Zgodovina Evrope

History of Europe

© zgodovina.eu

 RAZISKAVE ŠOLSTVO POLITIKA MEDIJI SORODNO 

  

Propaganda       Dokumenti       Senžermenska mirovna pogodba

  
     

GLAVNA STRAN

    

 

Koroški plebiscit

Zgodovina Koroške

Genocid nad Slovenci

I. svetovna vojna

Razpad Avstro-Ogrske

Slovenska vojska

Slovenska politika

Vojna za Koroško

Borba za Štajersko

Diplomatski ples

Italijani kot kameleoni

Interesi Srbov

Plebiscitna komisija

Pred plebiscitom

Plebiscit

Korošci po plebiscitu

Posledice za Slovence

 

Sramotni
Koroški plebiscit 10.10.1920

 

10. oktobra let od sramotnega Koroškega plebiscita v coni A, ko smo bili Slovenci žrtev lastne naivnosti, srbskih zahrbtnih intrig, izigravanja in sprenevedanja velesil ter nenazadnje italijanske zahrbtnosti, nemoralnosti in požrešnosti. Tako smo samo na Koroškem ostali brez 11% rodne grude in brez 11% slovenskega naroda. Danes bi to pomenilo 200.000 Slovencev.

 

Več kot je obdelanih raziskav in podatkov o plebiscitu, jasnejša slika se riše o tej tragični kraji slovenskega ozemlja, h kateremu so prispevali različni interesi. Ta slika pa še zdaleč ni črno bela, pač pa izredno pisana, bistveno drugačna, kot so nam jo kazali preko uradnih glasnikov vse do danes. Žal se je izkazalo, da je napačno prepričanje, da so vsi slovenski politiki delali za dobro slovenskega naroda in slovenskega jezika. Liberalna JDS Ivana Tavčarja je bila zagovornica trdega srbskega unitarizma in ostra nasprotnica  vsakršne slovenske avtonomije!1 Kontrast med uradnim srbskim besedičenjem in materializiranimi dejanji je bil velik. Poteze so bile večinoma storjene v slovensko škodo, žrtvovane v korist centra velikosrbske monarhije. Dalje berite o poneverbi več milijonov dinarjev, namenjenih  za Koroški plebiscit.

                                                                         več »»

 

Po letih je vsa dokumentacija o Koroškem plebiscitu še vedno neprodušno zaprta v arhivih v Celovcu, pod strogim nemškim ključem. Odgovor na vprašanje zakaj, ni težko! Dokazov o nepravilnosti, izigravanju in poneverbah v nemško korist je vse polno. Nekaj je opisanih spodaj iz še neobjavljene knjige "Koroški blefiscit 1920".

 

Slovenija brez beneške slovenije, istre in ziljske doline

 

 

Najbolj ironično pri vsem pa je, da je danes velika večina nemških Korošcev ponemčenih Slovencev, da o Karantaniji, ustoličevanju in svojih koreninah ne vejo nič, ker jim Avstrija namenoma prikriva resnico o svojem izvoru, svojih koreninah. In da je Koroška zaradi takega ali drugačnega nasilja v preteklosti in še zdaj, duhovno verjetno najbolj zadrta pokrajina v Evropi.

 

1 Kulturnopolitični koncepti jugoslovanskega... (pdf), Jurij Perovšek, Sodobnost 1990, str. 851
2 Slovenski narod, 28. maja, 4., 7., 8., 13., 15., 18., 20., 25., 28. junija, 13. julija 1922; LVS, P, str. 245
3 Jutro, 28., 30. maja, 1., 3., 4., 6., 7. 9., 6.,13.-16., 18., 20., 22., 23., 27. junija, 1. julija 1922

 

 

 

Kratka zgodovina

Koroška v 16. stol. popolnoma slovenska

Nemški genocid nad Slovenci

Začetek razpada velikih imperijev

Evropska sedmina

Kažipot samoodgovornosti

Nova država

Štajersko pred slovenskimi politiki rešili domoljubi

Italija satan?

Avstrijski pesek v oči Evrope

Milesova komisija

Slovencem vsiljen plebiscit na Koroškem

Zahtevan tudi plebiscit na Štajerskem

Debilnost italijanske politike

Italija gre naprej

Pogoji za pravičen plebiscit

Italija s posmehom zavračala

Italijanske odločitve nelegitimne

Italijansko mešetarjenje

Nemška Plebiscitna komisija

Plebiscitna komisija kršila mirovno pogodbo

1. korak k poneverbi plebiscita  -  preprečen nadzor meje

2. korak k poneverbi plebiscita  -  meja na stežaj odprta

Ustvarjanje megle

Avstrija se zave, da plebiscita ne bo dobila

3. korak k poneverbi plebiscita  -  razširitev glasovalnih upravičencev

4. korak k poneverbi plebiscita  -  odstranitev slovenske uprave

5. korak k poneverbi plebiscita  -  glasovalno gradivo

Nemci iz Berlina usmerjali plebiscit

Koroški deželni zbor zaobljubil za vse večne čase

6. korak k poneverbi plebiscita  -  prosto odprti volilni imeniki

Italija in Avstrija družno proti Slovencem

7. korak k poneverbi plebiscita  -  dan plebiscita

Objava poneverjenih rezultatov

Analiza rezultatov plebiscita

Tajni sporazum med Dunajem in Belgradom?

Po plebiscitu pospešeno germaniziranje

Izogibanje dolžnostim na poti germanizacije

nazaj

    
  

  
     
     
  

Odlomki iz še ne objavljene knjige Koroški blefiscit 1920

 

Kratka zgodovina

 

 

Doslej znana zgodovinska dejstva slovenskega prostora, tudi na Koroškem segajo v čas Lužiške kulture in Venetov, ki so živeli v prostoru med Baltikom in Jadranom pred 3200 leti. V predrimskem času se je na območju Slovenije živahno trgovalo, saj sta se tu stikali in končali dve veleevropski trgovski poti. Prva je bila večinoma kopenska Jantarna pot, ki je vodila do Baltika, druga pa Črnomorska rečna pot, ki je vodila po Savi in Donavi do črnega morja. Prav na območju Slovenije najdemo iz tega časa najlepše primerke situl in barvnega stekla v Latobiku (danes Dolenjska). Barvno steklo je tako po številu primerkov kot po izvirnosti in dovršenosti izdelave brez primere v takratni Evropi, tako da lahko sklepamo, da je bilo ravno na današnjem Dolenjskem zibelka evropskega steklarstva. Danes so po steklarstvu in barvnem steklu bolj znane Benetke (Venetia)

 

 

.antika: norik, latobija, panonija

Norik v času rimske zasedbe

 

 

Nad Latobikom se je nahajal Norik, ki je zajemal ozemlje Slovenije severno od Dolenjske in Avstrijo. Norik je bil močna država, ki so jo pred sovražniki varovale visoke naravne pregrade vzhodnih Alp. Okoli leta 15 pr. kr. se kraljestvo Norik pridruži Rimskemu cesarstvu in ohrani notranjo samostojnost. Po letu 54 po kr. postane noriško kraljestvo cesarjeva hišna provinca, ki ji načeluje cesarski upravitelj, ki skrbi za izterjavo davkov, za gospodarstvo in pravosodje. Norik v tem času ni podjarmljena dežela, naseljevanja italskih kolonov v deželo ni bilo. Na izjemen položaj Norika kaže, da je bilo kar 9 mest razglašenih za rimska, medtem ko v sosednjih rimskih provincah le po eno. Temu so gotovo botrovali dobri odnosi z Rimom, že vsaj stoletje preden se je Norik "prostovoljno" pridružil Rimskemu cesarstvu, medtem ko so bile sosednje, prav tako venetske države Panonija, Lobija (Latobia), Istra, Venecija, Karnija, Japodija in Resija (Retia) zavojevane s silo.

 

  
     
  

Potem ko se leta 568 Langobardi iz Panonije odselijo v Furlanijo se na tem območju zruši tudi Bizantinska oblast, ki je za Ostrogoti vzdrževala ostanke Rimske države. V tem času se na območju Norika, potem ko ni bilo več tuje nadoblasti, restavrira država Slovencev (provincia Sclaborum") imenovana tudi Karantanija. Nenavadno je, da obseg države Karantanije skoraj identičen predrimskemu Noriku, z izjemo ozemlja okrog Dunaja (Vindobona), kjer je bila močna Rimska civilna in vojaška uprava, prebivalstvo pa kot kaže že v precejšnji meri krščansko.

 

Karantanija leta 597

 karantanija 597
  
     
     
  

Ozemlje Karantanije kaže na državno in pravno kontinuiteto notranje samostojnosti Norika, ki se je prelevila v državnost Karantanije takoj, ko ni bilo več tujih zavojevalcev. Langobardski zgodovinar Pavel Diakon leta 595 prvič navede za Norik naziv "Sclaborum provincia", med leti 612 in 615 pa je dežela v Vita s. Columbani navedena kot "termini Venetiorum qui et Sclavi dicuntur" ali ozemlje Venetov, ki jim tudi Slovani pravijo. Po letu 620 je Karantanija pridružena državni zvezi kralja Sama, imenovana "marca Vinedorum", vlada pa ji vojvoda Valuk "Wallucus dux Winedorum". Raziskave kažejo, da je bil kralj Samo po rodu karantanec in da je imel sedež na območju Karantanije.1 Navedbe Čehov, češ da je imel Samo svoj sedež v Uhoštu pri Pragi nimajo nobene resne osnove.

 

Leta 745 so na Karantanijo ponovno začeli pritiskati Obri. Karantanci, izčrpani od stalnih bojev z Obri so za pomoč pri obrambi zaprosili Bavarce. Ti so jim res prišli na pomoč v zameno za podreditev Frankovskemu kraljestvu. To pa ni pomenilo izgubo samostojnosti*, kot mnogi navajajo, pač pa predvsem sprejem Krščanske vere.  Ob sprejemu krščanske vere je prišlo do večkratnih uporov in notranjih trenj v Karantaniji. Posledica je bila, da so se Harbati, udarna karantanska vojska, izselili v severno in osrednjo Dalmacijo ter tam ustanovili prvo hrvaško državo.

* Samostojnost Slovenije v EU je mnogo manjša kot je bila samostojnost Karantanije v Frankovskem kraljestvu

 
  
   
Karantanija po letu 952

Karantanija je bila tudi po letu 840 povsem enakopravna z drugimi štirimi vojvodinami v kraljestvu Vzhodnih Frankov. Po letu 876 je Karantanija vključevala celotno Panonijo in Slovenjeh (danes Slavonija) do Donave. Velika Karan-tanija, nastala leta 952 je vlključevala tudi Furlansko in Veronsko krajino do reke Pad brez Benetk. Poleg osrednje vojvodine Koroške, je vključevala še druge zgodovinske krajine in grofije. Iz krajin so nastale nove vojvodine; Furlanija (1077), iz Savinjske, Ptujske, Karantanske krajine pa vojvodina Štajerska (1180). Meje Koroške so po izgubi še nekaterih ozemelj ostale nespremenjene do leta 1918 leta.

 

Karantanija po letu 952

  
     
  

 

Obred ustoličevanja kot temelj državnosti karantanskih Slovencev, se je v starodavni obliki na knežjem kamnu nazadnje vršil 18. marca 1414.  Do leta 1651 je potekalo zapriseganje vladarju na vojvodskem stolu v slovenščini, nato pa do 1728 v deželni hiši v Celovcu. Prav ustoličevanje je dalo navdih Thomasu Jeffersonu pri sestavi prve demokratične ustave ZDA.

 

Državno-pravna ureditev Karantancev se odraža tudi v poznejši Avstriji, ki je v svoji osnovi zrasla na  državno-pravni ureditvi Karantanije. Nemško govoreči Avstrijci pa so predvsem rezultat nemškega imperializma ter germanizacije tudi višjih slojev slovenskega prebivalstva, v manjši meri pa doseljevanja Nemcev na slovensko ozemlje. Predvsem zadnjih 200 let pa tudi vsesplošne načrtne germanizacije. Tako se je nemški jezik grobo zaril v slovanski svet med Slovenijo in Češko, ter prekinil naravno povezanost dveh zahodno slovanskih ljudstev, Slovencev in Čehov.

 

 

  
  

Koroška pred germanizacijo, 95% Slovencev v 20. stoletju


dežela Koroška pred germanizacijo
zeleno je območje s  95% Slovencev še v 20. stoletju

 

 

1 Slovenska država Karantanija, Jožko Šavli, Založba Lipa..., Koper 1990, str. 71

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Koroška v 16. stol. popolnoma slovenska

 

 

V 16. stoletju je še celotna Koroška slovenska, medtem ko Zgornja Štajerska ne več. To je razvidno iz Trubarjeve navedbe v dnevniku, ko opisuje, kaj si on predstavlja pod imenom "Cerkev Božja slovenskega jezika". Trubar pove: "Urediti sem jo hotel kot naddeželno inštitucijo, povezovala bi tako Krajnsko kot Spodno Štajersko in Koroško"1 Torej Trubar, ki je imel brez dvoma zelo pretanjen čut za razlikovanje med jeziki, Koroške v svojem času ne zazna niti kot deloma nemške dežele, kaj šele večinsko nemške dežele. Zanj je Koroška v 16. stol. popolnoma slovenska politična enota Slovencev. Zato je tudi ne deli na Spodnje in Zgornjo Koroško ali kako drugače, kot naprimer Štajersko.

 

Trubar se dobro zaveda motečih deželnih meja in želi združiti vse avstrijske Slovence pod eno streho. Podobne tokrat politične zahteve so bile ponovno postavljene šele leta 1848. Trubar še na drugem mestu, ko govori o nemško govorečih deželah, kot tako označi Avstrijsko, Zgornjo Štajersko in Tirolsko, ne pa tudi Koroške, ali Zgornje Koroške.2 Iz povedanega je razvidno, da je bila Koroška še v Trubarjevem času še popolnoma slovenska! Slovenska Štajerska pa se je začela ne prav daleč južno in vzhodno od Gradca. Danes zahodna Madžarska in Gradiščanska, je bila v tistem času še pretežno slovenska. Spodnja Avstrija pa je imela v tem času le še ostanke Slovencev. Koroški deželni stanovi, ki zagotovo niso bili Nemci, so konec 16. stol. prispevali 900 goldinarjev za slovensko Dalmatinovo biblijo.3

 

Že iz tega se vidi kako težak genocid so v 18., 19. in 20. stoletju Nemci izvajali nad Slovenci in da so praktično skoraj vsi Korošci, ki se štejejo za Nemce pravzaprav ponemčeni Slovenci, ki so to postali z najprimitivnejšimi kriminalno-fašističnimi metodami. V Avstriji so bili Nemci velika manjšina, kar je Avstrija namerno prikrivala s prefinjenimi statističnimi metodami. Ena od teh je bil popis prebivalstva, kjer so popisovalci večinoma nepismeno prebivalstvo samovoljno zapisali tako kot jim je velevala država. V Avstriji sploh niso nikdar popisovali nacionalno pripadnost, pač pa jezik, ki ga dotični govori v javnosti (v mestu). Iz spodnjega, še zdaleč ne redkega primera ljudskega štetja 1910 je razvidno, da je število Nemcev po uradnem državnem štetju kar neverjetnih 400 % višje, kot po podatkih iz dokumentov krške škofije, ki so popolnoma merodajni, saj pomenijo operativna navodila o uporabi enega ali drugega jezika za duhovnike!

 

 

potvarjanje popisa na koroškem

vir: Arhiv Republike Slovenije, AS 1061

 

 

Koroške na podlagi tega ni mogoče šteti v nemški jezikovni prostor. Kar je bilo pridobljeno z zločinom nad človeštvom, je potrebno brez debate vrniti v prvotno stanje, na stroške tistega (jezika), ki je zločin povzročil. Brez tega civilizacijskega principa, na svetu nikdar ne bo miru. Ne do takrat, dokler se bo imperializem izplačal.

 

1 Pogum besede, Zvone Štrubelj, Mohorjeva založba, Celovec 2008, str. 164
2 Pogum besede, Zvone Štrubelj, Mohorjeva založba, Celovec 2008, str. 197
3 Slovenski Korotan, Valentin Rožič, Slovensko zgodovinsko društvo za Koroško, 1919, str. 20
  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Nemški genocid nad Slovenci

 

 

Veliko črnila je šlo v nič, ko se je pisalo o hudobnem tujcu, ki je brezsrčno vihtel bič nad ubogim slovenskim kmetom, podložnikom. Padec Karantanije pod nemško oblast z nastavitvijo tujega nemškega plemstva sredi 8. stol. je mit. Slovensko plemstvo je še kako živelo naprej in se ravnalo po svojem slovenskem pravu (institutio Sclavenica). Spričo vključitve v enotno Sveto rimsko cesarstvo, kjer je "nemščina" vse bolj izpodrivala latinščino, se je tudi na slovenskem pisalo v enotnem jeziku cesarstva. Za razliko od pogovornega jezika, katerega ostanki so zelo redki, pa je ostankov knjižnega jezika mnogo. Številni so pergamenti in drugi zapisi, ki nosijo nemško zapisana besedila in so celo strokovnjakom nedvoumni dokaz, o prevladujoči prisotnosti nemškega prebivalstva. Pa je to skladno z resnico? So tudi latinski cerkveni zapisi in zapisi plemstva na madžarskem, hrvaškem, itn. dokaz, o tamkaj prevladujočem latinskem prebivalstvu?

 

Koroška je bila skozi celotno srednjeveško in večino novoveške zgodovine slovenska dežela, kar pričajo mnogi temeljni dokumenti, od Brižinskih spomenikov, sklicevanje koroških nadvojvod na slovenski jezik, ustoličevanja koroških vojvod, ki je temelj ameriške demokracije, pa do priseg plemičev v slovenskem jeziku, še vse do 18. stol. Kot je razvidno iz prejšnjega poglavja, je bila Koroška še vsaj v 16. stol. popolnoma slovenska dežela. S tem se ne zanika priselitev posameznih nemških kolonov v 15. stol. na Koroško, tako kot tudi ne v Slavonijo, na Madžarsko, v Italijo, na Štajersko, Češko, Krajnsko, itd. A to ne pomeni, da je bila s temi drobci Koroška germanizirana, tako kot tudi ni bila Krajnska, Slavonija, itd..

 
  
     
  
Iuramentum sclauonicum, Slovensko besedilo, 1637, prisega, slovenski plemiči, Koroška 

 

 

 

 

Iuramentum sclauonicum1,2


Slovensko besedilo iz leta 1637, po katerem so plemiči na Koroškem prisegali vazalstvo krškemu škofu. Prisega se je odvijala pri Gospej Sveti. Fevdalna prisega je bila še do prve polovice 18. stol. slovenska oz. do konca fevdalizma.

Tekst je eden od tistih dokazov, ki razbijajo mit o slovenskih podložnikih in nemških plemičih.

  
     
     
  

Konec 15. stol. so se za Koroško začeli težki časi. Najprej so kmete udarile nove dajatve, ki jih je za plemstvo uvedel cesar Friderik III, a ti so jih prevalili na kmete. S Friderikom III, ki je pomen besede Germani izenačil z Nemci, se začne prva doba germanizacije slovenskih dežel. Zaradi novih razmer so se kmetje upravičeno borili za staro pravdo, še posebno, ko so jih udarile še dodatne dajatve za gradnjo obrambnega sistema proti turškim plenitvam. V 40 letih od prvega turškega vpada na Koroško leta 1476, je  za Slovence sledil socialni in gospodarski prelom. Zaradi turških pobojev in odvedb Slovencev v suženjstvo, je prebivalstvo stagniralo za 15 - 20 %. Praznino so delno nadomestili z nemškimi kolonisti, a te priselitve so le skromno spremenile etnično strukturo Koroške. Razen manjših nemških otokov sredi Koroške, je bila Koroška slovenska vse do 18. stol.

