Zgodovina Evrope

History of Europe

© zgodovina.eu

 RAZISKAVE ŠOLSTVO POLITIKA MEDIJI SORODNO 

     
     

Glavna stran

Lublana

Od kod Slovenci

Od kod Avstrijci

Borba za Koroško

Osvobodilna fronta

Državljanska vojna

Latinska imena

Islam v Evropi

 

Zabloda št. 1:

 

Lublana je popačeno ime ljubljanskega govora z okolico, medtem ko v drugih slovenskih narečjih govorijo Ljubljana.

 

Lublana NE pa Ljubljana, govorijo v vseh slovenskih narečjih, vklučno s kostelskim, "istrskim", zagorskim, medmurskim, Slovenci v notrajnosti Madžarske ter na slovaškem, moravskem, češkem, lužiškem, slovinskem, polskem in kašubskem.

 

To pomeni, da knižni slovenščini niso temel le slovenska narečja, kot je samo po sebi umevno, pač pa tudi tuji, NE slovenski jezikovni vplivi.

                                                                                                   več »»

 

 

 

Študija o imenu Lublana

 

 

Od kod izvira ime Lublana in kaj pravzaprav pomeni? Zakaj je zapisano ime Ljubljana tuje, Slovencem vsileno šele v časih pomladi narodov? Zakaj je bilo ime Lublana tisočletja poprej razumlivo in pravilno, zdaj pa je "po slovenskih slavistih pravilno" Ljubljana? Kdo je Slovencem vsilil tujek Lj in Nj boste izvedeli, ko bo študija objavlena.

 

Splošni podatki o mestu Lublana

 

Lublana v Sloveniji in Evropi

Uvedba LJ in NJ v slovenščino

Balkanizacija slovenščine

Primeri potvorb lj, nj

Posledice opranih možganov

Preimenovanje priimka, imena

Zapis imen pred LJ in NJ

Teorije o izvoru imena Lublana

Imena na *Lub-

Lubi na zemlevidu »

Zapisi imena Lublana

Pravila zapisovanja

Širitev balkaniziranja Slovencev

Raziskave slovenščine

     
     
     
  

lublanska ulica, Praga

Lublanska ulica v Pragi

  
    
     
     
  

Ljubljana v slovenskih narečjih in v Evropi

 

 

Lublana, ime našega glavnega mesta se je skozi vso slovensko zgodovino izgovarjalo kot Lublana, pisalo pa, razen v času reformacije in pomladi narodov, večinoma v nemški (Laibach, Laybach, Laubach), redkeje v italijanski (Lubiana) obliki . Ne glede na tisočletno razdelenost slovenskega ozemla na nemški, ogrski ali italijanski jezikovni, gospodarski in državni vpliv, se mesto v vseh slovenskih narečjih imenuje Lublana, kar kaže na veliko starost in razširjenost imena po vsej slovenski grudi in naprej po celotni Evropi. To pa je daleč od zmotnega mišlenja nekaterih, da se Lublana govori le v Ljubljani z okolico ter da gre za pokvarjeno različico imena Ljubljana. Resnica je ravno obratna. Ime Lublana je obstajalo stoletja in je še vedno edino pravilno ime prestolnice! Z uvedbo Kopitarjevih slovničnih pravil, pa je bilo popačeno v Ljubljana. To pa vela le za zapis imena ne pa tudi za izgovorjavo. Po Kopitarjevi slovnici sta LJ in NJ namreč en glas in se izgovorita kot L in N. Zato se zapisano ime Ljubljana, po Kopitarjevih pravilih, ki so velavna še dandanes, izgovarja kot Lublana.

 

Izobraženci iz drugih slovenskih narečnih skupin so napačno prepričani, da se ime glavnega mesta Slovenije pravilno izgovarja Ljubljana, kot je zapisano v slovenskem knižnem jeziku, "popačeno" ime Lublana pa naj bi v svoji pokvarjeni slovenščini uporablali le Lublančani in okoličani. Čudno pa je, da se ti isti ludje odprto in kritično ne vprašajo, odkod potem Lublana skozi vso zgodovino tudi v nihovem lastnem narečju, ki je morda zelo daleč od Ljubljane?

