Zgodovina Evrope

History of Europe

© zgodovina.eu

 RAZISKAVE ŠOLSTVO POLITIKA MEDIJI SORODNO 

     
     

GLAVNA STRAN

 

Koroški plebiscit

Zgodovina Koroške

Genocid nad Slovenci

I. svetovna vojna

Razpad Avstro-Ogrske

Slovenska vojska

Slovenska politika

Vojna za Koroško

Borba za Štajersko

Diplomatski ples

Italijani kot kameleoni

Interesi Srbov

Plebiscitna komisija

Pred plebiscitom

Plebiscit

Korošci po plebiscitu

Posledice za Slovence

 

Nemški genocid nad Slovenci

 

 

Tu je opisan le nemški genocid, čeprav so se podobno dogajali tudi italijanski, madžarski, hrvaški in v zadnjem času podtalni balkanski genocid. Žal se vsi genocidi razen madžarskega še vedno intenzivno izvajajo in to v 3. tisočletju, v srcu Evrope, Evrope "enakopravnih narodov". Ne zaupaj v Evropo, ki je lovišče močnejših. Evropa je imaginaren fiasko! Zaupaj le sinu in hčeri slovenskega naroda!

 

 

Vstop Karantanije v skupnost krščanske Evrope

 

 

Veliko črnila je šlo v nič, ko se je pisalo o hudobnem tujcu, ki je brezsrčno vihtel bič nad ubogim slovenskim kmetom, podložnikom. Padec Karantanije pod nemško oblast z nastavitvijo tujega nemškega plemstva sredi 8. stol. je mit, je napačno (namerno ali ne) razlaganje zapisov in dejstev. Tako kot je Slovenija danes enakopravni del evropske skupnosti, tako je Karantanija pred 1250 leti postala enakopraven del takratne krščanske Evrope, kot ena od popolnoma enakopravnih dežel frankovskega cesarstva. Koliko se je to zgodilo prostovoljno takrat ali danes bi lahko razpravljali, dejstvo pa je, da se je obakrat to zgodilo v duhu časa in da ima Slovenija v okviru EU manj samostojnosti, kot je je imela Karantanija v frankovskemu cesarstvu. Slovensko plemstvo je še kako živelo naprej in se ravnalo po svojem slovenskem pravu (Institutio Sclavenica) ter je živelo še 1000 let, vse do 18. stoletja. Na pravni podlagi Karantanije pa slonita Avstrija in Slovenija, čeprav se nekateri (Avstrijci, Hrvati in Srbi ter njih glasniki v Sloveniji) izredno trudijo, da bi Sloveniji porezali karantanske korenine.

 

 

 

 

Vstop Karantanije v kr. Evropo

Slovenskost Koroške dežele

Notranja Avstrija in Karantanija

Friderik III oživi antične Germane

1. doba germanizacije Slovencev

2. doba germanizacije Slovencev

3. doba germanizacije Slovencev

4. doba germanizacije Slovencev

5. doba germanizacije Slovencev

Naselitve Nemcev

Nastanek nemških otokov

Slovensko mesto Celovec

Ponemčevanje iz mest

Prekletstvo odvisnosti Slovencev

Ponemčevanje z državno upravo

Ponemčevanje z gospodarstvom

Ustrahovanje s pomočjo Nemcev

Upravno izobčenje Slovencev

Zloraba popisa in ponarejanje

Ogledalo nemškega genocida

Viri

 
     
  

Spričo vključenosti v enotno Frankovsko cesarstvo, od 10. stol. Sveto rimsko cesarstvo, kjer je "nemščina", od 12. stol. naprej vse bolj izpodrivala latinščino, se je posledično tudi na slovenskem pisalo v enotnem jeziku cesarstva. Zato je logična posledica, da je bil velik del zgodovinskega obdobja knjižni jezik Slovencev nemščina, pogovorni pa slovenščina. Salmon glede jezika na Krajnskem pravi: "..in the villages the peasants speak a kind of Sclavonian or Wendish; but their but they acts or states, law proceedings, and instruments, are all in the High Dutch, or German tongue",71 ali slovensko: "..kmetje v vaseh govorijo različico slovenščine ali vendščine (narečja), toda njihove listine, prisege, sodni spisi in uradni dokumenti so vsi pisani v visoki nemščini ali germanskem jeziku".

 

Ker gre pogovorni jezik govorca z njegovo smrtjo v grob, materialnih ostankov pogovornega jezika razen posameznih zapisanih ostalin (fragmentov) in posrednih dokazov ni! Za razliko od pogovornega jezika, je ostankov knjižnega jezika mnogo. Številni so pergamenti in drugi zapisi, ki nosijo nemško zapisana besedila in so celo strokovnjakom nedvoumni dokaz, o prevladujoči prisotnosti nemškega prebivalstva. Pa je to skladno z resnico? So latinski cerkveni zapisi in zapisi plemstva na madžarskem, hrvaškem, itn. do 19. stol., tudi dokaz o tamkaj prevladujočem latinskem prebivalstvu? Mar latinski zapisi ne povejo samo tega, da se je zaradi tradicije le pisalo v tem jeziku, medtem ko niti en sam pisec ni bil Latin?

 

 

  
  

Matija Čop, France Prešeren, 1832, slovenci, pismo v nemščini

Velika Slovenca si dopisujeta v nemščini, takrat še "slovenskem" knjižnem jeziku.
Pismo Matije Čopa Francetu Prešernu z dne 27.3.1832. Vir: NUK

  
     

nazaj

    
     
     
     
  

Dokazi o slovenskosti Koroške dežele (srca Karantanije)

 

 

Brižinski spomeniki so najstarejše zapisano slovansko besedilo. Nastali so dolgo pred uveljavitvijo nemščine. Največkrat je omenjeno, da so nastali med letoma 972 - 1039, vendar je verjetnejša starejša letnica, ko je brižinski škof Abraham (957-994) dobil v posest cerkev v Zgorni Beli, še posebno, če velja, da so Brižinski spomeniki nastali v dolini reke Malne, na SZ Koroške. To ni povsem zagotovo, kajti omenja se tudi Otok ob Vrbskem jezeru, ki je bil prav tako kot Škofja Loka, v posesti brižinskih škofov. Brižinski spomeniki so bili namenjeni vzgajanju Slovencev v krščanski veri in so prepis starejših besedil iz 8. stoletja, ki verjetno izvirajo iz oglejskega patriarhata, zato niti ni nujno, da je narečje v spomenikih izvirno koroško! Brižinski spomeniki so pod prahom stoletij, tiho čakali v samostanu sv. Korbinijana v Brižinah, da jih odkrijejo. To se je zgodilo leta 1806, potem ko so jih iz samostana leta 1803 prenesli v bavarsko državno knjižnico.

 

V 10. stoletju je bilo širše ozemlje zgornje Dravske doline  še povsem slovensko. O kakih nemških doselitvah ali ponemčevanju takrat še ni bilo govora.49

 

Konec 11. stol. Nestor v svoji kroniki Karantance neposredno imenuje Slovence.78 Ker je bila Koroška srce Karantanije za Korošce še toliko bolj velja, da so bili Slovenci.

 

Okrog leta 1200 pripoveduje neki Trevrezent, ko je jahal pod Humberškim gradom: "da kamen tapfre windischen Manner entgegen mir als Lanzenerrenner.."25, oz. slovensko: "naproti so mi prišli pogumni slovenski vitezi..".

 

Pisanje krajev, imen, plemiških imen in besedil v nemščini, enotnem državnem jeziku,  ne smemo enačiti z nemškim izvorom nosilcev teh imen! Skoraj vsi nemško pisani kraji so slovenskega izvora, prav tako imena. Je mar čudno, da je vojvoda nemškega imena, Bernard Spanheim, 1. maja 1227 na meji "Karantanije" pri Megvarjah, pozdravil Ulrika Leichensteinskega v slovenščini z besedami "Buge waz primi gralva venus".3,4,13,25

 

Četrta, zadnja kitica pesmi Vrouwen dienest, izpod peresa Ulricha von Liechtensteinskega se v izvirniku iz leta 1227 glasi:62

 

 

"Der fürste und die gesellen sîn

mich hiezen willekomen sîn.

ir gruoz was gegen mir alsus,

»buge waz primi, gralva Venus.«

des neig ich zühteclîchen dâ.

si hiezen mich des vrâgen sâ,

ob ich tjostiren wolde dâ.

ich sprach ûz hôhem muote jô".

 

 

  
     
  

slovenski vitezi

  
     
     
  

V neki geografični knjigi iz 13. stoletja se Koroška s Prusko prišteva "zu den windische land"25, oz. slovensko: "k slovenski deželi". Stara pruščina je sorodna slovenščini, z vplivi baltskih jezikov.

 

Že v verzu 19.910 imenuje štajerski kronist Otokar iz Zgornika, okrog 1260 koroške vojvode "der windische herre".25, oz. slovensko: "slovenski vladarji".

 

Poznejši kronist, opat Janez Vetrinjski (1270 - 1347) poroča o ustoličenju takole (latinsko): "Rusticus autem super lapidem sedens Sclavice proclamabit: Quis est iste, qui progreditur sic incendens?".25, oz. slovensko: "Kmet pa sedi na (knežjem) kamnu in glasno sprašuje ljudstvo v slovenščini: »Kdo je tisti, ki se tamkaj približuje?«".

 

Kronist Jakob Unrest (1430 - 1500),  župnik na Dholici (Šmartin nad Porečami), piše: „Von allter haben all hertzogn von Kerndten die Freiheit gehabt, wann sy vor ainen romischen khayser oder kunig verklagt sind wordn, oder angesprochen, so haben sy sich in windischer sprach verantwurt; darumb das Kerndtn ein rechts windisch land ist!"25, oz. slovensko: "V primeru obtožbe pred rimskim cesarjem ali kraljem so imeli vsi koroški vojvode od nekdaj pravico do zagovora v slovenskem jeziku. To pomeni, da je Koroška slovenska država".

  
     
     
  

vojvodski stol, ustoličevanje, koroška, slovenski jezik

       Ustoličevanje karantanskega nadvojvode v slovenskem jeziku

  
     
     
  

Po bitki pri Mohaču leta 1526, je avstrijski nadvojvoda Ferdinand I. postal kralj Češke in Ogrske. V Carigrad je leta 1527 poslal dva odposlanca, da bi se s turškim sultanom dogovorila za premirje. Po nekaj mesecih dogovarjanj ju je sultan Sulejman odslovil z besedami, ki so pomenile napoved nove vojne in jima izročil pismo, naslovljeno na "Ferdinanda, kralja Vendov", torej kralja Slovencev!14 Ferdinand I., ki je bil med drugim tudi koroški nadvojvoda, je leta 1521 kot zastopnik Koroške dežele prišel v spor s Škofijo Bamberg, ki je imela v posesti mesto Belek. V sporu se sklicuje na posebne pravice slovenske nadvojvodine Koroške (Windisches Erzherzgtum Karnten).15

 

Pri zgodovinarju Hieronimu Megiserju (1554 - 1618) pa beremo: "So findet man in den uralten Freiheiten, das ein Herzog in Khärndten in windischer sprache ist investirt und eingesetzt worden und dass ein Fürst, wenn er bey einem Römischen Kayser, und dem gantzen heiligen Reich angeklagt wurde, dass er sich vor demselben anders nicht als in windischer Sprache verantworten schuldig war"25, oz. slovensko: "Tako najdemo v starih svoboščinah, da so vojvodo na Koroškem ustoličevali v slovenskem jeziku in da se je knez, če je bil obtožen pri rimskem cesarju in celotnem svetem kraljestvu, moral pred njim zagovarjati v slovenskem jeziku".

 

V času protireformacije, je leta 1574 Leonhard Pachenecker, superior Vetrinjskega samostana, izdal katekizem tiskan v slovenskem jeziku z naslovom: "Compendium Catechismi Catolici in Slavonica lingua".26, oz. slovensko: "Prednosti katoliškega katekizma v slovenskem jeziku". Primož Trubar je bil do tega katekizma zelo kritičen.

  
     
     
  
 Hieronim Megiser, Slovar štirih jezikov: nemškega, latinskega, slovenskega in italijanskega  

Hieronim Megiser
Slovar štirih jezikov: nemškega, latinskega, slovenskega in italijanskega.

Slovenski se v latinščini piše  Sclavonica, ne Slovenica, kot bi v izogib slovanstvu napisali danes.

  
     
     
  

Prvi slovenski slovar je nastal na Koroškem (tiskan 1592 v Gradcu), izpod peresa Hieronima Megiserja (1554 - 1618), ki je bil med leti 1593 - 1601 ravnatelj protestantske šele v Celovcu. Slovar je nosil naslov: "Dictionarium quatuor linguarum, videlicet Germanicae, Latinae. Illyricae (que vulgo Sclavonica [appellatur]) et Italiae sive Hetruscae".26,73, oz. slovensko: "Slovar štirih jezikov, samoumevno da nemško, latinsko, ilirsko (ki se mu v splošnem reče slovenski), italijanski oz. etruščanski".

 

Zgodovinar A. Weiß poroča v svoji knjigi: "Daß es aber vorher ein slavisches Ritterthum gab, in Kärnten wie in Böhemen, kann man selbst auf die Gefahr hin, der Tomanie geziehen zu werden, nicht leugnen, nicht einmal den wendischen Minnegesang.."25, oz. slovensko: "Ker pa je pred tem obstajalo slovansko viteštvo, tako na Koroškem kot na Češkem, ne moremo zanikati (celo v nevarnosti, da bi nas speljalo na tomanijo) niti slovenskih ljubezenskih pesmi..".

 

Da je slovensko plemstvo na Koroškem še v 17. stol. uporabljalo slovenščino kot občevalni jezik (pisni jezik je bil že dolgo nemščina, kar je razloženo zgoraj), je razvidno iz dokumenta prisege vazalstva krškemu škofu v slovenščini.10,11 Podobna je slovenska fevdalna prisega iz leta 1677 s štajerskega.12

  
     
     
  
Iuramentum sclauonicum, besedilo slovenske zaprisege 1637 

 

 

 

 

Iuramentum sclauonicum


Slovensko besedilo iz leta 1637, po katerem so plemiči na Koroškem prisegali vazalstvo krškemu škofu. Prisega se je odvijala pri Gospej Sveti. Fevdalna prisega je bila še do prve polovice 18. stol. slovenska oz. do konca fevdalizma.

Tekst je eden od tistih dokazov, ki razbijajo mit o slovenskih podložnikih in nemških plemičih.

  
     
     
  

Obstajajo pa tudi primeri, ko so slovenski plemiči, katerih plemiške korenine segajo v davnino ustoličevanja,  še v 20. stol. govorili slovensko. Ivan Hribar navaja: "Malokomu izmed Slovencev bo znano, da imamo še zgodovinsko plemstvo, ki sega nazaj v ono dobo, ko so koroški vojvode na Gosposvetskem polju prisegali narodu v slovenskem jeziku. .. rodbina grofov Christalniggov (Kristalnikov). Več veleposestev je na Koroškem v njihovih rokah, izmed katerih je najpoglavitnejše: fildeikomisna graščina Svinec. Majoratni gospod je Oskar grof Christalnigg, ki živi še dandanes. .. Pismo (op.a: v slovenščini), katero mi je dne 23. decembra 1896. leta pisal s svojega gradu v Rožnem dolu pri Gorici..".64

 

Koroška, osrednja slovenska dežela, je bila vsaj še v 16. stol. popolnoma slovenska dežela. S tem se ne zanika priselitev posameznih nemških kolonov v 15. stol. na Koroško, tako kot tudi ne v Slavonijo, na Madžarsko, v Italijo, na Štajersko, Češko, Krajnsko, itd. A to ne pomeni, da je bila s tem Koroška kakorkoli nemška, kaj šele germanizirana, tako kot tudi ni bila Krajnska, Slavonija, itd..

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Notranja Avstrija je naslednica Karantanije

 

 

V 12. stol. je Karantanija razpadla na posamezne dele. Večja slovenska ozemlja so se sčasoma izoblikovala v dežele Koroško, Štajersko, Krajnsko in Goriško, katerih najvišji plemič je bil vojvoda. Kljub temu, da države z imenom Karantanija ni bilo več, pa med 12. in 15. (18.) stol. naziv nadvojvoda ostane v veljavi! Prejel ga je tisti plemič, ki mu je bilo zaupano vladanje Karantanije. To dejstvo posredno kaže na dve stvari in sicer: 1. da je morala biti že Karantanija razdeljena na manjše ozemeljske celote (dežele) in 2. da so tudi po formalnem razpadu Karantanije te dežele ohranile neko skupno vez, ki se je zrcalila najmanj v ohranitvi in podeljevanju naziva nadvojvoda.

 

Da razpad Karantanije ni pomenil tudi razpada karantanske družbene organizacije in njenega slovenskega državnega prava (Iuramentum sclauonicum), je razvidno prav iz nadaljevanja ustoličevanja. Obred ustoličevanja se iz časov Karantanije ni prav nič spremenil. Tisti izmed plemičev, ki ga je ljudstvo izvolilo za svojega vodjo, je postal nadvojvoda. Očitno je ozemeljski razpad Karantanije bolj rezultat nemškega političnega obzorja, kajti slovensko jedro Velike Karantanije se je še naprej ravnalo po starih, ustaljenih navadah.

 

Vir pravi: "..se po letu 1395 začne uveljavljati tvorba notranjeavstrijske deželne skupine..".74 S tem misli na dežele Koroško, Štajersko, Krajnsko in Goriško, ki se v resnici že leta 1379 povežejo v državi z imenom Notranje dežele. Kaj pomeni pojem Notranje dežele? Čeprav države Karantanije v 14. stol. ni bilo več, pa karantanska zavest ostane. To se ne vidi le iz čutenja potrebe po povezovanju nekdaj karantanskih dežel, pač pa tudi iz uporabe pridevnika notranji, za te dežele. Notranje dežele so namreč osrednje dežele, "zunanje" dežele pa tiste, ki so ostale izven, ali zunaj osrednjih dežel. Pri tem se moramo vprašati, osrednje dežele česa? Avstrije? Nikakor. Pojem Notranje dežele se ozemeljsko pokriva le z državo Karantanijo! Gre torej za osrednje karantanske dežele, tiste, ki so sestavljale osrčje Karantanije, za razliko od zunanjih, obrobnih dežel, ki jih je Karantanija izgubila. Te pa so spodnja in zgornja Avstrija, Solnograška ter deli Bavarske in Tirolske.

 

Kot je razvidno pa se slovensko pravo in njegovo izvajanje, ki se zrcali tudi v ustoličevanju sploh ni nikdar prekinilo! S tem pa je potrjeno nadaljevanje karantanske pravne in državne tradicije, čeprav pod drugim imenom. Raziskovalca ne sme zmesti dejstvo, da je po razpadu države Karantanije tudi njeno ime izginilo iz virov, pač pa mora bistveno pozornost posvetiti vsebini, torej jedru državnosti, ki se je v slovenskem pravu (Iuramentum sclauonicum) ohranilo. V resnici vemo, da se je ime Karantanija in Karantanci za prebivalce teh dežel uporabljalo še desetletja po formalnem razpadu Karantanije. Koliko časa ne vemo, ker nam je dostopno le tisto, kar je zapisano v virih? Sklepamo pa lahko, da se je vsaj med prebivalci ime Karantanija še uporabljalo vse do uveljavitev novega imena Notranje dežele. Novo ime Notranje dežele, brez pridevnika avstrijske, se je uporabljalo vse do 16./17. stoletja. Šele v 17. stol. se začne vedno bolj uporabljati  ime Notranjeavstrijske dežele in Notranja Avstrija, namesto Notranje (karantanske) dežele.95

 

Zanimivo je, da 200 let po razpadu Karantanije na njenem ozemlju nastane nova država, ki se je imenovala Notranje dežele in da obsega skoraj vsa ozemlja zgodnjesrednjeveške Karantanije v njenih najslabših časih. Tretji po vrsti je Notranjim deželam vladal Ernest Železni, a zadnji vojvoda, ki se je dal leta 1414 ustoličiti na knežjem kamnu v slovenskem jeziku in po slovenskem pravu. Ernest ni postal vladar slovenskih dežel po nemških, ne po habsburških in tudi ne po fevdalnih, pač pa po slovenskih pravilih. Vojvoda je šele z ustoličenjem po slovenskem pravu postal nadvojvoda Notranjih dežel. Vir pravi, da Ernesta Železnega interesi Dunaja niso zanimali.74 Čeprav je verjetno res skrbel predvsem za zaupano mu ozemlje, pa je treba razumeti stvari predvsem z vidika politične gravitacije. Ernestu Železnemu je ljudstvo teh slovenskih dežel podelilo oblast po slovenskem pravu šele potem, ko se je zaobljubil, da bo delal v njihovo dobro. Torej nezanimanje za interese Dunaj ni bila njegova izbira, pač pa izbira tistih, ki so ga izvolili.