 

Nemštvo na Koroškem se ni ustvarilo z naselitvami Nemcev, ali z naravno spremembo jezika, pač pa z nasilno germanizacijo, ki se je začela s terezijansko-jožefinskimi reformami, predvsem z obveznim šolstvom, ki ni potekalo v materinem jeziku, ampak strogo v nemščini. Od sedanjih "Nemcev" na Koroškem je ogromna večina ponemčenih avtohtonih staroselskih Slovencev.

 

Poročilo za konec 19. in začetek 20. stoletja pokaže več primerov širitve nemškega jezika, ki je posledica nasilnega ponemčevanja. Za enega od primerov pravi: "Da je nemško prodiranje v celovški okolici, razun ob jezikovni meji le bolj umetno, dokazuje primer iz Kotmare vasi. Tam so našteli 401 Nemca, toda pravih Nemcev je le 10. Vendar imajo nemškutarji ves občinski odbor v rokah. Šola je utrakvistična z nemško mislečim učiteljstvom, dasi so le 4 nemški otroci v šoli izmed 196 Slovencev".3 Državna oblast je izvajala propagandno-gospodarske poteze, s katerimi je najprej zmedla, nato pa sprla in razdelila Slovence, nato pa z ukrepi podpirala  tiste Slovence, ki so izdajalsko obrnili hrbet svoji stoletni narodni pripadnosti.

 
  
     
  
leto Slovenci Nemci 
1000 98,6 % 1,4 % 
1300 98,6 % 1,4 % 
1500 97,5 % 2,5 % 
1600 97,1 % 2,9 % 
1700 94,2 % 5,8 % 
1750 85,6 % 14,2 % 
1800 63,7 % 36,3 % 
1850 39,8 % 60,2 % 
1900 35,3 % 64,7 % 
1920 31,5 % 68,5 % 
1950 17,6 % 82,4 % 
2000 7,7 % 92,3 % 

Tabela širjenja germanizacije
glede na delež prebivalcev Koroške, rojenih kot..

  
     
     
  

Drugo dobo germanizacije uvedeta Marija Terezija in Franc Jožef II, ki je uzakonil nemščino kot uradni jezik in v državne službe nastavljal uradnike nemškega jezika, ki so dobili še dodatno nalogo, širiti nemštvo. S šolstvom in uradništvom, so čisto slovenska ozemlja vztrajno spreminjali v nemška. Do pomladi narodov, se je v šolah že 70 let brez odpora ponemčevalo več generacij mladih duš. V tem času je bil izveden največji genocid nad Slovenci, saj se je število govorcev slovenščine na Koroškem več kot razpolovilo in so iz močne večine postali slaba manjšina.

 

Z letom 1846 se v Avstriji začne moderen popis prebivalstva. Popisovalo se je tudi jezikovno pripadnost, a ne narodnosti ali materinega jezika, kot bi bilo edino pravilno in merodajno, pač pa občevalni jezik. Občevalni jezik pa pomeni tisti jezik, ki ga izprašani uporablja v javnosti, v mestu! Slovenci, ki so bili bližje mestom, so pogosteje morali govoriti nemško. Vse Slovence, ki so večkrat morali občevati v nemškem jeziku, so enostavno šteli med Nemce, čeprav to še zdaleč niso bili! Kot je bilo že razloženo, je dunajski dvor že najmanj 70 let skrbel, da je bila državna uprava trdo nemška. Uradniki popisovalci, so tudi na deželi odgovore ljudi pogosto "preslišali" in jih zapisali po željah cesarja. Potvorjene podatke iz popisa, pa danes celo znanstveniki nekritično uporabljajo kot vir za svoje "znanstveno" dokazovanje posameznih etničnih razmerij v 19. stoletju?!

 

potvorjena slika popisa občevalnega jezika 1855, nad Celovcem čisto slovenske vasi

Popolnoma potvorjena slika popisa občevalnega jezika 1855,
v tem času so bile nad Celovcem čisto slovenske vasi
avtor Karl Czoernig (po slov. prednikih Černik)

 

Tretja doba germanizacije se je začela po letu 1867, ko je Avstrija še radikalneje izvajala svoje načrte predvsem na jugu proti Jadranu. Vir pravi: "..od centralne dunajske vlade podpirana in ljubkovana germanizacija koroških Slovencev, se je zopet razpasla v polnem, bohotnem razvoju. Bilo je načelo: V 50 letih sezidati črez trupla koroških Slovencev nemški most - do Adrije". Tisk slovenskih knjig, časopisov in drugega tiska je bilo protidržavno dejanje, če ga ni prej odobril cesar.

 

Če je cesar napravil vse, da bi cesarstvo poenotil v nemškem jeziku in je za germaniziranje uspešno zlorabljal državno upravo, je logična posledica cesarjevega načrta, da je to državno upravo napravil za izključno nemško. Upravno izobčenje Slovencev na Koroškem in Štajerskem je bila hrbtenica germanizatorne pošasti, katere glava je tičala na Dunaju. Državni aparat je vključeval uradnike, pisarje, sodnike, notarje, dacarje, žandarje, geometre, deželne in okrajne oblasti, šolo, trgovino, pošto, denarne zavode, pozneje železnico, itd. S širjenjem državnega aparata se je širil tudi obseg germaniziranja, saj je zajel vse pore javnega življenja. Avtor spisa Pregled za Koroško iz leta 1919 pravi: "Vsa državna in deželna uprava, železnice, šolstvo in celo knezoškofijski ordinarijat v Celovcu so z vsemi sredstvi uganjali nasilstva nad koroškimi Slovenci. Nikakih slovenskih uradnikov v državni in deželni upravi, sodnije in notarijati izročeni zagrizenim Nemcem, popolnoma ponemčeno šolstvo in neznosne razmere na železnicah so naravnost vzgajale iz Slovencev renegate. ... Na železnicah na slovensko zahtevo sploh nisi dobil voznega listka. V Celovcu so se zgodile celo aretacije, ko so ljudje v slovenščini zahtevali vozne listke, radi motenja javnega miru. To se je zgodilo v deželi, kjer so morali pred 400 leti Habsburžani slovensko prisegati na našo ustavo (op. a: instituto Sclavenica)" več »»

 

1 Slovenija, podoba evropskega naroda, Jožko Šavli, Založba Humar, Bilje 1995, str. 104
2 Deželni arhiv v Celovcu
3 Narodni kataster Koroške, Ante Beg, Narodna založba, Lublana 1910, str. 35, pdf
  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Začetek razpada velikih imperijev

 

 

Avstro-Ogrska je 28.7.1914 Srbiji napovedala vojno in s tem sprožila I. svetovno vojno, ki je trajala dolga 4 leta. Na strani centralnih sil so Nemčija, Italija in Avstro-Ogrska združile svoje moči proti antantnim silam Veliki Britaniji, Franciji,  Rusiji in Srbiji. Po londonskem sporazumu sklenjeni med antanto in Italijo 26.4.1915, je Italija izdajalsko obrnila hrbet svojim zaveznicam in nastopila vojno proti centralnim silam. Za nagrado pa ji je antanta obljubila ogromna slovenska ozemlja, t.j. Goriško, Gradiško, Trst, Istro, Kanalsko dolino, JV del Kranjske ter otoke Cres, Unije, Lošinj in Ilovik. Poleg tega pa je dobila še južno Tirolsko, več manjših dalmatinskih otokov do Mljeta ter Zadar in Šibenik z zaledjem. Skratka izjemno bogata nagrada za nezanesljivost in hinavsko izdajalstvo na račun tretjih narodov, ki so bili že itak žrtve notranjih intrig Avstro-Ogrske.

 

Toda za londonsko mizo je svoj lonček pritaknila tudi Srbija, kar je sicer razumljivo in legitimno, saj je Avstro-Ogrska zasedala tudi srbska ozemlja. Toda srbsko mešetarjenje in vojno kupčkanje se ni končalo le pri srbskih ozemljih, segalo je dlje. Za diplomatsko mizo leta 1915 so Srbiji ponujali Bosno in Hercegovino, Slavonijo, Srem, Bačko, jadransko obalo do rta Planke, avgusta pa še Hrvaško. Medtem pa je Slovenija bila šibko in nejasno zastopana v srbskih programih, čemur je iskati razlog tudi rusko neodločnost. Ruski zunanji minister Sergej Sazonov je 6.5.1915 izjavil, da se zaradi Krajnske ne namerava Rusija bojevati niti en dan dlje.1

 

 

londonski sporazum, 1915, italija, srbija, črna gora, slovenija, istra, dalmacija, okupacija slovenskega ozemlja


Delitev ozemlja na Balkanu in v Sloveniji med Italijo, Srbijo in Črno goro

po tajnem londonskem sporazumu 26.4.1915. Kar je Italija morala popustili

v Dalmaciji, je deloma nadoknadila z okupacijo Slovenije preko sporazuma.

 

 

Kljub jasnemu spoznanju, da bo po koncu vojne potrebno prilagoditi mednarodno ureditev dejanskemu stanju narodov, je še 5.1.1918 Lloyd George izjavil, da britanska vlada ne bo rušila Avstro-Ogrske, pač pa je pripravljena njenim narodom dopustiti le večjo avtonomijo.2

 

1 Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 303
2 Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 304
  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Evropska sedmina

 

 

Po kapitulaciji Avstro-Ogrske 3.11.1918 in Nemčije 11.11.1918 in s tem tudi uradnim koncem I. svetovne vojne, je bilo potrebno vojno zaključiti se stvarno-pravno. V ta namen je bila ustanovljena mirovna konferenca v Parizu, kjer se je odločalo o novonastalih državah, delitvi ozemlja in o ureditvi drugih pomembnih zadev po koncu vojne. Na mirovni konferenci so sodelovale vse antantne države, njihove zaveznice ter iz razpadlega imperija nastale države. Prva pogajanja so se začela 18.1.1919, v prostorih francoskega zunanjega ministrstva.  Glavno besedo so imele zmagovalne velesile in sicer; Velika Britanija, Francija, ZDA (*1917) in Italija (*1915). Rusija ni sodelovala, ker je zaradi boljševistične revolucije leta 1917 vojno predčasno zaključila in je istega leta z Nemčijo sporazum že podpisala. Mirovna pogodba z antantnimi silami in njihovimi zaveznicami na eni strani in Nemčijo na drugi strani, je bila podpisana 28.6.1919 v Versaju (Versailles) pri Parizu. Mirovna pogodba z Avstrijo je bila podpisana 10.9.1919 v Senžermenu (St. Germain) pri Parizu, Trianonska mirovna pogodba z Madžarsko pa 4.6.1920. Mirovna pogodba z Avstrijo se imenuje po kraju podpisa, Senžermenska mirovna pogodba. Rapalska mirovna pogodba je bila sklenjena 12.11.1920 med Italijo in Kraljevino SHS. S pogodbo je bila Italiji priznana suverenost nad okupiranim slovenskim ozemljem, v zameno pa je Beograd dobil priznanje nove države, Kraljevine SHS.

 

Temeljno načelo povojne ureditve v Evropi je bila pravica narodov do smoodločbe, do življenja v lastni državi. Pravico narodov do samoodločbe je Woodrow Wilson (ZDA) razglasil že v svojem govoru 27.5.1916 in to zamisel programsko udejanil v 14. točkah dne 8.1.1918. V 9. točki je zahteval, naj se nova italijansko avstrijska meja določi po jasni narodnostni meji, kljub temu, da se je dobro zavedal, da je antanta Italiji obljubila obsežna slovenska ozemlja.

* leto vstopa v vojno

 

Podpis Versajske mirovne pogodbe, Pariz, Palača zrcal, 1919

Podpis Versajske pogodbe v Palači zrcal leta 1919
vir:
Kongresna knjižnica, Washington, D.C., id.= ppmsca 07634

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Kažipot samoodgovornosti

 

 

Najlažje je gledati k sosedu, najtežje pa priznati svoje napake. Naslednja poglavja govorijo o posledicah napačnega delovanja, ki so privedla do izgube slovenske Koroške, to poglavje pa govori o ljudeh, ki so povzročili tako stanje. Začetke takega stanja je povzročila načrtna germanizacija Slovencev, katere rešitev so narodno zavedni Slovenci iskali sprva v večji avtonomiji Slovencev znotraj Avstrije, v trialistični ureditvi monarhije, pozneje pa v samostojni Sloveniji oz. Sloveniji v konfederaciji z Jugoslovani. Liberalistični tabor Slovencev (JDS, JSDS: več »») pa je junija 1918 prestopil k unitarističnemu gledanju na rešitev slovenskega nacionalnega vprašanja.7 Brez odvečnega besedičenja to pomeni uničenje Slovencev in slovenskega jezika ter poselitev in stopitev Slovenije in Slovencev z Balkanci, kar je svojevrstno izdajstvo slovenske levice. Temu se je v svojem ognjevitem govoru v Trstu uprl liberalec Ivan Cankar in kmalu "nerodno padel" po stopnicah. Za posledicami je umrl 11.12.1918.

 

jugoslovanska social demokratska stranka, oborožen napad na slovensko vlado
JSDS načrtovala oborožen napad na mlado slovensko vlado
in vzpostavitev
sovjetske oblasti

 

JSDS je v najtežjih časih slovenskega naroda, ko se je ta obupno boril za rešitev koroških Slovencev iz nemških krempljev in težko lovil sapo spričo italijanske okupacije Primorske, načrtovala strmoglavljenje komaj vzpostavljene slovenske vlade.8 V tako težkih zunanjih razmerah, rušiti center narodnega telesa še od znotraj,  pomeni rezati noge pohabljencu z že zlomljeno levo roko in poškodovanimi pljuči, v trenutku, ko se bori za življenje s tujimi hijenami in to pomeni svojevrstno veleizdajo lastnega naroda! Neposredni nasledniki JSDS so komunisti in današnja slovenska levica. Je naklučje, da je tiha politika slovenske levice po 90 letih še vedno ista?

 

Delovanje Slovencev za ustanovitev avstrijske Jugoslavije je bilo po letu 1917 široko, medtem pa so šli liberalci korak dlje in v ozadju, brez vednosti SLS sodelovali z Belgradom, s Srbijo. Po koncu vojne je Slovenija bila popolnoma raztrgana. Zahodni del so brez odpora okupirali Italijani, na severu so pritiskali Nemci, preostanku Slovenije pa je po stoletjih končno zavladala domača slovenska vlada. Prva slovenska vlada je bila sestavljena iz 7 članov SLS, 3 članov JDS in 1 člana JSDS.5 Vlada je delovala s konsenzom in ne po skoraj 2/3 premoči SLS, kot bi lahko. Naivni narodno zavedni člani SLS pa niti slutili niso, da v slovenski vladi, centru odločanja Slovencev, sedijo podtaknjena kukavičja jajca srbskih unitarističnih interesov, JDS-jevci, izdajalci slovenskega naroda. JSDS-jevcem pa so sploh bili bolj dragi politično enakomisleči anarhistični Korošci, kot koroški Slovenci! Izjem narodno zelo zavednih vplivnih posameznikov levice, kot sta bila Ivan Cankar in Ivan Hribar je bilo premalo in je zato prevladal radikalni centralizem Ivana Tavčarja, ki je delal za čim prejšnje uničenje slovenskega naroda. Ta naj se zlije s Srbi v besedi, pisavi in navadah! Iz dejanj Ivana Tavčarja in pripovedovanja njegovega najboljšega kolega, bi ga danes označili kot psihično moteno osebo.13 Da se je našel tudi na drugi strani kak narodni odpadnik ni potrebno posebej poudarjati, a teh ni bilo več kot med levičarji narodno zavednih dejavnikov. Narodno zavedni Slovenci so popolnoma zaupali v narodno zavest levičarjev, toda kot se je izkazalo, je bila to najbolj tragična napaka z dolgoročno pogubnimi posledicami.

 

Neprimerna dejanja slovenske vlade in zavlačevanje vsakršne akcije za zavarovanje severne meje, v luči tega vedenja postanejo razumljivo jasna. Med drugim tudi, zakaj se je slovenska vlada delegaciji Korošcev, ki so obupno iskali pomoči v Lublani, za vekomaj priskutila in zakaj je Ivan Tavčar s smešnim izgovorom zavrnil zasedbo Koroške. več »»  Ob poplavi informacij ni mogoče verjeti, da vodilni slovenski politiki ne bi vedeli, da v začetku novembra 1918, ko je bila večina Slovenije že svobodna in ko bi morali in bi lahko začeli operativne priprave za zasedbo Koroške, Štajerske in Prekmurja, srbska vojska še niti celotne Srbije ni osvobodila. V takih razmerah verjeti in čakati na pomoč Srbov je bil navaden samomor. Ko je bil še čas za zasedbo Koroške brez prelivanja krvi, je slovenska vlada po zaslugi JDS in JSDS iskala izgovore za zavlačevanje odločnih korakov v smeri rešitve slovenske Koroške! Kot se je izkazalo v naslednjih mesecih, je bilo to povsem v skladu z interesi Srbov.

 

Večnacionalna država, kakršna je Kraljevina SHS bila, mora zagotoviti pogoje v katerih se vsi deli enotne države počutijo enakopravni in tako zadovoljni, da postanejo od znotraj motiviran branik celovitosti države, katere narodno zavedna vojska bo zavarovala zadnjo mejo vseh enakopravnih narodov. Kakšna pa je bila dejanska situacija?

 

Na Ženevski konferenci 9.11.1918 je prišlo med zastopniki Narodnega sveta, Jugoslovanskega odbora in srbske vlade do dogovora in podpisa o avtonomni obliki bodoče jugoslovanske države. Po tem sporazumu bi bila Jugoslavija konfederacija dveh delov. Avstrijski Jugoslovani bi imeli svojo vlado v Zagrebu, Srbi pa svojo vlado v Belgradu. Skupno bi bilo le zunanje in obrambno ministrstvo. Ostali notranje zadeve bi urejali ločeno. Ker si je Slovenija znotraj Narodnega sveta v Državi SHS izborila popolno avtonomijo, bi o vseh zadevah, razen o obrambnih in zunanjih vprašanjih, odločala popolnoma samostojno. Narodni svet je po dolgih pogajanjih izrazil svoje avtonomistično stališče in je 1.12.1918, še pred glasovanjem za združitev s Srbijo naslovilo na srbskega kralja besedilo: "V veljavi naj ostanejo pod kontrolo dosedanji avtonomni in upravni organi, ki naj bodo odgovorni avtonomnemu predstavništvu". Na ta telegram je regent odgovoril: "Želje in nazore, ki ste mi jih izvolili izraziti, popolnoma sprejemamo jaz in moja vlada".14 Takoj po združitvi, sta tako srbski kralj, kot tudi srbska vlada do obisti poteptala vse sporazume, dogovore in obljube!

 

Avtor pove: "Pravzaprav je čudno, kako malo so Slovenci in njihovi voditelji vedeli o Srbiji, njenih ciljih, politiki in političnih metodah".12 Le 5 dni po združitvi enakopravnih narodov v skupno Kraljevino SHS, so Srbi s krvavim oboroženim pučem napadli hrvaško vojsko v vseh strateških krajih in jo razorožili.1 Da bi se v "srečni" skupnosti s Srbi enako storilo tudi s slovensko vojsko ni nobenega dvoma, toda skoraj vsa slovenska vojska je bila udeležena v bojih na severni meji, zato so Srbi morali ubrati taktiko prevzema oblasti in postopnega uničevanja slovenske vojske. Kako trden je lahko zakon, ko že na poročno noč divjak posili svojo nevesto, jo zveže, izpije dušo in za vedno zapre v klet?