 

  
     
  

hotel lublanka v Pragi

  
     
     
  

Za zagovornike pravilnosti imena Ljubljana pa so zelo zaskrblujoča zgovorna dejstva, da je ime Lublana razširjeno skoraj po celotni slovanski Evropi, razen na Balkanu. Ime Lublana se ni moglo razširiti v zadnem času iz "pokvarjene lublanščine" vse tja do ruskih meja. Stoletja zakoreninena imena se namreč zlepa ne spremenijo. Do spremembe lahko pride le zaradi vpliva zunajnega dejavnika ali zaradi spremembe jezika. Če je ime Ljubljana zares pravilno, zakaj Polaki, Čehi, Lužičani, Moravci, Slovaki, "Kajkavci", Istrani, uporablajo ime Lublana? Čisto enostavno! Zato ker so slovenski slavisti pod vplivom srbščine, spremenili pravila izgovorjave knižne slovenščine in jo umetno zbližali s srbščino, hkrati pa oddalili od zahodno-slovanskih jezikov. Novega, balkanskega imena Ljubljana, pa namesto starega in ukoreninenega imena Lublana, niso mogli vsiliti Polakom, Čehom, Lužičanom, Moravcem in Slovakom, zato se tam kot stoletja poprej, uporabla ime stare slovenske narodne dediščine.

  
     
     
  

Lublana, uradni list 1922

vir: Uradni list slovenske NV, letnik IV,
št. 107, z dne 14.10.1922

  
     
     
  

Slovenska narečja, ki bi morala biti podlaga knižni slovenščini, pa so slovenski slavisti skupaj z izgovorjavo Lublana, zatirali tako, da so nedolžnim otroškim bitjem "zagravžali" jezik, ki so jih govorili nihove mamice in očki, češ da je grd, hkrati pa jih s pranjem možganov pregnetli v uporabo balkanizirane knižne slovenščine. Zakaj bi morala biti slovenska narečja podlaga knižni slovenščini? Vsak narod gradi svoj jezik iz lasnih virov, torej izklučno iz svojih lastnih narečij! Knižna slovenščina pa je ubrala drugačno pot. Narečja predstavlajo le del knižne slovenščine, drug del pa predstavlata Srbščina in njej sorodna "Hrvaščina" (Hercegovski govor), oz. povedano drugače, Srbščina se pri izoblikovanju knižne slovenščine šteje kot eno od bol pomembnih slovenskih narečij.

  
     
  
Primeri izgovora:

 
 

prekmursko, kopersko, lublansko, gorensko, štajersko, koroško, slovaško, češko, polsko, argentinsko
ostalo: Danilo Turk, Mario Galunič, itd.

  
     
     
  

lublanska ulica, Bratislava

Lublanska ulica v Bratislavi, v senci resnice

  
     
     
  

Poleg Prage in Bratislave, se po Lublanski ulici lahko sprehodite še v mestih Žilina na Slovaškem ter v Krakowu in Wrocławu na Polskem.

 

V Evropi je v etimološkem pogledu, Lublani zelo veliko sorodnih mest. Prvo med njimi je zagotovo polsko mestoLublin, nato pa še Lublino, Lublice, Lubla, Lublewo, Lubania, Luban, Lubiana, Lubianek, Lubiel, Lubienia, Lubien, Lubin, Lubinia, Lubeck, Lubno, itd.

 

Vinotoka 2009 je zelo znan slovenski slavist iz SAZU-ja na opozorilo, da se v vseh slovenskih narečjih Lublani reče Lublana, izjavil tole skrajno neumnost: "Če se v gorenjskem narečju reče slovenski prestolnici Lublana, potem se pravilno slovensko reče Ljubljana, ker če bi se pravilno slovensko reklo Lublana, bi se moralo v gorenjskem narečju reči Vublana". Morda je tej neumnosti botrovala nepripravlenost na javno izzvanje pred publiko. Vsekakor pa ni pojasnil ali bi se tudi v drugih slovenskih narečjih moralo reči Vublana, da bi bilo potem slovensko pravilno Lublana? Morda pa je Ljubljana slovnično pravilno zato, ker se Lublani na Balkanu, v Srbiji reče Ljubljana?  Vsekakor so pri imenu Lublana, nekateri slovenski slavisti poteptali vsa slovenska narečja. Kateri pridevnik pripada človeku, ki izdaja svoj narod, da bi ustrezal teži kriminalnega dejanja?