 

 

Inner Austria Sloven state within HRE with german language islands; Notranja Avstrija slovenska država znoraj SRC z nemškimi jezikovnimi otoki; Innerösterreich slowenisch Staat von den HRR mit dem deutsche Sprachinseln

                                                 Notranje dežele,

samostojna država slovenskega značaja znotraj Sv. rimskega cesarstva

 

 

Drugače kot se predstavlja, so bile Notranje dežele v 16. stol. v resnici povečini še slovenske. Tudi severni del Koroške je bil še popolnoma slovenski, o tem bodo objavljeni nedvoumni dokazi, prav tako je bila slovenska tudi dežela Štajerska do Gradca in čez. Nad glavnim mestom Notranjih dežel pa je bilo mešano slovensko-nemško ozemlje, a zavest plemstva je bila še slovenska, kar kaže tudi naročilo in denarna podpora tisku slovenskih knjig. Deželni stanovi (plemstvo, meščanstvo in cerkev) Notranjih dežel so Adama Bohoriča poklicali v Gradec ter ga najeli in plačali, da je sestavil prvo slovensko slovnico.

 

Sam Bohorič pravi, da je velik del spodnje Štajerske slovenski, ali latinsko: "In inferiori Styria magna pars: Inde in specie dicti Slavi".75 Iz tega obratno sledi, da je bil le majhen del spodnje Štajerske nemški. Kar je tu zelo pomembno je to, da je bila meja spodnje Štajerske v 15. stol. 50 km SZ od Gradca in ne tam kot v 19. stoletju. Nič ni narobe, če Notranje dežele oz. Notranjo Avstrijo štejemo za državo slovenskega duha in značaja in za naslednico Karantanije.

 

Notranja Avstrija je vse do leta 1619 nastopala kot samostojna zveza slovenskih dežel znotraj nemškega cesarstva s posebnim vladarjem in je tudi navzven nastopala samostojno, neodvisno od nemškega cesarstva.74 Če je vodila suvereno zunanjo politiko ni potrebno dvomiti, da je bila Notranja Avstrija tudi v zadevah svojih dežel samostojna. Samostojnost  pa je izgubila po letu 1619, ko je Nadvojvoda Ferdinand večino habsburških dežel nemške države podvrgel svoji oblasti in postal nemški cesar. Še dodatno pa je oslabil moč slovenskega razumništva in plemstva potem, ko je leta 1628 izgnal protestantsko plemstvo.76 Prav ti slovenski plemiči, ki jih nekateri le zaradi tega, ker so pisali v nemščini (knjižni jezik cesarstva) nedokazano razglašajo za nemško plemstvo, so široko podpirali tisk in razširjanje slovenskih knjig in slovenske besede.75

 

Ne glede na združitev avstrijskih dežel, pa te niso imele značaja ene države, pač pa so bile skupek dežel vladane pod eno krono. Takšno stanje je trajalo vse do davčno-upravnih reform Marije Terezije (Krajnska 1747) in šele takrat se začne zgodovina habsburške države kot organizirane politične celote. Po reformi so bili deželni stanovi  izločeni iz uprave. Marija Terezija je v vsaki deželi ustanovila pokrajinski državni urad, ki je bil neposredna izpostava dunajske centrale. Dotedanji notranjeavstrijski centralni uradi so bili odpravljeni. Pri terezijanskih reformah je sodeloval tudi Jožef II. in jih po materini smrti nadaljeval. Deželnih zborov ni več skliceval, s čemer je popolnoma omejil politično oblast deželnih stanov, pa tudi mesta so od leta 1784 izgubljala zadnje ostanke samouprave.77 V notranjeavstrijskih deželah, ki so bile takrat še večinsko slovenske, je preko državne uprave, vojske in birokracije zavladal dunajski centralizem. S tem in pa z uvedbo nemščine, kot edinega jezika v državni upravi in v obveznih državnih šolah, so bili vzpostavljeni vsi pogoji za izvajanje germanizacije notranjeavstrijskih dežel.

  
     

nazaj

    
     
     
     
  

Friderik III oživi antične Germane

 

 

Friderik III je bil rojenl 21. septembra 1415. Bil je sin Ernesta Železnega  in Cimburge Mazoviecke. Že sama zveza Ernesta s polsko plemkinjo iz Mazovije daje povod za sklepanje, da je Ernest govoril slovensko. To je bilo za plemiče v slovenskih deželah srednjega veka običajno, pa čeprav so bili tujci ali pa iz mešanih zakonov. Friderik III. bi zato vsaj zaradi materinega jezika in okolice moral znati govoriti slovensko. Tudi za njegovega sina Makismiljana I. je znano, da se je sporazumeval v slovenskem jeziku. Vojvodo Ernesta Železnega je leta 1414 slovensko ljudstvo na knežjem prestolu v slovenskem jeziku in po slovenskem pravu povzdignilo v nadvojvodo Notranje Avstrije. Ernest ni bil tako častihlepen kot njegov naslednik Friderik III., ki je leta 1424 postal nadvojvoda Avstrije, leta 1440 pa še nemški kralj. Kot prvi Habsburžan je leta 1452 sedel na prestol Svetega rimskega cesarstva. Friderik III. pa je bil tudi prvi v zgodovini slovenskega državnega prava, ki je zavrnil ustoličevanje, zato je med deležnimi stanovi Notranje Avstrije povzročil veliko zamer in odpor. Jakob Unrest, ki je bil živa priča posledic Friderikovih odločitev, graja njegov napuh in prezir, zelo pa je kritičen tudi do potomcev karantanskega državnega prava, ki so se uklonili Friderikovim zahtevam.59 V kolikor bi vztrajali pri obredu ustoličevanja, bi Friderik brez prisege na Gosposvetskem polju ne mogel postati nadvojvoda Notranje Avstrije. V tem primeru bi se morda slovenska zgodovina odvijala čisto drugače?

 

Pod Celjskimi knezi in Goriškimi grofi so Slovenci živeli dobro, neprimerno boljše kot pozneje pod Habsburžani. Ker so Celjski knezi, do 1436 grofje, postajali po mnenju Habsburžanov premočni, so se jih hoteli znebiti. Sovraštvo do Celjanov je bilo tako srdito, da je bil Friderik III pripravljen uporabiti vsa sredstva, da bi namero uresničil. Danes bi temu rekli totalna vojna, ki je vključevala celo politično propagando in diskvalifikacijo. Od leta 1442 je široko razgledani Enea Silvio Piccolomini služboval kot pisar in svetovalec na dunajskem dvoru Friderka III in mu brez dvoma pripomogel pri nasvetih, kako uničiti Celane. Piccolomini je bil prvi v vrsti nasprotnikov Celske knežje hiše, ki tudi po umoru Ulrika II. ni miroval z lažmi in ustvarjanjem negativnega mnenja o slovenski plemiški hiši.72

 

Slovenci so po splošnem vedenju, do takrat veljali za  avtohtone staroselce. Da bi se prvenstvo avtohtonih Slovencev do slovenskih ozemelj omajalo in s tem tudi pravica do posesti celjskih knezov, si je Piccolomini brez enega samega dokaza izmislil, da Slovenci (latinsko Sclavi) niso avtohtoni prebivalci, pač pa, da so priseljeni iz Azije in imajo zato manjšo pravico do posesti. To se je zgodilo prvič v zgodovini in se je kot vemo, pozneje sprevrglo v pravljico o priselitvi Slovanov v 6. stoletju. Iz Piccolominijevega pisanja, predvsem v času škofovanja v Trstu (1447-50), je razvidno sovražno razpoloženje do Slovencev.

 

Enea Silvio Piccolomini, od 1458 papež Pij II, je kot bivši svetovalec na dunajskem dvoru in dober prijatelj Friderika III, svetoval cesarju, da je obudil v antiki pozabljeno antično ime Germani ter geografski pojem Germanija pograbil kot jezikovno oznako, ki jo je prilepil na nemštvo (dotlej Dajč oz. Dojč). Friderik III je bil prvi Habsburžan in hkrati zadnji cesar, ki ga je okronal kak papež za cesarja Svetega rimskega cesarstva. Toda s kronanjem Friderika III leta 1452, se je zanimivo, prvič v zgodovini uporabil naziv cesar "Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti" (ang: ..German Nation, nem: ..Deutscher Nation, lat: ..Nationis Germanicæ). Iz Friderikovih potez in delovanja je razvidno, da gre po uradni definiciji za prezgodnji nacionalizem. A to le zato, ker uradna znanost miži in napačno presoja pojave nacionalizma v srednjem veku.

  
     
     
  

Friderik III habsburški
Friderik III okrog leta 1465

  
     
     
  

Glede na to, da je bil edini izvod Tacitove Germanije, ki so ga malo pred tem našli v samostanu Hersfeld, po uradnih podatkih prinešen v Rim šele leta 1455, je mogoče le dvoje. Ali je Piccolomini že vsaj leta 1452 vedel za edini Tacitov izvod knjige in jo je leta 1455 dal le prenesti v Rim, ali pa je Tacitova Germania, ki naj bi bilo antično delo, dejansko bila napisana šele v 15. stoletju? Ko se je Piccolomini avgusta 1455 mudil v Rimu, mu je Tacitova knjiga prišla neposredno v roke kot naročena, saj je bil prvi, ki je dobil in preučil navedeno knjigo. V letih 1457-58 je nato napisal svojo knjigo Germanija.

 

V paketu blatenja Slovencev, stremljenja k uničenju celjskih knezov, prisvojitve antičnega imena Germani, je pri Frideriku III zanimivo tudi ignoriranje slovenske zgodovinske pravne tradicije (Institutio Sclavenica) in postavitev (nad)vojvode, leto pozneje nemškega kralja, nad vesoljno, naravno pravo. Zadnji prevzem oblasti, po starodavnem slovenskem obrednem izročilu na knežjem kamnu, se je odvijal 18.3.1414 leta. Takrat so koroški Slovenci po obredni zaobljubi podelili oblast nadvojvodi Ernestu Železnemu. Ta se je v Lublani podpisoval kot vojvoda Krajnske, na koroškem pa kot nadvojvoda.56 Zakaj je imela Koroška višji status? Ker je imela kot pravna naslednica Karantanije, višji status kot nekdaj ji pripadajoči deželi Štajerska in Krajnska. To se je jasno odrazilo s "kronanjem" na knežjem kamnu. Okoli leta 1246 je med Koroško in Štajersko prišlo do spora, za pravico do uporabe nekdaj skupnega karantanskega simbola, črnega panterja na belem ščitu. Prednost karantanskega nasledstva je bila priznana pravno starejši deželi Koroški, zato Štajerska črnega panterja ni smela več uporabljati!65

 

Z Ernestovo smrtjo 10.6.1424 je prišlo do zapleta, saj sta bila sinova Friderik V. in Albreht VI. še mladoletna. Za Štajersko je bila 13.11.1424 po zastopniku Frideriku IV. (Ernestovem bratu) opravljena simbolična poklonitev deželnih stanov, ki naj bi subsidiarno veljala tudi za Krajnsko in Koroško. Kar pa ni bilo ravno v skladu z razumevanjem Krajncev in Korošcev. Uradno je Friderik V. prevzel oblast šele leta 1439. S stališča koroški in krajnskih deželnih stanov pa so le ti vladali deželi sami do leta 1443 oz. 1444 (1460). Friderik je namreč povzročal številne "pravne" konflikte v zvezi s starodavnim priznavanjem pravic. Štajerci in Korošci so se mu poklonili skupaj konec leta 1443. Ob tej priložnosti je bilo dogovorjeno, da se Friderik, rimsko-nemški kralj, ne bo ponižal z nošenjem kmečkih oblačil in sedenjem na knežjem kamnu.57 V vmesnem času je namreč prišlo do številnih protokolarnih zapletov, predvsem na Krajnskem, kjer Friderikovemu napuhu, ignoranci in izsiljevanju niso hoteli popuščati. Zlato bulo so Kranjci v nekoliko okrnjeni obliki sprejeli (dobili) šele 25.11.1460, katere pa Friderik III ni hotel potrditi vse do svoje smrti leta 1493, kar kaže na hud in dolgo tleč spor. Krajnsko zlato bulo je potrdil šele cesar Maksimilijan I., leta 1494, eno leto po očetovi smrti.57 Friderik je moral Krajncem izstaviti še zaščitno pismo z zagotovilom, da je šlo za izreden primer, ki ne bo škodil privilegijem in starim običajem krajnskih deželanov.58 Friderik III je bil skozi stoletno tradicijo ustoličevanja prvi pretendent za vojvodo, ki je leta 1439 zavrnil ustoličevanje na knežjem kamnu v slovenskem jeziku. Podobno pravi tudi kronist Jakob Unrest (1430 - 1500)59 in Janez Vajkard Valvasor (1641 - 1693) v 4. poglavju 7. knjige Slava vojvodine Krajnske, pri čemer se sklicuje na vir de Europa, Silvia Enea Piccolominija60, katerega povezanost s cesarjem Friderikom III smo že predstavili.

 

V nadaljevanju Jakob Unrest, živa priča posledic Friderikovih odločitev, graja njegov napuh in zaničevanje ter tudi uklonitev potomcev karantanskega državnega prava pred Friderikovimi zahtevami. Kaže posledice, ki so spričo zasmehovanja tradicije vesoljnih zakonov zadele predvsem slovensko ljudstvo. Takole pove: "Nekateri nespametni pa štejejo dobre običaje za pustno igro, in sicer tisti, ki njegove svojskosti ne razumejo in ne premislijo. Tako je vendar mnogo velikih stvari napredovalo in se odločilo, ko je sedel koroški vojvoda na stolu, ki bi se sicer ne mogle rešiti. In ko so ta in druge dobre hvalevredne stvari v deželi prenehale, tedaj je začelo biti v deželi hudo. Tako je sveti Cesar Henrik potrdil ta običaj, zato ga je bilo treba držati".59 Slučaj ali ne pa je res, da je bilo kmalu po ukinitvi ustoličevanja na Koroškem tako hudo, kot še nikoli. Leta 1473 so prvič udarili Turki, ko so na veliko morili, požigali in plenili. Čez 3 leta ponovno in ker plemstvo z vojsko ni zaščitilo deželo, so se kmetje, ki so plačevali dodatni davek za obrambo, leta 1478 uprli, nakar je plemstvo nad kmete priklicalo Turke.61 V 30 letih so Turki pobili ali odpeljali v suženjstvo 30 % Korošcev. Sledile pa so še kuga, kobilice in izmenično druge nadloge.

 

Brezbrižnost, krivičnost in požrešnost posameznikov, ki so z ozkosrčno slepoto, na poti do izprijenega cilja, poteptali vse okrog sebe, kaže na skrajno bolestnost današnje družbene ureditve, ki je zanemarila vesoljni red in zgodovino izkušenj. Slovenske dežele še vedno čakajo na boljši in pravičnejši svet, na ponovno vzpostavitev vesoljnega reda!

 

Povrnimo se nazaj k odnosu med Habsburžani in Celjskimi. V habsburškem rivalstvu za prvenstvo nad deželami karantanske dediščine, je prišlo leta 1443 med Habsburgi in Celjskimi do podpisa dedne pogodbe, v primeru izumrtja katere od rodbin. Zadnji celjski knez Ulrik II, je bil 1452 že brez moških potomcev in je bila zato celjska kneževina, ki je bila na višku svoje moči, še posebno ranljiva. Kljub temu se je Ulrik leta 1456 junaško podal v boje proti nadležnim Turkom. Mimo grede se je kot kralj, saj je pred časom dobil vlogo kraljevega namestnika Ogrske, na povabilo Hunyadijev, neupoštevajoč svarilo, ustavil v Belgradu, kjer so mu nekateri ogrski plemiči, namesto veličastnega sprejema, nastavili past. Ulrik II je bil novembra 1456 zahrbtno ubit v Belgradu. Za umorom je stala ogrska družina Hunyadi, ki je le izvedla tisto, kar je bil po sklenjeni dedni pogodbi, življenjski cilj Habsburžana Friderika III. Zaradi izjemno močnega motiva je dokaj verjetno, da je prav Friderik spodbujal Hunyadije k zločinu, saj bi z ubojem Ulrika II dedoval veliko posest celjskih knezov in se hkrati znebil nevarnega nasprotnika.

  
     
     
  
 

Ulrik (Urh) II Celjski 1456
Ulrik (Urh) II

 

 

 

 

Ekipa Ursule Wittwer-Backofen iz Univerze Kliničnega centra v Freiburgu je izdelala 3D računalniško rekonstrukcijo obraza zadnjega celjskega kneza Ulrika II.

  
     
     
  

Ali je slučaj, da se prav v tem času (po 1450) naddržavna tvorba Sveto rimsko cesarstvo po 500 letih preimenuje v Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti (nationis germanicae). Uradno šele 1512 v Koelnu. Je tudi slučaj, da je bil Friderik III leta 1452 prvi Habsburžan, ki je bil okronan za cesarja Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti? Je potem tudi slučaj, da se ravno pod Friderikom III začnejo Koroška in druge slovenske dežele ponemčevati? Pred tem, vsaj zaenkrat ni očitnih dokazov, jezik v slovenskih deželah ni igral razlikovalne vloge deželne pripadnosti. Višje na severu, kjer so Pomorjansko, Prusija, Lužice, Hamburg in druge slovanske dežele okupirali Nemci, pa se je nacionalistično izživljanje Nemcev začelo že zelo zgodaj. V 13. stoletju, zahodno pa zagotovo tudi že prej, so Nemci s sodno odločbo na lužiškem prepovedali domač slovenski (Wendisch) jezik!20 Kakšno zatiranje so ti ljudje doživljali šele v ozadju vsakodnevnih dogodkov. Zanimiva je tudi omemba, pri navajanju oblačil in navad, o veliki sorodnost štajerskih in pomorjanskih Vendov (Slovencev). Vir pravi: "Tukaj bi bilo mogoče zelo veliko klepetati o sorodnosti štajerskih in pomorjanskih Slovanov.."24

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

1. doba germanizacije Slovencev

 

 

Prva doba germanizacije se začne sredi 8. stol. in traja do leta 1460. Leta 745 se Karantanija zateče po pomoč k Bavarcem oz. posredno k Frankom, v zameno pa se je obvezala sprejeti krščansko vero. Ker se je Frankovsko kraljestvo imelo za zaščitnika krščanske cerkve, je Karantanija s sprejemom vere dejansko sprejela tudi frankovsko nadoblast, ki pa je bila le šibka, krovna. Karantanski Slovenci so takrat obdržali bistveno višjo stopnjo neodvisnosti, kot jo je Slovenija z vstopom v Evropsko skupnost!

 

V prvi dobi germanizacije ne gre toliko za izvajanje nekega načrtnega ponemčevanja, kot je v ospredju prizadevanje za podreditev in nadvlado teh ozemelj "nemški" oblasti. Pot do podreditve pa je vodila preko sprejema krščanske vere. Podrejena ozemlja so nadškofijam plačevala desetino, kar frankovsko različico širitve vere bolj povezuje s pridobitno dejavnostjo in z bogatenjem, kot pa s ponižno širitvijo Jezusovega nauka. Dodatno to potrjuje podeljevanje slovenskih ozemelj njihovim zvestim tujim podanikom. Posebno veliko slovenske zemlje si je pridobila solnograška cerkev,80 kar jo kaže v luči popolne izrojenosti. Povedano velja predvsem za najvišje cerkvene dostojanstvenike. Oni drugi, ki so kot misijonarji in duhovniki, kot npr. Sv. Modest delovali neposredno med slovenskim narodom za pričevanje vere, so bili pogosto vzorni, ponižni in spoštovani Jezusovi učenci, torej pravo nasprotje pohlepnosti in pokvarjenosti svojih glavarjev.