 

Iz različnih potez in dokumentov je razvidno, da so Srbi Slovenijo in Hrvaško obravnavali kot sovražno, kolonialno ozemlje! Bivšim A-O Jugoslovanom so Srbi predpisovali dvojne davke,15 oplenili pa so tudi 3/4 njihovega premoženja, potem ko so menjali avstrijske krone za jugoslovanske dinarje v razmerju 1 : 4.16,17 Potem ko so morali Srbi konec leta 1915 zapustiti svojo državo, so za vzdrževanje vojske, politikov in uradnikov najemali posojila od ZDA, Francije in Velike Britanije.18 Sprva so bili Srbi nameščeni na otoku Krfu, pozneje pa so se premaknili na Solunsko fronto, kjer so do septembra 1918 čakali na bližajoči se konec vojne. V tem času se je Srbija zadolžila za neverjetnih 1.019.727.828 francoskih frankov. Po koncu vojne pa so Srbi za vzpostavitev in zagon državnega aparata najeli še dodatnih 40.000.000 dolarjev in 150.000.000 frankov posojila.19 Odplačilo teh posojil so Srbi večinoma preko davčnih bremen, kot svojim kolonialnim ozemljem, naprtili bivšim A-O deželam, predvsem Slovencem in Hrvatom. Po letu 1945 je to izkoriščanje, čeprav zavito v drugačno preobleko ostalo! Iz razloženega je mnogo bolj jasno, zakaj so Srbi šele proti koncu vojne Slovence vedno bolj vključevali v svoj program velike Srbije.

 

Močna vojska je garancija močne države. Biti mora sita, dobro oblečena in oborožena, predvsem pa mora biti složna, od najnižjega vojaka, preko oficirjev do prvega generala, da deluje kot povezana, nepremagljiva celota. Sprva je tako tudi bilo, dokler ni konec decembra 1918 v Lublano prispel srbski general Krsta Smiljanić z manjšo vojsko. Končno srbska vojska, po 2 mesecih prošenj za zasedbo Koroške, je naivno sklepala SLS, medtem ko je JDS  natančno vedela, da je to le prvi korak k ukinitvi slovenske vojske.2 Predaja poveljevanja slovenske vojske še zdaleč ni bila samoumevna. SLS je oklevala, vendar je spričo težke narodne situacije in na prigovarjanje JDS le popustila.

 

Ko so Srbi prevzeli poveljevanje slovenske vojske, je to pomenilo, da so neposredno odločali o vsem, kar se vojske tiče, medtem ko SLS ni imela več nikakršnega vpliva na odločitve. Ko je SLS uvidela, kakšne so prave srbske nakane, je bilo že prepozno, slovenska vojska je bila v rokah okupatorja. V naslednjih mesecih srbske oblasti so se zvrstili: slaba prehrana vojakov; oficirji so imeli boljšo prehrano, zato je sledil razdor med vojaki in oficirji; odstavitev slovensko najzavednejših oficirjev v januarju in februarju 1919 in zamenjava z nemčurskimi oficirji9, ki so med vojaki povzročili ogromno gnusa in odpora ter posledično žalost in otopitev nadaljne zagnanosti za borbo; nižanje plače vojakom; slabe higienske razmere zaradi česar so izbruhnile bolezni in uši; ukinitev simbolov slovenske vojske in nadomestitev s srbskimi oznakami; tečaji srbščine; odvzem avtomobilov in boljšega orožja na jug, itd. itd. Srbi so postopoma popolno demoralizirli slovenske vojake, kar je bil glavni namen. S tako vojsko ne moreš zmagovati!

 

V novembru in decembru so Srbi slovenski vladi iz tedna v teden obljubljali pomoč, zato je vlada odlagala zasedbo Koroške, ker je upala na močnejšo skupno akcijo. Kaj

 

Ni pa se zavednemu delu slovenske vlade niti sanjalo, da so Slovenci le politična igrača v srbsko-italijanskih krempljih in da so Srbi igrali dvojno igro, kar je v politiki umazanih prevar sicer običajno,  eno s polno laži navzven za javnost in drugo umazano za hrbtom Slovencev. Srbi so lagali ne samo pri obljubah pomoči ("Prvi bataljon je že dospel v Zagreb.."12), pač pa tudi pri imenih enot ("..jugoslovanska legija iz Amerike.."12), ki jih bodo poslali v Slovenijo in njeni številčnosti ("..20.000 vojakov.."12). Raziskava pa pokaže, da tiste enote niso nikdar obstajale.

 

Iz vsega je razvidno, da so Srbi v najhujših trenutkih slovenskega narodnega obstoja, Slovence izigrali brez kančka vesti, morale in sramu. Brez vsakršne morale so Srbi načrtno lagali o pomoči, ki je nikdar niso nameravali poslati. Da pa Slovenci ne bi samostojno vojaško osvojili Koroške, ko je bil za to ugoden čas, so jih zadrževali z obljubami, dokler ni bilo za mirno zasedbo Koroške prepozno. Kar so Srbi storili Slovencem na Koroškem, to so dobili povrnjeno na Kosovu 90 let pozneje!

 

Za zasedbo celotne Koroške bi bilo potrebno le 1000 srbskih vojakov.3 Ni mišljeno, da bi ti vojaki zadostovali za oborožen spopad z Nemci. Ne, srbski vojaki so imeli status antantne vojske, katerih se poraženi Nemci (Avstrijci) niti dotakniti niso smeli, sicer bi kršili sklenjeno premirje, sledile pa bi ostre sankcije. Zato je smešen stalen izgovor Srbov, da svoje enote rabijo na bolgarsko-romunski meji in v Banatu. Tam so izvajali popolnoma imperialistično politiko in zasedli tudi ozemlja, ki niti mešana niso bila, pač pa popolnoma bolgarska, romunska in madžarska. Na Koroškem pa so Srbi popolnoma slovenske kraje, kraje enega od konstitutivnih narodov Kraljevine SHS, namerno prepustili Nemcem. V nadomestilo za 1000 Srbskih vojakov na Koroškem, bi na jug Slovenci z lahko, brez bojazni oslabitve svoje vojske poslali celo 3000 svojih vojakov, kajti antantni status vojakov tam ni bil tako pomemben. A tega Srbi niso hoteli.

 

Poveljnik antantnih sil Louis Franchet d'Espèrey, je 6.11.1918 slovenski in hrvaški vojski priznal zavezniško zastavo.10 To pa ni bilo povšeči Srbiji, zato je z diplomatskimi sredstvi iskala mednarodno pokritje za uničenje slovenske in hrvaške vojske. Pritiskala je na antantno poveljstvo, a hkrati za javnost obljubljala srbsko vojaško pomoč Sloveniji. Vrhovno antantno poveljstvo je res 25.12.1918 sporočilo vrhovnemu poveljstvu srbske vojske v Belgrad, da ne priznava jugoslovanske vojske v Zagrebu in Sloveniji in s tem negiralo svoje stališče izpred dveh mesecev. Brez dvoma je izjava v tesni povezavi z ukazom srbskega kralja z dne 22.12.1918 o ukinitvi slovenske vojske in ustanovitvi Dravske divizijske oblasti, pod neposredno srbsko komando.11 S tem je slovenski vojski, ki bi kot antantna sila imela lahko povsem drugačen status, zavezala roke in Slovencem naredila nepopravljivo škodo na severni in zahodni narodni meji.

 

Tako kot so se Srbi znebili hrvaške vojske, so za sledenje svojim načrtom, morali uničiti tudi slovensko vojsko. Toda slovenska vojska je bila v popolnoma drugačnem položaju kot hrvaška vojska. V polni bojni opremi je bila vpletena v boje na severni meji. Zaradi mednarodnega škandala Srbi niso mogli ponoviti hrvaškega scenarija uničenja vojske, zato so ubrali lažjo pot. Pot, ki so jo namesto Srbov opravili Nemci. Na eni strani so Srbi poskrbeli, da je bila slovenska vojska šibkejša, na drugi strani pa so Nemci točno vedeli, na kaj lahko računajo.

 

Kdor hoče neko ozemlje zasesti, pred bitko svojo vojsko moralno in številčno okrepi, tako na bojni liniji kot v zaledju, saj je to zagotovilo za dober izid bitke. In kaj so storili Srbi? Tri tedne pred veliko slovensko vojaško ofenzivo v aprilu 1919, so Srbi svojo vojsko, ki je bila nastavljena v Velikovcu in Mariboru, umaknili iz Slovenije in jo premestili v Slavonijo z izgovorom, da jo potrebujejo za boje proti Madžarom, čeprav tam ni bilo nikakršnih nemirov. Srbi so tako ponovno pokazali svoje prave namere s Slovenci.4 Milutin Vuga, oče slavnega slovenskega pisatelja Saše Vuga, do smrti  mogel pozabiti besed, ki jih je v pijanosti, v stanju, ko je resnica brez zavor,  izrekel od Srbov nastavljeni vrhovni poveljnik slovenske vojske general Krsta Smiljanić: »Jebe se meni čitava Koruška za jedno samo selo na Kosovu, gdje je lio krv car Lazar...«6 To je iskreno potrdil tudi sam Saša Vuga v novembru leta 2005. V isti sapi pa slovenska Wikipedia nima problema z navajanjem laži o uspešni akciji tega srbskega generala na Koroškem. Mnogi mislijo, da je to preteklost in da moramo zamere do Srbov pozabiti, toda Srbi s pomočjo slovenske levice žal dokazujejo, da uresničitev umazanih načrtov za njih ni preteklost, pač pa današnje delovanje.

 

1 Slovenska vojska 1918-1919, Janez J. Švajncer, Prešernova družba, Lublana 1990, str. 100
2 Slovenska vojska 1918-1919, Janez J. Švajncer, Prešernova družba, Lublana 1990, str. 119
3 Slovenska vojska 1918-1919, Janez J. Švajncer, Prešernova družba, Lublana 1990, str. 117
4 Slovenska vojska 1918-1919, Janez J. Švajncer, Prešernova družba, Lublana 1990, str. 127
5 Sejni zapisniki narodne vlade SHS, Peter Ribnikar,.., Arhiv RS, Lublana 1998, str. 14
6 Slovenska vojska 1918-1919, Janez J. Švajncer, Prešernova družba, Lublana 1990, str. 177
7 Kulturnopolitični koncepti jugoslovanskega... (pdf), Jurij Perovšek, Sodobnost 1990, str. 852
8 Arhiv Republike Slovenije, zaradi zaščite dokazov je točen fond tajnost
9 Slovenska vojska 1918-1919, Janez J. Švajncer, Prešernova družba, Lublana 1990, str. 55
10 Časopis Slovenec, Ljudska tiskarna, Lublana 6.11.1919, str. 1
11Slovenska vojska 1918-1919, Janez J. Švajncer, Prešernova družba, Lublana 1990, str. 104
12 Slovenska vojska 1918-1919, Janez J. Švajncer, Prešernova družba, Lublana 1990, str. 115
13 Moji spomini, 1. in 2. del, Ivan Hribar, Tiskarna Merkur, Lublana 1928
14 Boj za obstoj in svobodo Slovenije, Tajništvo SLS, Lublana 1924, str. 84, pdf
15 Boj za obstoj in svobodo Slovenije, Tajništvo SLS, Lublana 1924, str. 13, pdf
16 Slovensko gospodarstvo v poprevratnih letih 1919-1924, Jože Šorn, Cankarjeva založba, Lublana 1997, str. 127, pdf
17 Boj za obstoj in svobodo Slovenije, Tajništvo SLS, Lublana 1924, str. 68 in 74, pdf
18 Slovensko gospodarstvo v poprevratnih letih 1919-1924, Jože Šorn, Cankarjeva založba, Lublana 1997, str. 31, pdf
19 Slovensko gospodarstvo v poprevratnih letih 1919-1924, Jože Šorn, Cankarjeva založba, Lublana 1997, str. 164-168, pdf
  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Nova država

 

 

Slovenci smo se še brez določenih državnih meja na severu, zahodu in vzhodu ter brez priznanja drugih držav, vključili v Državo SHS (Država Slovencev, Hrvatov in Srbov), ki je bila ustanovljena 29.10.1918 s sedežem v Zagrebu. Država je zajemala ozemlja Slovanov na jugu Avstro-Ogrskega imperija (danes Slovenija, Hrvaška, Bosna, Hercegovina, Vojvodina). To je Slovencev brez Istre in Primorske (zahodni Slovani) ter Hrvatov (mešanica južnih in zahodnih Slovanov - Slovencev iz nekdanje Panonije), Srbov (južni Slovani) in Muslimanov (povečini muslimaniziranih Slovanov, Turkov, Arabcev in drugih muslimanov).

 

Zaradi negotovosti v morju mednarodnih interesov, katere povzročitelj so bili Srbi in zaradi izjemnih pritiskov Srbije, se je Država SHS povezala s Kraljevino Srbijo (danes Srbija, Kosovo, Črna gora, Makedonija), kar je bilo v močnem interesu Srbov, ki so želeli vse Srbe povezati v en državi, v Veliki Srbiji. Tako je 1.12.1918 nastala nova država s podobnim imenom, Kraljevina SHS (Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev) s sedežem v Belgradu. Ker so imeli Srbi v svojih temeljnih načrtih vse Srbe spraviti pod oblast ene države, so se Slovenci znašli v "Veliki Srbiji" bolj po lastni krivdi. Kljub konfliktni mednarodni situaciji na slovenskem severu in zahodu, so Srbi v Sloveniji vendarle našli svoje koristi. Po londonskem sporazumu so Italijanom obljubili dežele Gorica z Gradiščansko, Istro, Trst in velik del Dalmacije. Po izstopu Rusije in vstopu ZDA v vojno, je sporazum izgubil težo zavezniške obveze. ZDA ne samo, da Italiji niso priznavale ozemeljskih apetitov, pač pa so pritiskale tudi na Francijo in Veliko Britanijo za pravično razmejitev med narodi v Evropi, ki ne bo vir novih konfliktov. Ta stališča ZDA so se zrcalila v znanih 14. wilsonovih točkah.

 

Kljub temu, da leta 1918 antantne sile Italiji niso priznavale londonskega sporazuma, je Italija po koncu vojne okupirala vsa ozemlja, ki so ji bila obljubljena leta 1915. To je bilo skladno s predlogom generala Pietra Badoglia ob koncu vojne, naj Italija razširi okupacijo na Slovenijo.4 Je pa pozneje odstopila Dalmacijo in skoraj vse jadranske otoke Srbom, na severu pa si je obratno sorazmerno lastila več.

 

Zasedla je velik del zahodne Krajnske in Kanalsko dolino na Koroškem, ki sploh nista bili predmet londonskega sporazuma. V dokumentih je pri 4. točki sporazuma sicer ponekod najti opombo, ki se v bistvenem delu nanaša ravno na slovensko ozemlje, ko navaja kot razmejitveno črto ravno razvodje Save in jadranskih pritokov. Opomba se pokriva z italijansko zasedbo slovenskega ozemlja v letu 1918. Originalen sporazum podpisan 26.4.1915 ni na voljo. Dostopen je le dokument Londonskega sporazuma, ki je bil izdan šele leta 1920, kar pomeni, da je lahko prišlo do dopolnitve sporazuma naknadno, z italijanski posredovanjem po letu 1918. Italijani so namreč  s tem v zvezi izdali dokument, ki opravičuje vrnitev italijanskega ozemlja, ki so ga Slovenci nasilno okupirali pred 14 stoletji! Pri tem si prisvaja rimsko dediščino in se sklicuje tudi na pravice iz tega naslova.

 

Italija si je po letu 1918 začela lastiti tudi bohinjski trikotnik z železniško povezavo proti Dunaju, s čemer je trdovratno najedala ZDA, Franciji in Veliki Britaniji, vendar k sreči s svojo nadležnostjo ni uspela znervirati zaveznikov, da bi popustili njeni požrešnosti.5

 

 

londonski sporazum 1915, slovenci, italija, srbija, okupacija 1918, bohinski trikotnik, dalmacija; london treaty 1915, slovenes, italy, serbia, occupation 1918, bohin triangle, dalmatia, istra, gorica, carnia, carniola, bled, lublana

 
Srbom je v pogajanjih z Italijani pripadla celotna Dalmacija (brez Zadra),

medtem ko so Italijani dobili v zameno slovensko Primorsko in

velik del dežele Krajnske ter del Koroške.

 

 

V politiki stvari niso vedno tako jasne in načelne, da bi iz tega lahko sklepali o dobronamernosti politikov. Mnogokrat države, čeprav so med seboj že o vsem dogovorjene, zaradi zakrivanja dejstev pred domačo ali tujo javnostjo uprizarjajo delovanje, ki je lahko popolnoma nasprotno od podtalno že sklenjenega dogovora. Za balkanski karakter, kot ga na splošno imajo Srbi in Italijani, pa je teatralnost sploh del njihove folklore. Med takimi igralci ni nič nenavadnega, če za zakrivanje pravih namenov uprizarjajo spopade v katerih pade nekaj 10 žrtev in če se napetosti vlečejo nekaj let, dokler ni doseženo stanje, ki navidezno kaže, da so iztržili največ, kar se je v danih pogojih dalo iztržiti. Tako postanejo vsak pred očmi svoje javnosti zmagovalci.

 

Mit o tem da naj bi se podpolkovnik Stevan Švabić s svojo vojsko pri Vrhniki zoperstavil prodiranju Italijanov proti Lublani, je veliko-srbska politično propagandna potvorba. Švabić je bil eden od oficirjev, ki je bil z nekaj 100 drugih srbskih vojakov do začetka novembra 1918 v avstrijskem ujetništvu pri Solnogradu, nato pa so bili ti srbski vojaki pod neposrednim poveljstvom slovenske vojske oz. vlade.3 Iz analize je razvidno, da je 14.11.1918 po naročilu Narodne vlade res posredoval pri poveljniku italijanskih čet, toda ne z vojsko, pač s telefonom. V primeru italijanske okupacije Vrhnike, Švabić ni naredil niti enega kilometra iz Lublane proti Vrhniki

 

Najbolj presenetljivo je, da Italijanov pri Vrhniki 14.11. popoldne sploh še ni bilo, in da so Italijani en polk poslali proti Vrhniki šele proti večeru tega dne, šele po prvem Švabićevem posredovanju pri Castelliju, poveljniku italijanskih čet v Postojni. Dejstva govorijo za to, da Švabić Italijane ni pregnal iz Vrhnike, pač pa jih je na Vrhniko hote ali ne šele priklical. Kot kaže je informacija o Švabićevem nepričakovanem vmešavanju prišla na ušesa Srbom, s katerimi so Italijani pri razkosanju slovenske zemlje odlično sodelovali. Ker take poteze do zavezniških prijateljev niso bile skladne s dobrim sodelovanjem, so Srbi iz Belgrada Švabiću zagrozili, da je takoj zapustil Slovenijo in se zglasiti na zagovor v Belgrad.1 več »»

 

Toliko o srbski "pomoči" Slovencem v njihovih najtežjih trenutkih. Če drži rek, "da v nesreči spoznaš prijatelja", gotovo drži tudi obratno. Ko se je kralj Aleksander na poti na Bled mimoglede oglasil pri očetu Andreja Lenarčiča na Dolenjskem, mu je v osebnem pogovoru priznal, da imajo Srbi Slovence in Slovenijo za svoj vojni plen.2 To se dejansko popolnoma sklada s srbskim odnosom do Slovencev in slovenskega jezika, vključno z razprodajo Koroške za srbske interese, ki so bili daleč od slovenskih stremljenj. Zato je potrebno v tem kontekstu gledati tudi njihove nadalne poteze in pripravljenost popuščanja in trgovanja s Slovenci in slovenskim ozemljem v razmerju do Avstrije in Italije, pa tudi širše. Morda je zgolj slučaj, da so Srbi danes ostali brez svoje zgodovinske pokrajine Kosovo, potem ko so pred skoraj 90-imi leti iz sebičnih interesov na različne načine pomagali pri izgubi Koroške, slovenske zgodovinske pokrajine!

