadka utrdbe, spričo nepretrganega topovskega obleganja, naglo zmanjševala, zato je Jurak 17. junija poslal sporočilo k Eggenbergu, v katerem ga prosi za nujno pomoč, ker sicer utrdba ne bo zdržala turškega rušilnega obleganja. Eggenberg je dal 19. junija, JV od Zagreba, narediti most čez Savo, da popelje svojo vojsko na desni breg. Pri Turopolju, 30 km SZ od Siska, se mu iz Karlovca pridruži Andrej Turjaški, general in poveljnik Vojne krajine. S svojo vojsko pa so prišli tudi drugi krajnski, koroški in štajerski plemenitaši. Jurija Zrinskega iz slovenskega Medmurja so čakali zaman. Pri Brezovici, 25 km SZ od Siska zadenejo na prve turške čete in jih premagajo.10

 

 

Battle for Sisek 1593, troops gatrering, Turks, Ruprecht von Eggenberg, Styria, Carinthia, Andreas von Auersperg, Adam Rauber, Tomas Erdödy; Bitka za Sisek 1593 zbiranje vojske, Turks, Ruprecht von Eggenberg, Štajerska, Koroška, Andrej Turjaški, Adam Raubar, Tomaš Erdödy


Zbiranje vojske zadnje dni pred bitko za Sisek, junija 1593

 

 

Vsa krščanska vojska se je utaborila 21.6.1593 pri Novemgradu (danes 2,5 km J od Martinske vesi, pri prvem levem zavoju na desni strani Save), 2 uri hoda pred Siskom. V zadnjem posvetu pred odločilno bitko Tomas Erdödi (Tomaš Lesjak) predlaga, naj se ne spustijo v boj s Turki, pač pa naj le okrepijo posadko utrdbe Sisek. Isto so svetovali nekateri drugi vojskovodje. V tistem trenutku iz Siska prihiti sel na pomoč z besedami: "Če Siska jutri ne osvobodite, se bo moral predati v nemilost Turkom". Čas se je ustavil, na tabor so je spustili napeti trenutki. Mogoče je bilo le dvoje; delovati previdno, ali napasti odločno, ne meneč se za 9 kratno premoč sovražnika. Takrat vstane krajnski plemič Andrej Turjaški in spregovori: "Ni se treba ozirati na število sovražnikov, temveč Boga je treba v tej sili prositi zmage". Junaške besede so vse napolnile s pogumom, da so sklenili takoj udariti na sovražnika.10

 

Napetost pred bitko

 

Na dan sv. Ahaca 22.6.1593, se je ob 9h začela razporejati krščanska vojska. Slavonski in hrvaški Ban Tomaž Erdödi je vodil prvi oddelek s 1200 konjeniki in pešaki. Sledila sta mu Andrej Turjaški in Adam Ravbar z jedrom armade, v katerem je bilo krajnsko plemstvo in 300 izbranih strelcev. Štajerski Slovenec Rupreht Eggenberg (Robert Braniborski) in pl. Melchior Rödern sta napredovala z državnimi četami 800 konjenikov in strelcev, koroški in štajerski plemiči pa so jim sledili na koncu maloštevilnega, a junaškega vojaštva. Med bučanjem trobent in bobnov ter vihranju zastav koraka vsa krščanska vojska proti turškemu taboru ob Kolpi. Krščanska vojska je štela komaj slabih 5000 vojakov, turška pa med 30 - 40.000 vojakov.10

 

Turki niso ničesar vedeli o zbiranju krščanske vojske. Hasan paša je menil, da trušč zganja Erdödijev brat, da bi vznemiril njegovo vojsko. Ko pa so različni sli vsi sporočali enako novico, je presenečen dal znamenje za boj. Prepričan v zmago, pošlje čez mos na severno stran Kolpe najhrabrejše turške polke in jih razporedi v bojno vrsto. Kurt-begu in Operti-begu, ki sta ostala v zaledju pa ukaže nepretrgoma streljati na trdnjavo. Oddelku konjenikov naroči naj se skrijejo za hrib, da bi ob ugodni priložnosti kristjane presenetili iz strani.10

 

Spopad turške in krščanske vojske

 