 

Ne glede na različne razlage o vzrokih za delitev slovenskega ozemlja pa ostaja neizpodbitno dejstvo, da je bilo prav slovensko ozemlje razkosano na več delov. Tudi o tem ali so se razdeljevalci Slovencev zavedali pogubnih posledic takega početja bodo mnenja različna, kajti takratnega razmišljanja naj ne bi navdihovala jezikovna zavest. Nedvomno pa ostaja dejstvo, da so slovensko okupirano ozemlje delili prav ti, ki so imeli interes ga oslabiti, a na drugi strani so združevali in povečevali ozemlja v svojo last.

 

Tako je bila 14.6.81181 Karantanija razdeljena med dve cerkveni oblasti, med Oglejski patriarhat in Solnograško nadškofijo. Prvič je solnograško mejo že leta 796 določil Pipin, sin Karla Velikega.82 Kako usodna je bila ta delitev kaže tudi mnogo uspešnejša germanizacija severno od reke Drave, medtem ko je južni del nekdanje Karantanije, danes Slovenija in južni del Koroške dežele, uspel ohraniti bolj slovenski značaj. To kaže, da pripada solnograški cerkvi tudi zasluga za bolj ali manj odkrito ponemčevanje,93 o čemer neposredno pričajo tudi listine že v 9. stoletju.94

 

 

Germanisation of the Slovenes in Austrian lands is covering well with the borders of the Salzburg Archdiocese; Germanizacija Slovencev v avstrijskih deželah se ujema z mejami solnograške nadškofije


Germanizacija Slovencev v avstrijskih deželah se
dobro ujema z mejami solnograške nadškofije

 

 

Razkosanje Slovencev izpred tisoč let je še kako močno vplivalo na borno ohranitev ostankov tega nekdaj največjega naroda srednje Evrope. Razpad Karantanije v 12. stol. je pomenil žalostni konec vseh Slovencev severno od alpskega grebena, ni pa koristil niti Slovencem v Benečiji in Furlaniji. Uveljavitev ogrsko-avstrijske meje je Slovence odrezala od panonskih in karpatskih Slovencev ter vplivala današnjo vzhodno mejo Slovencev. V letu 796 izvedena cerkvena delitev Slovencev se zelo dobro pokriva z današnjo severno slovensko jezikovno mejo. Današnjo južno mejo Slovenije pa v veliki meri določa tisočletna meja Svetega rimskega cesarstva, ki je pogubno ločila avstrijske in ogrske Slovence južno od Drave. Izvajanje politike delitvene pa ni bilo zaznati le med karantanskimi in panonskimi Slovenci, pač pa v vseh slovenskih pokrajinah med Baltikom in Jadranom, ki so si jih Franki s silo ali zvijačo podredili.

 

Posebno poglavje slovenske zgodovine, ki nudi jasnejši vpogled v odnos Frankov in solnograške cerkve do Slovencev in slovenskega jezika je obdobje delovanja slovenskih apostolov Cirila in Metoda. Frankovska politična in solnograška cerkvena oblast sta bili med seboj tesno prepleteni. Pravilneje rečeno je bila cerkev le podaljšana roka hotenj frankovske državne politike. Ne eni ne drugi ni mogoče očitati neposrednega delovanja za spreobrnitev Slovencev v jeziku. A res je tudi, da nobena od njiju ni trpela, da bi bili sosednji Slovenci samostojni. Nasprotno, obe sta težili k podreditvi Slovencev bavarski oz. "nemški" nadoblasti. Tisti pa, ki ima oblast pobira davke, odloča kaj je prav, nastavlja svoje podanike ter usmerja in izvaja svoje kratkoročne in dolgoročne cilje.

 

 

slovenia, slavonia, sclavonia, former slovenija afrer Avar ruin and croatian, serb invasion and before hungarian intrusion


Ozemlje nekdanje Slovenije latinsko imenovane tudi Sclavonia ali Slavonia po
uničenju Obrov. Bizantinski del Slovenije so v 7. in 9. stol. zasedli Srbi in Hrvati.

 

 

Franki so se razglašali za zaščitnike krščanske vere, katere sprejem so pogojevali sosednjim ljudstvom. Dokaz, da Frankom še zdaleč ni zadostoval le sprejem krščanstva je Velikomoravska država pod Rastislavom.

 

Iz podatkov je mogoče sestaviti naslednje dogajanje. Franki so silili Rastislava, da sprejme krščansko vero. Sprejem frankovske različice vere bi pomenila podreditev Frankom. Ker je Rastislav zavračal frankovsko nadoblast, ne pa tudi krščanske vere, se je obrnil na bizantinskega cesarja Mihaela III. s prošnjo, da mu pošlje misijonarja. Ta je kmalu poslal Cirila in Metoda, ki sta na njegovem ozemlju širila krščansko vero v slovenskem jeziku. S tem je Rastislav zapolnil vrzel, ki so mu jo očitali Franki! A Franki so širjenje take vere zavračali, ker jim je bil slovenski jezik ovira pri izvrševanju oblasti. V resnici jim za širjenju vere ni bilo dosti mar, v kolikor ta ni vodila v njihovo nadoblast!

 

V Spodnji Panoniji so sredi 9. stol. že nekaj desetletij delovali solnograški duhovniki, vendar ko je knez Kocel uvidel kakšne prednosti ima slovensko bogoslužje, se je takoj navdušil nad njim. Ciril in Metod sta v začetku leta 870 v Rimu od papeža Hadrijana II. prejela blagoslov za opravljanje bogoslužja v slovenskem jeziku.85 Po intrigah in lažeh solnograških duhovnikov in zaslišanju Metoda, je papež Janez VIII. leta 879 ponovno potrdil opravljanje bogoslužja v slovenskem jeziku.86

 

Slovenska apostola Ciril in Metod; Slovene apostles Cyril and Method


Slovenska apostola Ciril in Metod          

 

 

Leta 870 je papež potrdil tudi novo panonsko-moravsko nadškofijo, katere prvi metropolit je bil Metod.85 Odslej solnograška nadškofija ni imela več oblasti nad Spodnjo Panonijo in Velikomoravsko državo! Franki in solnograški dostojanstveniki pa se niso ozirali na navodila in odredbe najvišjega Kristusovega predstavnika na zemlji. Nepriznavanje papeža in izigravanje njegovih odločitev jasno priča, da je bilo krščanstvo "nemški" cerkvi v Solnogradu le sredstvo za dosego oblasti. Namesto, da bi se uklonili papežu in ponižno skrbeli za razširjanje Kristusovega nauka, so zapirali, grozili, preganjali, povzročali številne intrige in nasilstva ter celo ubijali. Ustavili so se šele potem, ko so leta 886 utišali slovensko besedo s tem, da so izgnali slovenske duhovnike v Bolgarijo ter na Hrvaško in v Dalmacijo. Ker ni bilo več slovenskih duhovnikov, je tudi od papeža potrjena panonsko-moravska nadškofija zamrla.

 

Oni, ki so se predstavljali za predstavnike krščanske vere, so delali prav tisto, kar je Jezus najbolj graja in preganjal. Da ni šlo za nevednost, za načelnost ali prepričanje v pravičnost svojega početja, pač pa za zavestno politiko naperjeno proti Slovencem, priča prav srdito nasprotovanje slovenščini. "Nemci" bi lahko z odprtim srcem sprejeli  širjenje evangelizacije v slovenskem jeziku. S tem bi ohranili oblast in si odprli vrata za pridobitev novih vernikov med Slovenci. Pridiganje v latinščini, ki jo je prakticirala solnograška nadškofija je bila za Slovence le sama sebi namen. A formalnim okvirjem, ki so ohranjali in širili cerkveno oblast nad posvetnimi ozemlji je bilo zadoščeno.

 

Posledica tega, da so solnograški dostojanstveniki bolj skrbeli za dobro materialno stanje cerkve kot za duhovno preproščino, je bilo naseljevanje nemških kolonistov na slovenska ozemlja. Če je solnograška cerkev sprva vsiljevala latinščino, je pozneje latinščino zamenjala z nemščino. Z večanjem števila Nemcev ter s spodbujanjem nemščine v cerkvah in v javnem življenju, vsaj pri vplivnih in premožnejših, se je slovenščina počasi umikala nemščini. V primerjavi s hitro napredujočo germanizacijo na Bavarskem, na solnograškem ter v Vzhodni marki, pozneje Vojvodini Avstriji, je germanizacija v preostalih karantanskih deželah v tem obdobju res potekala zelo počasi. Da je ponemčevanje na severu teklo hitreje kot na jugu je razlog tudi v tem, da so ti Slovenci mejili neposredno na že v prejšnjih stoletjih ponemčena ozemlja. Če germanizacija tod ni bila usmerjeno izvajana, kot pričajo dokumenti za današnjo vzhodno Nemčijo,20 pa nikakor pa ni mogoče zanikati tega, da je bila vsaj zaželena in spodbujana. Na Bavarskem je bila slovenščina dokončno utišana že v 13. stoletju.

 

 

 

Some names Sloveni / Slovenia based on writen sources, Nekatera imena Sloveni / Slovenija na podlagi pisnih virov

 
Nekatera imena Sloveni / Slovenija na podlagi pisnih virov

 

 

Ali je vendarle mogoče v 9. stol. govoriti o narodni oz. jezikovni zavesti?

 

Noben znan zapis tega ne potrjuje. Prev tako tega ni mogoče trditi na podlagi neposrednega delovanja Frankov in solnograške cerkve. Če pa dogajanja obrnemo v nasprotni smeri, potem lahko ugotovimo naslednje. Franki so Rastislava silili v sprejetje krščanske vere, katere bogoslužje je potekalo v latinskem jeziku. Rastislav je zavračal sprejetje frankovske različice krščanske vere, ne pa krščanske vere same po sebi. Ali jo je zavračal zaradi tega, ker so jo solnograški misijonarji predavali v latinščini ali zaradi podreditve? Ali ne bi bil že sam pristanek na sprejem latinščine svojevrstna podreditev? Ali je Rastislav tako razmišljal? Rastislav je oznanjanje krščanske vere katere širitev je potekala v slovenskem jeziku namreč sprejel z odprtimi rokami. Ta primer zgovorno kaže na razliko v jeziku. V enem primeru tujo latinščino, ki jo je zavračal in v drugem primeru na domačo slovenščino, ki ji je na široko odprl vrata. Če je Rastislav ravnal podobno, kot slovensko plemstvo Karantanije, ki si je izborilo, da so imeli pred rimskim cesarjem ali kraljem od nekdaj pravico do zagovora v slovenskem jeziku,25 potem je z dokajšnjo verjetnostjo mogoče pritrditi temu, da je tudi Rastislav zavračal frankovsko krščansko vero prav zaradi slovenske jezikovne zavesti.

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

2. doba germanizacije Slovencev

 

 

V 15. stol. se je položaj slovenskih dežel zelo poslabšal zaradi dolgotrajnih notranjih in zunanjih spopadov, ki jih je stremuški Friderik III. vodil proti Celskim knezom za celsko dediščino, Matijo Korvinom za ogrsko nasledstvo in bratom Albertom VI. za habsburško nasledstvo.79 Potem, ko je Koroška po izumrtju Celjskih knezov leta 1460 prišla pod Habsburžane in je cesar Friderik III za domače plemstvo uvedel dodatne dajatve, so se začeli težki časi tako za plemstvo, še bolj pa za kmete, ki so nosili vse breme novih davkov.

 

Slovenski kmetje so poleg kmetovanja že od nekdaj tudi tovorili blago med beneškimi mesti in zalednimi deželami (pripovedka Martin Krpan). Tovorništvo je bilo predvsem zaradi ugodne prehodne lege najbolj razvito v deželi Krajnski. Kmet je tovorništvo razširil še na trgovino, zaradi česar so se mesta pritoževala, da jim  kmetje jemljejo zaslužek. Mesta so davke plačevala Habsburžanom, zato je Friderik izdal več prepovedi, ki pa niso dosegle namena, ker so kmete skrivoma podpirali deželni plemiči in duhovniki. Slednji so celo pomagali skrivati blago v cerkvah in kapelah.79

 

Plačevanje vojaških najemnikov, intrig in podkupnin je terjalo svoj davek, ki ga je prebrisani Friderik reševal tudi z zmanjševanjem odstotka srebra v kovancih. Zaradi  razvrednotenega denarja je bil dobiček od trgovine manjši, plačevanje dajatev pa težje. Friderikove velike ambicije so povzročile večplasten pritisk in siromašenje slovenskih dežel, ki jih je še dodatno udarila poplava južnonemških trgovcev. Ti so spričo razvrednotenih cen blaga in posesti izkoristili ugodno priložnost za zaslužek.79

 

Ker pa ima hudič pogosto mlade, je poleg habsburške nesreče, udarila s težjimi posledicami še turška. Prvi turški vpad na Koroško leta 1476 je pomenil socialni in gospodarski prelom za Slovence. Vrstile so se turške plenitve, požigi, poboji ali odvedba Slovencev v suženjstvo v Bosno. V samo 40 najgroznejših letih, je koroško prebivalstvo stagniralo za cca 14 %. Ker je marsikatera domačija ostala neobdelana, so plemiči in cerkev izpad dohodkov zaradi praznine, delno nadomestili s priselitvami iz drugih ozemelj, ki so jih imeli v svoji posesti. A te priselitve so kratkoročno le malo spremenile etnično strukturo Koroške.

 

Težje posledice za Slovence pa so se pokazale na dolgi rok. Mnogi svobodni kmetje so zaradi nezmožnosti plačevanja davkov že v Friderikovih časih postali polsvobodni ali so celo ostali brez posesti. Poleg tega so posledice turškega uničevanja trpeli predvsem Slovenci, ki so bili vpadom najbolj izpostavljeni. Povprečen slovenski kmet je tako postal siromašnejši od nemškega, kar je vodilo v večjo odvisnost in podrejenost, vse skupaj pa je imelo dolgoročne posledice na manjšo gospodarsko moč in s tem na manjšo samozavest Slovencev, kar se je kazalo v večji pripravljenosti na prebeg v nemški jezikovni tabor.

 

Koroška je še dolgo ostala slovenska, kljub temu, da si je cesarski dvor stoletja prizadeval za ponemčenje osrednje slovenske dežele. Od Friderika III so vsi cesarji skrbeli za ugled in prednostni značaj nemškega jezika. Povsod so s pomočjo cesarskega vpliva omejevali in klestili slovenščino, pri tem pa jim je močno pomagalo dejstvo, da je bila nemščina knjižni jezik cesarstva, čeprav je bila slovenščina v avstrijskih deželah še prevladujoča, slovanski jeziki pa so imeli sploh močno večino. Zadnji avtohtoni slovenski otoki zahodno od Dunaja, v Spodnji Avstriji, so bili ponemčeni v 17. stol., medtem ko je bilo na Dunaju še v 14. stol. slišati tudi slovenske maše v cerkvah.96,97

 

 S cesarsko pomočjo in predvsem z močjo knjižnega jezika se je nemščina vztrajno širila in krepila po slovenskih deželah. Do terezijansko-jožefinskih reform je dosegla že cca. 20 % koroškega prebivalstva.

 

Napad avstrijskega cesarstva na Slovence in slovenski jezik

Napad cesarstva na Slovence in slovenski jezik

 

 

Germanizacija se je stopnjevala z ukazom Ferdinanda I. (cesar od 1556 – 1564), da morajo sodišča v avstrijski monarhiji uporabljati izključno nemščino.63 Mnogokrat je slišati modrovanje zaslepljenih, da o nacionalizmu v srednjem in novem veku ne moremo govoriti, ker da je šlo kvečjemu za vladarsko racionalnost in inercijo pisnega jezika. Kaj gre res verjeti, da se cesarji niso zavedali, da vrsta njihovih ukrepov vodi naravnost v zibel nacionalne države? Kaj ni potem paradoksalno, da je nacionalno vrenje sredi 19. stol., mnoge narode rešilo pred kleščami narodnega uničevanja velikih držav? Ja kaj pa je okronanje manjšinskega jezika (18 % nemško govorečih 16. stol. v deželah današnje Češke, Avstrije in Slovenije) in na drugi strani zatiranje večinskega jezika, drugega kot nacionalizem. Seveda ga ni moč enačiti z nacionalizmi 19. stol., saj je šlo za drugačna družbeno-politična dogajanja in splošne družbene razmere. A učinki cesarskega nacionalizma so bili isti, ali še poraznejši, saj je imel cesar absolutno zakonodajno in izvršno moč. Trditi da se cesar ni zavedal, da s prednostnim ljubkovanjem nemščine pred slovenščino, utegne širiti nemščino na račun slovenščine, je skrajna slepota, saj se je cesar še kako dobro zavedal posledic. Kaj ne gre torej za najpristnejši nacionalizem, ki je imel za Slovence še mnogo hujše posledice od nacizma in fašizma skupaj?

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

3. doba germanizacije Slovencev

 

 

Do terezijansko-jožefinskih reform je bilo šolanje prej izjema kot pravilo, rezervirano za bogate ali nadarjene otroke. Šolanje se je izvajalo pod okriljem cerkvenih ustanov, katere so dajale prednost latinščini. Marija Terezija pa je imela drugačna stremljenja. Vse sile je naperila v centraliziranje monarhije, ki je vključevalo popolno vojaško, gospodarsko, politično in nacionalno nadoblast cesarskega dvora na Dunaju. Uporaba latinščine v cerkvenih šolah ji ni bila pogodu, saj je bil njen cilj, tedaj večinoma slovansko Avstrijo, narediti za nemško deželo. Šele z Marijo Terezijo se začne zgodovina habsburške države kot organizirane politične celote.

 

Najprej je izvedla davčne, gospodarske in upravne reforme, nato pa še šolske. Dežela Krajnska je bila leta 1747 med prvimi podvržena  davčno-upravnim reformam. Marija Terezija je v vsaki deželi ustanovila pokrajinski državni urad, ki je bil neposredna izpostava dunajske centrale. Dotedanji notranjeavstrijski centralni uradi so bili odpravljeni. Po reformi so bili tudi deželni stanovi  izločeni iz uprave. Jožef II. deželnih zborov ni več skliceval, s čemer je popolnoma omejil politično oblast deželnih stanov, pa tudi mesta so od leta 1784 izgubljala zadnje ostanke samouprave.77

 

Če je hotela namero uresničiti je morala šolstvo spraviti pod  cesarski nadzor. V ta namen je Marija Terezija že marca 1760 na Dunaju ustanovila študijsko dvorno komisijo, s čemer je država prevzela vajeti šolstva v svoje roke in leta 1764 z inštrukcijo za humanistične šole izdala prvi državni učni načrt v Avstriji. Septembra 1770 pa je Marija Terezija razglasila šolstvo za politično zadevo in s tem za stvar države.27 Spričo tega je prišla v konflikt s samostani, ki so stoletja imeli primat nad učeno besedo. Splošno šolsko obveznost v avstrijskih deželah je Marija Terezija uzakonila decembra 1774.28 Na podlagi šolskega zakonika, je Marija Terezija obvezno šolstvo uvajala postopoma, ki pa ni potekalo v materinem jeziku otrok, ampak strogo v nemščini.

 

Z uvedbo šolstva so otroke izključno v nemščini pripravljali za prestop v svet nemštva. Urban Jarnik v pismu Primicu okoli januarja 1811 piše: "..koncepcija terezijanske uvedbe osnovne šole (1774) je imela kot enega izmed temeljnih namenov, naučiti vse prebivalstvo nemškega jezika..".87 Slovenščina, predvsem v narečju lokalnega prebivalstva, se je sicer tudi slišala v šolskih klopeh, a običajno le prvih par mesecev šolanja, da so otroke za silo pripravili na šolanje v tujem jeziku. V drugi polovici 19. stol. pa je bil poučevalni jezik odvisen tudi od lokalnih in šolskih oblasti, ki pa so bila na koroškem vedno pod nemškim nadzorom in vplivom. To je bil uvod v načrtno germanizacijo pretežno slovanske Avstrije.