 

Pozor:

Nova Kraljevina SHS ustanovljena 1.12.1918, se je na raznih plebiscitnih letakih, v časopisu in tudi v uradnih dokumentih imenovala Jugoslavija, čeprav se je šele leta 1929 tudi uradno preimenovala v Jugoslavijo. Ko pa se je govorilo o narodih na teh ozemljih, se je že v Avstro-Ogrski in tudi v času Kraljevine SHS vedno govorilo o Jugoslovanih in jugoslovanskih narodih, v kolikor so bili poimenovani s širšim, skupnim imenom. Iz tega razloga so na teh straneh uporabljani termini Jugoslavija, jugoslovanski, ... čeprav je jasno, da je bil uradni naziv tedanje države Kraljevina SHS. V mirovni pogodbi pa je zapisana z imenom Država SHS.

 

 

1Slovenska vojska 1918-1919, Janez J. Švajncer, Prešernova družba, Lublana 1990, str. 112
2Osebna korespondenca in priče, nekaj o nastanku Jugoslavije
3Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 8. Zapisnik NV z dne 7.11.1918
4Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 306
5Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 335-6
  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Štajersko pred slovenskimi politiki rešili domoljubi

 

 

Slovenski politiki so poleg razdeljenosti med delo za svoj narod in proti svojemu narodu, s svojo ozko miselnostjo, nesposobni dojemanja prihodnosti in neuki državniškega delovanja, z napačnimi potezami mnogokrat zapirali vrata željam večinskega dela slovenske politike. Tako je npr. že kmalu po razglasitvi nove države prišlo do pogajanj med slovensko in avstrijsko stranjo v Gradcu. Tam so kratkovidni slovenski politiki storili težko napako, ki je imela za Slovenski narod dolgoročne posledice! Sprejeli so, da pripada železnica južno od Špilja slovenski, severno pa nemško-avstrijski vladi ter izjavili, da Slovenci niso zainteresirani za mesto Radgona, skupaj z radgonskim okrajem! Informacija je prišla celo v časopise. Tako je Grazer Tagblatt 12.11.1918 veselo oznanil nepričakovano skromna in samoomejitvena slovenska stališča, ki so Nemce hkrati vzradostila in po drugi strani osupnila.1 Danes meja poteka točno na tem mestu, prav tako so Slovenci izgubili Radgono, kar jim je strateško izjemno močno škodovalo.

 

Štajersko je konec novembra 1918 uspel zasesti general Maister s prostovoljci, dokler se je sodeloval predvsem z Narodnim svetom in ga ga nova slovenska Narodna vlada v Ljubljani še ni uspela ovirati.

 

Dne 25. novembra dopoldan,2 sta general Rudolf Maister in polkovnik Rudolf Passy podpisala pogodbo, po kateri bi slovenske čete zasedle ozemlje po črti: Št. Pavel, Grebin, Wageberg, Slovenski Šmihel, Krnski grad, Trg, Belak, Šmohor in proti jugu do državne meje. več »»

 
 

polkovnik Rudolf Passy, colonel


Polkovnik Rudolf Passy

 

general Rudolf Maister Vojanov


general
Rudolf Maister Vojanov

 

 

 

General Maister je 28. novembra ukazal, da se nemške čete umaknejo do Wildona (12 km S od Lipnice), zato deželni glavar Štajerske protestira pri NV. Ta pa poverjeniku za narodno obrambo, dr. Lovru Pogačniku naloži, da: "ukaže generalu Maistru, da ne sme dalje prodirati, in ga pouči, da nima pravice zahtevati demarkacijske črte.."3

 

29.11.1918 je general Maister sporočil Narodnemu svetu, da se je pogodil z generalom Leitbachom in polkovnikom Passyem, da Maistrove čete zasedejo slovenko Koroško in da pogodba stopi v veljavo 30. novembra. Istega dne je z Dunaja prišlo telefonsko obvestilo, da avstrijska častnika nista imela pooblastila za sklenitev take pogodbe.4 Nato NV sklene: "generala Maistra je podučiti.. da nima sklepati z Nemško Avstrijo sam nikakih političnih pogodb.."4

 

Takratna slovenska Narodna vlada začela polno delovati. Slovenski politiki so bili, tako kot je to večinoma še danes, navznoter zelo napihnjeni in pomembni, navzven pa, kjer se je lahko pokazala njihova resnična primerjalna vrednost, so bili izjemno slabo učeni, nesposobni, kratkovidni, bojazljivi in posledično seveda neuspešni. 

 

Verjeli obljubam antantnih sil, tudi Srbom, da bodo lahko zasedli toliko koroškega ozemlja, kolikor ga bodo hoteli.5 Namesto, da bi slovenska vlada pograbila za Slovence pravičen pogajalski dosežek, ki je bil na vrhunskem nivoju svetovnega državnika, je pogodbo razveljavila, generala Maistra grajala za njegov posredovanje v korist Slovencev ter omejila njegovo delovanje na štajerski odsek severne meje. Franjo Malgaj piše "Koroška s Celovcem vred bi bila že zdavnaj zasedena, če bi nam vlada ne bi vezala rok".6

 

 

Carinthia gained to Slovenes by Maister-Passy treaty 25.11.1918; Koroška pripadla Slovencem po sporazumu Maister-Passy 25.11.1918


Koroška, kot jo je general Maister priboril Slovencem
po mednarodnoveljavnem sporazumu Maister-Passy

 

 

Vse napore slovenske vlade za zavarovanje severne meje, vse človeške vložke, mednarodno dejavnost, energijo, denar in material ter nepotrebne slovenske žrtve v naslednjih dveh letih, bi slovenska vlada lahko preusmerila mnogo bolj koristno, če bi kot biser pograbila in ratificirala mednarodnoveljavno pogodbo, ki jo je dosegel izjemno pronicljiv in sposoben Maister!

 

Naivni slovenski politiki so pol leta od preprečitve zasedbe slovenske Koroške, od predstavnikov antantnih velesil na Pariški mirovni konferenci dobili servirano naslednjo izjavo, "Slovenska vlada je menda spala, ko je bilo treba zasesti Koroško.7 Kar imate zasedenega in če tam vlada red in mir ostane vaše"!8

 

Nesposobni, bojazlivi, hlapčevski politiki so se stalno mešali v rešitev Koroškega vprašanja ter tako povzročili vojaško in narodno tragedijo. Tam je danes preko 220.000 Slovencev in njihovih nemško govorečih potomcev. To pa pomeni 11% izgubljenega ozemlja in naroda?!

 

 

Slovenija štajerska in košroša po sporazumu Maister-Passy z dne 25.11.1918


Slovenija danes, če slovenska vlada ne bi preklicala, že
podpisanega  mednarodno veljavnega sporazuma Passy-Maister

 

 

 
1Slovensko gospodarstvo v poprevratnih letih 1919-1924, Jože Šorn, Cankarjeva založba, Lublana 1997, str. 99
2Koroški plebiscit 1920, Luka Sienčnik, Založba Obzorja, Maribor 1987, str. 96
3Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 25. Zapisnik NV z dne 28.11.1918
4Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 26. Zapisnik NV z dne 30.11.1918
5Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 421
6Vojaški boji, Lojze Ude, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 162
7Moji spomini, 2. del 1911 - 1928, Ivan Hribar, Tiskarna Merkur, Lublana 1928, str. 471
8Vojaški boji, Lojze Ude, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 175

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Italija dobronamerna soseda ali satan?

 

 

Glede povojne razdelitve med Jugoslovani Avstro-Ogrske in Italijani sta Ante Trumbić in Torre 7.3.1918 podpisala rimski pakt. Glede pritiskov Wilsona na Italijo, da se odpove Londonskemu sporazumu ter se tako jugoslovansko vprašanje pravično reši, je bil v Rimu  aprila 1918 organiziran kongres potlačenih narodov Avstro-Ogrske.1 Londonski sporazum je bil pokopan, a je Italija v sporazumu s Srbijo, ob kapitulaciji Avstro-Ogrske 3.11.1918 dosegla še več.

 

Avstro-Ogrska monarhija je bila navzven enotna država in kot poraženka vojne v celoti oz. v vseh njenih sestavnih delih kronovine odgovorna za vojno. Antanti pa je bilo zelo jasno, kdo v Avstro-Ogrski je bil agresor in kdo žrtev monarhistične tiranije, zato je novo nastajajoči državi Češkoslovaški, še pred koncem vojne priznala status Antanti pridružene članice. To pa je pomenilo, da ni zapadla sankcijam, ki so čakale Avstrijo in Madžarsko. Enako je Antanta bila pripravljena storiti za avstro-ogrske Jugoslovane, toda Srbija in Italija sta temu ostro nasprotovali.2,3,4 Tako se je jugoslovanski del Avstro-Ogrske tretiral kot del poražene države z vsemi posledicami, ki so sledile, vključno z zasedbo slovenske Primorske z Istro in delov Krajnske dežele.

 

Italija si je na mirovni konferenci v Parizu prizadevala, da dobi pod svojo oblast čim več ozemlja z železnicami in drugo infrastrukturo.5,7,8,10,11 Tako si je s stalnim nerganjem, grožnjami, blokadami in neumestnimi predlogi priborila celotno Kanalsko dolino.8 Italija je popolnoma zanemarila etnične razloge za razmejitev in upoštevala le svoje sebične gospodarske in politične razloge.12 Ob vsaki priložnosti si je namreč Italija hotela priboriti še Gorenjsko zahodno od Radovljice, torej Bohinj, Bled, Lesce, Jesenice in Kranjsko goro, ali vsaj za Avstrijo8,9,10,11,12, ker bi bila tako železnica od Trsta do Beljaka in Dunaja v njenih rokah.6 Ker je bilo Italiji do tega, da nova Kraljevina SHS (Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev) ne bi bila preveč močna, si je prizadevala, da dobi čim manj ozemlja. Tako je stala povsem na avstrijskem stališču, ko je zahtevala Koroško in spodnjo Štajersko za Avstrijo.

 

Italija je na vsakem sestanku sproti spodbijala že dosežene sklepe in poskušala z novimi in novimi predlogi izničiti pridobljene ugodnosti za Slovence ter vsiliti prednosti za Avstrijo ali postavljati nove in nove zahteve. Prav tako je Avstrija kjer je le lahko, spodbijala ugodnosti za Slovence. Italija niti ni tajila, da ima do Avstrijcev, ki so bili še pred manj kot enim letom smrtni sovražniki Italije, večje simpatije, kot do zavezniških Slovencev.6

 

Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, da rojak prost bo vsak, ne vrag le sosed bo mejak...

 

1Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 304
2Vojaški boji, Lojze Ude, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 135
3Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 311
4Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 314
5Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 335
6Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 338
7Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 340
8Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 343
9Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 344
10Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 352
11Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 353
12Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 395
  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Avstrijski pesek v oči Evrope

 

 

Avstrijci so v memorandumu za priključitev dravske doline na koroškem in štajerskem zagovarjali naravno mejo (Pohorje). Trdili so, da tu ni jasne narodnostne meje, da je prebivalstvo prežeto s štajerskim patriotizmom in da je Maribor z okolico Nemški. Med gospodarskimi razlogi navajajo, da je vse to ozemlje nujno potrebno za Avstrijo pri prehrani, v prometnem pogledu in za preskrbo z električno energijo. Glede Koroške poudarjajo njeno geografsko in gospodarsko enotnost in nedeljivost. Koroške Slovence omejuje ta spomenica le na ozek pas vzdolž Karavank in trdi zanje, da zahtevajo kot drugi Korošci združitev z Avstrijo. Pri tem so večino Slovencev na Koroškem in Štajerskem proglasili za Vende, ki da so napol Nemci in so razlikujejo od pravih Slovencev.1

 

Drugo plat pa odkrivajo dunajski arhivi iz tega časa. Na Dunaju so se dobro zavedali, da je koroška močno slovenska in da je narodnostno stanje bistveno drugačno, kot ga uradno prikazujejo. Menili so, da bi Slovenci, če pripade Koroška Sloveniji, absorbirali že v eni ali dveh generacijah, medtem kot so za južne Tirolce menili, da bodo v Italiji še stoletje ohranili svojo narodnost.2
 

1Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 336
2Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 349
  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Milesova komisija -
najusodnejši diplomatski poraz Slovencev

 

 

Američani so na lastno pest, brez vednosti mirovne konference v Parizu organizirali študijsko komisijo za Srednjo Evropo, katere namen je bil pridobiti stvarne podatke o stanju na terenu, željah prebivalstva ter o gospodarskih, varnostnih in  drugih dejavnikih slovenske Koroške. Komisija je imela sedež na Dunaju, delovala pa je od januarja do aprila 1919. Njen predsednik je bil Archibald Gary Coolidge, profesor evropske zgodovine na Harvardski univerzi. Ta isti človek je imel že od prej močne stike z Nemci. Leta 1893 je bil na Dunaju kot tajnik veleposlaništva ZDA, 1913 pa gostujoči profesor na Berlinski univerzi.1

 

Kako so lahko ZDA dopustile, da je bil na čelu komisije človek, ki je bil pod močnim nemškim vplivom, dlje časa tudi kot gostujoči profesor na berlinski univerzi. Coolidge nikakor ni mogel delovati neodvisno, kot bi bilo v takih primerih nujno! Da Coolidge ni bil nevtralno razpoložen dokazuje tudi njegova aktivnost za štajerski plebiscit do katerega bi res kmalu prišlo.5,11 Enako je ugotovil visoko narodnozavedni Ivan Hribar, ki je preko kolega Vlastimila Tusarja uspel februarja 1919 govoriti s Coolidgem. Ob predstavitvi dejstva, da je na Koroškem več kot 1/3 slovenskega prebivalstva, ga je Cooledge zavrnil z besedami: "Od desetero poslancev samo enega", nato Hrobar pravi: "Spoznal sem mahoma, da hoče profesor, ki mu je pripadla tako velevažna uloga glede naših rojakov na Koroškem, mojo ugotovitev o številu slovenskega koroškega prebivalstva, spretno po diplomatsko osporavati z vzporedbo njegovega zastopstva v državnem zboru".13 Kajti zastopstvo koroških Slovencev v državnem zboru je bilo skrajno krivično.

 

 

Vrba, vrbsko jezero, koroška

 

 

Fregatni kapitan Peter Pirkham, predstavnik koroških Nemcev, je zainteresiral ameriška oficirja podpolkovnik Shermana Milesa in poročnik Leroy Kinga za koroško vprašanje, nakar sta bila 17.1.1919 delegirana na pogajanja v Gradec. Operativna predstavnika Miles in King pa sta študijsko komisijo pod nemškim terenskim vodičem, pojasnjevalcem zgodovine in razmer na Koroškem, Peter Pirkhamom, sprevrgla v svoje pravo nasprotje. Pirkham je pozneje v spominih sam rekel: "Američane sem poučeval nevsiljivo z opombami o geografiji, zgodovini in kulturi dežele tako, da so bile s tem zavrnjene vse nasprotne trditve in slučajne opombe".2  V to "nevsiljivo poučevanje" je všteto nemško propagandno gradivo, razlage o "vindišarski teoriji", različni Nemcem ugodni zemljevidi, literatura, razlaga o kakovosti različnih "vrst Slovencev"4 (trdili so, da so Vendi napol Nemci10, različni od Krajncev, katerim so celo sovražni11), razlaga napisov v mestih, na pokopališčih, v matičnih knjigah itd., ki so bili povsem nemški.

 

Ironija je, da je Pirkham je kot nemški predstavnik na prošnjo Smodeja prevajal tudi za naivne in dobromisleče slovenske predstavnike, ker niso znali angleškega jezika!1 Ni potrebno biti ne psiholog ne jasnovidec, da spričo vseobsežnega organiziranega nemškega stroja potvorb ugotovimo, da je Peter Pirkham za koristi nemške Avstrije, stvari, ki niso bile v njenem interesu zamolčal ali celo deloma prevajal napačno. Nemcem je bil pomemben predvsem cilj, Slovenci in slovenstvo pa temu cilju močno napoto, zato so bili pripravljeni priti Slovencem uporabiti vsakršna, tudi najbolj podla in najnizkotnejša sredstva. Iz povedanega je za slovensko stvar predvsem pomemben odsev zaupljivosti, neizkušenosti, naivnosti ter duhovne zrelosti slovenskih odločujočih mož, ki so preko zaupanja, usodo Koroške polagali v naročje največjemu sovragu!

 

In tudi ni majhnega pomena, da so člani komisije ves čas dela bivali ali v Celovcu, Gradcu ali na Dunaju, kjer so bili v "prostem času" podvrženi nemšemu prišepetavanju. Sam v spominih pravi: "Porabil sem priložnost, da sem dosegel predvsem oseben stik z ameriškima častnikoma, tako da sem najprej začel povsem splošne razgovore o takšnih predmetih, za katere sem bil zaradi poznanja ameriške mentalitete gotov, da bom zbudil njuno notranje človeško sočutje".1 Komisija se je pri obisku terena mudila tako na ozemlju pod zasedbo avstrijskih čet, kot na ozemlju pod zasedbo slovenskih čet. Čeprav je bilo na ozemlju slovenske zasedbe Slovencev cca 70 %, na drudi strani pa 30 %, se je Milesova komisija na avstrijski strani zadrževala 7 dni, na ozemlju zasedenem po slovenskih četah pa le 2 dni.12

 

Študijska komisija je nezakonito določila celo demarkacijsko črto po Karavankah ter spisala poročilo, ki je bilo povsem pisano na kožo Nemcem in v ničemer ni zagovarjalo stališča Slovencev. Rečeno je bilo, da bo demarkacijska črta le provizorična za čas mirovne konference in ne bo imela vpliva na končno določitev državne meje!3 Demarkacijska črta, ki bi morala Koroško po dogovoru deliti, je potekala po južni deželni meji4 in ne po Dravi, kot so mislili slovenski predstavniki vse do 29. maja 1919, ko so na mirovni konferenci v Parizu izvedeli za prevaro!7 Takrat je bilo že prepozno! Coolidge je 12.2.1919 v poročilu ameriški delegaciji v Parizu, vehementno zagovarjal mejo na Karavankah in s tem podprl ugotovitve "neodvisne in nepristranske" komisije. Popolnoma omrežen od Nemcev predlagal komisiji, naj izdela kar predlog dokončne meje na Koroškem in tudi Štajerskem.5 Po Coolidgeovem mišljenju bi meja na Štajerskem tekla po Halozah, tako da bi Avstrija mejila neposredno na Hrvaško. Po mnenju avstrijske zgodovinarke Claudie Cromer je Archibald Gary Coolidge: "vedno znova poskušal... rešiti ozemlje za stare sovražnike zaveznikov, Avstrijce, Madžare in Bolgare".10

 

Po ostrem slovenskem protestu zaradi prekoračenja pravic in nenormalnih predlogov komisije je tajnik ameriške delegacije general Tasker Bliss izjavil, da bi zaradi takih incidentov najraje takoj odpoklical vse ameriške misije, ki so na terenu. V ameriški delegaciji so soglasno sklenili, da mnenja komisije ne bodo objavili, ker bi sicer v največji meri kompromitirali ameriško vlado in mirovno delegacijo.6 Kljub temu je bilo poročilo Milesove komisije temeljna podlaga ameriškim in celo britanskim stališčem pri vseh razpravah o Koroški. Celo sam Wilson se je na to poročilo ob razpravah v svetu četverice naravnost skliceval.6,8,9 S tem se je stališče ene od odločujočih velesil spremenilo pod vplivom nemške propagande v bistveno škodo za Slovence! Tako je le še Francija podpirala slovenske zahteve.