Med 10. in 11. uro trčijo hrvaške čete na turške konjenike. Mala peščica Hrvatov kmalu se mora  umakniti turški premoči, zato Vuk Draškovič pohiti k Andreju Turjaškemu in ga prosi za pomoč. Ta pa odločno s samokresom naznani, da je napočil veliki trenutek za spopad. Slovenci zgrabijo sovražnika na levem krilu. Trikrat zagrme puške v prve sovražne vrste in velika množica Turkov se zvali na tla. Sedaj krščanska vojska z vso silo navalí na sovražnika. Največjo zavzetost in moč proti Turkom pokažeta Andrej Turjaški (krajnski Gideon) in Adam Ravbar v središču krščanske vojske. Sama sta z golim mečem sekala turške glave, videč to njuni vojaki, jima z največjo hrabrostjo sledijo. Kmalu so bile njihove bojne vrste nepovezane in razpršene. Turki niso zdržali pritiska in se popolnoma razbiti poženejo v beg. Nove čete iz tabora jim hitijo v pomoč. Sedaj udari oddelek državne vojske pod vodstvom Ruprehta Eggenberga na desnem krilu in jih razbije.11

 

Mala truma Uskokov zasede most čez Odro. Turki niso mogli zdržati, bežijo že cele trume, ki jih niso mogle ustaviti ne biči in ne grožnje in vzpodbude Hasana. Nered v turški vojski je bil vedno večji in kmalu se vsa turška vojska v begu vsuje proti mostu na Kolpi. Most na Kolpi je bil prenatrpan, zato nekateri udarijo proti mostu na Odri in tam posekajo Uskoke, ki so jim zapirali most.11

 

 

battle for Sisek, 22.6.1593, bitka pri Sisku


Načrt bitke pri Sisku 22.6.1593, kjer so slovenski vojaki v največji meri zaslužni za zmago nad Turki. V bitki je preživelo le 20 % Turkov od cca. 36.000 glave vojske. Dosti jih je padlo v boju, večina pa je v paniki utonila v Kolpi.

 

Popoln zlom Turkov

 

V odločilnem trenutku krajnska plemiča Štefan Blagaj grof iz Kočevja in baron Jakob Prank, poveljnika (stotnika) arkebuzirjev, s svojima enotama napadeta most čez Kolpo in s tem preprečita urejen umik Turkov.12 Hkrati pa na levi strani pogumno plane na Turke še posadka iz trdnjave Sisek. Gneča pri mostu je bila tolikšna, da so Turki v paniki začeli skakati v Kolpo, sicer bi se sicer zadušili v silnem navalu horde. V Kolpo je skočila tudi prva glava turške vojske Hasan paša. Reka je bila tako natrpana plavajočimi vojaki in konji, da je bilo reko komaj mogoče videti. Turška rezervna vojska v taboru je v paniki pustila vse na mestu in zbežala proti Bosni, ker je pričakovala, da jim bo krščanska vojska sledila, toda ker se je most čez Kolpo podrl, to ni bilo mogoče.11

 

Od 18.000 mož, ki jih je Hasan paša Predojević povedel s seboj v boj čez Kolpo, se jih je rešilo le 2000. Med mrtvimi je bil tudi sam Hasan paša, njegov brat Sefer-beg, tudi srbski spreobrnjenec, Mehmed-beg hervegovski, sin sultanove sestre, 12 drugih begov, 40 alajbegov, 200 nižjih poveljnikov, 400 vrhunskih konjenikov ter veliko janičarjev in najemnikov. Izguba krščanske vojske je bila neznatna, padlo je 12 konjenikov in mala četa Uskokov, ki so zapirali prehod čez odrski most. Obilen je bil tudi plen. V okopih pred Siskom so zasegli 39 topov, med njimi največji Kacijanarjev top, ki so ga Turki zaplenili leta 1537 v bitki pri Oseku. Ostalo jim je tudi ladjevje z malimi šajkami vred. V šotorih je bilo polno čelad, oklepov, sabelj in pušk. Nabrali pa so si še polno bogatih oblek, zlata in drugih dragocenosti.11

 

Zmaga krščanskega sveta

 

Okoli 14h je bil krvavi ples končan. Krščanski svet in Sisek kot simbol popolnega turškega poloma pa svoboden. Vsa vojska je šla v sprevodu trikrat okoli gradu z zahvalnimi molitvami. Andrej Turjaški, največji junak bitke je sklenil svoje poročilo cesarju z besedami: "Vsemogočni Bog je tukaj pokazal svojo moč in se sam boril za svoje uboge kristjane". Papež Klemen VIII. je pisal Andreju Turjaškemu lastnoročno pohvalno pismo. Španski kralj Filip II. pa je imenoval Tomaža Erdödija za viteza reda Odrešenika. Vsako leto na dan 22. junija oznanjuje strel topov praznik svetega Ahaca, dan ko je bil prodor Turka proti slovenskim deželam za vedno zatrt. V lublanski in zagrebški stolnici se na ta dan opravljajo spominske maše. V lublanski stolnici uporablja mašnik obleko, ki je narejena iz Hasanovega plašča,11 ki ga je škof Tomaž Hren dal predelati.9

 

 