 

  
     
  

kartuzija žiče (zejče)
Kartuzija Žiče (Zejče)

  
     
     
  

Sin Marije Terezije, sovladar in naslednik Jožef II, je v nemško-nacionalističnem zanosu začel namerno vleči poteze, ki so spodbujale napredovanje nemščine in dušile ostale jezike. Že kmalu po smrti Marije Terezije je Jožef II radikaliziral svoje odločitve in s cesarskimi odloki ukinjal samostane. Med prvimi na krajnskem v Mekinjah že leta 1781, žičkega (zajc oz. zejc klošter → zejče → Žiče) in marenberškega leta 1882, stiškega leta 1784, itn. Srednjeveška knjižnica žičke kartuzije je bila po besedah Nataše Golob, druga največja (dokazano pa med tremi največjimi) v takratni Evropi. Vse bogastvo znanja, ki se je stoletja kopičilo v samostanskih zapiskih in knjigah, je bilo iz Slovenije raznešeno na različne konce, največ pa pod cesarski nadzor v Gradec. S tem je cesar latinščino izrinil ne samo iz samostanov, pač pa tudi soban učenih plemičev.

 

Jožef II za Koroško ni bil prvi, pač pa najusodnejši nemško nacionalistični avstrijski cesar. Z več odloki, prvi v letu 1784, je uzakonil nemščino kot uradni jezik in v državne službe nastavljal uradnike nemškega jezika, ki so dobili še dodatno nalogo, s svojo močjo in vplivom širiti nemštvo. Jožef II je šel v svoji skrajnosti tako daleč, da je še celo na Ogrskem in v Transilvaniji, maja 1784 razglasil nemščino za uradni in poučevalni jezik.2 

  
     
     
  

začetek, uvajanje šolstva

  
     
     
  

Z uničenjem samostanov so bili ustvarjeni pogoji za uvajanje šolstva po meri nemško nacionalno navdihnjenega cesarja. Šolstvo se je počasi širilo in okrog leta 1789 je bilo na Krajnskem 58 šol s 3154 učenci, na Koroškem 157 šol s 8567 učenci in na Štajerskem 376 šol z 20.576 učenci.5 V tem času je imela Krajnska cca. 150 % prebivalstva Koroške, kar pomeni, da je šolstvo na Koroškem in s tem tudi ponemčevanje, potekalo več kot 4 krat hitreje kot na Krajnskem. Podobno je bilo na Štajerskem. Do pomladi narodov, se je v šolah že 70 let brez odpora ponemčevalo več generacij mladih duš, ki so bile v novi dobi nosilci jožefinskih reform in širitve germanizacije. Otrokom so v šolah svoj domač jezik tako priskutili, da so se ga sramovali in se mu v odrasli dobi mnogi odrekli.

 

Pisec brošure "Pregled za Koroško" govori o obdobju iz začetka 20. stol., a metode nemškega stroja se v tem času niso spremenile. Avtor pove: "Severno od Celovca na ozemlju, kjer so še pred nekaj leti govorili vsi ljudje slovensko, ne znajo otroci niti več čitati, niti pisati latinico, ker poučujejo samo nemške črke. Po nekaterih krajih je bil tak pritisk, da se ljudje sramovali svojega jezika, rabijo ga samo še v cerkvi, po spovednicah, dočim sicer že med seboj nemško govorijo"8 Tako so tisti, ki so bili brez vsakega dvoma Slovenci, začeli uporabljati nemščino, se šteli za Nemce in tudi sami ponemčevali Slovence.

 

S tem se je zavrtela strahotna spirala genocida, ki je z gravitacijsko silo germanizatorne uprave in šolstva, v črno brezno nemštva, vsrkala čedalje večje število rojenih Slovencev, ki se jim je s prestopom v nemštvo pomračil um in jim je zaledenelo srce, s katerim so brez vesti izvajali genomor.

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

4. doba germanizacije Slovencev

 

 

Četrta doba germanizacije se je začela po letu 1867, ko je Avstrijsko cesarstvo, spričo načrtno sprejetih zakonov za širjenje nemštva in silovitega ogrskega odpora, cesarstvo razpadlo na dva dela. V dvojnem cesarstvu Avstro-Ogrske se je Avstrija osredotočila na svoj del cesarstva ter spričo spodletele germanizacije in vladanja celotnemu cesarstvu, še radikalneje izvajala svoje načrte predvsem na jugu proti Jadranu. Vir pravi: "..od centralne dunajske vlade podpirana in ljubkovana germanizacija koroških Slovencev, se je zopet razpasla v polnem, bohotnem razvoju. Bilo je načelo: V 50 letih sezidati črez trupla koroških Slovencev nemški most - do Adrije".21

 

Že od Marije Terezije naprej, je bilo na Koroškem, a tudi v drugih slovenskih deželah, nemštvo vsestransko od zgoraj spodbujano z raznimi odloki in zakoni, a z istimi slovenstvo zatirano, kleščeno, ovirano in onemogočano. To je vodilo do kulturne, gospodarske in kar je najpomembnejše do politične prevlade. V popolni posesti Nemcev je bila deželna vlada, javni in zasebni zavodi, državni in deželni uradi in službe, cerkev23, šola, denar, gospodarstvo. Skratka preko zakonodaje, uradnikov, žandarmerije, sodišč in davkarije so imeli Nemci vso usodo nad Slovenci v svojih rokah. Med državnimi uradniki so bili sicer zabeleženi tudi zelo redki, ki so se deklarirali za Slovence, ki pa so jih, če se je le dalo nastavili v povsem nemških krajih, medtem ko so v slovenskih krajih zaposlovali najbolj zadrte Nemce in nemškutarje. Avtor pove: "Tako zvane utrakvistične šole na Koroškem bijejo v obraz vsaki pedagogiki. Na njih poučujejo čestokrat učitelji, ki slovenščine niti ne razumejo, dočim so slovenski učitelji, kolikor jih je še pri teh žalostnih razmerah, nastavleni po nemških krajih"8 Spričo nemške gospodarske premoči, so Nemci slabili slovensko Koroško s cekini, da so kmetje prodali posestvo na zanimivih lokacijah, v katere so vselili le preverjene Nemce. Tako so zabijali kline nemštva v slovensko grudo in jo načrtno raztrgali v nepovezane zaplate.

  
     
     
  

Koroška, Krajnska, Štajerska, Istra, Goriška, v meču dualistične monarhije, 1867
Koroška, Krajnska, Štajerska, Istra, Goriška
v meču dualistične monarhije od leta 1867

  
     
     
  

Rezultat utrakvističnih šol pod strogim očesom šolskih nadzornikov je bila neverjeten. Šestletne otroke, ki nemško niti besede niso razumeli, so že takoj na začetku, včasih pa z uvodom po parih mesecih, poučevali striktno nemško.

 

Poročilo za konec 19. in začetek 20. stoletja pokaže več primerov širitve nemškega jezika, ki je posledica nasilnega ponemčevanja. Za enega od primerov pravi: "Da je nemško prodiranje v celovški okolici, razun ob jezikovni meji le bolj umetno, dokazuje primer iz Kotmare vasi. Tam so našteli 401 Nemca, toda pravih Nemcev je le 10. Vendar imajo nemškutarji ves občinski odbor v rokah. Šola je utrakvistična z nemško mislečim učiteljstvom, dasi so le 4 nemški otroci v šoli izmed 196 Slovencev".88 Državna oblast je izvajala propagandno-gospodarske poteze, s katerimi je najprej zmedla, nato pa sprla in razdelila Slovence, nato pa z ukrepi podpirala  tiste Slovence, ki so izdajalsko obrnili hrbet svoji stoletni narodni pripadnosti.

 

Po slovenskih krajih, kjer je bila slovenska beseda še konec 19. stol. nekaj najbolj vsakdanjega in samoumevnega, je le ta med mlado generacijo z začetkom 20. stol. onemela. Avtor pravi: "..danes mlajši rod več ne zaveda ali noče zavedati in govoriti svoje materine besede, ali se je celo sramuje. Tako n.pr. Blatograd, Čajniče, Dhorše, Trnja vas, Otmanje, Pustrica, Labud itd."22 Učitelje so z nagrajevanjem in oblastjo prisilili, da so vneto izvrševali navodila za germanizacijo Slovencev. Ustanavljale so se zasebne šole, ki so bile zidane z brezobrestnimi posojili, vendar s pogojem, da se bo v šolah poučevalo le nemško!22

 

Zaradi samo nemških srednjih in visokih šol, ni bilo slovenskega izobraženstva, uradništva in razumništva. Tako niti ni bilo prilike narodno čustvovati in razvijati narodne osti. Posamezni žarki so zažareli, a le za kratek čas in nepovezano, tako da se niso uspeli razplamteti v ogenj narodno zavednega organiziranega delovanja.

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

5. doba germanizacije Slovencev

 

 

Peta doba germanizacije se je začela takoj po razglasitvi ponarejenih rezultatov plebiscita, oktobra 1920 in traja še danes. Nemci so z namenom prevare, da bi nekateri Slovenci glasovali za nemško Avstrijo, uporabili celo Koroški deželni zbor, da je 28.9.1920, neposredno pred plebiscitom slovesno zaobljubil, "..da hoče varovati narodno in jezikovno posebnost slovenskih državljanov in gospodarski razvoj v isti meri, kakor za nemške prebivalce dežele, za vse večne čase".46 Čim pa so bili rezultati plebiscita uradno razglašeni v korist Avstrije, je začela s pogromom nad zavednimi Slovenci. Bili so celo primeri ubojev, da zaplemb, pretepov, ustrahovanj in šikaniranj sploh ne omenimo. Po prostovoljni priključitvi Avstrije k Nemčiji leta 1938, ko je kar 99,73 % volilnih upravičencev glasovalo za združitev, so se proti Slovencem vodile različne akcije, vse do iztrebljenja Slovencev z izgonom 50.000 Slovencev v Ukrajino.

 

Medtem ko so bili Nacisti v Nemčiji deležni strogih sankcij, so v Avstriji in predvsem na Koroškem živeli in nemotoma delovali še naprej, medtem ko so se morali Slovenci, ki so bili žrtve Nacistov, zadrževali in se ne izpostavljati, ker so bili sicer deležni različnih ukrepov "bivših Nacistov" in njihovih simpatizerjev od najvišjih vrhov Koroške deželne vlade, pa vse do različnih deželnih organov. Niti danes Nemci niso v večji meri ljudje kot takrat, razlika je le v tem, da so okupacijo slovenske staroselske Koroške že skoraj do kraja utrdili.


Po samostojnosti Slovenije se je germanizatorni pritisk nekoliko ublažil, bodisi zaradi tega, ker je slovenski dejavnik v deželi Koroški že prav slaboten, bodisi zaradi tega, ker po razpadli Jugoslaviji Belgrad ni več diktiral odnosov do sosednje Avstrije, ampak je zunanjo politiko vsaj domnevno začela urejati Slovenija samostojno. Slovenci na Koroškem pa še zdaleč ne uživajo pravic, ki bi jih po že zdavnaj sklenjenih mednarodnih sporazumih morali, niti se od daleč ne vidi obrisov sprememb, ki jih je Avstrija že od vsega začetka, edinemu avtohtonemu narodu na Koroškem in Štajerskem, v skladu sodobnimi civilizacijskimi normami dolžna zagotoviti.

 

Ko Slovenci, od nekdaj avtohtoni prebivalci dežele Koroške, zahtevajo od v deželo pritepenih Nemcev narodnostne pravice, le ti pravice slovenske Koroške poskušajo s posmehom razvrednotiti v večjezičnosti. V besedah se sicer ustijo z izjemno demokratičnostjo, ko v deželo vsiljujejo italijanščino, idr. jezike. V dejanjih pa to ne pomeni nič drugega, kot izločitev slovenščine kot edinega nosilnega staroselskega jezika dežele Koroške, Karantanije in Norika, na raven kateregakoli jezika. Žal koroški Slovenci te podtaknjene, nemške multikulturne dobrote še niso spregledali, kot poskus popolnega razvrednotenja slovenščine, edinega avtohtonega jezika Koroške.

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Naselitve Nemcev

 

 

Po pridružitvi Karantanije Frankovskemu kraljestvu okrog leta 745, je v enotni državi seveda prišlo tudi do mešanja mobilnega dela prebivalstva, tj. predvsem trgovcev, pisarjev in menihov, pa tudi posameznih obrtnikov. Ker je ta sloj večinoma govoril državni jezik iz katerega je pozneje razvil nemški jezik, ga lahko štejemo za Nemce. Popolnoma natančna ta trditev ni, saj Bavarci še v 20. stol. niso govorili nemščine in so se je naučili šele v šolah.

 

Nemške agrarne koloniste so naseljevali precej pozneje in še to v zelo majhnem številu. Nekateri nemški kmetje, naseljeni med Slovence so prevzeli slovenski jezik, tako kot v Selški dolini ali drugje na slovenskem. Predvsem so se omembe vredne agrarne priselitve začele šele v 15. stoletju z namenom zapolnitve praznine opustelih domačij, zaradi posledic bolezni ali demografskega upada, spričo turških pobojev in zasužnjenja Slovencev. Nikakor pa niso naseljevali Nemcev na zemlji, ki je že bila obdelana. Tega niso niti smeli, niti ne bi bilo smiselno . Kot kaže spodnja tabela, tudi nemški koroški zgodovinar slovenskega porekla Martin Wutte, ugotavlja, da se je začela priselitev Nemcev šele v 15. stol. in naprej.19

  
     
  Turški pogromi na Slovenskem

 

 

 

 

 


Turški pogromi na Slovenskem

 

 

 
     
     
  

H kolonizaciji so večinoma prispevali tuji lastniki, ki so lahko iz svojega matičnega ozemlja v tujini, ali drugih svojih kolonij, naselili kmete na Koroško, kjer so jim bili ekonomsko bolj potrebni. Sicer pa kmetje sami niso smeli zapuščati kmetij, mnogokje se niti poročati niso smeli izven gospostva, ki so mu pripadali.30 Podobno in primerljivo kot na Koroškem, je bilo na Krajnskem tam, kjer so bili lastniki posestev isti in so za izkoriščenje in upravljanje le teh uporabljali enotne metode. Razmere na posestvih brižinskih škofov in nemško kolonizacijo na škofjeloškem, je podrobno raziskal Pavle Blaznik ter ugotovil, da je bil ravninski del Sorškega polja v 11. stol. večinoma gozdnat. Za večji donos posestev, pa so brižinski škofje začeli gozdove krčiti in naseljevati bavarske kmete iz svojih matičnih ozemelj na Bavarskem. Podobno tudi v obeh dolinah, Selški in Polanski dolini. Po končani kolonizaciji (17. stol.) je delež priseljenih Bavarcev štel le cca. 25 %, medtem ko v prostoru hribovske kolonizacije le 5 % vsega prebivalstva. Ostali del kolonizacijskega ozemlja so naselili slovenski kmetje. Upoštevati pa je treba, da večina ozemlja brižinskih škofov vendarle sploh ni bila kolonizirana, saj je so ga že od prej zapolnjevali Slovenci.55

 

Velike posestnice so bile: solnograška nadškofija (gosposvetsko polje, Krnski grad, Breže, ob Krki, ob Visoki Ojstrici, Labostska dolina, S do Belaka pri Trebnem), brižinska škofija (Otok ob Vrbskem jezeru, med Trušnjami in Grebinjem, Rožek, Lurnsko polje, Malniške ture), bamberška škofija (okolica Trga, kanalska dolina od Belaka do Pontabla, Volšperk, zgorna labotska dolina), briksenška škofija (Ribnica ob Vrbskem jezeru, Hodiše) ter dosti samostanov.18 Menihe je domače plemstvo privabilo tudi iz nemški predelov skupne države Svetega rimskega cesarstva. Da je Koroška močneje ponemčena v severnem delu, je gotovo svoj delček prispevalo dejstvo, da je bila reka Drava med leti 811 - 1751 meja med solnograško nadškofijo in oglejskim patriarhatom.18

 

Čeprav je večinsko mnenje, da o nacionalizmu ne moremo govoriti pred 19. stol., pa dejstvo ki ga navaja Wutte in podatki tabele o deležu prebivalstva Koroške skozi stoletja, sovpadajo z začetki nemškega nacionalizma na dunajskem dvoru Friderika III. A to je v primerjavi z reformami, ki jih je vpeljala Marija Terezija in izpilil gremanizatorski cesar Jožef II, bila le majhna snežna kepa, ki se je do jožefinske germanizacije 18. stoletja sprevrgla v pravo razdejanje, katero je popolnoma spremenilo izvorno nacionalno podobo Koroške in se nadaljevalo v popolno katastrofo, genocid proti vsem naravnim zakonom.

 

V vsem obdobju priseljevanja na Koroško, je bilo največ Nemcev (nemško govorečih državljanov) priseljenih za potrebe šolstva in državne uprave v obdobju terezijansko-jožefinskih reform in pozneje. Pri tem je šlo v bistvu za načrtno, usmerjeno naseljevanje Nemcev, kar je potrebno šteti kot imperialistično kolonizacijo. Pred tem pa je bila Koroška, vse do 18. stoletja, razen manjših nemških otokov sredi Koroške, slovenska dežela.

  
     
     
  

Usmerjena nemška kolonizacija po letu 1890

Usmerjena nemška kolonizacija po letu 1890 za razbitje strnjene slovenske naselitve37

  
     
     
  

Bolj ko se je dramilo slovenstvo v Avstro-Ogrski, bolj je cesar skrbel za slabitev, razbitje in drobitev odpora proti genocidu ponemčevanja. To se je po letu 1890 odražalo v ciljni usmerjeni naselitvi novih Nemcev na povsem slovensko ozemlje tako, da je bilo z razkosanjem doseženo razbitje strnjene zgodovinske naselitve staroselskih Slovencev. Poročilo iz začetka 20. stoletja pravi: "Boroveljski okraj je tista baza, za katero bijejo Nemci najhujši boj. Nemci prodirajo sistematično iz Celovca preko Vetrinj, Žihpolja do Borovelj in od tu proti Tržiču. Prekoračili so že Dravo ter presekali Slovencem zvezo med Rožno in Junsko dolino.. ..Tukaj nemštvo silno prodira s pomočjo vsega koroškega in inozemskega nemštva".89

 

Usmerjene naselitve so zajela Kanalsko dolino (Ziljska dolina odrezana od Krajnske), južno od Belaka (zavarovanje zaledja Belaka), železniški koridor pri Podrožici (zavarovanje prometne povezave, ločitev Ziljske dolibe od Podjune), Celovško - borovelski klin (ločitev Roža od Podjune), ozemlje severno od Drave (iztrganje širšega celovškega in velikovškega ozemlja iz strnjenega slovenskega zaledja in priključitev k že ponemčeni osrednji Koroški), meja med Koroško in Štajersko, Mariborski klin (osamitev dravske doline in ločitev od Slovenskih goric). Podobni poskusi so bili tudi v deželi Krajnski, ki pa se je ravno v tem obdobju prebujala k slovenski zavesti. Izjemno zaveden Ivan Hribar je zaradi svojega vztrajnega delovanja za slovenski narod postal žrtev cesarja Franca Jožefa I, kateri je povlekel zelo grobo in edinstveno protislovensko potezo. Kljub že šesti izvolitvi Ivana Hribarja za župana Lublane, le te ni potrdil in ga je tako onemogočil za nadaljnje Slovencem naklonjeno delo.

 

Vse priselitev Nemcev oz. od drugod priseljenih že prej ponemčenih Slovencev, od začetkov priseljevanja pa do danes, v deležu Koroškega prebivalstva ne presegajo 15 %. Vsi ostali koroški "Nemci" so ponemčeni Slovenci.