 

1Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 317
2Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 320
3Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 318
4Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 321
5Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 323
6Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 324
7Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 344
8Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 346
9Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 353
10Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 358
11Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 359
12O prvinah in značaju, Janko Pleterski, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 219
13Moji spomini I. del, Ivan Hribar, Slovenska matica, Lublana 1983, str. 508
  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Slovencem vsiljen plebiscit na Koroškem

 

 

Mirovna konferenca v Parizu pri pravni likvidaciji I. svetovne vojne, z dobrohotno asistenco Italije, ni hotela dodeliti slovenskega dela Koroške Sloveniji v okviru Jugoslavije (Kraljevine SHS), ampak je sprejela predlog v korist poražene sovražne nemške Avstrije, naj na spornem ozemlju pride do plebiscita.1,2 Premnogo zaslug za to je imela Italija, ki je delovala kot soglasen partner Avstrije. Italiji je uspelo, da so Ziljsko dolino in še več drugih nedvomno močno zavednih slovenskih krajev, na pariški mirovni konferenci izločili iz plebiscitnega območja. Avstrija je sicer zahtevala, naj se nove meje z Italijo, Jugoslavijo in Češkoslovaško določijo s plebisciti, a so zavezniki na mirovni konferenci na stalno vztrajanje Italije, edino za mejo s Slovenci odredili ugotavljanje narodne pripadnosti s pomočjo plebiscita.

 

3.6.1919 sta Wutte in Schumy naslovila na Koroško deželno vlado sporočilo, da: "..mora storiti sedaj Italija vse, da ostane pri plebiscitu in da ozemlje Celovške kotline ne bo preozko omejeno (op.a: na nemško stran čim širše zastavi) ... ter naj se v tem smislu vpliva na Segreja in preko italijanskega komisarja na Sonnina in Orlanda".3 To nedvomno dokazuje med Avstrijci in Italijani tesno zvezo proti Slovencem.

 

 

1Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 333
2Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 345
3Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 356
  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Zahtevan tudi plebiscit na Štajerskem

 

 

S stalnimi italijanskimi težnjami o izvedbi plebiscita tudi na Štajerskem, je prišlo do odločitve, da se plebiscitu na štajerskem ugodi v mejah do Haloz. Tak predlog pa je Avstrija zavrnila in odstopila od zahteve za izvedbo plebiscita na štajerskem, v zameno pa zahtevala Apaško polje in Radgonski kot, ki ga je tudi dobila, čeprav je proti načelom celovitosti globoko zarezal v slovensko ozemlje in s tem umetno povzročil močno narodno, gospodarsko in prometno delitev tega dela Slovenije.1,2

 

Modley je v avgustu 1919, s podporo Coolidgea, na zahtevo Avstrije predlagal izvedbo plebiscita na Mariborskem področju. Predlog so podprle amariška, britanska, italijanska in japonska delegacija in predlog posredovale vrhovnemu svetu, ki je o predlogu odločal 25.8.1919.2 Na pobudo francoskega predstavnika André Tardieu-a, so plebiscitno območje razširili do Haloz. Ta predlog je na vsak način hotela spodnesti Italija, a ji to ni uspelo, zato je Avstrija sama odstopila od takega predloga. Je pa Italija z raznimi predlogi toliko časa najedala ostale delegacije, da so ji na seji 29.8.1919 popustile glede Radgonskega trikota z mestom Radgono.3 Medtem ko je Avstrija na Koroškem zagovarjala gospodarsko in prometno celovitost dežele pred narodnostnim vprašanjem, je v Radgoni popolnoma poteptala lastna stališča. Z izgubo Radgone je Slovenija izgubila ozemeljsko zaokroženo povezavo v Goričko in ravninski del Prekmurja, pa tudi glavno prometno povezavo v Prekmurje.

 

1Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 323
2Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 359
3Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 362
  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Debilnost italijanske politike

 

 

General Pietro Badoglio je 3.12.1918 predlagal italijanskemu zunanjemu ministru Sidneyu Soninni, da okupacijo Slovenije iz Primorske razširi na celotno Slovenijo. Ne glede na to pa široko podtalno propagando ščuvanja enega naroda proti drugemu. Srbe proti Hrvatom, v Bosni razpihovanja nestrpnosti med tremi verami, v Sloveniji s spodbujanjem ščuvanja levice proti desnici in obratno. Sonnino je po posvetovanju s predsednikom vlade Vittoriom Orlandom in načelnikom generalštaba Armandom Diazom ta načrt odobril 9.12.1918.1 Ko je bilo razvidno iz dogodkov, ki so sledili, je Italija ta načrt s pomočjo Avstrije, proti Slovencem tudi v polni meri izvrševala.

 

Označba polkovnika Shermana Milesa v pismu 20.3.1919, Archibaldu Coolidgeu, vodji ameriške študijske komisije za Srednjo Evropo, da je: "italijanska odločnost nasprotovati Jugoslovanom najbolj čuden primer neumnosti, če samo pomislimo na priložnost, da bi se mogla Italija vsidrati na Balkanu izraža vtis, da je Italija izvrševala načrt, ki se je odražal tudi v tem, da je nasprotovala uresničenju slovenskih teženj v razmerju do Avstrije in še  posebej na Koroškem".1 Dalje piše: "Zoper tako intenzivno nasprotovanje ene izmed velesil bi se mogli jugoslovanski narodi uspešno braniti le, če bi katera izmed velesil na podobno odločen način postavila njihove težnje v svoj načrt povojne ureditve Evrope"!1

 

1Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 306
  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Italija gre naprej

 

 

Območje kjer se bo na plebiscitu izrekalo o narodni pripadnosti je bilo določeno. Italiji je uspelo, da so pri določitvi obsega plebiscitnega ozemlja izvzeli Kanalsko in Ziljsko dolino ter celotno Kanalsko dolino kjer italijanskega življa sploh ni bilo, priključili Italiji. V ofenzivi od 28.5. do 6.6. 1919 so Slovenci pod političnim ovojem vojske zasedli celotno celovško kotlino. Mnogo prepozno! Ob tem dejstvu in ob pomoči Francije se je le v toliko upoštevalo slovenske zahteve, da se je plebiscitno ozemlje razdelilo na dve coni, A in B.1 Cona A je zajemala večino plebiscitnega ozemlja, cona B pa Celovec z okolico proti severu in zahodu. Mirovna pogodba ne govori o coni A in B, pač pa o prvi in drugi coni oz. ju označuje z oznako I cona in II cona.9

 

Dne 21.6.1919 vrhovni svet Pariške mirovne konference določi, naj Cono A okupira Jugoslavija, Cono B pa Avstrija; le italijanska delegacija zahteva umik vseh vojaških enot. Večina predlaga roka za izvedbo plebiscita 3 mesece; le italijanska delegacija zahteva 6 ali 18 mesecev. Večina predlaga glasovalno pravico tistim, ki so prebivali v plebiscitnem območju pred 1.1.1905; le italijanska delegacija zahteva 1.1.19142 in ga opravičuje z začetkom vojne. Posledica tega sklepa je bila, da je do 31.7.1919 slovenska vojska zapustila Celovec in se umaknila v cono A.  Zaradi ponovnega popuščanja Italiji za kar 77 %, je bil na koncu sprejet sklep, da lahko glasujejo tisti, ki so imeli pred 1.1.1912 stalno prebivališče v coni glasovanja. Baker priznava, da je taka odločitev pristranska in krivična2, saj je pri drugih plebiscitih veljala meja 1900, 1904 ali 1905.

 

Končni dogovor vrhovnega sveta o pogojih plebiscita je :

  1. Cono A okupirajo jugoslovanske, cono B pa avstrijske čete.4

  2. Vojska v obeh plebiscitnih conah izvršuje svoje naloge pod nadzorstvom Plebiscitne komisije in v številu, ki se komisiji za vzdrževanje reda in miru zdi potrebno. Vojsko naj se čim prej nadomesti s policijskimi silami, dopolnjenimi (novačenimi) na mestu služenja.5

  3. Plebiscit v coni A bo izveden najpozneje v 3 mesecih potem, ko mirovna pogodba z Avstrijo stopi v veljavo11 in na dan, ki ga bo določila Plebiscitna komisija. Če bo plebiscit v coni A odločen za Jugoslavijo, se 3 tedne po razglasitvi rezultatov Cone A, izvrši še plebiscit v coni B.6

  4. Medzavezniška plebiscitna komisija bo sestavljena iz: 4-ih članov, ki jih bodo imenovale ZDA, Francija, Velika Britanija in Italija, 1-ega bo imenovala Avstrija in 1-ega Država SHS.7 Pri razpravah o vprašanjih, ki se tičejo cone A se jim pridruži predstavnik Države SHS in pri razpravah o vprašanjih, ki se tičejo le cone B predstavnik Avstrije.10 O tem delu mirovna pogodba jasno pravi: "..the Austrian member only taking part in the deliberations of the Commission in regard to the second zone, and the Serb-Croat-Slovene member only taking part therein with regard to the first zone."7 Sodelovanje predstavnika Avstrije in njegov popolnoma enakovreden status pri razpravah, ki so se tikale Cone A, je torej prejudiciranje določil mirovne pogodbe. To je razvidno tudi iz tega, kar pravi pogodba o sprejemu odločitev z večino: "The decisions of the Commission will be taken by a majority."7, kar je jasno mogoče le, če glasuje 5 članov.

  5. Za glasovalno pravico v posamezni plebiscitni coni je bilo potrebno izpolniti pogoje:8

a)  starost 20 let ali več na dan 1.1.1919

b)  imeti 1.1.1919 na plebiscitnem ozemlju stalno bivališče

c)  biti rojen v tem predelu ali imeti že pred 1.1.1912 stalno prebivališče

 

 

koroška, plebiscit, cona A, slovenska uprava

 

 
1Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 350
2Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 355
3Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 428
4Senžermenska mirovna pogodba, St. Germain-en-Laye 10.9.1919, 3. in 4. odst. 50. člen
5Senžermenska mirovna pogodba, St. Germain-en-Laye 10.9.1919, 5. odst. 50. člen
6Senžermenska mirovna pogodba, St. Germain-en-Laye 10.9.1919, 7. in 8. odst. 50. člen
7Senžermenska mirovna pogodba, St. Germain-en-Laye 10.9.1919, 2. odst. 50. člen
8Senžermenska mirovna pogodba, St. Germain-en-Laye 10.9.1919, 1. odst. 50. člen
9Senžermenska mirovna pogodba, St. Germain-en-Laye 10.9.1919, 10. odst. 50. člen
10Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 405
11Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 396

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Pogoji za pravičen plebiscit

 

 

Izvedbo plebiscita je potrebno prestavit na čas, ko se bodo razmere na plebiscitnem ozemlju čimbolj uredile in ko se bodo glasovalni upravičenci čim bolj otresli strahu, ki jim ga je povzročil gospodujoči narod z upravnim sistemom2, čigar namen je bil čim hitreje ponemčiti slovensko prebivalstvo. Slovencem bi bilo treba omogočiti, da svobodno razvijejo svoje narodno življenje, zlasti pa upravo, sodstvo in šole. V razmerah na Koroškem bi moral biti minimalni čas za normalizacijo razmer 10 let, za stabilizacijo pa še več. Pri plebiscitu v Posarju je bilo določeno, da se plebiscit izvede po 15 letih.

 

Italija je s svojimi vojaki 22. italijanskega korpusa, na željo Avstrijcev že v (13.) juniju 1919 okupirala Celovško kotlino severno od Celovca. Prvi italijanski vojaki pa so se gibali po Koroški že 2.5.1919. To je pomenilo vsekakor velik pritisk sovražne vojske na Slovence, ki se je nahajala takoj za plebiscitno mejo.1 Pod pritiskom sovražne vojske, v tem primeru italijanske, pa prebivalci ne morejo svobodno izraziti svoje odločitve, zato je izvedba plebiscita pod takimi pogoji nedemokratična in nelegitimna. Italija je bila z vso močjo zainteresirana za rešitev koroškega vprašanja v prid Avstrije. Prvič zaradi tega, da bi imela ozemeljsko in gospodarsko čim slabotnejšo sosedo na vzhodu in drugič, ker si je brezkompromisno prizadevala za pridobitev vseh ozemelj zase ali za Avstrijo, po katerih vodijo komunikacijske poti, predvsem železnice.3 To je bil tudi osnovni razlog, da so Kanalsko in Ziljsko dolino izvzeli iz končnih razmejitvenih razprav. Že iz teh razlogov Italija in ker je bila neposredna soseda obeh držav v sporu, sploh ne bi smela sodelovati pri kakršnemkoli odločanju o tem vprašanju, kaj šele, da bi imela svojega člana v plebiscitni komisiji! To je edinstven primer v primerjavi z drugimi plebiscitnimi komisijami po 1. svet. vojni, kjer nikoli niso komisije sestavljali predstavniki držav, ki bi bile kot sosede neposredno zainteresirane vplivati na odločitve v svoj prid.4

 

Na temelju 49. in 50. člena senžermenske mirovne pogodbe z dne 10.9.1919 je bil na Koroškem za 10.10.1920 razpisan plebiscit v coni A.

 

1Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 355
2Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 391
3Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 393
4Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 393
  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Italija s posmehom zavračala kar je trdovratno zahtevala za Slovence

 

 

Ko so Avstrijci zahtevali izvedbo plebiscita na južnem Tirolskem je C. A. Borgese zavračal avstrijsko zahtevo z besedami: "Kako morejo Nemci govoriti o samoodločbi, ki so ljudstvo tako otopeli in zbegali? Naj samo dopustijo, da bodo združeni z Italijo le toliko let, kolikor stoletij so bili sužnji Nemcev! Tedaj bomo šele čuli njihovo voljo"!1

 

1Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 431 po Corriere della sera, članek Il confine d'arroccamento, Milano 14.10.1920, št. 247
  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Vse italijanske odločitve nelegitimne

 

 

Ena izmed zahtev sodobnega meddržavnega plebiscita je, da je potrebno zagotoviti nepristranskost plebiscitne komisije in izločiti kakršenkoli vpliv predstavnikov držav, ki imajo neposreden interes na spornem ozemlju ali pa celo mejijo na državi v sporu.1 To, da je Italija soodločala o ozemeljskih sporih med Slovenci in Avstrijci nima nikakršne mednarodne legitimnosti in je skrajno nehigiensko mednarodno dejanje, ki nikdar ne bo zastaralo.

 

Italijanski predstavniki so bili tudi predstavniki občinskih odborov za registriranje glasovalnih upravičencev in člani organov na višji stopnji, kjer so reševali prošnje za naknadni vpis v imenike glasovalnih upravičencev.2,3

 

1Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 392
2Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 411
3Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 414
  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Italijansko mešetarjenje se nadaljuje

 

 

Potem, ko mirovna konferenca v Parizu slovenskega dela Koroške ni dodelila Jugoslaviji, pač pa je odločila naj se izvede plebiscit, so italijanski delegati pri sestavljanju predpisov, po katerih naj bi plebiscit organizirali, zagovarjali stališče, ki je bilo v prid Avstriji in sicer tako na mirovni konferenci v Parizu, kakor tudi pozneje na Veleposlaniški konferenci v Parizu in v Plebiscitni komisiji.1,2

 

Pri plebiscitih na podlagi senžermenske mirovne pogodbe, ki so se izvajali po Evropi je bil (razen Schleswiga) odločilen izid glasovanja po občinah, mejno črto pa so določili naknadno, glede na rezultate po občinah. Pri Koroškem plebiscitu je bilo določeno, da o pripadnosti plebiscitne cone odloči večina glasovalcev celotne plebiscitne cone.3

 

1Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 392
2Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 393
3Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 402
  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Plebiscitna komisija pod vplivom Nemcev in patronatstvom Italijanov

 

 

Senžermenska mirovna pogodba je stopila v veljavo 16.6.1920. Tega dne so začeli učinkovati na mirovni konferenci določeni sklepi in termini. Nekaj dne pozneje so v Celovec prispeli člani Plebiscitne komisije.8 Plebiscitna komisija pa je dejansko začela delovati šele po 17.7.1920.9

 

Kongres ZDA senžermensko mirovno pogodbo ni ratificiral, zato ZDA niso več sodelovale s svojimi predstavniki v mirovnih organih, ki so se tikale bivše Avstrijske monarhije.1 Koroško plebiscitno komisijo so tako sestavljali namesto 4 članov le 3 in sicer, za Italijo princ Livio Borghese (javno na strani Avstrije)7, za Veliko Britanijo predsednik komisije Sidney Capel Peck (se je tudi zelo nagibal k Nemcem)7 ter Charles de Chambrun predstavnik Francije. Ker ZDA ni delegirala svojega člana, je Italija, ki je bila popolnoma na strani Avstrije2,3, imela v komisiji 25 % večji vpliv (Fr+Vb+It+Shs-Zda).7

 

Vrhovni svet (Supreme Council, tudi Council of Ten) mirovne konference v Parizu, je z odločbo z dne 8.6.1929, brez kakršnihkoli pooblastil ali pristojnosti ter v nasprotju s senžermensko mirovno pogodbo in mednarodno prakso nelegalno odločil, da jugoslovanski član sodeluje v Plebiscitni komisiji le s posvetovalnim glasom  in ne kot je določeno v že ratificirani mirovni pogodbi, s polnim in enakovrednim glasom, kot ostali štirje člani.1,4 Poleg tega pa je vrhovni svet zasadil Slovencem še dodatni nož v hrbet, ko je določil, da ima avstrijski član pri odločitvah v Coni A povsem enake pravice kot jugoslovanski član, kar je v izrecnem nasprotju z že ratificirano in s tem mednarodno pravno veljavno mirovno pogodbo.1,4

 

 

plebiscitna komisija: Conte Charles de Chambrun, Colonel S. Capel Peck, Prinz Livio Borghese, Jovan M. Jovanović, Albert Peter-Pirkham, 1920


Medzavezniška plebiscitna komisija v Celovcu leta 1920

 

Člani Medzavezniške (inter allied) plebiscitne komisije:
    z glasovalno pravico:

        2. Conte Charles de Chambrun, 3. Colonel S. Capel Peck, 4. Prinz Livio Borghese

    s posvetovalno pravico:

        1. Jovan M. Jovanović, 5. Albert Peter-Pirkham

 

Tehnično osebje:

6. Franc Skaberne, 7. H. Stare, člana delegacije Kraljevine SHS

8. Michael Hoden, sekretar francoske delegacije

9. Roland Bryce, generalni sekretar Plebiscitne komisije

10. T. Ninian Mac Donald, sekretar delegacije Velike Britanije

11. Allesandro Falleti di Villatelletto, sekretar italijanske delegacije

12. Viktor Kommetter, svetnik koroške deželne vlade

 

 

Čeprav mirovna pogodba naravnost krasno in jasno določa vlogo avstrijskega člana: "Austrian member only taking part in the deliberations of the Commission in regard to the second zone."4, torej da avstrijski član sodeluje le pri posvetovanjih Plebiscitne komisije, ki se tičejo Cone B, je Vrhovni svet mirovne konference v popolno slovensko škodo izničil ratificirano mirovno pogodbo, katere sprememba bi se lahko izvršila le s pristankom vseh prizadetih držav ter jo je praktično razdrl. S tem je bil zagotovljen 66 % (It+Vb : Fr) nepremostljiv vpliv avstrijskih interesov v Plebiscitni komisiji. Iz delovanja angleškega člana Pecka je razvidno, da je bil tudi ta skoraj vedno na strani Avstrijcev7 in zato ni čudno, da je Plebiscitna komisija veliko večino avstrijskih teženj dejansko tudi materializirala. Poleg tega je imela Plebiscitna komisija sedež v Celovcu, torej na ozemlju pod celodnevnim vplivom Nemcev in nemške propagande!