 

  
     
  

balkanizacija slovenščine, lj, nj

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Uvedba LJ in NJ v slovenščino

 

 

V slovenščini se je zapis para črk LJ in NJ uvelavil šele od polovice 19. stol. naprej, pa še to le v javnih zadevah med Slovenci. Čeprav slavisti tistega časa priznavajo, da se v slovenskih narečjih in s tem v slovenščini govori skoraj izklučno običajni (sredni) L, kot v besedah lovor, lipa, lisica, so po Kopitarjevi slovnici, spričo enotenja z drugimi slovanskimi jeziki,  v slovenščino umetno vsilili mehki oz. palatalni Ľ in Ń, kot se sliši v izgovorjavi besed: kralj, pecelj, krjavelj, konj, slon, šal, itd. čeprav glasu J nikoli ne izgovorimo, niti približamo se mu niti ne. Govorimo o protetičnem J-ju, ki je zapisu dodan umetno, ker se ne izgovori. Pri izgovoru mehkega L in N glas razpotegnemo, podalšamo, kot bi izgovorili LL ali celo LLL. Pri tem se osnovni glas L in N proti koncu nekoliko približa polglasniku ə. Takemu glasu rečemo mehki L in mehki N. Napačna je trditev, da gre pri tem za komaj slišen J, kot je dokazno lažno trditev začel širiti znani slavist Jože Toporišič. Najsodobnejše naprave namreč tega ne potrjujejo.

 

Edino kar imata mehki (palatalni) L in N skupnega z J-jem je to, da se vsi trije zaklučijo s polglasnikom ə, vendar prva dva zamolklo, J pa zelo izrazito. Glas J je dejansko sestavina glasov I in ə. I + ə = J. Zato je popolnoma napačno mehki L in N zapisati s soglasniškim parom LJ in NJ. Zgoraj navedeni primeri se morajo pravilno pisati: kral, nedela, zele, pecel, krjavel, kon oz. kojn (Vojnik na Štajerskem), slon, šal, itd. in NE kralj, nedelja, zelje, pecelj, krjavelj, konj, slonj, šalj, itd. Isti glas so Slovaki zapisali z eno črko (Ľ in Ń) in zato ne prihaja do zmot pri izgovoru, kot pri Slovencih, ko razne izpelanke osnovne besede izgovarjamo brez večjih težav, npr. kraljeva, pecljev, konja, peljem, tovornjak, zamenjal, itd., saj se zaradi sledečega samoglasnika celo dajo izgovoriti, čeprav je tak izgovor neslovenski! V nasprotju s prepričanjem mnogih, ki slepo verjamejo našim balkano-slavistom, to ni slovenski izrek, pač pa balkaniziran govor.

 

Že v 16. stoletju so imeli večji posluh za jezik, kot novodobni slavisti. Primerov je mnogo, npr. Sebastjan Krel je zapisan pravilno kot Krell, z dvojnim L, ker se L na koncu nekako podalša, dvojno izgovori, je tudi zapisan dvojno. Janez Vajkard Valvasor, je s svojim naravnim posluhom za jezik, ko je bralca poučeval, kako izgovoriti zapisana slovenska krajevna imena, zelo jasno povedal: "..L ali l mora človek včasih debelo izgovoriti, nekako dvojno, zlasti na koncu..".2

 

Priznani slavist Janez Rotar pove: "... pri glasoslovju in razpravljanju o palatalih lj in nj: poljski, konjski se bo dijak v razredu vprašal, enako pa še prej profesor slovenščine: Ali je prav tako dobro tudi pravopisno, torej konski, polski? To je logično vprašanje!"1

  
     
     
  
 laž, strup, liberalizem, kača, satanRobert Lynd
  
     
     
  

Zanimiv je nasledni zapis priznanega slavista: "Škrabec je lj-kal na neprimernih mestih, kakor opozarja tudi avtor študije v SBL, in je uveljavljal profani južnoslovanski palatalni izgovor lj, npr. aljkoholj. Najverjetneje so začeli uveljavljati lj uradni zapisovalci priimkov, narejenih po tujih samostalnikih: Bandelj, Grilj, Radelj, Prezelj, Vencelj, Mertelj, Cizelj in še dolga, dolga vrsta podobnih. Škrabec je vztrajno pisal Meteljko. Tako, s to maniro so pisno in govorno otežili ime slovenskega mesta, ki ga je Trubar pisal in tiskal kot Lublana, "ponaševaljci" pa so pridali to, kar glede na izvir imena zraven ne sodi (Fran Ramovš)."1 Glej tudi preimenovanje.