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Nastanek nemških jezikovnih otokov

 

 

Podobno kot v drugih primerih stikov dveh ali več jezikov, ki jih poznamo tudi iz sodobnega časa, ponavadi prevlada tisti jezik, katerega pripadniki so na nekem ožjem območju številčnejši. Izjemno pomemben vzvod pa je državni značaj jezika, ki na dolgi rok prevlada, četudi je državni (knjižni, uradovalni, šolski jezik) jezik v manjšini. Prav to se je dogajalo s slovenskimi alpskimi deželami, ki so nastale na dediščini Karantanije.

 

Nemce so naseljevali tam, kjer so bili potrebni. Nemške kmete na opustela zemljišča predvsem v odročnih alpskih dolinah severne Koroške. Če so bili nemški priseljenci redki med slovenskim prebivalstvom, so se poslovenili, podobno kot v Selški dolini. Tam pa kjer so Nemci gosteje naseljevali krajino, niso imeli potrebe prevzeti jezika staroselcev, pač pa so ohranili svoj jezik in celo ponemčili Slovence, ki so bili med njimi.

 

Mesta in trgi so bili sprva zelo mali. Rasti so začela šele z razvojem upravnega aparata cesarstva, to pa je bilo že v dobi, ki je bil Dunaj naravnan v smeri nemškega jezikovnega imperializma. V njih so prebivali cesarski uradniki, obrtniki, trgovci in dušni pastirji.  Dejstvo je, da so bila mesta "stranski produkt" cesarstva in so kot taka so izpolnjevala ukaze osrednje oblasti na Dunaju, ti pa so bili zapisani ali izrečeni v nemškem jeziku, zato je vsak meščan prej ali slej moral znati nemško. Redki izobraženi Slovenci, ki jim je usoda namenila živeti v mestu, so se zato hitro ponemčili.

 

Tako so se ustvarila deželna jedra nemštva. Bila so zadosti velika, da niso imela potrebe po prevzemu slovenskega jezika. Mesta pa niti zaradi svoje oblastne vloge, cesarske spodbude in podpore, niti zaradi višjega družbenega statusa niso ohranila slovenščine, prvobitnega jezika Koroške, čeprav je bil ta v ogromni večini in čeprav ga je govorilo tudi fevdalno plemstvo.

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Slovensko mesto Celovec

 

 

Kot ostala mesta, je bil sprva tudi Celovec zelo majhno mesto. Starejšo naselbino izpostavljeno poplavam, je bilo potrebno večkrat obnavljati, zato je Bernard Spanheimski (nemara po materi Slovenec, glej poglavje: Dokazi o slovenskosti Koroške dežele) dal leta 1246 zgraditi mesto na varnejšem suhem otoku Cvelovcu sredi reke Gline, po katerem je mesto dobilo ime Cvelovec. Cvilovec/Cvelovec je dokumentirano kot staro slovensko ime, katerega izgovor se je sčasoma okrajšal (redukcija) v Cilovec oz. Celovec. Primeri oblike imena *cvilovьcь: rožansko narečje clowəc, clouc; krajnščina cəlouc, clouc; rezjansko cijuvac; tolminsko cvəlouc; Bača na Goriškem Cvilouc, ipd.70

  
     
     
  

celovec 1649

Celovec 1649

  
     
     
  

Staroslovensko cveliti36/cviliti namreč pomeni žalostiti se, jadikovati, pritoževati se, tožiti. Zanimivo je staročeško ime Celovca, to je Želanec, ki izvira iz pomena žel/žal (= žal, na žalost)38, nato slovaška beseda želieť (= žalovati, biti žal, obžalovati).39. Podoben pomen ima tudi polski jezik. Poglejmo češke besede korena *žal-, ki se nanašajo na tožbo: žaloba (= obtožba, tožba, pritožba), žalobnik = tožnik, žalovat (= tožiti, vložiti tožbo, tožariti, pritoževati se, objokovati), itd.38 Lužiške besede pomenijo podobno: žałobiś (= tožba, pritožba, stok, tarnanje), žałobny (= tožeč, jamrajoč), žałosćiwy (= tožeč, stokajoč, tarnajoč, javkajoč, roteč).40 Tudi v slovenščini je *rota- povezana s tožbo: rota (= najvišje cerkveno sodišče), porota (= izbrani laiki, ki za ime sodišča odločajo od krivdi toženca), rotiti (= vztrajno prositi, prisegati). Ruska beseda žaloba (= tožba, pritožba).41

 

Brez večjega napora je razvidno, da češko ime Želanec izvira iz korena *žel-, katerega pomen je enak korenu *žal-. Sprememba samoglasnika v korenu besede tekom stoletij (v tem primeru e ↔ a) ni nič nenavadnega, a v tem primeru, kot je razvidno, češčina pozna še obe besedi. Glede na češke in druge besede izvirajoče iz korena *žel-, ki se tičejo tožbe in tožarjenja ter glede na nemško ime Klagenfurt (klage = tožba), ki je lahko le prevod prvotnega slovenskega imena Cvelovec, lahko suvereno trdimo, da ime Želanec vsebinsko pomeni mesto tožbe (tožba = žaloba/želoba, žela) Tako Cvelovec kot Želanec imata sorodna pomena in sicer v smislu pritoževati se, tožiti, žalostiti. Srbohrvaško žaliti se pomeni pritoževati se, tožiti. Prvotni pomen slovenske besede cveliti/cviliti je že davno poniknil v pozabo, nadomestil ga je izraz tožiti.

 

O prvotnem slovenskem pomenu veliko pove tudi poznejši nemški prevod klage = tožba, ki pomeni enako kot staroslovenska cvela = tožba, cveliti = tožiti. Cvela pa je le mehčana oblika besede Kvela (npr: pek-a → pek-ivo → pec-ivo), iz katere izhaja beseda Klevetati = obrekovati. Koren besede klev(etati) je nastal z obratom zloga (z metatezo) kvel(a). Torej *kvel- → *klev-. Besedi Cveliti (= tožiti, pritoževati se) in Klevetati (= obrekovati) imata očitno soroden pomen. Zanimiva je tudi slovaška beseda kvíliť (= stokat, jokat, narekat, cvilit).39 Ali češke besede kvil = stok, kvílet, kvílit = (tarnat, stokat, tožit, objokovat).38

 

Etimološka analiza besed Cvelovec, Želanec in klevetati

je bila narejena 28.11.2010, avtor Marko Hrovat.

 

 

Dopolnitev etimološke analize:

 

Dne 15.9.2011 sem naletel na podatke, da so že mnogi (Luka Pintar, Primož Lessiak, Rajko Nahtigal, Fran Ramovš, idr.) raziskovali etimologijo imena Celovec, tudi iz pomena *cvil-, *kvil, vendar pa omejeni z nerealnimi jezikovnimi formulami, tega imena niso razrešili v meri, da bi bila teorija vsesplošno strokovno priznana. Ramovš je npr. znanstveno ugotovil, da Celovec že ni mogel nastati iz izraza *cviľa, ker: "naglašeno -âv- nikdar ne more dati -ôv-". Pri tem pa je velepriznani strokovnjak "spregledal" dve dejstvi:

  1. V besedi *cvila pri zdravem razumu ni najti mehčanega L-ja (ľ), pač pa navadni, srednji L. Če bi v imenu celovec bival mehčani L, bi se ime mesta pisalo Celjovec (iz osnove cviljiti, *cvelj-, *kvilj-), ker pa je mehčani L v tem imenu prisiljena, umetna ugotovitev, se ime pravilno piše Celovec!

  2. Tudi, če bi bilo res, da ne more preiti av → ov, to v imenu Celovec niti ni bistveno, ker Celovec NE izhaja iz izraza *cvila- in pripone (sufiksa) -vec, torej cvilavec → cvilovec, kot sklepa Ramovš, pač pa iz korena *cvil- in pripone -ovec, torej cvilovec →  Cvelovec → Celovec, brez namišljenega prehoda preko para -av-! Drugi primeri: *kol(o)- + -ovec → Kolovec, *bor- + -ovec → Borovec, *paj(e)k- + -ovec →  pajkovec, *ajd(a)- + -ovec →  Ajdovec, *Grint(a)- + -ovec → Grintovec, *hrast- + -ovec →  Hrastovec, itd.

Ko Fran Ramovš izvaja razlago iz primera cviľovьcь, pa pravi: "Dejstvo je, da je -ľo- v našem imenu staro, da ne more biti iz -ľa- in da je -ľo- v prvotni slovenščini nemogoča skupina. Radi tega je možno, da je to ime po Slovencih prevzeto od prebivalcev, ki so pred prihodom Slovanov prebivali v teh krajih". Pri tem pavšalnem sklepanju nič ne pove, kateri so bili ti prebivalci, če niso bili Slovenci. Z navedenim je Ramovš jasno pokazal, da ne zna razplesti imena Celovec in da celo dvomi v njegov slovenski izvor! Ramovš je tudi "spregledal" dejstvo, da Celovec ne vsebuje mehčanega L-ja (ľ), pač pa navadni, srednji L, sicer bi se ime zapisalo v obliki Celjovec.

 

Zanimivo bi bilo tudi vedeti, kaj je priznanega strokovnjaka spodbudilo k neverjetni trditvi, da -ľo- v prvotni slovenščini ni obstajal. In to trdi prav za slovenščino, katere ime poleg slovaščine, izhaja prav iz besede *slovo-, ki je več tisoč let star koren, beseda Sloveni pa izvirajoča iz časa vpadov Nemcev na staro slovensko ozemlje. Če besedi cvila in Celovec ne vsebujeta mehčanega L (ľ), kot nepravilno trdi Ramovš, pa je L v besedi *sľovo- precej blizu mehčanega L. Mehčani L se pri izgovoru sliši v besed kralj, molj, itd. Več o tem.. Ob takih razlagah, se zdravorazumski človek mora zgroziti, kajti Fran Ramovš izvaja svoje trditve iz mnogih napačnih predpostavk, za katerih razlaganje tu ni primernega mesta.

 

Dopolnjeno 25.10.2011

 

  
     
     
  

Če je otok dobil ime Cvelovec in pozneje po imenu otoka tudi mesto Celovec, je lahko razlog le v tem, da je otok služil v namene tožb oziroma presojanju tožb dveh nasprotnih strani. Pri tem pa se samo postavi vprašanje, kateri čudaki bi vendar rinili na majhen otok, ko pa je vsepovsod naokoli zadosti boljšega in lažje dostopnega prostora? To je logično in racionalno vprašanje. Odgovor pa je lahko le v starodavni vesoljni simboliki, iz katere izhaja tudi ustoličevanje karantanskih nadvojvod na knežjem kamnu v slovenskem jeziku, ne pa v racionalnosti. Ko sta dve osebi v sporu, imata vsak svoj pogled na sporni predmet ali pravico. Vsak od njiju ima svoj prav in ker ne moreta priti skupaj pravimo, da "stojita na nasprotnih bregovih". Da pa bi prišlo do zbližanja stališč, morata vsak iz svojega brega priti skupaj, oz. ju mora za to določen razsodnik ali razsodniki povabiti na skupno mesto, kjer bo prišlo do poslušanja obeh obtožb, razmisleka, svetovanja in poravnave ali pa sodbe. Glede na izjemno močno simboliko, ki v naravi odraža dejansko duševno stanje dveh oseb v sporu in ki sta prostovoljno pripravljeni vstopiti na skupno točko razsodbe, je zelo verjetno, da sta se v tem protokolu, eden iz južnega in drugi iz severnega brega reke pripeljala pred sodnike na otok razsodbe. Simbolika je gotovo tudi zahtevala, da so čolne umaknili z otoka, tako da sta osebi v sporu bili sami s svojimi argumenti pred sodnikom in nihče ni mogel priti na otok, ali zapustiti otoka, preden ni prišlo do poravnave ali sodbe. Kdor se bo poskušal duhovno vživeti v tak potek tožbe, bo morda začutil, kako je močna simbolika narave izjemno vplivala na duhovno stanje oseb v sporu.

 

  
     
  

otok Cvelovec na reki Glini, Koroška, Celovec

otok Cvelovec na reki Glini

  
     
     
  

Ko je Bernard Spanheimski v 13. stol. na otoku postavil mesto Cvelovec, je skozenj vodila pot naprej proti Gospej Sveti in Šentvidu, do 16. stol. glavnega mesta Koroške. Ker je bilo mesto postavljeno na otoku sredi reke, je bilo mogoče v mesto iz južnega brega,  priti edino z brodom preko reke Gline. Na drugi strani mesta, pa ponovno skozi mestno obzidje do broda in z brodom preko reke, na severni breg reke in naprej proti Šentvidu, ali drugam proti severu. Leta 1511 je potres mesto popolnoma porušil, zato je cesar Maksimilijan I daroval ruševine mesta meščanom. Ti so poklicali gradbene mojstre, ki so na prostoru sedanjega starega mestnega jedra postavilo novo mesto. Cvelovec je kmalu postal stolno mesto Koroške.

 

V začetku je imelo mesto slovenski značaj. Po načrtni nemški jezikovni imperializaciji, ki se je začela s Friderikom III, pa je mesto Celovec postopoma zavzelo nemško jedro. Kljub temu pa v vsem obdobju do 20. stol., število Slovencev v mestu nikdar ni pripadlo pod 30 %. Slovenci v mestu so se prej ali slej ponemčili, toda ker je mesto stalno rastlo, je dotok novih okoliških Slovencev uravnaval izgubo ponemčenih Slovencev.

 

Avtor brošure Slovenski Korotan piše: "..je l. 1850 cesar Jožef II posetil tudi Celovec. Ob cesarjevem pohodu po Celovcu so Slovenci tako burno "živio" klicali, da je postal cesar zaradi vedno se ponavljajočih živio-klicev pozoren in vprašal guvernerja Schloissnigga (op.p: slov. priimek Ž'leznik), če je res tako veliko Slovencev v Celovcu. Objektiven uradnik mu je odgovoril, da je tretjina celovških prebivalcev slovenska. In pozneje pri obisku Ziljske doline je vprašal cesar radi mnogih slovenskih zastav okrajnega glavarja: "Ali je v teh krajih mnogo Slovencev?" Okrajni glavar mn je odgovoril: "Od tu proti vzhodu so sami Slovenci."34

 

Celovec se je ob razpadu Avstro-Ogrske monarhije štel za bolj slovensko mesto od Maribora. Avtor na podlagi različnih podatkov izračuna, da je bilo na začetku 20. stol. Slovencev v Celovcu preko 32 %: "Slovenskega rodu je bilo torej 31. dec. 1900 v Celovcu 31.58 %! --- In l. 1910 je bilo razmerje za Slovence še bolj ugodno! ..Seveda priznalo se je k slovenskemu občevalnemu jeziku v letih 1880 - 1900 Slovencev samo: 1880 3,53%, 1890 3,82 %, 1900 2,1 %, 1910 2,12 %".35 Seveda pa je uradni popis občevalnega jezika to dejstvo popolnoma zameglil, saj se k slovenskemu občevalnemu jeziku ni prijavilo niti 4 % meščanov, čeprav je bilo vsaj 35 % meščanov po rodu Slovencev.

 

Slovenske organizacije v Celovcu leta 1914.

 

  
     
  

avstrijska monarhija, popis občevalnega jezika v javnosti, karl černik

Zavajajoč naslov Etnografska karta, saj je šlo za popis občevalnega jezika v javnosti

  
     
     
  

Koroški Nemci sami pa imenujejo celovške tržne dneve, t.j. vsak četrtek v tednu v Celovcu - "den windischen Landtag" - "slovenski koroški deželni zbor"35, ker na ta dan na trgu vse občinstvo, cel Celovec samo slovensko razpravlja, govori in samo po "sovenje marna". Zato so nagajivi Beljačani nadeli svojemu sestrskemu mestu karakterističen pridevek: "Celovec ist ein windisches Bauernnest, Celovec je kmečko slovensko gnezdo"!35 Sovenje po koroško pomeni slovenje, slovensko. Ker pa izpuščajo glas L se beseda slovenska sliši kot sovenska oz. suvenska, skoraj isto, kot Švedi imenujejo svoj jezik in sicer svenska. Če bi Švedje izgovarjali tudi glas L, bi pa ime njihovega jezika in pridevnik njihove lepe dežele zvenel kot Sl'venska.

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Ponemčevanje iz mest in jezikovnih otokov

 

 

V ustaljenih jezikovnih otokih sredi Koroške je prevladala nemščina. Vsakdanje življenje pa je teklo naprej. Kdor se je ali se je moral podati na pot v samozadostne nemške jezikovne otoke ali v mesta, se je moral naučiti vsaj malo nemško. Prav tako se je dogajalo, predvsem po propadu fevdalizma, da je kak mlad slovenski fant, ki je bil po opravkih v nemški vasi, ugledal Nemko in se z njo poročil. Največkrat se je v taki družini govorilo nemško, še posebno če je bivala na robu slovenskega ozemlja.

 

Nekaj je k razmeram, da so Slovenci tako lahkotno prevzemali nemški jezik, botrovalo dejstvo, da je slovenščina razvitejši in s tem težje učljiv jezik, največ pa čudna samouničevalna narava premnogih Slovencev, da tako strastno radi govorijo tuje jezike in s tem uničujejo lastni rod. Presenetljivo je, da isti ljudje, ko enkrat zavržejo slovenščino, za učenje tujih jezikov ne kažejo nikakršne zagnanosti več. Te nenavadne samomorilne psihiatrične anomalije ni opaziti pri nobenem drugem narodu. Ko je Baudouin de Courtenay v 70-ih letih 19. stoletja preučeval slovenska narečja, je zapisal: "Koder sem hodil po Slovenskem, povsod sem zapazil to prikazen, da skoro vsi Slovenci, če le znajo kak tuj jezik, rajši ga govorijo, nego svoj materin." in nato "..če le znajo en malo, na primer hrvatsko, rabijo v razgovoru hrvatski jezik. Če ga pa znajo premalo zato, da bi ga mogli svobodno rabiti, vsaj mešajo v svojo slovenščino mnoge hrvatske in druge indoslovanske besede, izraze in forme. Drugi pa, če ne delajo ne enega ne druzega, vsaj predelavajo po svoje slovenski jezik ter si sestavljajo svoj čisto osebni jezik." 33 To nenavadno stanje je opaziti še danes. Slovenci se od vseh evropskih narodov največ učijo tujih jezikov, čeprav potreba mnogokrat tega sploh ne opravičuje. Že marsikak Anglež je potožil, da se slovensko niti ne more naučiti, ker mu Slovenci s svojim "izkazovanjem" znanja angleščine tega ne puste! Očitno psihotična samomorilna bolezen ne popušča sama od sebe, niti pri zaščiti slovenskega jezika ne pomaga izobraževalni sistem in politika države.

  
     
     
  

Nenavadna psihotičnost večine Slovencev, nemci
Nenavadna psihotičnost večine Slovencev
je slovenskemu narodu prinesla največ nesreče.

  
     
     
  

Nemški jezikovni otoki iz osrednje Koroške in iz mest so se, spričo ponemčevanja obrobnih slovenskih predelov in cesarske germanizacijske politike širili, pri tem pa jim je bilo zgoraj opisano nenaravno stanje Slovencev v sijajno pomoč. Slovence, ki so vsaj malo znali nemško, so šteli kar za Nemce in tako je sčasoma nastal vtis, da teče narodnostna meja med Nemci in Slovenci na Koroškem po južni tretjini dežele. Nemci pa zaradi ščitenja z imperializacijo ukradenega ozemlja, namenoma prikrivajo dejstvo, da se je germanizacija kot leopardji vzorec širila iz mest in kolonizacijskih otokov navzven, ne pa po geografskih koordinatah od severa in zahoda proti jugovzhodu!