Battle for Sisek, Birka za Sisek, 1593, Carnioliæ victoria,Krajnska zmaga, Krainischen siegen, Carniola victory, Kranjska pobjeda


Vojna krščanske Evrope, boj za utrdbo Sisek
Carnioliæ victoria,13 Krajnska zmaga, Krainischen siegen,

Kranjska pobjeda

 

Krajnci zaslužni za zmago nad Turki

 

Dragocenega Hasanovega plašča, ki je bil svojevrstna trofeja ni mogel dobiti kdorkoli, pač pa je pripadal zmagovalcu. To jasno kaže, da so Krajnci največ storili za zmago nad Turki. Takrat so to vedeli vsi in brez ugovorov prepustili največjo trofejo najbolj zaslužnemu, to je Andreju Turjaškemu. Da je Hasanove stvari res prejel Andrej, priča zapuščinski inventar škofa Tomaža Hrena iz leta 1630, v katerem je naveden Hasanov bakren, pozlačen in pološčen "busigan", ki so mu ga podarili gospodje Turjaški.14

 

Ta plašč so zmagovalci darovali lublanski stolnici. Napis plašča na pergamentu je iz leta 1655 in se glasi v slovenskem jeziku: "Ta mašni plašč je narejen iz turškega vojaškega plašča Hasana-paše, ki je leta 1593. dne 22. junija v veliki bitki pri Sisku pobit umrl.." V nadaljevanju pa je navodilo za rabo in vsakoletno obhajanje spominske maše.15 V letnem poročilu Deželnega muzeja za leto 1839 je zapisano, da mašnega plašča 22. junija že nekaj časa ni videti, ker je proslavljanje obletnice po francoski zasedbi Lublane prešlo v pozabo. Medtem ko raziskovalec Viktor Steska trdi, da so s tem plaščem maševali do leta 1909, potem pa ne več, ker so na 22. junija začeli častíti sv. Pavlina, sv. Ahaca pa zapostavili. Urad lublanske stolnice je plašč 17.6.1931 oddal v hrambo Narodnemu muzeju v Lublani.16

 

Kako pomembna je bila ta zmaga priča veselje v avstrijskem cesarstvu in širše po Evropi. Zanimanje za junaka tega boja, Andreja Turjaškega, je bilo podobno, kot danes za kakega slavnega pop zvezdnika. Tudi Adam Ravbar je vzbudil mnogo pozornosti, saj mu je slovenski narod zložil pesem o junaštvu. Vir pravi: "Carnioliae victoria imenujejo viri boj pri Sisku, mi ga imenujemo zmago Slovencev. Slavni junak, ki je zmago odločil, bil je slovenski plemenitnik Andrej Turjaški; slovensko plemstvo in konjeništvo pod vodstvom Adama Ravbarja je bilo jedro krščanske vojne. Število nemških strelcev pod Rödernom je bilo neznatno".11

 

V bitki pri Sisku leta 1593, v kateri so vodilno vlogo igrali slovenski plemiči in vojska Notranje Avstrije, so bili Turki premagani in s tem je bil turški prodor proti severozahodu ustavljen. Poslej so Turki iskali drugo pot za osvojitev Avstrije, pot proti severu čez Ogrsko.

 

Hrvaško sprevračanje resnice

 

Ob 300 letnici je Mirko Breyer izdal spominsko knjižico na 100 straneh z naslovom: Pokus bibliografije povjesti pobjede kod Siska.12,16,17 Bitko pri Sisku in konfiguracijo bojišča je preučeval Ferdo Hefele, učitelj v Sisku ter je tudi ob 300 letnici izdal knjigo,18 ki pa je ni mogoče jemati kot verodostojno, saj tendenciozno poveličuje Hrvate in ponareja dejstva o odločilni vlogi Slovencev v tem boju, ki ga neverjetno imenuje kar: "Pobjeda Hrvata nad Turcima kod Siska". Glede na majhno število Hrvatov (skoraj celotno hrvaško plemstvo so Turki leta 1493 izbrisali) je tako sklepanje tendenciozno. Vojaki, ki jih je slavonski in hrvaški ban Erdödi vodil v boj so bili večinoma ogrski Slovenci. V 16. stol. na severno stran Save namreč še niso pridrli Hrvati, na ozemlju med Savo in Kolpo, pa so se pred Turki bežeči Hrvati šele naselili med ogrske Slovence. Valvasor, ki je bil bistveno bližje času dogajanja, ko je bil spomin na bitko še zelo živ, govori o le malem številu Hrvatov, pa še ti so bili razporejeni skupaj z Uskoki.19 V Valvazorjevih časih so še razlikovali med Slovenci, in v Slavonijo, na širšem ozemlju Pokolpja priseljenimi Hrvati.