 

Plebiscitna komisija je v coni A ustanovila 4 okrajne svete (District Councils): Rožek, Borovlje, Pliberk in Velikovec. V okrajnih svetih so odločali samo britanski, francoski in italijanski oficirji5, slovenski in avstrijski predstavnik, pa sta lahko le sodelovala pri razpravah, torej v enaki sestavi kot v  Plebiscitni komisiji. Okrajni sveti so odločali o sestavi Občinskih glasovalnih svetov, vpisih v volilne imenike, odločati v sporih kot zadnja inštanca.5 Občinski sveti so bili podrejeni Okrajnim svetom, preko katerih je tudi tekla vsa komunikacija med Občinskimi sveti in prebivalci ter Plebiscitno komisijo. Občinski sveti so imeli nalogo sestaviti in nadzirati glasovalne imenike ter samo glasovanje na dan plebiscita.6

 

1Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 404-5
2Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 392
3Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 393
4Senžermenska mirovna pogodba, St. Germain-en-Laye 10.9.1919, 2. odst. 50. člen
5Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 411
6Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 409
7Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 429
8Koroški plebiscit 1920, Luka Sienčnik, Založba Obzorja, Maribor 1987, str. 338
9Koroški plebiscit 1920, Luka Sienčnik, Založba Obzorja, Maribor 1987, str. 340
  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Plebiscitna komisija negirala
mednarodno veljavno mirovno pogodbo

 

 

Vrhovni svet mirovne konference v Parizu, je spremenil pravila dogovorjena na pariški mirovni konferenci in pozneje ratificirana s strani prizadetih držav. Tako je 8.6.1920 izdal odredbo,  po kateri so določili, da bo Plebiscitno komisijo sestavljalo pet članov, ki jih bodo imenovale Velika Britanija, Francija, Italija, Avstrija in Jugoslavija. V pogodbi ni bilo nikjer določeno, da že ratificirana pravila pogodbe lahko kdorkoli spreminja, niti ni bil to običaj v mednarodnem pravu.1

 

ZDA pa svojega člana ni delegirala, ker senat ni ratificiral senžermenske mirovne pogodbe. S tem je glede sestave Plebiscitne komisije nastala situacija, ki jo mirovna pogodba ni predidevala.1 S sklepom, da pri razpravah, ki se tičejo cone A sodeluje tudi avstrijski predstavnik, čeprav mu je bilo po sanžermenski  mirovni pogodbi izrecno dovoljeno sodelovati le pri razpravah, ki se tičejo cone B, je Plebiscitna komisija negirala mednarodno veljavno sanžermerijsko mirovno pogodbo.

 

Plebiscitna komisija je določila, naj okrajni sveti sestavijo občinske glasovalne svete iz 6 članov od katerih 3 predstavljajo slovenske, 3 pa avstrijske koristi.2 S to nelegitimno odredbo je Plebiscitna komisija ponovno zavrgla že ratificirana pravila in podelila avstrijskim Nemcem enake pravice v coni A, v kateri je bila uprava z mirovno pogodbo zaupana le slovenskim oblastem. Tako so Nemci, ki sploh ne bi smeli sodelovati pri dejavnostih v Coni A, ali pa bi moralo razmerje odražati vsaj dejanski jezikovni delež (ne iz uradnega popisa), ta pa je bil 9 : 1 v korist Slovencev.

 

1Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 404
2Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 409
  
     

nazaj

    
    
     
     
  

1. korak k poneverbi plebiscita  - 
preprečen nadzor meje

 

 

Po sanžermenski mirovni pogodbi je bila uprava v coni A zaupana Slovencem, v coni B pa Avstrijcem, v polni meri brez omejitev. Plebiscitna komisija in drugi njeni organi so lahko le nadzirali delo uprave in o morebitnih nepravilnostih poročali višjim organom. Tokrat je Plebiscitna komisija posredovala predlog o umiku vojaških straž na Veleposlaniško konferenco. Le ta je 8.6.1920 posredovala zahtevo naj se jugoslovanske vojaške straže odstranijo iz mejne  črte plebiscitnega ozemlja.1 Po diplomatskem sporu S tem je prekoračila kompetence in urejala stvari, ki so bile že zapisane v sanžermenski  mirovni pogodbi! Tako je slovenska uprava ob meji cone A  ostala brez podpore v izvršilni veji oblasti in s tem brez možnosti nadziranja meje ter ukrepanja v primeru nepravilnosti ali neredov.4

 

Če je imela Plebiscitna komisija po 5. odst. 50 člena mirovne pogodbe, možnost zmanjšati vojaštvo na število, ki je potrebno za vzdrževanje reda, nikakor pa ne z mejne črte. Toda Plebiscitna komisija je zahtevala še več, umik jugoslovanske uprave t.j. jugoslovanskega orožništva in finančne straže z mejne črte.1 Vsakdo ve, da nenadzorovana meja pomeni predpogoj za uspešno tihotapljenje in za vpade sovražnih enot. Je Plebiscitna komisija ukrep sprejela za boljše vzdrževanje reda in miru? Le naivnež bi tako sklepal. Čigavim koristim je torej služila "nevtralna" Plebiscitna komisija?

 

koroška, cona A, odprava nadzora na meji

 

Plebiscitna komisija, posamezni člani komisije kakor tudi člani okrajnih svetov, medzavezniški nadzornik orožništva in podrejeni oficirji so nato čedalje pogosteje posegali v poslovanje slovenskih oblasti in celo v delo slovenskih sodišč v coni A ter jim celo ukazovali kako naj ukrepajo v posameznem primeru.2 Plebiscitna komisija je s tem ponovno enormno prekoračila svoje kompetence, slovenskim oblastem pa pred domačim prebivalstvom jemala potrebno avtoriteto.2,3

 
1Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 397
2Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 406
3Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 407
4Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 398

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

2. korak k poneverbi plebiscita  - 
meja na stežaj odprta

 

 

Plebiscitna komisija je v svojih prvotnih sklepih prepovedala prekoračitev meja plebiscitne cone A v skupinah, da bi s tem ovirala prehod upravnikov in drugih ljudi iz Slovenije v cono A.1 Ko so Avstrijci izkazali interes za množičen prehod te meje pa je sklep postal moteč. Po odstranitvi jugoslovanske vojaške straže z meje, Slovenci prehoda meje niso mogli več nadzorovati. Plebiscitna komisija je, zaradi nadzora in ohranjanja reda in miru, prepovedala prekoračitev demarkacijske črte v skupinah.1

 

Sledil je drug ukrep v vrsti dobro premišljenih dejanj za poneverbo plebiscita. Na seji Plebiscitne komisije 4. avgusta 1920, je predsednik  Peck, na pobudo Avstrije navijal za odprtje demarkacijske črte. Cvijić je dan pozneje v zameno za ugoditev manjših zahtev na to pristal.2

 

S tem je Plebiscitna komisija izdala nov sklep, s katerim je na stežaj odprla vstop velikim skupinam v cono A. Očitno je niti nespoštovanje že sprejetih lastnih sklepov ni motilo! Po 6. avgustu 1920 se je po vsej coni A razlil val ne le posameznih nemških propagatorjev, temveč tudi celih skupin brez nadzora3, ki so se vozile na tovornjakih iz Celovca in od drugod,1 nazaj v sestradani Celovec pa so nenadzorovano vozili velike količine slovenskega blaga. Tega so zadnje dni pred plebiscitom brezplačno delili kot nemško podkupnino, v dokaz avstrijskega izobilja pod imenom "paketi ljubezni".4 Skupine nemških agitatorjev so se predvsem v zadnjih dneh pred plebiscitom in celo na sam dan glasovanja ugnezdile na raznih skednjih.3

 

 

koroška, cona A, nenadzorovan prehod nemcev v velikih skupinah

 

 

1Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 407
2Koroški plebiscit 1920, Luka Sienčnik, Založba Obzorja, Maribor 1987, str. 344
3Koroški plebiscit 1920, Luka Sienčnik, Založba Obzorja, Maribor 1987, str. 391
4Koroški plebiscit 1920, Luka Sienčnik, Založba Obzorja, Maribor 1987, str. 402
  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Ustvarjanje megle, ko je šlo za neznane osebe

 

 

Znano je, da se na vasi in v večjih krajih, kakršni so bili v coni A, ljudje poznajo med seboj. Vedo kdaj se je kdo odselil, priseli, oženil, umrl, kdo je s kom v sorodu in druga ozadja oseb, ki so še kako pomembna v primerih, kot je glasovanje za Koroški plebiscit. Očitno je že od vsega začetka prihajalo do poskusov vpisa neupravičenih nemških oseb v volilne imenike. Da bi nemški predstavniki občinskih svetov prikrili nepravilnosti, so večkrat namerno ustvarili vzdušje nujnosti in velike naglice. Slovenske člane občinskih svetov so velikokrat priganjali, kadar osebe, ki se je želela vpisati v volilni imenik niso poznali, z besedami; "ne zadržujte roki so kratki". Namerno ustvarjena naglica, pa je imela za posledico površnost, s katero so bili vpisani neupravičeni glasovalci.1

 
1Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 411

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Avstrija se v začetku septembra 1920 zave,
da plebiscita ne bo dobila

 

 

Zgodovinski viri pričajo, da so bili tako Avstrija kot vsi zavezniki še neposredno pred plebiscitom, v najslabšem primeru pa dober mesec pred plebiscitom prepričani, da bo zmagala Jugoslavija. Avstriji je v septembru postalo jasno, da vsi napori Veleposlaniške konference, Plebiscitne komisije, okrajnih plebiscitnih odborov, Italije, Nemčije, Hematsdiensta in drugih, ki so delovali za dobro v vojni premagane Avstrije niso obrodila želenih sadov, zato si je obsedeno prizadevala uporabiti vsa sredstva za dosego svojega bolestnega cilja, priključitev koroških Slovencev k Avstriji.

 

To je bil povod za čedalje težje kršitve sanžermenske mirovne pogodbe in čedalje bolj pogoste temeljne spremembe lastnih sklepov Plebiscitne komisije, ki jih je pred meseci sama sprejela in razglasila za nespremenljiva!

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

3. korak k poneverbi plebiscita  - 
razširitev glasovalnih upravičencev

 

 

Ker so Nemci za pripojitev Cone A potrebovali čim večje število nemških volivcev, ki bi zagotovo zlasovali za Avstrijo, je Plebiscitna komisija 16.9.1920 spremenila določila mirovne pogodbe in odredila, naj se izraz cona v točkah b) in c) 10. odst. 50. člena  razlaga širše, torej za celotno plebiscitno ozemlje skupaj (Cono A + Cono B) in ne le za posamezno cono v kateri se glasuje.3 To pa je v popolnem nasprotju z določili mirovne pogodbe in tako vmešavanje Plebiscitne komisije v že ratificirano mirovno pogodbo, pomeni ponovno grobo kršitev pristojnosti in rušenje mednarodnopravno veljavne pogodbe. Mirovna pogodba za plebiscitno ozemlje namreč uporablja izraz: "the Klagenfurt area"1 medtem, ko v 50. členu izjemno jasno in nedvoumno pove, da je plebiscitno ozemlje razdeljeno v dve coni: "the Klagenfurt area will be divided into two zones, the first to the south and the second to the north of a transversal line".2 Tu je Plebiscitna komisija pod vodstvom Angleža Pecka in z italijansko podporo Avstriji,5 zavestno in namerno toda nelegalno, dala še eno darilo Avstriji, da bi s pomočjo goljufije mednarodnih predstavnikov, lažje dosegla pripojitev slovenske Koroške Avstriji.

 

Tako so poslej lahko v coni A glasovali tudi tisti, ki so bili rojeni v coni B ali pa so imeli tam stalno bivališče. Plebiscitna komisija je s tem le 3 tedne pred glasovanjem, bistveno spremenila pogoje glasovanja, za kar pa ni bila pristojna, saj so bili pogoji nedvoumno določeni v sanžermenski  mirovni pogodbi. Tako so plebiscitne oblasti v reklamacijskem postopku v volilne imenike cone A vpisale mnogo avstrijskih Nemcev, na podlagi potrdil, ki so jih izdale občinske in druge oblasti v coni B! Jugoslovanski član Plebiscitne komisije pa se ni mogel prepričati o verodostojnosti teh uradnih potrdil, ker mu v coni B niso dovolili vpogled v uradne sezname, knjige in matice.4

 

 

koroška, cona A, vpis neupravičenih volilcev

 

 

1Senžermenska mirovna pogodba, St. Germain-en-Laye 10.9.1919, 1. odst. 49. člen
2Senžermenska mirovna pogodba, St. Germain-en-Laye 10.9.1919, 1. odst. 50. člen
3Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 407
4Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 408
5Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 395
  
     

nazaj

    
    
     
     
  

4. korak k poneverbi plebiscita  - 
odstranitev slovenske uprave

 

 

Po sanžermenski  mirovni pogodbi je bila uprava v coni A v polni meri, brez omejitev zaupana Slovencem in se je morala ravnati po zakonih Države SHS. Mirovna pogodba naravnost pravi: "..administered in accordance with the general regulations of the legislation of that State".1 Plebiscitni komisiji in njenim drugim organom, je bil z namenom nepristranske izvedbe plebiscita zaupan nadzor plebiscitnega ozemlja.2 Glede na navodilo mirovno pogodbe, da se slovenska uprava v Coni A ravna po zakonih Države SHS, je s tem razvodno, da je slovenska uprava samostojna, neodvisna. Plebiscitni komisiji je bila zaupana le neodvisna izvedba plebiscita, tako da je lahko nadzirala delo slovenske uprave in predlagala ukrepe le v zadevah, ki so se tikale izvedbe plebiscita, medtem ko se po mirovni pogodbi ni imela pravice vmešavati v delovanje državne uprave.3 Kljub temu se je Plebiscitna komisija stalno grobo vmešavala v delo slovenske uprave. Namesto, da bi delovala neodvisno, kot ji je bilo zaupano v imenu mednarodne skupnosti, je bila prav sama generator največje pristranosti, ki se je odražala v skoraj vseh njenih odločitvah, s katerimi je ob asistenci Italije skušala ugoditi Avstriji. Italijanski član princ Livio Borghese si je dovolil celo tako nagnusno norčevanje, da je zatrjeval: "da senžermenska mirovna pogodba vendar ne določa, da naj bo uprava avstrijska oz. jugoslovanska".7

 

 

koroška, cona A, brez nadzora

 

 

Plebiscitna komisija je ponovno grobo poteptala mirovno pogodbo, ko je 8.7.1920 zahtevala od Slovencev, da odstranijo vojaške straže z demarkacijske črte.4,5 Plebiscitni komisiji pa to še ni bilo dovolj, zahtevala je celo umik orožništva in finančne straže iz demarkacijske črte. Neposredno pred plebiscitom, je zahtevala umik vsega vojaštva iz celotne cone A, medtem ko je italijanska vojska ostala neposredno za plebiscitnim območjem in povzročala strah Slovencev v Coni A. Z odhodom vojske 18.9.1920 iz cone A,  je slovenska uprava ostala brez podpore v izvršilni veji oblasti in je s tem postala le papirnata uprava brez prave moči in zaupanja.6 To je pomenilo dejansko ukinitev slovenske uprave, s katerim se nadzor dogajanja in ukrepanja v primeru nepravilnosti ni mogel več vršiti.

 

Pri Slovencih je to povzročilo strah in nezaupanje neposredno pred glasovanjem. Cona A poslej postala Nemcem povsem odprto prosto lovišče. S tem je jugoslovanska uprava v očeh prebivalcev Cone A izgubljala avtoriteto, posledično pa zaupanje v sposobnost zaščite pred Nemci.

 
1Senžermenska mirovna pogodba, St. Germain-en-Laye 10.9.1919, 4. odst. 50. člen
2Senžermenska mirovna pogodba, St. Germain-en-Laye 10.9.1919, 1. stav. 2. odst. 50. člen
3Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 406
4Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 397
5Koroški plebiscit 1920, Luka Sienčnik, Založba Obzorja, Maribor 1987, str. 341-2
6Koroški plebiscit 1920, Luka Sienčnik, Založba Obzorja, Maribor 1987, str. 391
7Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 395

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

5. korak k poneverbi plebiscita  - 
glasovalno gradivo

 

 

Plebiscitna komisija je v svojih navodilih z dne 16.9.1920 izdala predpise o ravnanju z glasovalnim gradivom. Izdelavo glasovalnih skrinjic in pečatnikov (vsi so bili enaki), kakor tudi ostalega glasovalnega gradiva (trakovi, vosek itd.), je dala Plebiscitna komisija naročiti pri nemških obrtnikih v Celovcu.1 Najosnovnejše pravilo v takih primerih je, da se vse glasovalno gradivo da izdelati v drugi državi, ki nima interesov z državama v sporu in čim dlje od njih, tako da morebitna pridobitev duplikatov glasovalnega materiala za goljufiv namen ni mogoča.

 

Plebiscitna komisija je naknadno, le malo pred glasovanjem spremenila nekaj teh predpisov, vendar tega ni nikjer objavila. Tako je na novo določila, da po zaključku glasovanja, glasovnic niso prešteli takoj na mestu glasovanja, kot je edino pošteno in primerno ter kot je veljalo za vse plebiscite po versajski mirovni pogodbi.1

 

S tem, da je bil glasovalni material izdelan v nemški plebiscitni coni B, ki so jo zasedale sovražne avstrijske čete in kjer je bil sedež celotnega nemškega, propagandnega štaba ostro nastrojenega proti Slovencem, so bile dane idealne možnosti za dupliciranje volilnega materiala, vključno z volilnimi skrinjicami, glasovnimi lističi, pečatniki, idr.

 

Avstrijci so pognali v tek vso svojo diplomacijo in odlične zveze. Svetovne sile, s katerimi so bili še pred kratkim v sovražnih odnosih, so prepričali v koristnost obravnavanja Avstrije enako in celo bolj privilegirano, kot Jugoslovane, katerim je Antanta pred koncem vojne priznavala status pridružene članice Antante.2,3 Avstrijci pa so uspeli še pred očmi svetovne javnosti prepričati Italijane, da so vojaško zasedli celovško kotlino, vplivati na Wilsona, da se je odrekel svojim 14. točkam v korist Avstrije, vplivati na številne mednarodne strokovnjake v Milesovi komisiji, da so začasno demarkacijsko črto zarisali po Karavankah, namesto nad Celovcem, vplivali na Angleže in Italijane, pa tudi druge v Vrhovnem svetu mirovne konference in v Plebiscitni komisiji, da so proti vsem mednarodnim pravilom kršili celo ratificirano mednarodno mirovno pogodbo ter upoštevali skoraj vse avstrijske predloge, da ostalih umazanih intrig in podlosti v škodo Slovencev niti ne omenjamo.