 

Odločilen in usodni preobrat na Koroškem se je zgodil konec 18. in v 19. stol., ko so Slovenci iz močne večine postali slaba manjšina. K temu pa je le šibko pripomoglo priseljevanje Nemcev od zunaj. Bistveno pa je na tako stanje vplivalo organizirano ponemčevanje Slovencev, ki je do pomladi narodov teklo brez odpora. Slovenci so še dolgo bivali tudi na drugi strani nemških otokov, po odmaknjenih dolinah na severu in zahodu, dokler v začetku 20. stol. niso ponemčili še poslednjih Slovencev. Nikogar od teh Slovencev niso nikdar vprašali po narodnosti, pač pa so jih, ne glede na vendski jezik šteli k Nemcem. Zaradi nasilja nemštva v deželi, se Slovenci (sebe, svoje družine in imetja) na deklarativno nemškem ozemlju, niso upali izpostavljati. Še dandanes boste v odročnih predelih Koroške našli dokaze o nedavni prisotnosti Slovencev. Ocenjuje se, da je od sedanjih "Nemcev" na Koroškem preko 85 % ponemčenih avtohtonih Slovencev in skozi celotno koroško zgodovino priselitev, kvečjemu do 15 % od drugod priseljenih Nemcev oz. priseljenih že prej ponemčenih Slovencev. Poročilo iz Narodnega katastra Koroške, iz začetka 20. stol., na podlagi povzetka celotne raznarodovalne slike pove: "Kakor rečeno, je nemštvo le umetno, narejeno s terorizmom".91

  
     
     
  
leto Slovenci Nemci 
700 100 % 0,0 % 
800 99,5 % 0,5 % 
1000 98,6 % 1,4 % 
1300 98,6 % 1,4 % 
1500 97,5 % 2,5 % 
1600 97,1 % 2,9 % 
1700 94,2 % 5,8 % 
1750 85,6 % 14,2 % 
1800 63,7 % 36,3 % 
1850 39,8 % 60,2 % 
1900 35,3 % 64,7 % 
1920 31,5 % 68,5 % 
1950 17,6 % 82,4 % 
2000 7,7 % 92,3 % 

?

 

0,0 % 100 % 


Tabela širjenja germanizacije
glede na delež prebivalcev Koroške, rojenih kot..
92

  
     
     
  

Niso pa le cesarske službe, od šol, uprave od deželnega zbora, skrbele za genocidno usmerjeno ponemčevanje, pač pa so to izvajali tudi čisto običajni ljudje, ki so bili podpihovani in usmerjani v protislovenska dejanja in si jih v civilizirani družbi niti zamisliti ni mogoče. Že leta 1848 so celovški Slovenci ustanovili "Slovensko društvo", ki je imelo svoje svoje društvene prostore v Beerovi, zdaj Madnerjevi-Lerch kavarni. Celovški Nemci so bili že tedaj tako vljudni in olikani, da so društvene slovenske časopise pokradli ali pa strgali. Celovško "Slovensko društvo" je že 1. 1848 imelo vseslovenski program in je vložilo na vlado prošnjo za razdruženje Koroške v dva dela na podlagi narodnosti.34

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Prekletstvo politične in jezikovne odvisnosti Slovencev

 

 

Vsekakor so Slovenci, v narodnem oziru,  največjo nesrečo doživeli potem, ko so postali del Frankovskega cesarstva. Ne zaradi materialnega vidika, ki je verjetno bil ravno boljši, kot bi bil sicer, pač pa spričo političnega vidika. Karantanija je bila s svojim lastnim pravom sicer enakopravna ostalim enotam cesarstva, a jezik vladajoče večine se je preko pisne uporabe s stoletji prenesel tudi na plemstvo in druge sloje prebivalstva, ki so imeli pogoste stike z nemško govorečimi kraji. Slovensko plemstvo se je na vsedržavnih shodih le težko sporazumevalo z nemško govorečimi plemiči, ki so imeli močno večino. Že zaradi tega so se morali naučiti nemško, četudi so doma govorili le slovensko. Spet isti vzrok je pripomogel, da so vsaj proti koncu Avstrijske monarhije, slovenski plemiči v mešanih zakonih prevzemali kar nemščino.

 

Seveda je bilo dosti tudi obratnih primerov, a po 600 letih je nemščina vendarle pridobila status državnega jezika in s tem občutek imenitnejšega jezika. Ker so bile vse šole in univerze nemške, je posledično jasno, da je uradništvo in izobraženstvo uporabljalo nemški jezik, da so bile vse knjige in s tem znanje, pisane v nemškem ali latinskem jeziku. Ta plaz kulturno politične prevlade nemščine, v skupni državi ni bilo več mogoče preobrniti. Za ohranitev slovenščine, je bila bistvena politična osamosvojitev Slovencev! Vsakršna politična podrejenost prej ali slej pomeni narodni propad, pa naj bo to pred 1000 leti ali danes.

 

Zanimivo je kako je posledice nesrečne izgube lastnega državnega jezika, to je odnosa Slovencev do lastnega jezika, konec 19. stoletja videl tujec, ki je vzljubil slovenski jezik: "Ta lastnost slovenske literature v zvezi se staro gospodsko navado, posluževati se v navadnem živenji "tujih" jezikov na mesti "materinega", je uzrok še dozdaj obstoječega mnenja, da govoriti po slovensko nij prav "nobel" ter da gospod, če hoče biti res gospod, mora rabiti prevladno, vsaj v družini in socijalnem (društvenem) živenji, nemščino ali pa italijanščino. Tedaj to jo gotovo, da se še dozdaj slovenski jezik šteje mej Slovenci "ta gmajn špraha za ta gmajn fulk", nemški pa in italijanski so "nobel šprahe za nobel gospodo." Z druge strani pa je znano, da ljudje so v mnogem obziru le opice ter radi posnemajo druge v navadah, šegah in v živenji sploh."50 in na drugi strani: "Da se v zaničevanji slovenščine odlikujejo mej ljudstvom posebno bivši vojaki, bivši "pedintarji", majhni trgovci, sploh ljudje, ki so dosta po svetu hodili, biriči in drugi tiste baze, se razume samo po sebi."50

 

Zelo razširjeno mnenje, da smo Slovenci hlapci, pred nekaj sto leti ni bilo. Pojavilo se je šele potem, ko je za čedalje več ljudi postajala pomembna pisana beseda, to pa je bilo nekako pred 250 leti, po drugih kriterijih pred 500 leti. Pri raziskovanju vzroka za nazadovanje slovenščine na raven kmečkega jezika, spet naletimo na zid politične in kulturne odvisnosti od nemščine. Kdorkoli je bil učen in študiran, je bil v očeh sodeželanov priviligiran, imel je status, kakršnega so si tudi sami želeli. Pot do statusa gospoda je vodila preko šol, a šole so bile vse nemške. Tako je nemški jezik samodejno, z vso izjemno zalogo učene pisane besede, postal jezik, preko katerega so bila odprta vrata za pobeg iz kmečke sivine.

  
     
     
  

Nenavadna psihotičnost večine Slovencev, srbi
Nenavadna psihotičnost večine Slovencev
je slovenskemu narodu prinesla največ nesreče in še kar traja..

  
     
     
  

Dejansko je zelo veliko Slovencev bilo uspešnih na Dunaju in drugih mestih, a vedno le preko nemškega jezika. Vsi izobraženci, hoteli ali ne, so morali preiti od slovenskega jezika k nemškemu. Celo najbolj zavedni, ali pa njihovi otroci, so se prej ali slej utopili v nemštvu. Ker so vsi slovenski izobraženci nehote prešli v nemštvo, so imeli Slovenci občutek, da so govorci slovenščine le kmetje in hlapci. To pa je bilo le delno res, saj znanje nemščine še ni bilo zagotovilo za višji družbeni status, pač pa le nujni predpogoj. Odtok inteligence k nemštvu pa ni imel le kratkotrajnih učinkov, ampak dolgoročno pogubne, saj so stoletja najbolj nadarjeni in uka želni Slovenci uhajali k Nemcem. Ker pa vemo, da se nadarjenost deloma prenaša na potomstvo, je to v masi slovenskih genov do neke mere pustilo tudi posledice.

 

Globoko zavedni Ivan Hribar, ki je bil zelo narodno čuječ in je izjemno dobro poznal vse podrobnosti narodnih razmerij takratne Avstro-Ogrske, v svojih spominih zgroženo pripoveduje razlike med Slovenci in Italijani v zarmerju do Nemcev. Pravi: "Studilo se mi je že davno, ko sem videl, kako malo ponosa imajo v tem oziru naši ljudje in kako možje, ki so uživali največje zaupanje naroda, pred katerim so se obnašali kot neizprosni radikali, kakor hitro pridejo v dotiko s kakim c. kr. človekom, pozabljajo, da so Slovenci in se jim samo po sebi umevno zdi, da morajo z njim govoriti po nemško. Opazoval sem večkrat, kako ravnajo v tem oziru Italijani. Nikdo njih bi za nobeno ceno ne izpregovoril s kakim cesarskim uradnikom drugače, kot v svojem jeziku. Samo to je vzrok, da je njihov jezik tako vsesplošno zavladal na Primorskem.".42 Podobno je občudoval narodno zavest Čehov, ki so Nemce izrivali iz pozicij, ki so si jih vzeli v stoletjih vsiljene jim germanizacije. Zanimivo pa je, da so se Slovenci od časov Baudouina de Courtenaya in od Ivana Hribarja pravzaprav le malo spremenili. Potem, ko so se Slovenci v letu 1918 združili z Jugoslovani, so zaradi vajenosti življenja v podrejenosti, le zamenjali nemščino s srbščino ter uničevali svoj jezik in narod po starem. Daleč od zavestne drže. Kot je povedal Ivan Hribar za Italijane, bi podobno moralo veljati za odnos Slovencev do nove države: "..da za nobeno ceno ne bi spregovorili Srbsko". Kot je že ugotovil veliki Slovenec, je visoka stopnja narodne zavesti edina pot v smeri preživetja slovenskega naroda.

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Organizirano ponemčevanje s pomočjo državne uprave in šolstva

 

 

Jožefinske reforme so za uspešno delovanje zahtevale rast števila državnih uradnikov, ki jih je zagotovilo obvezno osnovno šolstvo ter druge, v ta namen organizirane šole. Povečanemu številu nekmečkega prebivalstva je sledila tudi rast mest, v katerih se je koncentriralo cesarsko uradništvo in drugo servisno prebivalstvo. Mesta so postajala večji ali manjši lokalni centri, iz katerih se je širila cesarska oblast. Ker je cesar uzakonil za edini uradni jezik nemščino, se je z rastjo uradništva oblast koncentrirala predvsem v mestih in drugih območjih cesarske oblasti.

 

Šolani Slovenci, ki so se je po dokončanju nemških šol zaposlovali v cesarskih službah, so se hitro ponemčili. Poleg tega je priliv Nemcev ali že ponemčenih Slovencev v mesta, je ustvaril močne jezikovne otoke sredi slovenskega ozemlja. Ti so preko uradniških obveznosti in dolžnosti širili germanizacijo v zaledje mest.

 

Prebivalci zaledja, ki so prihajali po nujnih ali zapovedanih opravkih v mesta, so morali govoriti jezik uradništva, kot je zapovedal cesar Jožef II, čeprav so bili Slovenci v ogromni večini, uradništvo pa prav pičlo. S šolstvom in uradništvom, so čisto slovenska ozemlja vztrajno spreminjali v nemška. Od začetka jožefinskih reform, pa do pomladi narodov je cesarska Avstrija že celih 70 let načrtno germanizirala nenemške narode cesarstva, a najbolj trdo prav Slovence! Leta 1848 pa se je slovenska zavest šele predramila, dejansko je le na Krajnskem počasi pričela dvigovati glavo šele zadnjih 18 let 19. stoletja. Na Koroškem pa se je vedno bolj zategovala. V začetnih letih 20. stoletja je prišlo do zapovedi iz vrhov cesarstva in deželnega zbora, da se slovenske vloge rešujejo izključno v nemškem jeziku. Nad Slovenci je bil izveden največji genocid. Število govorcev slovenščine se je v tem obdobju na Koroškem več kot razpolovilo in so iz močne večine postali slaba manjšina!

  
     
     
  

Reševanje vlog vloženih v slovenskem jeziku na sodišču v Celovcu

Reševanje vlog vloženih v slovenskem jeziku na sodišču v Celovcu
7

  
     
     
  

Od mnogih starejših ljudi je slišati prepričanje, kako je bilo pod Marijo Terezijo dobro živeti. Za Slovence je bila terezijanska doba začetek pospešene germanizacije, zato za slovenski narod to ne drži. Marija Terezija pomeni za Slovence eno največjih nesreč, ki je doletela ta narod. Razširjanje informacije o dobroti Marije Terezije pa kaže, da cesarica ni skrbela le za reforme, pač pa tudi za samopodobo med podaniki in je v ta namen zelo uspešno obvladala prijeme vplivanja s politično propagando na preprost človeški um.

 

Ni pa bila le Koroška tarča ponemčevanja. Danes se ne zavedamo, da je le prav malo manjkalo, da bi tudi Krajnske ne doletela enaka usoda kot je Koroško. Konec 19. stol. je bila Lublana navzven videti popolnoma nemško mesto, vsi napisi so bili v nemščini, prav tako uradovanje sodišč, mestne uprave lublanske in krajnskega deželnega sveta. Ivan Hribar za čas po letu 1880 pravi: "Od strani narodnega ženstva se je nemškutarilo celo na veselicah »Narodne čitalnice« ter so bile le redke one dame, ki so se posluževale slovenščine. Skratka: tujec, ki je prišel v Ljubljano in jo je površno opazoval, moral je dobiti utis, da je zašel v mesto, ki, je vsaj po treh četrtinah svojega prebivalstva nemško."32 To je bilo zelo daleč od resnice, saj je bilo pravih Nemcev zelo malo, bilo pa je dosti nemškutarjenja. Mnogi Slovenci vzgojeni brez slovenske narodne zavesti in vezani na državne službe, so vsaj navzven govorili nemško, bodisi zaradi pritiskov, bodisi zaradi ugajanja nadrejenim. In taki so skoraj pogubili slovenski narod! To se je po mili sreči počasi spremenilo šele od leta 1882 naprej, ko so mestno oblast v Lublani prevzeli narodno zavedni Slovenci. Brez ključnih oseb, z močno slovensko narodno zavestjo, bi danes tudi Krajnska in Maistrova Spodnja Štajerska delili usodo Koroške!
 

Na Koroškem ni slučajno, zaradi spleta okoliščin prišlo do prevlade nemškega jezika, pač pa so Nemci koroške Slovence naklepno in načrtno ponemčevali. Tudi druge Slovence, a Korošci so bili v najhujših nemških kleščah. Med celo vrsto dogodkov, ki kažejo na organizirano ponemčevanje, je tudi po spretnem manevru lublanskega župana, ustanovitev Višje državne obrtne šole v Lublani. Kako velikega pomena je bila ta šola za Slovence, kaže naslednja poteza Ministrstva za šolstvo na Dunaju, ki je z nenavadno hitrostjo pohitelo  vpeljati višje oddelke na obrtni šoli v Celovcu, katera jih do tedaj ni imela.66 Zelo so skrbeli, da Lublana in s tem Krajnska ni dobila kakega višjega središčnega statusa od drugih dežel. Zakaj? Zato ker bi Korošcem, posebno Slovencem, bila državna šola v Lublani najbližja, to pa bi pomenilo, da bi v večjem številu odhajali v slovenske šole, kot v tiste, ki so bile pod nemškim nadzorom. Prizadevanja za lastno slovensko vseučilišče ni imelo takšne sreče. Dunajske hijene so namreč storile vse da do tega ne bi prišlo in so zastavile vse sile, da so Slovence razdvojili s tem, da so Vseslovensko ljudsko stranko uspeli naščuvati proti lastnemu vseučilišču v Lublani, hkrati pa za navduševanje za nemško vseučilišče v Solnogradu.67


Kako močno so Nemci z različnimi metodami in prijemi pomračili um Slovencem, je razvidno iz predplebiscitne propagande, ko so celo nekateri Slovenci delovali proti pravicam svojega naroda, živeti skupaj z drugimi Slovenci v skupni državi. Sporočali so svojim rojakom: "Neizmerne so nemške zasluge za blaginjo Slovencev in ti so jim zaradi obvezne hvaležnosti dolžni prepustiti politično vodstvo, odreči se politični osamosvojitvi in enakopravnosti".51

 

Tisk slovenskih knjig, časopisov in drugega tiska je bilo protidržavno dejanje, če ga ni prej odobril cesar, pozneje deležna ali največkrat dunajska vlada. Tako je bil uveden strog nadzor nad tem, kaj Slovenci pišejo. Razen redkih, predvsem nabožnih knjig, se ves drug slovenski tisk ovira, zavlačuje, prepoveduje, kaznuje.21

  
     
     
  

Statistični pregled narodne strukture zaposlenih

v državni upravi na Koroškem leta 1913 (vir: Slovenski Korotan):

 

 
 Organizacija državne upraveSlovenci Nemci  Dokument
 Politični uradniki15 82  Slika 1, Slika 2
Deželno zastopstvo06Slika 2
 Deželni uradniki2 78  Slika 2
 Srednje šole - profesorji8 80  Slika 2
 Učiteljišče v Celovcu1 17  Slika 2
 Deželni šolski svet1 12  Slika 2
 Sodnijski uradi4 64  Slika 3
 Uradništvo državne železnice13 600  Slika 3, Slika 4
 Južna železnica9 173  Slika 5
 Pošta1 88  Slika 5
 

SKUPAJ:   

54 1200   
 

v %:   

4,3 % 95,7 %   
        
 Sorazmerno narodno zastopstvo*426 828   

* razmerje med slovenskim in nemškim jezikom v celotni strukturi Koroške je bilo cca. 34 : 66.

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Organizirano ponemčevanje s pomočjo gospodarstva

 

 

Marija Terezija pa ni skrbela le za nemške šole in upravo, pač pa tudi za centre za spodbujanje gospodarske moči. Prvo tako družbo  v celotnem cesarstvu, ki je bila vedno nemškega jedra, je ustanovila prav na Koroškem, 13. novembra 1764 v Celovcu. Zakaj ravno na koroškem? Da bi pomagala h gospodarskemu napredku Korošcev, Slovencev, ali da bi gospodarsko moč Koroške centralizirala v nemških rokah? Kaj ni običajno, da se najprej glavno mesto oskrbi z novostmi? Družba K. K. Gesellschaft des Ackerbaues und der Kunste« (c. kr. družba za poljedelstvo in umetnost). Imela je vseskozi zelo pomembno vlogo za gospodarstvo Koroške ter je kot kolonizacijski podaljšek cesarja, nemško premoč le še okrepila. Iz te družbe je leta 1830 nastala »K. K. Gesellschaft der Landwirtschaft u. Industrie« (cesarsko-kraljeva družba za kmetijstvo in industrijo). Preko te družbe je vsa Koroška dobivala državne podpore. Družba je bila tako kot njena predhodnica v rokah koroških nemških veleposestnikov,31 ki so skrbeli, da se slovensko gospodarstvo ni uspelo okrepiti. Če je imela kaka družba za spodbujanje gospodarstva koroških Slovencev sedež na krajnskem ali spodnjem štajerskem, je jih je to peklo kot žerjavica in so storili vse, da bi tako družbo uničili, tudi če je bilo potrebno vplivati na Dunaju.

 

Od takrat pa vse do danes se je Slovence, kolikor se je le najbolj lahko, odrivalo od gospodarske pogače. Ta jim je bila odprta le ako so se bili pripravljeni ponemčiti. Kako učinkovito je tekla germanizacija Slovencev v razmerah gospodarske in upravne nadvlade Nemcev, podkrepljena z nemško ošabnostjo, je pokazala Duša Krnel Umek v svojem raziskovalnem delu, Skupnosti in družbeno razlikovanje v Vitanju od 70. let 19. stoletja do 2. sv. vojne. Le šest priseljenih nemških družin je v kratkem času, z ekonomsko nadvlado, povsem ponemčila prej stoletja čisto slovensko ozemlje.6

 
  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Organizirano ustrahovanje s pomočjo priseljenih Nemcev in nemškutarjev
 

 

Nemci niso avtohtoni prebivalci slovenske Avstrije, kot nepoučene ljudi rado zavaja nemško navdihnjeno zgodovinopisje in kot si želi prikazati v inerciji nemškega genocida, pač pa so priseljenci. Resda priselitev nekaterih Nemcev sega že 1000 let nazaj, toda ti so prav redki. In kljub vsemu Nemci tod niso avtohtoni prebivalci, pač pa pritepenci, kdor pozna njih zgodovino bo vedel, da ni pretirano, če se reče, Tevtonskih roparjev. Ti so se naselili na avtohtono slovensko ozemlje in tega se tudi prav dobro zavedajo.