 

1 Naš jezik danes, Janez Rotar, Zbirka Esprit Slovène, Založba Mondena, Grosuple 2000, str. 60
2 Slava vojvodine Krajnske, Janez Vajkard Valvasor, Lublana 1689, 2. del, 6. knjiga, 1. poglavje, str 276

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Balkanizacija slovenščine

 

 

Norost preimenovanja slovenskih imen iz L → LJ in iz N → NJ je šla tako daleč, da so celo dalmatinsko mesto Split začeli imenovati Spljit.1 V času unitarizma pa so centralistično navdihneni slovenisti v slovenščino vsilili ime glavnega srbskega mesta Beograd, izrinili pa tradicionalno slovensko ime Belgrad2, ki ga uporabla vsa Evropa in svet. Namesto da bi Slovenci uporablali pristno slovensko ime Belgrad,2  so nam kvizlingi vsilili tuje, srbsko ime Beograd.

 

Janez Rotar je podrobno raziskal kako močno in namerno so posamezni kvizlinški slavisti in drugi, pristojni za slovenski jezik, izdajali svoj narod, čemur ni primere pri nobenem drugem sosednem, niti evropskem narodu. V svojem delu zapiše: "Hkrati so delovali posamezni unitaristi, med Slovenci je bil vsekakor najvidnejši Franjo Poljanec, dolenjski rojak, ki je slavistiko študiral v Zagrebu (op.p.: zanimivo, skozi enak primež je šel Jože Toporišič). V duhu enotne šole in po zgledu svojega zagrebškega univerzitetnega profesorja Branka Vodnika (avtorja učbenika Pregled hrvatsko-srpske književnosti u ogledima. Za više razrede srednjih škola, Zagreb 1923) je Franjo Poljanec napisal srednješolska učbenika Istorija srpskohrvatskog književnog jezika, Beograd 1931, in Repetitorij istorije jugoslovenske književnosti, Zagreb 1932, 1937, 1939. Odobril ju je Glavni prosvetni svet Ministrstva v Beogradu. V istem času so, kot je znano iz antropologije kulture, ukazali iz slovenskih beril iztrgati besedilo Ivana Cankarja o domovini in slovenščini."3

  
     
     
  

Je pravilno nedela ali nedelja?



Kaj pa vabiljo ali vabilo, iz česar izhaja vabljeni, povabljeni?


Tri pridige o jeziku, eden
najbol zavednih Slovencev
Anton Martin Slomšek
vir:  eZISS 

lj, nj: nedela, kralestvo, prijatel, vableni, najbol, itd. 

O tem premišlujte, ko boste šli na deljo in ko boste deljali. Če pa vam še ne bo jasno, kaj je pravilno, pa o tem premišlujte tudi takrat, ko boste šli z delja.

Za tiste najbol mantalno zaprte pa ostane še nedelelja, ko bodo lahko cel dan doma razpravlali o tem, ali se res nedelji zato reče nedelja, ker na ta dan NE DELJAMO?

 

Prijatel, Kralestvo, povablenih,..

  
     
     
  

Nato pa na podlagi raziskav zapiše: "Ob vrednotenju delovanja "čitankarjev" se je prav spomniti teh nevšečnih podrobnosti. Pri pazljivem pregledovanju bi se tudi odkrilo, da so znamenita skupna programska jedra v zadnjem desetletju centralistične socialistične Jugoslavije idejno neposredno izhajala iz naravnavanja enotne šole v tridesetih letih."3 in s tem jasno pove, da po 2. svet. vojni, ko so nas osvobodili okupatorjev in kapitalističnih izkoriščevalcev, nasilja nad slovenskim jezikom in slovenskim narodom sploh ni bilo konec, le Franja Poljanca je zamenal Jože Toporišič ter izvajal že utečeno izdajalsko unitarsitično politiko proti lastnemu narodu.

 

Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991, ni bilo zaznati kakršnihkoli sprememb na področju družboslovnih ved. Torej je upravičeno sklepati, v vsakdanjih pojavih pa je tudi polno jasnih pokazatelov, da slovenske družboslovne ustanove še vedno nadzorujejo kvizlinško-srbsko-unitaristični izdajalci slovenskega naroda, namesto da bi, kar bi bilo najman normalno, nadzor nad slovenskim jezikom prevzeli narodno zavedni Slovenci. Izjemno podkovani Rotar zapiše: "Česa takega ali podobnega ni zaslediti v nobenem od jezikov v soseščini, ne v italijanščini, ne v avstrijski nemščini, ne pri ogrskem in ne pri hrvaškem jeziku, ki ima danes jezikovnozvrstno zelo razvejeno književnost.".4

 