 

 

koroška, cona A, volilni material izdelali nemci v Celovcu

 

 

Torej glasovalno gradivo se je v celoti izdelalo v Celovcu pri nemških obrtnikih.1 Ali pri vseh skrajno podlih nemških intrigah za pripojitev zibelke slovenstva k Avstriji, s katerimi so Nemci vplivali na svetovne sile v svojo korist, kdo pričakuje, da Nemci niso izrabili in vplivali na domačem pragu na svoje ranljive obrtnike, da so v tajnosti izdelali vsega plebiscitnega gradiva kolikor so ga rabili??? Edina vest, ki je v zvezi s tem pricurljala k Slovencem, je bila izjava slovenskega železniškega delavca, ki je poročal, da mu je en nemški kolega par dni pred plebiscitom poročal, da je v Celovcu videl že pripravljene glasovnice, od katerih so bile bele raztrgane  (glas za Avstrijo).

 

1Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 414
2Koroški plebiscit 1920, Luka Sienčnik, Založba Obzorja, Maribor 1987, str. 111-113
3Koroški plebiscit 1920, Luka Sienčnik, Založba Obzorja, Maribor 1987, str. 161
  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Nemci iz Berlina usmerjali plebiscit

 

 

Britanska obveščevalna služba v poročilu izdelanem v septembru 1920 ugotavlja, da Nemčija in Avstrija pri ureditvi koroškega vprašanja delujeta z roko v roki. Pri tem je omenjena organizacija Heimatsdienst, ki je financirana in dirigirana s strani Nemčije, da na področju Koroške neti sovraštvo do Jugoslavije, ter pripravlja in izvršuje lažno propagando, nemire in proteste. V primeru neugodnega izida plebiscita za Avstrijo pa je pripravljala vsesplošno vstajo in upor lokalnega prebivalstva.1

 

Hans Steinacher, prvi organizator protislovenske propagande in vodja Heimat-diensta, v svojih spominih priznava, da so avstrijski Nemci koroški plebiscit pripravljali v dogovoru z berlinskim društvom za obmejne in zamejne Nemce,2 da so delali za pripojitev Koroške in seveda Avstrije k veliki Nemčiji ter da so v ta namen dobili iz Berlina tudi zavidljivo finančno pomoč3.

 

Pomemben vpliv na slovenske delavce je imela koroška social-demokratska stranka, ki je bila v besedah internacionalna, dejansko pa je odigrala vlogo izjemno močno propagandno izpostavo za Koroško, Avstrijo in Nemčijo. Bila je namreč edina stranka, ki so ji pustili delovati na plebiscitnem ozemlju. Toda za ime vseh drugih, je brenkala na hudo nacionalistične strune. Njene pisarne so bile leglo protislovenske propagande. Medtem ko so jugoslovanske leve stranke uspeli prepričati, da gre pri plebiscitu le za boj med dvema kapitalizmoma in naj zato bojkotirajo plebiscit, so sami delovali podobno, toda le pri nagovarjanju Slovencev. Priznali so sicer, da je Cona A v veliki večini naseljena s Slovenci, a to ni pomembno, ker itak znajo vsi nemško, ker je treba gledati gospodarsko celovitost, naravne vire, itd. Predsednik social-demokratske stranke Koroške Florian Gröger, je izrazil stališče svoje stranke, da so slovenske zahteve za priključitev slovenskega dela Koroške imperialistične zahteve.4 In to brez vsakega sramu potem, ko so Nemci ponemčili že 2/3 Koroške!

 

1O prvinah in značaju, Janko Pleterski, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 225
2Sieg in deutscher Nacht, Hans Steinacher, Wiener Verlag, Wien 1953, str. 318-319, 364
3Sieg in deutscher Nacht, Hans Steinacher, Wiener Verlag, Wien 1953, str. 433-434
4O prvinah in značaju, Janko Pleterski, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 231
  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Koroški deželni zbor zaobljubil za vse večne čase

 

 

Danes se pri terjatvi pravic za koroške Slovence premalo zavedamo obveze, ki jo je dal najvišji politični organ dežele Koroške. Koroški deželni zbor je 28.9.1920 slovesno zaobljubil, "..da hoče varovati narodno in jezikovno posebnost slovenskih državljanov in gospodarski razvoj v isti meri, kakor za nemške prebivalce dežele, za vse večne čase".1,2

 

1O prvinah in značaju, Janko Pleterski, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 236
2Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 423
  
     

nazaj

    
    
     
     
  

6. korak k poneverbi plebiscita  - 
prosto odprti volilni imeniki

 

 

Vsakdo, ki je izpolnjeval pogoje za vpis1 v imenike glasovalnih upravičencev, je to lahko storil s prijavo na posebnem obrazcu, po pošti ali ustno pri občinskih glasovalnih svetih. Priložiti je moral predpisane dokaze (listine), upravnim in cerkvenim oblastem pa je bilo naročeno, naj dopustijo vpogled v registre prebivalstva. Vse prijave so morale biti vložene najpozneje 22.9.1920 do 18h.2 Okrajni sveti so sestavili Občinske glasovalne svete, katere 3 člani so zastopali Slovenci, na predlog avstrijskega člana Plebiscitne komisije, ki po mirovni pogodbi sploh ne bi smel odločati o zadevah v Coni A4, pa so 3 člani bili Nemci. Občinske glasovalne svete pa so sestavljali še predsednik in tajnik, ki sta bila vedno izmenično nasprotne narodnosti.1

 

Okrajni sveti so preko medzavezniških častnikov (britanskih, francoskih in italijanskih) dokončno odločali o imenikih glasovalnih upravičencev in o izvedbi glasovanja, brez možnosti pritožbe na višjo stopnjo. Odločali so tudi o sporih v občinskih glasovalnih svetih v katerih je bilo razmerje 3 : 3, sporov pa je bilo zaradi stalnega spreminjanja predpisov v korist Nemcev izjemno veliko. Prizadetim osebam predvsem slovenskih koristi, pa ni bilo mogoče kontrolirati resničnost navedb, ki so jih Okrajni sveti uporabili kot osnovo za vpis Nemcev v imenike glasovalnih upravičencev, ker jim vpogleda v dokumentacijo niso dopustili! Toda Okrajni sveti, v katerih je bil le en predstavnik slovenskih koristi brez glasovalne pravice, so bili zadnja stopnja odločanja.5 Oficirji v okrajnih svetih za reševanje pravnih zadev in sporov niso bili kvalificirani. Od 5. oktobra, ko se je dogajalo ravno največ nemških goljufij, pa slovenskega zastopnika sploh niso več vabili k posvetovanjem v Okrajne svete!6 Le zakaj?

 

Plebiscitna komisija je 31.8. in 16.9.1920 sprejela sklep, da morajo Občinski glasovalni sveti najpozneje do 23. septembra sporočiti svojo odločitev prizadeti osebi, ki se lahko pritoži izključno le za zase, na Občinski glasovalni svet najpozneje 29.9.1920 do 18. ure. Ta pa mora pritožbe skupaj z vso dokumentacijo takoj predložiti Okrajnemu svetu, ki je bil končna stopnja odločanja. Popravki, ki jih je Okrajni svet spremenil, je moral v tem času javno razgrniti na vpogled in jih najpozneje do 6. oktobra sporočiti Občinskim glasovalnim svetom.6

 

 

koroška, cona A, vpis neupravičenih volilcev

 

 

Plebiscitna komisija je 29.9.1920, na predlog avstrijske strani sprejela sklep, da smejo glasovalni interesenti, ki so zunaj plebiscitnega območja,  mimo Občinskih glasovalnih svetov, ki so jim prošnje za vpis zavrnili, vložiti pritožbe neposredno v Okrajnih svetih. S tem je Plebiscitna komisija povsem spremenila določila, ki jih je sama sprejela in razglasila za nespremenljiva ter ga tudi javno razglasila in sicer, da se reklamacije lahko vložijo le pri občinskih glasovalnih svetih najpozneje do 29.9.1920, ugovor pa celo za vsako osebo posebej na posebnem formularju in z vsemi potrebnimi dokaznimi dokumenti. Taka določba pa je bila pisana na kožo tistim tisočim Nemcev, ki pogojev niso izpolnjevali in so jih v volilne imenike vpisali v Okrajnih svetih, mimo nadzora slovenskih občinskih predstavnikov, ki so najbolje vedeli kdo zares prebiva v njihovi soseščini.6 Tudi sicer Plebiscitna komisija ni bila usposobljena in pristojna odločati o tovrstnih sporih. Tako breme bi moralo prevzeti neodvisno meddržavno plebiscitno sodišče.7

 

Medtem ko so Slovenci spoštovali pravila, da sme reklamacijo odločitve Občinskega sveta vložiti le vsakdo zase do 29. septembra, je Plebiscitna komisija sama kršila ta pravila. Vse do 3. oktobra in še čez, je sprejemala nemške pritožbe in to ne od posameznikov, ki bi jih bilo mogoče identificirati, pač pa kar v paketih, za stotine nemških glasovalcev skupaj in to pogosto brez vsakršne dokumentacije. Reklamacije so sprejemali Okrajni sveti (večinoma Italijani) neposredno sami in vse rešili v prid Nemcev.8

 

Nemški Heimatsdienst je imel v ta namen že pripravljene vse potrebne prijavne listine, da so se prizivi lahko vložili do 4.10.1920 in tako so bili v imenike sprejeti ljudje, ki niti vedeli niso, da so vpisani, drugi najeti pa so zanje glasovali.8 Po 5.10.1920 predstavnike občinskih svetov (Slovence) niti k posvetovanjem niso več vabili, prav tako jim niso dopustili vpogledati v spise okrajnih svetov, a okrajni sveti so bili zadnja stopnja pri odločanju!6 Tako so Okrajni sveti med 5. in 10. oktobrom v volilne imenike brez nadzora vpisovali ne le vse osebe, ki so jih občinski sveti zavrnili, pač pa lahko tudi tiste, ki niso izpolnjevali enega ali celo dveh izmed treh pogojev za glasovanje!

 

Ali so bili tisti avstrijski Nemci, ki so živeli zunaj plebiscitnega ozemlja (v Nemčiji, Češkoslovaški, Švici, Italiji, ...), pa so dejansko glasovali 10.10.1920, res bili upravičeni glasovati? Po Bakerju so osebe, ki jih je Heimatsdiest zbiral že eno leto pred plebiscitom po vsej Evropi3 ter jih pripeljal glasovat na dan plebiscita, bili upravičeni glasovati, češ da jugoslovanski predstavnik Jovanović temu ni z ničemer ugovarjal!8

 

Tako je bilo samo v zadnjih treh dneh pred plebiscitom v volilne imenike vpisanih skoraj 5.000 dodatnih oseb!3,6 Vseh oseb, ki so bile proti določilom senžermenske mirovne pogodbe neupravičeno vpisane v volilne imenike od začetka vpisovanja pa do 10.10.1920, je bilo skupaj neverjetnih 7.457. Da bi Avstrija dokazala, da so tisoči, v zadnjih dneh vpisanih Nemcev, zares izpolnjevali pogoje za glasovanje, bi morala odpreti Celovške arhive, v katerih hranijo plebiscitno dokumentacijo! Tega pa Avstrija za nobeno ceno ni pripravljena storiti. Tudi brez te resnicoljubne geste ni mogoče verjeti, da bi Nemci, ki so vseskozi goljufali, lagali in varali, v plebiscitnem finalu postali pošteni!

 
1Senžermenska mirovna pogodba, St. Germain-en-Laye 10.9.1919, 10. odst. 50. člen
2Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 409
3O prvinah in značaju, Janko Pleterski, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 258
4Senžermenska mirovna pogodba, St. Germain-en-Laye 10.9.1919, 2. odst. 50. člen
5Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 411
6Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 412-13
7Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 429
8The Slovenes of Carinthia, Thomas Barker, League of CSA, New York/Washington 1960, str. 198

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Italija in Avstrija družno proti Slovencem

 

 

Tesno sodelovanje med Avstrijo in Italijo se je pokazalo tudi v predplebiscitnem obdobju,1,2 pri čemer sta obe državi izkoriščali nerešeno ozemeljsko vprašanje med Italijo in Jugoslavijo. Italija je šla v svoji izprijenosti celo tako daleč, da je ko ji je bilo to v interesu zagovarjala stališče, da etnično razmerje ni pomembno, pač pa je potrebno dati prednost gospodarski zaokroženosti in prometnim komunikacijam.2 S pomočjo Italije je Avstrijski član v Coni A, kjer sploh ne bi smel delovati v Plebiscitni komisiji, energično deloval v škodo Slovencev, pri tem pa ga je italijanski član vedno podprl.5

 

Poleg tega so bile italijanske oborožene sile prisotne v okolici Beljaka, med Beljakom in Vrbo ter vzdolž severne meje plebiscitnega ozemlja že več kot eno leto pred dnevom glasovanja in na sam dan glasovanja. Avstrijsko-nemški agitatoriji pa so v predelu A alarmantno širili vesti, da bodo na meji stoječe italijanske čete zasedle predel A brž, ko bi v predelu A dobila večino glasov Jugoslavija.3 To je povzročilo med koroškimi Slovenci  v predelu A preplah in ne povsem svobodno izjavljanje njihove volje pri plebiscitu, kar je v nasprotju s čl. 50, odst. 6. senžermenske mirovne pogodbe!

 

Na zaupnem sestanku med avstrijskim poslanikom Johannom Eichhoffom in italijanskim legacijskim svetnikom grofom Vanutellijem, dne 25.8.1920 v Parizu, je Vanutelli izrazil bojazen pred jugoslovansko zmago v Coni A.4 To je izjavil diplomatski predstavnik države, ki je močno vplivala na vsebino mirovne pogodbe, ki je imela na mirovni konferenci pravico veta, ki je imela odločilno besedo v Plebiscitni komisiji in njenih organih, ko so morali delovati popolnoma nepristransko. Ta država je bila sosednja Italija!

 

1Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 394
2Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 395
3Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 422
4Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 427
5Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 405
  
     

nazaj

    
    
     
     
  

7. korak k poneverbi plebiscita  - 
dan plebiscita

 

 

Plebiscitna komisija 16.9.1920 sprejete predpise o ravnanju z glasovalnim gradivom le nekaj dni pred plebiscitom naknadno spremenila, vendar pa tega ni nikjer objavila. Predpisi določajo naslednje:1

  1. Po zaključku glasovanja glasovnic niso prešteli takoj na mestu glasovanja na posameznem občinskem glasovališču, kot je edino pošteno in primerno ter kot je veljalo za vse plebiscite po versajski mirovni pogodbi.3

  2. Občinski glasovalni sveti so le zapečatili glasovalne skrinjice in ostalo gradivo, toda ne s pečatniki predsednika in tajnika posameznega občinskega glasovalnega sveta, ko je bilo določeno v prvotnih navodilih plebiscitne komisije, ampak s pečatniki, ki so bili v celotni coni A enaki!3 Tak način pečatenja pa je bil kot naročen za lažjo izpeljavo poneverb glasovalnega gradiva.  Zapisnik.

  3. Glasovalne skrinjice so nato iz občinskih svetov prepeljali na sedeže okrajnih svetov, kjer so jih stražili medzavezniški častniki vse do konca štetja. Medzavezniški častniki pa so bili v veliki večini italijanski4, kar pa je, kot je razvidno iz zgornjih poglavij enako, kot bi jih prepustili v varstvo Nemcem samim. S kakšnim namenom je Plebiscitna komisija spremenila določilo, da se štetje ne izvede na glasovališčih, pač pa da se skrinjice prepelje na Okrajne svete? Kaj se je s skrinjicami dogajalo na poti, ali niso na poti srkinjic zamenjali z drugimi, morda že prej naloženimi, ali so na Okrajne svete sploh prispeli isti tovornjaki kot so odpeljali iz Občinskih svetov? To ni znano, saj se je vse dogajalo izven slovenskega nadzora.

  4. Članom občinskih glasovalnih svetov niso pustili nadzirati prevoz, prenos in odpiranje glasovalnih skrinjic. Ko so odtrgali pečate, zastopniku slovenskih koristi ni bilo mogoče ugotoviti in preveriti pristnost in nepoškodovanost pečatov, glasovalnih skrinjic in glasovnic v njej.4 Je bilo slučajno in Slovencem dobronamerno, da je Plebiscitna komisija spremenila prvotno določilo, da se volilne skrinjice zaplombirajo s pečati Okrajnih svetov in ne s pečati Občinskih svetov? Je bilo to storjeno iz varnostnih razlogov, da morda ne bi prišlo do razkritja...?

  5. Zastopnike slovenskih koristi tudi niso pripustili preveriti, ali se niso v prostorih okrajnih svetov, ali še verjetneje na tovornjakih, nahajale druge, že vnaprej pripravljene volilne skrinjice, duplikati, z Nemcem že vnaprej znanimi rezultati. Zaupati v poštenost Italijanov, glede na popolno, vsestransko delovanje za Avstrijo,  pa je bilo enako, kot bi zaupali v poštenost samih Nemcev!

 

koroška, cona A, plebiscitni rezultati, preprečen nadzor

 

 

Jugoslovanska komunistična stranka je slovenskim delavcem odsvetovala udeležbo na plebiscitu z ugotovitvijo, da gre pri Koroškem plebiscitu le za boj med meščanskima vladama Avstrije in Jugoslavije, kar pa je v nasprotju z interesi borbe za dobrobit delavskega razreda.2
 

1O prvinah in značaju, Janko Pleterski, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 249
2O prvinah in značaju, Janko Pleterski, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 260
3Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 414
4Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 415
  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Objava poneverjenih rezultatov

 

 

Plebiscit je bil izveden 10.10.1920. Plebiscitna komisija je rezultate objavila 27.10.1920.1,2 Vseh glasovalnih upravičencev je bilo 39.291, vendar objavljeni podatki štetja kažejo, da jih je bilo 39.307. Vseh preštetih veljavnih glasovnic je bilo 37.304. Za Jugoslavijo so našteli 15.279 (40,96 %) glasov, po anketi izpred enega meseca pa 19.395! Za republiko Avstrijo pa 22.025 (59,04 %) glasov. Neveljavnih ali neoddanih glasovnic pa je bilo 2.003.

 

 

  

vseh upravičencev

volilna udeležba

za
Jugoslavijo

za
Avstrijo

ni glasovalo

neveljavih
  

št.

%

št.

%št.%št.%število%

10.10.1920

 39.30795,7915.27940,9622.02559,04

1.671

4,25

332

0,84

*7.10.1920

 34.360cca 90        

razlika

 4.9476.712 gl.        