 

Dobro so vedeli, da so Slovenci tu že od nekdaj, kar je bilo vsesplošno znano, a ker so imeli vendarle slabo vest pred ogledalom pravice, se je iz njihovih vrst rodila ideja, kako Slovencem odvzeti prvenstvo nad temi ozemlji. Materializirali so jo v tistem, kar najbolje znajo, v prevarah in lažeh in sicer s trditvijo, da so se Slovenci priselili iz vzhoda, iz česar je nastala teorija o priselitvi Slovanov izza Karpatov v 6. stoletju. Hkrati so z vso agresijo trdili, da so bili Germani naseljeni do meja Belorusije, kar so opirali na Tacitovo omembo Germanije, ki pa je bila, kar je iz vsebine jasno razvidno, za Tacita le geografski pojem, ne pa nacionalni, katerega so mu nadeli šele Nemci. Tako so si Nemci "znanstveno" zakoličili svoje terjatve do slovanskih ozemelj.

  
     
     
  

Operativna avstrijska karta narodov, 1857, slovenci do Tirolske, slovenci visoko nad Celovcem

Operativna avstrijska karta narodov, sodišč, železnice in pošt iz leta 1857 9
Slovenci dokumentirani visoko nad Celovcem in Belakom,
na zahodu pa čisto do Tirolske

  
     
     
  

Vsa poznejša nasilstva do Slovenov, vključno z dvema svetovnima vojnama, so plod tudi, ali pa predvsem tega "znanstvenega deteta", ki je izraslo iz zavestne laži in pohlepa. Žalostno pa je, da nemško hlastanje po slovenskih ozemljih, z vsemi lažnimi teorijami, še vedno kroji "znanstvenost" srednje Evrope. Očitno prevare, ki je za nameček še brez dokazov, večina še ni spregledala. Od polskih kolegov je slišati, da so Nemci še vedno tako "znanstveni", da ko naletijo globoko v sedanji Nemčiji na arheološke ostanke, za katere ugotovijo, da so slovanski, jih preprosto zakopljejo in zamolčijo. Toliko o nemški "znanstvenosti" na področju zgodovine.

 

V smislu zgoraj povedanega so na vsem slovenskem ozemlju, koder so se le pojavili, od pojava novih teorij, načrtno zatirali avtohtone Slovence na različne načine. Od potvarjanja resnice, npr. da je Koroška od nekdaj bila nemško-slovenska, da so bili Nemci na Koroškem naseljeni že v 4. stoletju, pa celo do sodobnih trditev, da je Koroška pravzaprav bila vedno nemška.

 

Dogodki nemških nasilstev, ki so se vrstili na slovenskem, so le posledica zgoraj opisanih intrig in podpihovanj Nemcev proti staroselskim Slovencem. Nemci in njim podložni izdajalski nemškutarji, pa se v svoje podle slaboumne načrte, niso branili vpreči niti svojih otrok. Mnogokrat je na slovenskem ozemlju prišlo, brez vsakega povoda, do verbalnih in celo fizičnih napadov na Slovence. Pri tem niso bili izvzeti ne otroci in ne ženske. Namen napadov priseljenih Nemcev, je bil ustrahovati večinsko avtohtono prebivalstvo in jih držati v gospodarski, kulturni, upravni in ozemeljski podrejenosti. Skratka je šlo za imperialistično izživljanje in genocid.

 

Glede nemških nasilstev v času županovanja Ivan Hribar pravi: "Dogaja se namreč vsak dan, osobito odkar je padel sneg, da učenke nemške deške ljudske šole in dijaki nemške gimnazije ne zmerjajo samo gojenk slovenske višje dekliške šole in liceja, temveč jih tudi dejansko napadajo. Psovke: »windische Schweine« (slovenske svinje), »Lyzeums-schweine« (licejske svinje), »windische Volkswanderung« (slovensko ljudsko preselje-vanje), »Hunnensturm« (hunske tolpe), »Raben« (vrane), »dumme Mädels aus der slovenischen Schule« (bedaste punce z slovenske šole), »Fratzen« (zmrde), »lausige Huren« (ušive kurbe), »Kameele«, »windisches Gesindel« (slovenska sodrga), »Affen« (opice), »smrkovke« (Rotzmädel), »mrhe« (Aas), »goske« (Gänse) - so na dnevnem redu. Tega vsega pa nemški nadepolni mladini še ni dovolj. Nemški učenci in učenke zaletavajo se na cesti v slovenske gojenke, nastavljajo jim knjige, da jim tako zapro pot, in sujejo jih tako, da so več gojenkam knjige padle v blato, da so se morale umikati s hodnika v sneg in da so nekatere skoro popadale. Dalje pljujejo prvoimenovanci pred gojenke z vzklik »Pfui!«"47, nato na drugi strani pravi: "Celo ravnatelj Ivan Macher ni varen pred psovkami. .. Drugokrat, ko je ravno tisti ravnatelj stopal skozi Beethovnovo ulico po hodniku nasproti nemške gimnazije, gledalo ga je troje dijakov nemška gimnazije neprestano srepo, na kar je eden iz njih pljunil in ponovno klical »Pfui!«".48 Zaradi mnogih pritožb gojenk so morale posredovati šolske in celo varnostne oblasti. Je to tista višja nemška kultura o kateri radi trobijo Nemci? In to celo na tujem ozemlju. Če se je to dogajalo v središču najbolj slovenske dežele, kako peklensko je šele moralo biti Slovencem na Koroškem ali Štajerskem in kakšen učinek je to moralo imeti na umik Slovencev v ponemčevanje tam, kjer so imeli Nemci še popolno gospodarsko, upravno, šolsko in politično oblast?

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Upravno izobčenje Slovencev

 

 

Upravno izobčenje Slovencev na Koroškem, Štajerskem in Krajnskem,  je bila hrbtenica germanizatorne pošasti, katere glava je tičala na Dunaju, iz telesa pa so ji štrleli številni strah zbujajoči izrastki, tako dolgi, da so po potrebi segli v vsako slovensko hišo. Boriti se s temi štrclji, se je izkazalo za brezplodno početje. Edina pod do rešitve pred smrtjo izpod pritiskajoče teže sluzaste pošasti, je vodila h glavi, k cesarju na Dunaj! Zaradi zagrizenega nasilstva Nemcev, sta za ohranitev obstajali led dve možnosti. Znebiti se tistih, ki so nenaravno spodbujali germanizacijo, ali z vojno odrezati slovensko ozemlje.

 

Uprava sprva ni bila razvejana. Cesarici Mariji Tereziji so bili predvsem pomembni davki in kmetijske reforme, ki so preko večjega pridelka vodile do večjih davčnih prihodkov in s tem bogatejšega cesarstva, ki si je lahko privoščilo močnejšo vojsko in orožništvo, večji in učinkovitejši državni aparat in tako po spirali uhojeno pot naprej, za varen obstoj in zaščito lagodnega življenja cesarske združbe.

 

Marija Terezija je torej za svoje (cesarske) cilje potrebovala več denarja in enotno, centralizirano cesarstvo, ki naj se ravna po zgledih glave cesarstva. To stremljenje je vključevalo tudi jezikovno enotno cesarstvo, ki je bilo takrat še večinoma slovansko (cca. 62%). Če je cesarica želela cesarstvo enotnega jezika, bi bilo logično in enostavnejše posloveniti nemško manjšino, ki je bila itak slovenskega rodu. Ampak cesarica je na poti proti cilju enotnega jezika cesarstva, raje izbrala ponemčenje večine. Tu pa je cesaričina racionalnost popolnoma zatajila, le zakaj? V ta cilj je cesarica Marija Terezija vpregla ves, takrat še skromen državni aparat, ki je vključeval uradnike, pisarje, sodnike, notarje, dacarje, žandarje, geometre, deželne in okrajne oblasti, šolo, trgovino, pošto, denarne zavode, pozneje železnico, itd. Podeljevanje raznih patentov, pravic so izvajali ravno uradniki državnega aparata, ki so bili le podaljšek cesarja. Delali so po točnih navodilih cesarja in obratno, cesarju poročali o uspehih, neuspehih, zapletih, itd.

 

Niso bili le namišljena, pač pa dejanska podaljšana lovka cesarja, ki je lahko dosegla vsakogar. Zato tudi ne sme biti čudno, če so zaradi svoje oblastne moči, pri navadnih smrtnikih vzbujali veliko strahospoštovanje ali vsaj občutek nemoči in podrejenosti. Večina se zato niti ni upirala cesarskim odlokom, nasprotno, v črednem duhu so se raje trudili goditi in ugajati državnim uradnikom, računajoč, da jim bo to vsaj nekoliko koristilo. Tudi pri ponemčevanju svojih otrok za večino ni bilo nič drugače, saj niti razmišljali niso, da bi se morali otroci poučevati v domačem in ne v tujem, nemškem jeziku.

 

Ker je bila nemščina državni jezik, je dobro znanje nemškega jezika pomenila predpogoj za državno službo in ugled v družbi. V želji da bi njihov otrok postal gospod, so starši mnogokrat sami spodbujali otroka k učenju nemščine in se s tem pred sokrajani radi postavljali. Ivan Hribar, ki je v letu 1860 hodil v 1. razred mengeške šole pravi: "Koj ko po večerji odmolimo, mi reče oče, naj vzamem knjigo, da vidi "gospod", kako že dobro nemški znam brati. Kdo rajše, ko jaz. Saj sem se doma naučil čitanja treh strani več, kakor smo v šoli vzeli. Na eni teh strani začnem. čitati. Slovenske in nemške besede. Šlo je. Kočevar me je hvalil; oče je užival.".44 Na Štajerskem okrog Gradca in na severnem Koroškem je bilo še toliko slabše. Ko pa je enkrat nemščina preko otrok vdrla v slovenske domove, so nehote tudi njihovi starši prevzeli kako nemško besedo. V naslednji generaciji, ko so otroci postali starši svojih otrok, je bilo takih besed čedalje več, tako da je nova generacija staršev že z otroki lahko govorila kar nemško. Do leta 1848, ko se je slovenska narodna zavest šele sramežljivo prebujala, so se zadrgnile že tri zanke germanizatorske pasti.

  
     
     
  

Slovenci po državnem in praktičnem cerkvenem štetju, ogromna razlika

Ogromne razlike v številu Slovencev po državnem in praktičnem cerkvenem štetju
17

  
     
     
  

Če je cesar napravil vse, da bi cesarstvo poenotil v nemškem jeziku in je za germaniziranje uspešno uporabljal državno upravo, je logična posledica cesarjevega načrta, da je to državno upravo napravil izključno nemško. Pa ne nemško le v jezikovnem smislu, pač pa sestavljeno iz takih karakterjev, ki so cesarjeva navodila brezpogojno izvrševali. S širjenjem državnega aparata se je širil tudi obseg germaniziranja, saj je zajel vse pore javnega življenja. Celo tako splošno javne službe, kot je železnica, so bile pod popolnim nadzorom nemške pošasti. Tako močno, da na železniški postaji sredi svoje dežele, niti vozovnice nisi mogel kupiti v svojem jeziku.

 

Ob pogajanjih za uvedbo splošne volilne pravice, ki je bila sprejeta leta 1907, so bili Slovenci na Koroškem popolnoma izigrani, tudi s pomočjo lobiranja, prepričevanja in pritiskov Nemcev, ki so vplivali na voditelja Vseslovenske ljudske stranke, da je popustil pri koroških rojakih. Tako so koroški Slovenci, ki so bili glede na število prebivalstva upravičeni na vsaj 3 mandate, v igri sta bila dejansko le 2, dobili po vseh pritiskih le enega od desetih mandatov v državnem zboru, kolikor jih je pripadalo Koroški deželi. S tem so bili Slovenci politično močno onemogočeni. Zanimivo je, da so Nemci z vso silo pritiskali ravno na Koroško, medtem ko na Štajersko ne toliko. Celo sam notranji minister Artur Bylandt-Rheidt je med pogajanji stal na stališču, da za koroške Slovence ne bo Popuščanja, da se bo pa osebno zastavil ves svoj vpliv, da bodo štajerski Slovenci dobili 6 mandatov.68 Šušteršičev akt veleizdaje zgodovinar Fran Erjavec takole zagovarja: "Koroški Slovenci, ki niso imeli dotlej nobenega mandata, naj bi dobili z reformo enega. Res je, koroškim Slovencem bi šla po pravici dva mandata, čeprav bi glede na njih majhno naradno zavednost ne bila ravno posebno trdna. ..Izjavil je (namreč notr. min. Bylandt-Rheidt) odkritosrčno, da nemška ljudska stranka ne bi nikdar sprejela splošne volivne pravice, ako bi se na Koroškem stvoril volivni okraj, koji bi Slovencem osigural več kakor en mandat."69 Seveda je vse to neutemeljeno, saj ni bilo nobene realne osnove, da bi se ravno na plečih koroških Slovencev oz. Slovencev nasploh, lomila teža pogajanj celotne avstrijske monarhije.

 

Avtor spisa Pregled za Koroško iz leta 1919 pravi: "Vsa državna in deželna uprava, železnice, šolstvo in celo knezoškofijski ordinarijat v Celovcu so z vsemi sredstvi uganjali nasilstva nad koroškimi Slovenci. Nikakih slovenskih uradnikov v državni in deželni upravi, sodnije in notarijati izročeni zagrizenim Nemcem, popolnoma ponemčeno šolstvo in neznosne razmere na železnicah so naravnost vzgajale iz Slovencev renegate. ... Na železnicah na slovensko zahtevo sploh nisi dobil voznega listka. V Celovcu so se zgodile celo aretacije, ko so ljudje v slovenščini zahtevali vozne listke, radi motenja javnega miru. To se je zgodilo v deželi, kjer so morali pred 400 leti Habsburžani slovensko prisegati na našo ustavo (op. a: Instituto Sclavenica)" 8

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Zloraba popisa in ponarejanje narodnega stanja

 

 

V času pred marčno revolucijo je Avstrija izvedla popis prebivalstva. Popis Karla Czoerniga (ponemčen slovenski priimek Černik) iz leta 1846 in pozneje, kaže na Koroškem in Štajerskem izjemno popačeno narodno sliko med Nemci in Slovenci. Stanje kot ga kaže karta, so Avstrijci dosegli z nasilnim ponemčevanjem in nemško kolonizacijo šele čez 100 let. Celo slovenski krvnik Martin Wutte je leta 1906 priznal, da je Černikova karta "in den Einzelheiten unzuverlässig" in meni, da bi morali kot slovensko-nemško mejo upoštevati področje, ki ga je Černik označil kot čisti nemško jezikovno ozemlje.52 Po močnem pritisku germanizma celo iz Berlina, je Wutte leta 1919 umaknil svoja prejšnja dognanja in se pridružil četi zgodovinarjev, ki so delovali v laži za ideološko politične elite.53

  
     
     
  

potvorjena slika popisa občevalnega jezika, koroška 1855

Popolnoma potvorjena slika popisa občevalnega jezika 1855,
v tem času so bile nad Celovcem čisto slovenske vasi
avtor Karl Czoernig (po slov. prednikih Černik)

  
     
     
  

In zakaj je potrebno podatke popisa, vsaj pri Slovencih, šteti kot brezpredmetne? Poleg goljufij pri zapisu odgovorov ljudi, je šlo izključno za popis občevalnega jezika ljudi in ne narodnosti ali materinega jezika. Občevalni jezik pa pomeni tisti jezik, ki ga izprašani uporablja ne doma, pač pa v javnosti, v mestu! Kot je bilo že razloženo, je dunajski dvor že najmanj 70 let skrbel, da je bila državna uprava trdo nemška in ko je šel izprašani Slovenec v mesto po opravkih, je moral govoriti nemško, pa če bi še tako želel govoriti slovensko. Slovenci, ki so bili bližje mestom, so pogosteje morali govoriti nemško. Iz oddaljenih kmetij pa so v mesto zahajali le redko. Vse Slovence, ki so pogosto morali občevati v nemškem jeziku, so enostavno šteli med Nemce, čeprav to še zdaleč niso bili!

 

To v svojem prispevku Eduard Richter, objavljenem leta 1905 v Carinthiji priznava tudi nemški zgodovinar slovenskega porekla Martin Wutte, ko pravi "..se seveda z običajnim občevalnim jezikom še ne določa delitev po narodnosti in da ima kulturna in gospodarska premoč nemštva na Koroškem za posledico odločno nadvlado nemškega jezika v slovenskih obmejnih krajih, tako da so ljudje, ki se čutijo po rojstvu Slovence, prisiljeni, da navajajo kot občevalni jezik nemščino..".16

 

Sicer pa gre pri popisu Nemcev tudi v razmerju do drugih narodov za neverjetno pretiravanje v korist Nemcev. Naročnik popisa je bil cesar, to je cesar iste avstrijske monarhije, ki je 70 let prej uzakonila nemščino kot edini uradovalni (javni) jezik cesarstva. Popis pa so izvajali uradniki, ki so bili Nemci ali že ponemčeni Slovenci ter popolnoma odvisni od državne plače! Neprimerni so tudi podatki o Slovencih v Istri, Gorskem Kotarju in Medmurju, ki jih popis šteje med Hrvate, tako kot tudi Belokrajnce, čeprav se imajo sami za Slovence in  govorijo slovensko.29 Podobno so etnografsko napačno prikazani mnogi otoki "Hrvatov", v ozkem pasu od Prekmurja pa vse do Dunaja in Slovaške. Dejstvo je, da so različno velike narodne otoke severno od Prekmurja naseljevali Prekmurci, torej Slovenci. Prav tako so nekatere, povečini že izginule vasi na ogrskem napačno imenovali hrvaške, čeprav so vaščani govorili slovensko. Torej  pri narodni oznaki Hrvati še zdaleč ne gre le za Hrvate, pač pa so pod to entiteto skriti tudi Slovenci. Težko je reči, da gre za slabo poznavanje stanja na terenu. Poimenovanje Slovencev s terminom Hrvati je značilen predvsem za Ogrsko in obrobne predele Ogrske.

 

 

fevdalna prisega, slovensko = hrvaško
Slovenska oz. Hrvaška fevdalna prisega12
(Windische oder Crabatische Lehens Pflicht)

 hrvaško = slovensko ?!

Fevdalna prisega iz leta 1677
v slovenskem jeziku z nemškim naslovom v katerem slovensko (windische) enači s hrvaškim. V prisegi ni nobenega sledu o kakem hrvaškem jeziku!

 

 

Dejansko gre pri popisu za dvojno goljufijo nemštva. Za dokazano potvorjene podatke in za prikazovanje dokazano potvorjenih podatkov (glej nenavadno nihanje) iz popisa, kot razmerja poselitve med narodi avstrijske monarhije, kar danes celo znanstveniki uporabljajo kot verodostojen vir za svoje "znanstveno" raziskovanje in dokazovanje etničnih razmerij Avstrije v 19. stoletju! Avtor pravi: "..števni komisarji so po občinah (vaseh, hišah) Slovence enostavno - brez vpraševanja stranke - zapisovali za Nemce.. ..na tej lažnjivi, goljufivi, fabricirani podlagi so fabricirali svoje nemške narodne zemljevide in s temi zemljevidi hočejo sedaj varati in goljufati sami sebe in cel svet!".24 Narodnostno mejo na Josef Karl Kindermannovi karti iz začetka 19. stol., zarisano po sredini Vrbskega jezera in skozi mesto Celovec, je Urban Jarnik označil kot popolnoma napačno.54 Jarnik je bil duhovnik v vaseh nad Celovcem in je zato iz vsakdanjega praktičnega stika in življenja med domačini, zelo dobro poznal resnico o narodni meji.