 

Kljub hrvaškemu navijaštvi pa Hefele vendarle podaja za raziskovalca koristen podatek o konfiguraciji bojišča, ki ga primerja s tremi slikami, od katerih kot najbolj verodostojno označi Valvasorjevo13 grafiko. Ko primerja stanje iz Valvasorjeve slike in obstoječe stanje konec 19. stol., poda predvsem podroben opis terena in oddaljenost med ključnimi točkami bitke ter spremembo rečnih strug v zadnjih 300 letih. Točke poveže z obstoječimi imeni stavb in z ledinskimi imeni ter poda oddaljenost med njimi v korakih.19

 

Kdo je bil najbolj zaslužen za zmago nad Turki dolgo ni bilo nobenega dvoma, ne pri cesarju in ne pri papežu. Takrat so to vedeli vsi. Dejstvo je tudi, da so vsi poveljniki brez ugovorov prepustili največjo trofejo najbolj zaslužnemu, to je bil Andrej Turjaški! Danes pa Hrvati popolnoma sprevrženo razglašajo "Zmago Hrvatov pri Sisku nad Turki".

   
       

nazaj

      
       
  

ustvarjeno: 24.11.2013

 

Viri:

 

1  Dom in svet letnik 6, št. 6, Katoliško tiskovno društvo, Lublana 1893, str. 271, pdf
2  Slava vojvodine Krajnske, Janez Vajkard Valvasor, Lublana 1689, 4. del, 12. knjiga, 10. poglavje, str 60
3  Slava vojvodine Krajnske, Mirko Rupel, Mladinska kniga, Lublana 1984, str. 285 (Vazvasor VI. del , 12. kn., str. 39)
4  Slava vojvodine Krajnske, Mirko Rupel, Mladinska kniga, Lublana 1984, str. 285 (Vazvasor VI. del , 12. kn., str. 40)
5  Slava vojvodine Krajnske, Mirko Rupel, Mladinska kniga, Lublana 1984, str. 315 (Vazvasor 12. kn)
6  Dom in svet letnik 6, št. 6, Katoliško tiskovno društvo, Lublana 1893, str. 274, pdf
7  Dom in svet letnik 6, št. 6, Katoliško tiskovno društvo, Lublana 1893, str. 275, pdf
8  Slava vojvodine Krajnske, Janez Vajkard Valvasor, Lublana 1689, 4. del, 12. knjiga, 8. poglavje, str 48
9  Kronika letnik 40, št. 2, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Lublana 1992, str. 83, pdf
10  Dom in svet letnik 6, št. 6, Katoliško tiskovno društvo, Lublana 1893, str. 276, pdf
11  Dom in svet letnik 6, št. 6, Katoliško tiskovno društvo, Lublana 1893, str. 277, pdf
12  Kronika letnik 40, št. 2, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Lublana 1992, str. 85, pdf
13  Slava vojvodine Krajnske, Janez Vajkard Valvasor, Lublana 1689, 4. del, 15. knjiga, 27. poglavje, str 537
14  Kronika letnik 40, št. 2, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Lublana 1992, str. 86, pdf
15  Dom in svet letnik 6, št. 7, Katoliško tiskovno društvo, Lublana 1893, str. 334, pdf
16  Kronika letnik 40, št. 2, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Lublana 1992, str. 84, pdf
17  Pokus bibliografije povjesti pobjede kod Siska, 22. lipnja 1593 etc, Mirko Breyer, Križevci 1893
18  Tristogodišnjica: u spomen Boja sisačkoga: god. 1593, Fredo Hefele, Sisek 1893
19  Dom in svet letnik 6, št. 7, Katoliško tiskovno društvo, Lublana 1893, str. 333-4, pdf
20  Izbrane listine Zgodovinskega arhiva Lublana (1320-1782), Božo Otorepec idr., Zgodovinski arhiv, Lublana 1998, str. 58, pdf
21  Izbrane listine Zgodovinskega arhiva Lublana (1320-1782), Božo Otorepec idr., Zgodovinski arhiv, Lublana 1998, str. 76-8, pdf
22  Izbrane listine Zgodovinskega arhiva Lublana (1320-1782), Božo Otorepec idr., Zgodovinski arhiv, Lublana 1998, str. 128, pdf
23  Arcticae horulae succisivae, Adam Bohorič, Založba obzorja, Maribor 1987, str. 15
24  Izbrane listine Zgodovinskega arhiva Lublana (1320-1782), Božo Otorepec idr., Zgodovinski arhiv, Lublana 1998, str. 150, pdf
   

nazaj

    
     
     
     
     
  © zgodovina.eu  -  kopiranje vsebine brez dovolenja je prepovedana  
  Stran je bila nazadnje spremenjena 19.01.2018  
      
      
  

web statistics