 

 

*Zanimivo je tudi, da so avstrijski listi še 7. oktobra, torej 3 dni pred plebiscitom navedli, da skupno število glasovalnih upravičencev znaša 34.360 in da računajo, da bo plebiscitna udeležba 90 %! Toda 10.10.1920 je bilo vpisanih skoraj 5.000 glasovalnih upravičencev več, samih Nemcev, ki jih je Heimatdienst v zadnjih 3-eh dneh mimo slovenske kontrole ter jih s pomočjo mednarodne Plebiscitne komisije (italijani, angleži, francozi), uspel vpisati v volilne imenike.3 Identiteta teh Nemcev ni poznana, niti ni jasno ali so jih pripeljal izven plebiscitnega ozemlja, ali tudi iz Cone B, da so glasovali za Avstrijo.  Mnoge koroške Slovence je nenavadno veliko število volilnih upravičencev ter visoka udeležba močno osupnila! Vzdušje med Slovenci v coni A je bilo drugačno kot so kazali rezultati plebiscita. Takrat seveda niso vedeli čemu pripisati tak rezultat. Danes, ko Koroški plebiscit raziskan iz vseh vidikov in zornih kotov je tudi največjemu dvomljivcu jasno, da je bil plebiscit ponarejen!3

 

Od začetka vpisa pa je bilo neupravičeno vpisanih kar 7.457  volilnih upravičencev (Nemcev), ki so jih s tovornjaki vozili na volišča in so brez dvoma glasovali glasovali za Avstrijo. Plebiscitna udeležba pa je bila proti vsem pričakovanjem kar neverjetnih 95,79 %! Po podatkih na dan plebiscita je glasovalo 37.636 volivcev, po podatkih izpred 3-eh dni pa je bilo pričakovati, da bo glasovalo cca. 30.924. Razlike je 6.712 volivcev, kar je blizu podatka o preko 7.000 neupravičeno vpisanih volivcev. Tako visoko volilno udeležbo, ki je daleč presegala podatke iz prejšnjih anket, pa je pripisati, da so te volivci, Nemci, ki so jih vozili na volišča s tovornjaki, vsi 100 % glasovali za Avstrijo. Če so med običajne glasovalce, ki bi se udeležili glasovanja z 90 % udeležbo, pritaknili 6.700 volivcev, ki so glasovali 100 %, je to volilno udeležbo potisnilo ravno na skoraj 96 %, kot se je zgodilo na dan plebiscita.

 

Kakorkoli je mogoče trditi, da se na objave časopisov ni mogoče zanašati, je vendarle tudi res, da so bili Nemci in s tem nemški časopisi v Celovcu, zelo dobro informirani o podrobnostih podatkov, ki jih je imela Plebiscitna komisija, že preko italijanskega člana, ki je delal neposredno za Nemce. Res je da podatki, ki jih je objavilo časopisje, niso enakovredni podatkom na dan glasovanja glasovanja, toda objava števila volilnih upravičencev in na podlagi ankete pričakovana volilna udeležba, le 3 dni pred plebiscitom in dejanska volilna udeležba ter število glasovalnih upravičencev je tolikšna, da mora sprožiti vse alarme. Že število 34.360 volilnih upravičencev 3 dni pred glasovanjem je višje, kot je bilo mesec dni prej pričakovano število, glede na število prebivalstva Cona A. Dejansko število volivcev pa je v samo 3 dneh, potem ko so bili uradno že vsi postopki za vpis volilnih upravičencev že zaključeni, naraslo za kar 12,5 %.

 

1Plebiscites since the world war, Sarah Wambaugh, Carnegie endowment.., Washington 1933, str. 162
2Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 380
3Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 413
  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Analiza rezultatov plebiscita

 

 

V normalnih razmerah bi bilo po glasovanju smiselno delati povolilne analize. Ker pa Koroški plebiscit ni bi izveden v normalnih razmerah to nima nikakršnega smisla. Toliko kršitev mednarodnih pogodb in kršitev lastnih predpisov, potvarjanj, izkrivljanj resnic, teptanja osnovnih človeških in moralnih norm kot pri Koroškem plebiscitu ni najti niti v najbolj zakotni luknji črne celine. Vse kar se je dogajalo hudih nepravilnosti v zvezi s plebiscitom med letoma 1919 in 1920 zvodeni ob vsebini opisani v poglavju, Sedmi korak k poneverbi plebiscita. Ta v vseh pogledih povsem zadošča, da bi bil lahko uradni rezultat 34.674 (100,00 %) za Avstrijo in 0 (0,00 %) za Jugoslavijo, če bi Nemci tako želeli. Pa seveda niso, ker bi bilo potem preveč očitno. Tako pa se nam Slovencem še danes, po letih režijo v obraz!

 

Kljub temu le malo pokukajmo v nekatera čudna dejstva. V vseh ostalih občinah, kjer je bila močna slovenska večina (92,3 %) in trdnjava slovenstva pa je bilo za Jugoslavijo uradno oddanih komaj 53,61 % glasov! To je skoraj 40 % manj glasov za Jugoslavijo kot je bilo  "uradnih" Slovencev in to na področju, kjer so bili Slovenci najbolj zavedni, kar so nedvomno vedeli tudi Nemci! To si ni mogoče drugače razlagati, kot da je bilo v slovensko zavednih občinah vpisanih veliko Nemcev, ki sploh niso izpolnjevali pogojev za vpis ali pa, da so bili v takih občinah rezultati plebiscita ponarejeni tako, da bi hotenja prebivalcev čim bolj prepričljivo opravičevali  za pripadnost Avstriji.

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Ali je bil sklenjen tajni sporazum med
Dunajem in Belgradom?

 

 

Za pravično narodno, vojaško in politično rešitev koroških Slovencev, so bili kot kaže mnogo dejstev, zainteresirani edino le narodno zavedni Slovenci iz vrst SLS. Tu je govora izključno o političnih Slovencih, ki so edino imeli vpliv na odločitve. Drugi so bolj ali manj očitno delovali mlačno ali celo z dejanji ovirali zasedbo Koroške, kot je še zdaleč ne osamljen primer dr. Ivana Tavčarja, predsednika JDS, kateri je bila srbska monarhija ljubša od slovenske domovine.. več »». Anarhistično usmerjena JSDS je bila še bolj izdajalsko usmerjena, saj je bil njen predsednik  Anton Kristan v vladi le toliko, da je oviral vsakršno normalno delo ter da je bil vir informacij iz prve roke. Po besedah samih predstavnikov JSDS, so nameravali izvesti strmoglavljenje slovenske vlade v najkritičnejših trenutkih za zasedbo Koroške. Tudi zato jim je šla vsakršna oborožena sila strašansko na živce.  Tako Maistrova vojska, redna vojska in vaške straže so bili njihovi sovražniki. Ko so bili Slovenci najbolj notranje in zunanje ranljivi, so predlagali ukinitev vojske.. več »». Podobnost z današnjimi dogodki naslednic JSDS (komunisti) je zgolj slučajna. Koroška je bila predstavnikom JSDS zadnja briga. Ker niso mogli prevzeti oblast in vzpostaviti boljševistično republiko, so v času najodločilnejših trenutkov koroškega plebiscita, podpihovali stavke in nerede med rudarji in delavstvom. Poskušali so tudi med kmeti, vendar je v naravi kmeta, da mora misliti s svojo glavo za prihodnost, kot dober gospodar, če naj preživi.

 

Srbi v svojih planih nikoli niso razmišljali o združitvi s Slovenci. Njihov cilj je bil kvečjemu pripojiti predele Hrvaške, kjer so živeli Srbi. Več primerov je kazalo na to, da do Slovenije niso imeli izoblikovane politike in enostavno niso vedeli, kaj naj s Slovenci. Nerešeno vprašanje severne meje in konfliktna zahodna meja z Italijo sta zahtevala nepredvidene diplomatske aktivnosti. Srbi so v Sloveniji na koncu našli gospodarski interes.

 

Srbi, ki so bili antantna sila in torej zmagovalci v vojni so imeli svoje načrte. S težnjo po uresničitvi ideje o vseh Srbih v eni državi so pritiskali na Državo SHS (Slovencev, Hrvatov in Srbov) in jo kmalu priključili. Zaradi teh izsiljevanj in pritiskov so Srbi v najodločilnejših časih Slovencem obrnili hrbet, tako da se slovenski politiki očitno sami niso upali zasesti Koroške in tako je najugodnejša priložnost za zasedbo slovenskega ozemlja splavala po vodi. Iz mnogih podatkov je razvidno, da so Srbi igrali dvojno igro. Eno je bila igra besed in strašanske skrbi za Slovenske probleme, drugo pa so bila srbska dejanja, ki so bila skoraj vsa po vrsti usmerjena k čim večji oslabitvi Slovencev. Ne samo Koroška, tudi velik del Primorske je bila Srbom le diplomatsko blago za njihove koristi. Da so Srbi Slovence popolnoma izigrali je razvidno iz mnogih dejanj in dokumentov.. več »». Verjetno iz tega časa izvira čisto upravičen srbski rek "E glupi Slovenci".

 

Ko so tekla pogajanja o koroškem vprašanju na mirovni konferenci v Parizu so Srbi večkrat, ko je bil sklican sestanek izključno za pogovore o koroških Slovencih, želeli tok pogovorov preusmeriti na ozemeljska vprašanja, Banata, Bačke, Bolgarije, ...  Torej ozemelj, ki so jim bila mnogo večja skrb kot slovenska Koroška.2 Srbi so tudi pokazali, da jim je velik trn v peti samostojna slovenska vojska, ki se formirala iz prostovoljcev ob vprašanjih severne meje. Te vojske so se želeli znebiti in v to smer so bila usmerjena njihova prizadevanja. Edini srbski vod na Koroškem, se je v decembru 1918 pri Grabštajnu brez boja predal in naredil s tem Slovencem izjemno veliko moralno škodo, saj je od takrat Avstrijcem greben zrasel čez vso mero. Ko so spoznali, da Slovenci pri Srbih nimamo politične podpore, so po Slovencih udarili s protiofenzivo s kar dvakrat močnejšo vojsko.1 Ko je bilo potrebno v najhujših trenutkih Slovencem priskočiti na pomoč so Srbi stali ob strani in pustili, da je v navalu mnogo močnejša avstrijska vojska razbila slovenske čete. Čez mesec dni, se je proti Avstrijcem izvedla skupna jugoslovanska ofenziva, ki je bila sestavljena skoraj izključno iz slovenskih vojakov ter večino srbskih oficirjev. V nekaj dneh je bila zasedena skoraj vsa slovenska Koroška, kljub temu, da je imela slovenska vojska le malenkostno premoč. Kmalu po plebiscitu so Srbi generala Maistra upokojili in povsem izobčili in političnega in vojaškega življenja.

 

Ko se je v coni A formirala slovenska uprava in je prišlo s strani Plebiscitne komisije do enormnih in serijskih kršitev mednarodne pogodbe ter moralnih in človeških norm, iz Beograda ni bilo slišati nikakršnega protesta. V kolikor bi vlada v Beogradu nastopila v mednarodni politiki odločno bi se gotovo ne moglo kršiti že sprejetih pravil obnašanja in vpisa glasovalnih upravičencev iz drugih delov Koroške, Avstrije in celo drugih držav Evrope! Spričo mnogih signalov je moč sklepati, da se je dunajska pa tudi berlinska vlada o vprašanju Koroške pogovarjala tudi z Beogradom. Kakšne koncesije so ponujali Srbom do danes še ni raziskano, dejstvo pa je, da so Srbi zelo mlačno stali ob strani, ko je bilo potrebno odločno ukrepati. Koroška in tudi Slovenija je Srbom bolj služila za politično mešetarjenje z Avstrijo in Italijo in nič ne čudi, da si s slovensko Koroško niso želeli mazati rok.

 

Tedaj nerazčiščeno razmerje Jugoslavije do Italije je bilo vzrok, da jugoslovanska vlada formalno ni spodbijala veljavnosti koroškega plebiscita. Dne 19.10.1920 je jugoslovanska vlada v obliki note poslala Plebiscitni komisiji splošni protest, da so pri plebiscitu na Koroškem bile zlorabe in nepravilnosti, ter da je bilo glasovanje in štetje glasov neurejeno in nepopolno, medzavezniški častniki pa pristranski. Vlada je še dodala, da bo podrobnejše obrazložitve poslala pozneje. To pa se ni nikoli zgodilo zato so sklepali, da se je Jugoslavija sprijaznila z izidom plebiscita.3

 

Belgrajski časopis Politika je 28.10.1920 objavila članek anonimnega pisca, ki ga je inspiriral Jovan M. Jovanović - Pižon (ali pa je pisal celo sam), član Plebiscitne komisije. V članku trdi, da nepravilnosti pri Koroškem plebiscitu niso bile nič večje kot tiste, ki se dogajajo pri vsakih volitvah, da Plebiscitna komisija je bila nepristranska in da sta francoski in angleški član imela celo simpatijo za jugoslovansko stvar.4 Hkrati pa so tisti, ki so bili na nasprotni strani (Avstrijci), ali pa celo niso imeli nikakršnih koristi ugotavljali, da je v mnogih primerih šlo v škodo Slovencev. Tako Thomas Baker naravnost ugotavlja, da je bila odločitev o pogojih plebiscita naravnost pristranska in krivična.5

 

Jugoslovanski predstavnik Jovanović ni z ničemer ugovarjal proti vpisu Nemcev, ki so živeli zunaj plebiscitnega ozemlja (v Nemčiji, Češkoslovaški, Švici, Italiji, ...) v volilne imenike. Te je Heimatsdiest pripeljal iz drugih delov Evrope, le z namenom, da so 10.10.1920 oddali svoj glas za Avstrijo.6 Tu je dejansko razviden odnos Belgrada in Srbije do koroškega vprašanja in Slovencev na splošno, ko je šlo za kupčkanje z mednarodnimi silami. Iz tega je tudi jasno, zakaj Srbi, ki so imeli trdno v rokah vse glavne vzvode oblasti, niso nasprotovali kroničnim goljufijam pri plebiscitu. Tega zaradi notranje stabilnosti v državi sicer niso smeli narediti javno, pač pa v ozadju, zahrbtno. Na pritiske Slovencev so šele 26.3.1921 od Veleposlaniške konference v Parizu zahtevali, da se meja določi po reki Dravi.5 S tem so Slovencem pokazali, da so posredovali pri mednarodni skupnosti za slovenske koristi, a v diplomaciji je zelo jasno, kako obravnavati take mlačne zahteve.

 

1Vojaški boji, Lojze Ude, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 162
2Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 340
3Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 396
4Plebiscites since the world war, Sarah Wambaugh, Carnegie endowment.., Washington 1933, str. 200  preko Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, str. 427
5Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, Ivan Tomšič, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 428
6The Slovenes of Carinthia, Thomas Barker, League of CSA, New York/Washington 1960, str. 198
  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Po plebiscitu pospešeno germaniziranje  - 
zanikanje vseh javnih obljub

 

 

Nemčur Josef Prekonig (izvorno slovensko Jože Perkonik) označuje slovenski boj za slovensko Koroško kot imperialistični vdor in pohlep po tuji zemlji! Avstrijsko "obrambno akcijo", s katero so si hoteli zagotoviti nadaljevanje asimilacije Slovencev, s katero so začeli Slovencem, edinim prvobitnim staroselskim prebivalcem Koroške, že pred stoletji v zanosu imperializma krasti njihovo zemljo, pa predstavi kot pravi patriotizem! Nemško avstrijski boj pa za to, kako obdržati Slovence in njihovo stoletno zibelko slovenstva v oblasti in v nadaljevanju germanizacije.

 

Slovenski boj na Koroškem v bistvu ni bil nikdar nič drugega kot boj za enakopravnost z Nemci, čeprav je to že v osnovi preveč strpno. Vsebinsko je popolnoma enako, kot bi nekdo prišel nepovabljen v vaše stanovanje, nato pa tam ostal in vas začel postopoma izrivati iz stanovanja. Ko bi prosili za milost, naj vam prevarant pusti vsaj malo sobico, bi vam še to odrekel in začel ponarejati dokumente, s katerimi bi brez kančka sramu pred drugimi z dobrimi vezami dokazoval, da je od nekdaj to stanovanje njegovo in da ste vsiljivec vi. Dejansko je ta sklepna faza že nekaj časa na pohodu, že daleč od zatrjevanj, da za Slovence germanizacija ni nasilna ampak radovoljna. Kdor zahteva kake posebne nacionalne pravice za staroselsko slovensko prebivalstvo, ta ruši mir, ki je od nekdaj vladal v tej deželi.

 

Brandenburg, Berlin, Sachsen-Anhalt, Sachsen, SaarlandBrandenburg, Berlin, Sachsen-Anhalt, Sachsen, SaarlandVeneto, Emilia-Romagna, ToscanaHaute-Normandie, Picardie, Nord-Pas de Calais, Champagne-Ardenine, Lorraine, Alsace, Franche-Comteizgube slovenskega ozemlja v 20. stol. brez Istre in Medmurja

Primerjava izgube slovenskega ozemlja v 20. stol. brez Istre in Medmurja z nekaterimi
drugimi državami Evrope. Bi oni mirno dopustili raznarodovanje? Razmerja so natančna!

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Izogibanje dolžnostim na poti germanizacije

 

 

Koroški deželni zbor je 28.9.1920 slovesno zaobljubil, "da hoče varovati narodno in jezikovno posebnost slovenskih državljanov in gospodarski razvoj v isti meri, kakor za nemške prebivalce dežele.1 Takoj po plebiscitu je Avstrija odpravila vse slovenske napise, slovensko uradovanje, slovenske šole in druge atribute slovenstva.2,3

 

Kako je mogoče s temi dejstvi združevati zahtevo Avstrije, da je treba šele ugotavljati slovensko manjšino na Koroškem in obseg ozemlja, na katerem živi? To je odpovedovanje mednarodnih dogovorov, ki so omogočili pridružitev nedvomno slovenskega ozemlja k Avstriji!

 

V septembru 2004 je avstrijski predsednik Heinz Fischer, ki je bil na obisku v Sloveniji govoril tudi o problematiki koroških Slovencev in dvojezičnih napisov, ki jih je Avstrijska država dolžna postaviti, saj tako določa več več mednarodnih in meddržavnih pogodb. Nenavsezadnje je tudi avstrijsko ustavno sodišče pred dvema letoma točno določilo obseg ozemlja, kjer mora država postaviti dvojezične napise. Kljub temu napisov še vedno ni.

 

Avstrijski predsednik je na nedavnem obisku dejal, da je potrebno problem rešiti strpno in s sodelovanjem in soglasjem obeh strani. Ali z drugimi besedami, da Slovenci ne moremo računati na dvojezične napise, če se Nemci s tem ne bodo strinjali. Avstrijski Nemci  po 84 letih sprenevedanja nam vsem Slovencem še vedno mečejo pesek v oči! Ali Slovenci na svoji zemlji rabimo pristanek tistih, ki so nas v imperialističnem zanosu načrtno zatirali predvsem zadnjih 150 let? Ali lahko enačimo imperialistično nasilje z mirnimi minimalnimi nacionalnimi zahtevami po zaščiti slovenskega naroda, kolikor ga je še ostalo v tem stoletju? Ne moremo! To je izsiljevanje in nadaljevanje nemškega imperializma v 21. stoletju. Če Slovenija in Evropa nista sposobni od Avstrije izterjati legitimne močne zaščite v korist Slovencev, to pomeni le nagrajevanje agresije in balkanskih manir Avstrije. V kolikor je to formula za evropski način reševanja zgodovinskih zablod, se nam v prihodnosti kaj slabo piše.

 

1O prvinah in značaju, Janko Pleterski, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 236
2O prvinah in značaju, Janko Pleterski, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 243
3Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 366
  
     

nazaj

    
     
     
  

 
Ostali viri

 
1Koroški plebiscit 1920, Luka Sienčnik, Založba Obzorja, Maribor 1987
2Slovenski Korotan, Valentin Rožič, Slov. zgod. društvo za Koroško, Družba Sv. Mohorja, Celovec 1919
3Arhiv RS, fondi: As1083, As805, As1046, As1019, As1164, As1194, As60

  
     
     
     
     
  © zgodovina.si.  -  kopiranje vsebine brez dovolenja je prepovedana  
  Stran je bila nazadnje spremenjena 27.12.2015  
     
     
  

nazaj

  
     
     
     
     
     
     
     
  

št. obiskov

hit counter joomla