 

 

popolnoma slovenski kraji v popisu Slovenci manšina

Na terenu popolnoma slovenski kraji, v popisu pa Slovenci manjšina
8

 

 

Poročilo iz začetka 20. stoletja neposredno pove: "Kako sleparstvo se je uganjalo pri zadnjem ljudskem štetju, dokazuje to, da so v krajih, kjer 1. 1890 še ni bilo nobenega Nemca, prišli Nemci do večine, n. pr. v Otrovci (52 Nemcev, 11 Slovencev), Trati (75 Nemcev, 41 Slovencev)".90

 

Poleg goljufij pri popisu, s katerimi so prikazovali bistveno višje število Nemcev celo tam, kjer jih v resnici sploh ni bilo, pa je šlo tudi za ne ravno maloštevilne primere, ko so se Slovenci razglašali za Nemce prostovoljno in so sploh tajili svoje slovensko poreklo in svoj rojstni jezik. Ti so govorili tako doma kot v javnosti samo nemško in se razglašali za Nemce, v odnosu do slovensko govorečega prebivalstva pa so oponašali grdobije Nemcev. Da so bili še kako pristni Slovenci, ki so znali odlično slovensko se je brez laži in meglenja izkazalo takrat, ko so bili v šoku in so pozabili na samokontrolo pri izdajanju lastnega naroda.

 

Potem, ko je leta 1895 narava močno stresla tla pod mestom Lublana, so ljudje panično hiteli na odprto, največ na trge. Ivan Hribar tega večera opisuje dogodek na Kongresnem trgu: "Nehal pa je tudi vsak narodnostni razloček: kakor bratje in sestre stali so poleg sebe Slovenci in Nemci. Poslednji so naenkrat čisto dobro slovenski znali, med njimi celo takšni, ki bi v navadnem življenju za nobeno ceno ne bili izpregovorili slovenske besede.".43 Iz tega je jasno razvidno, kdo so bili lublanski Nemci, ki jih je popis naštel cca. 14 %. Podobno je bilo tudi po drugih mestih, ne samo v deželi Krajnski, pač pa tudi na Koroškem in Štajerskem, tudi severno nad uradno narodnostno mejo.

 

Medtem ko so se Nemci v času Koroškega plebiscita uradno sklicevali na nemškost Koroške dežele in celo na nemško čustvovanje Slovencev, predvsem pa Vendov, ki sploh niso Slovenci, so dunajski arhivi v zimi 1968/69 razkrili, da so se še kako zavedali, da je pretežen del "Nemcev" pravzaprav ponemčenih Slovencev. Iz arhivskih virov izhaja: "..je izguba južne Tirolske za Avstrijo manj nevarna kakor bi bila izguba Koroške. Medtem ko bi Južni Tirolci še čez stoletje ohranili zvestobo svoji narodnosti, bi Slovenci Korošce absorbirali v eni ali dveh generacijah"45

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Ogledalo nemškega genocida

 

 

Da bi bralec občutil, kako strahotno genocidno posilstvo so germanizatorji izvajali nad koroškimi Slovenci, je pričakovanje brez uspeha, saj tisti, ki tega ni doživel na lastni koži, ne more dojeti vseh odvratnih občutkov zatiranih. Da pa bi vsaj malček vpogledali v praktično vsakodnevno izvajanje genocida nad Slovenci, ni mogoče le brati neme besede, pač pa se čim bolj vživeti v dogajanje. To pa je daleč od pristnega, če si poskušamo le ogledovati blede predstave, ki jih rišejo prebrani stavki. Podobe ljudi in dogodkov tam nekje daleč na Koroškem, pred skoraj 100 in več leti, so lahko le bled odsev lunine svetlobe, zato je edina predstava, ki čeprav je še tako skromna, lahko le naša osebna izkušnja z ljudmi, podobami in kraji, ki so del našega vsakdana, ki so del nas!

 

Slovenija leta 2021. Oblast je prevzel tujec. S prevzemom oblasti si je podredil celotno državno upravo, nato pa začne v vse pore državne uprave in javnega življenja uvajati svoj jezik, recimo mu mandarinščina. Ker slovenski javni uslužbenci tega jezika ne znajo, jih odslovijo iz službe in nastavijo svoje uradnike. V šole začnejo uvajati mandarinščino. Izgubili ste varno službo. Vaš 6 letni Luka se je že vse poletje veselil šole, veselil da bo prestopil prag brezskrbnega otroštva. Po uvodnih treh mesecih mešanega slovensko-mandarinskega uvajanja, Luka posluša pouk le še v mandarinščini, otrokom pa je strogo prepovedano med seboj govoriti slovensko. Ker vaš Luka tega ni upošteval, so vas klicali na zagovor v šolo. Ker vam je avto ravno odpovedal poslušnost, zavijete do postaje mestnega prometa, kjer želite kupiti vozovnico za v center mesta. Prodajalka pa vam odgovarja v vam nerazumljivem jeziku.

 

Ker slovensko noče (ne sme) razumeti in pa ker se vam tudi mudi, se upravičeno prekomerno razburite in odločno v slovenščini zahtevate, naj vam proda vozovnico. Namesto tega ste že čez 5 minut gost policije, ki vas pridrži zaradi motenja javnega reda in miru. Vsaj tako si mislite, saj jih niti besedice ne razumete. Spustijo vas šele naslednji dan, ko prejmete v podpis papir zapisan v nerazumljivem jeziku. Podpišete, samo da imate mir in odpeketate domov. Ker niste prišli v šolo, vašega otroka obravnavajo kot otroka ignorantskih staršev, ki nočejo sodelovati z oblastjo. Zaradi tega je Luka večkrat tarča mandarinskih učiteljev. Nobeno pojasnilo ne pomaga.

 

Čez 3 mesece prejmete domnevno iz sodišča, dopis v mandarinščini. Ker ne veste kaj piše, daste na svoje stroške prevesti vsebino. V dopisu, ki ste ga prejeli na Policiji, je pisalo, da morate v treh tednih plačati kazen, sicer bo začel postopek izvršbe. Napišete pritožbo v slovenščini, saj nimate denarja za prevajalce in odvetnike, pa tudi, kje pa smo, da bomo v lastni deželi pisali v tujem jeziku? Čez dva meseca vam banka zaradi izvršbe postrga ves denar z bančnega računa ter ga blokira, ker je bilo denarja za poplačilo premalo. Preko dragega prevajalca izveste, da je pritožbo sodišče zavrglo, ker ni bila vložena v mandarinščini, kot predpisuje zakon. Prevajalca ne morete plačati, ker nimate denarja, prav tako ne morete plačati popravilo avta. Da o krajšem novoletnem dopusti, ki se ga je Luka tako veselil, sploh ne govorimo.

 

V privatnih pogovorih in neuradnih kontaktih z zasebnimi firmami se sicer lahko pogovarjate slovensko in pa to zaželeno, predvsem ne v javnosti. Že zaradi potreb komuniciranja, se od Luka in iz mandarinske televizije (slovenska je ukinjena) naučite nekaj mandarinskih besed, da sploh lahko opravite osnovne vsakdanje stvari. Ker je vaš sporazumevalni jezik v javnosti mandarinščina, čeprav zelo omejena, vas pri popisu štejejo med Mandarine. V tretjem razredu vaš Luka govori že tekoče mandarinščino, še posebno, ker jo mora uporabljati tudi pri pogovorih z ostalimi slovenskimi otroki. Doma je seveda pogovorni jezik slovenščina, razen redkih mandarinskih besed, ki so se med otroki že prijele.

 

Vaš Luka odraste in se zaposli. Jasno da vse komunikacije v službi potekajo v mandarinščini, ker sicer tvegate izgubo službe. Luka se kmalu poroči s sodelavko Majo in v kratkem se jima rodi Zaa. Zaa ni slovensko ime, je pa vseeno bolj povšeči mandarinski oblasti. Izbrala sta ga zaradi, kot pravita "koristi otroka". Ker je slovenščina zelo omejeno uporabna, razmišljata ali naj zaradi praktičnosti z Zao govorita doma samo slovensko, ali mešano, da jo malo privadita na šolo in življenje. Prevlada praktičnost in skrb za otrokovo dobro. Ko Zaa odraste, govori slovensko samo še s svojima staršema, z Lukom in Majo, svojih otrok pa ne uči več slovensko, saj jo zaradi redke uporabe niti sama ne zna več dobro.

 

Že v drugi generaciji, ki se je rodila pod tujo oblastjo, postane slovenščina popolnoma odveč, zastarelo neuporabno čudo, pri kateri v privatnem življenju vztrajajo le še "nacionalistični skrajneži", ki so glavni krivci za motenje miru v državi Sloveniji in so zaradi tega izpostavljeni preganjanju. Tako Slovenci postanejo nepovezana manjšina, predvsem v odročnih predelih Slovenije, brez vsakršnih narodnih pravic. Največkrat se kulturno združujejo s petjem v pevskih zborih, a pesem je vse tišja in tišja. Leta 2172 umre zadnji govorec Slovenščine!

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Viri:

  
     
  
1Slovenska vojska 1918-1919, Janez J. Švajncer, Prešernova družba, Lublana 1990, str. 100
2 Madžarska zgodovina, Laszlo Kontler, Slovenska matica, Lublana 2005 (Budapest, 1999), str. 173
3Revija SRP
4Jezik in slovstvo, Filozofska fakulteta
5Reforme Marije Teretije in Jožefa II
6 Skupnosti in družbeno razlikovanje v Vitanju, Duša Krnel Umek, Doktorska disertacija FF, Lublana 1985
7 Slovenski Korotan, Valentin Rožič, Slovensko zgodovinsko društvo za Koroško, 1919, str. 58
8Arhiv Republike Slovenije, AS 1061, mapa Koroško.Etnografska meja
9 Knjižnica Mirana Jarca, Karta narodov, kresij, sodišč, železnice in pošt, Franz Raffelsperger, Dunaj 1857
10Slovenija, podoba evropskega naroda, Jožko Šavli, Založba Humar, Bilje 1995, str. 104
11Deželni arhiv v Celovcu
12Neznana starejša uradovalna slovenica s Štajerskega, (pdf) Boris Golec, Arhivi št. 2, 2004, str. 30
13Slovenija, podoba evropskega naroda, Jožko Šavli, Založba Humar, Bilje 2003, str. 75
14Slovenija, podoba evropskega naroda, Jožko Šavli, Založba Humar, Bilje 2003, str. 103
15Slovenija, podoba evropskega naroda, Jožko Šavli, Založba Humar, Bilje 2003, str. 113
16"Eduard Richter", Martin Wutte, Carinthia, 1905, str. 37-48, (pdf); Sistory str. 157; navedba iz Arhiva RS, AS 1061, mapa Meja proti nemški Avstriji (dokument)
17Arhiv Republike Slovenije, AS 1061, mapa Statistika Koroške, Štajerske in Prekmurja
18Slovenski Korotan, Valentin Rožič, Slovensko zgodovinsko društvo za Koroško, 1919, str. 6
19Arhiv Republike Slovenije, AS 1061, mapa Koroška Slovenija
20Lužica in njeni Srbi, Jože Horvat, Slovenska matica, Lublana 1988, str. 184
21Slovenski Korotan, Valentin Rožič, Slovensko zgodovinsko društvo za Koroško, 1919, str. 7
22Slovenski Korotan, Valentin Rožič, Slovensko zgodovinsko društvo za Koroško, 1919, str. 9
23Slovenski Korotan, Valentin Rožič, Slovensko zgodovinsko društvo za Koroško, 1919, str. 13
24Opisi oblačilnega videza..(po Reisen durch einen.. 1798), Angelos Baš, ZRC SAZU, Lublana 1989, str. 11
25Slovenski Korotan, Valentin Rožič, Slovensko zgodovinsko društvo za Koroško, 1919, str. 19
26Slovenski Korotan, Valentin Rožič, Slovensko zgodovinsko društvo za Koroško, 1919, str. 21
27Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Aleš Gabrič, Pedagoški inštitut, Lublana 2009, str. 14
28Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Aleš Gabrič, Pedagoški inštitut, Lublana 2009, str. 15
29Uradni list NV, letnik IV, št. 23, z dne 23.3.1922
30Nehajmo že s tem srednjim vekom, Régine Pernoud, Družina, Lublana 2003, str. 96
31Koroški plebiscit 1920, Luka Sienčnik, Založba Obzorja, Maribor 1987, str. 71
32Moji spomini, 1. del 1853 - 1910, Ivan Hribar, Tiskarna Merkur, Lublana 1928, str. 94
33Kako se reče po cerkljansko, Marko Razpet, Občina Cerkno & Založba Jutro, Lublana 2006, str. 154
34Slovenski Korotan, Valentin Rožič, Slovensko zgodovinsko društvo za Koroško, 1919, str. 28
35Slovenski Korotan, Valentin Rožič, Slovensko zgodovinsko društvo za Koroško, 1919, str. 29
36Slovenski etimološki slovar, Marko Snoj, Založba Modrijan, Lublana 2003, str. 78
37Mali zgodovinski atlas, Modrijan založba, Lublana 2006, str. 55
38Češko-slovenski slovar, Ružena Škerlj, DZS, Lublana 1981, str. 190 (k*)  in 666 (ž*)
39Slovaško-slovenski slovar, Viktor Smolej, DZS, Lublana 1976, str. 104 (k*) in 420 (ž*)
40Dolnoserbsko-nimski słownik, Manfred Starosta, Ludowe nakładnistwo Domowina, Budyšyn 1999, str. 709
41Rusko-slovenski slovar, Janko Pretnar, DZS, Lublana 2005, str. 179
42Moji spomini, 1. del 1853 - 1910, Ivan Hribar, Tiskarna Merkur, Lublana 1928, str. 282
43Moji spomini, 1. del 1853 - 1910, Ivan Hribar, Tiskarna Merkur, Lublana 1928, str. 258
44Moji spomini, 1. del 1853 - 1910, Ivan Hribar, Tiskarna Merkur, Lublana 1928, str. 10
45Koroški plebiscit - Sl. Koroška v diplomat. igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 349
46O prvinah in značaju, Janko Pleterski, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 236
47Moji spomini, 1. del 1853 - 1910, Ivan Hribar, Tiskarna Merkur, Lublana 1928, str. 382
48Moji spomini, 1. del 1853 - 1910, Ivan Hribar, Tiskarna Merkur, Lublana 1928, str. 283
49Geschichte Tirols I,  Josef_Egger, Wagner, Innsbruck 1870, str. 81
50Nektere opazke ruskega profesorja, Baudouin de Courtenay, Paternolli, Gorica 1873, str. 33-34
51O prvinah in značaju, Janko Pleterski, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 233
52Pripombe o germanizaciji Koroške, Urban Jarnik, Založba Drava, Celovec 1984, str. 127
53Pripombe o germanizaciji Koroške, Urban Jarnik, Založba Drava, Celovec 1984, str. 129
54Pripombe o germanizaciji Koroške, Urban Jarnik, Založba Drava, Celovec 1984, str. 123
55Pripombe o germanizaciji Koroške, Urban Jarnik, Založba Drava, Celovec 1984, str. 137
56Kranjski deželni privilegiji, Arhiv Republike Slovenije, Lublana 2008, str. 51
57Kranjski deželni privilegiji, Arhiv Republike Slovenije, Lublana 2008, str. 53-4
58Kranjski deželni privilegiji, Arhiv Republike Slovenije, Lublana 2008, str. 55
59Srednjeveško slovstvo, Mladinska knjiga, Lublana 1972, str. 195
60Slava vojvodine Krajnske, Janez Vajkard Valvasor, Lublana 1689, 2. del, 7. knjiga, 4. poglavje, str. 396
61Koroški plebiscit 1920, Luka Sienčnik, Založba Obzorja, Maribor 1987, str. 84-6
62Srednjeveško slovstvo, Mladinska knjiga, Lublana 1972, str. 281
63Revija SRP 47/48, Revija SRP, Lublana 2002, poglavje Trubarjeva ali duhovniška doba
64Moji spomini, 1. del 1853 - 1910, Ivan Hribar, Tiskarna Merkur, Lublana 1928, str. 359
65Slovenska država Karantanija, Jožko Šavli, Založba Lipa, Koper 1990, str. 250
66Moji spomini, 1. del 1853 - 1910, Ivan Hribar, Slovenska matica, Lublana 1983, str. 625
67Moji spomini, 1. del 1853 - 1910, Ivan Hribar, Slovenska matica, Lublana 1983, str. 554
68Moji spomini, 1. del 1853 - 1910, Ivan Hribar, Slovenska matica, Lublana 1983, str. 504
69Moji spomini, 1. del 1853 - 1910, Ivan Hribar, Slovenska matica, Lublana 1983, str. 584
70Historična gramatika – Konzonantizem, Franc Ramovš, Učiteljska tiskarna, Lublana 1924, str. 138
71Modern History, 3. izdaja, 2. del, Thomas Salmon, London 1745, str. 60
72Podoba Celjskih grofov v narativnih virih, Janez Mlinar, Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, Lublana 2005, str. 120
73Dictionarium quatuor linguarum, Hieronim Megiser, Založba Obzorja, Maribor 1988, pdf
74Izbrane listine Zgodovinskega arhiva Lublana (1320-1782), Božo Otorepec idr., Zgodovinski arhiv, Lublana 1998, str. 76-8, pdf
75Arcticae horulae succisivae, Adam Bohorič, Založba obzorja, Maribor 1987, str. 15
76Izbrane listine Zgodovinskega arhiva Lublana (1320-1782), Božo Otorepec idr., Zgodovinski arhiv, Lublana 1998, str. 128, pdf
77Izbrane listine Zgodovinskega arhiva Lublana (1320-1782), Božo Otorepec idr., Zgodovinski arhiv, Lublana 1998, str. 150, pdf
78The Russian Primary Chronicle, "Nestor", Georgetown University, Georgetown  1953, str. 53, pdf
79Izbrane listine Zgodovinskega arhiva Lublana (1320-1782), Božo Otorepec idr., Zgodovinski arhiv, Lublana 1998, str. 65-8, pdf
80Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, 2. kniga, Franc Kos, Lublana 1906, str. XIX
81Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, 2. kniga, Franc Kos, Lublana 1906, str. 36
82Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, 1. kniga, Franc Kos, Lublana 1902, str 334
85Slovenska država Karantanija, Jožko Šavli, Založba Lipa, Koper 1990, str. 129
86Slovenska država Karantanija, Jožko Šavli, Založba Lipa, Koper 1990, str. 132
87Pripombe o Germanizaciji Koroške, Urban Jarnik, Založba Drava, Celovec 1984, str. 116
88Narodni kataster Koroške, Ante Beg, Narodna založba, Lublana 1910, str. 35, pdf
89Narodni kataster Koroške, Ante Beg, Narodna založba, Lublana 1910, str. 36 in 39, pdf
90Narodni kataster Koroške, Ante Beg, Narodna založba, Lublana 1910, str. 41, pdf
91Narodni kataster Koroške, Ante Beg, Narodna založba, Lublana 1910, str. 59, pdf
92Narodni kataster Koroške, Ante Beg, Narodna založba, Lublana 1910, str. 41 in 56, pdf
93Sobotni duhovni večer, dr. Metod Benedik, Radio Ognišče, 30.11.2013, 2:05:09 sek
94¸Sobotni duhovni večer, dr. Metod Benedik, Radio Ognišče, 14.12.2013, 2:38:30 sek
95Slovenica v Koroškem deželnem arhivu,Alfred Ogris, Arhivsko društvo Slovenije, št. 2, Lublana 2004, pdf
96Leopold Stainreuter von Wien, Konrad Josef Heilig, Mitteilungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung, letnik 47 (2-3), Innsbruck sep. 1933, str. 265
97Slovenska država Karantanija, Jožko Šavli, Založba Lipa, Koper 1990, str. 136
  
  

 

  
     
     
     
  © zgodovina.eu.  -  kopiranje vsebine brez dovolenja je prepovedana  
  Stran je bila nazadnje spremenjena 18.03.2017  
    
     
  

nazaj