Paradoksalno je, da so se samouničevalnim kleščam izdaje lastnega naroda v matični državi uspeli izviti le tisti, ki so manšina v sosedni državi. Pri tem Rorar zapiše sramotno dejstvo: "O tem temeljnem nesporazumu pove nekaj že naslov učbenika Nade Pertot Pomagajmo si sami; MD Gorica 1997.5 Bolj kot tukajšnji so zamejski slovenisti občutili in videli vsak dan znova in znova, kaj prinaša degradacija knjižnega jezika…"6

 

1 Arhiv RS, AS60: 20. (21.11.1918), 38. (23.12.1918) in 64. (21.2.1919)  zapisnik NV
2 Ilustrirani Slovenec letnik 1932 št. 26 str. 106, Arhiv RS, AS60 in številni drugi viri do leta 1947
3 Naš jezik danes, Janez Rotar, Zbirka Esprit Slovène, Založba Mondena, Grosuple 2000, str. 67
4 Naš jezik danes, Janez Rotar, Zbirka Esprit Slovène, Založba Mondena, Grosuple 2000, str. 68
5 Pomagajmo si sami, Nada Pertot, Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1997
6 Naš jezik danes, Janez Rotar, Zbirka Esprit Slovène, Založba Mondena, Grosuple 2000, str. 74
  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Slovenska slovnica - primeri potvorb LJ, NJ

 

 

Tako kot na drugih področjih znanosti, npr. v tehniki, lahko v nepravih, t.j. pohlepnih, sebičnih rokah, ali psihično motenih glavah, tudi pri jeziku pride do zlorabe, ki vodijo v kriminalna dejanja. Pri Slovencih se je vedno našlo toliko izdajalcev lastnega jezika, kot pri nobenem drugem narodu, zato je danes slovenščina precej zamazana s tujimi vplivi. Izdajalci slovenskega naroda, so svoje kvizlinško delovanje krili pod idejo Ilirizma. Njihovo delo brez leporečenja pomeni, naklepno uničevanje slovenščine in stremlenje po zamenavi s srbščino. Če so bila v zgodovini zdaj bol, zdaj man intenzivna obdobja balkanizacije, pa je le ta z diktaturo komunističnega sistema, dobila neomejen polet. Njen glavni "strokovni" izvajalec je bil Jože Toporišič, pod katerega vodstvom se je zgodilo vse polno potvorb in zavajan. Med njegovimi najuspešnejšimi projekti je bila trditev, da se pisani soglasniški par LJ in NJ izgovarja tako kot se piše, torej LJ in NJ. Od sodobne slovnice Jerneja Kopitarja, pa do Toporišiča je namreč velalo, da se pisani LJ izgovarja kot mehki L, oz. da se pisani NJ izgovarja kot mehki N. To je potrjevala večina primerov, izjeme pa so bile redke in jasno določene. Zaradi uničevanja slovenskega jezika, je v Sloveniji leta 1962 prišlo do upora slavistov, ki so ga balkanizatorji grobo zatrli, nekatere domolubne slaviste pobili, ostale pa odpustili iz služb po utečenem scenariju.1

 

Slovenski jezik je tako kot vsak drug jezik sestavlen iz narečij ali govorov z ozemla, ki tvorijo jezikovno celoto. Glavna slovenska narečja so: koroško, štajersko, panonsko, dolensko, primorsko, notransko in gorensko. Knižno slovenščino tvori bogastvo slovenskih narečij. No, tako bi vsaj moralo biti, kajti ponosni narodi niso po nepotrebnem mazali svojega jezika s tujimi besedami. Balkanizatorji slovenščine, pa so nasprotno, slovenščini načrtno in namerno (genocid), kot del slovenskega jezika pridružili še srbščino. Uradno tega sicer nihče ne priznava, toda učinki delovanja za slovenski jezik odgovornih ludi, več kot potrjujejo zgorno trditev. Še več. Knižno slovenščino so zelo oddalili od slovenskih narečij, s katerimi ima čedale man skupnega. Dosegla je že prag, ko lahko trdimo, da gre za umetni, neslovenski jezik, ki je s pristno slovenščino izgubil stik. Slovenski knižni jezik je potrebno postaviti na zdrave temele, katerih korenine preko slovenskih narečij segajo zavidliva stoletja v sijajno preteklost slovenskega jezika, ki je  najrazvitejši, zato najzapletenejši in verjetno najtežji evropski jezik.

 

Brez izdajalcev med Slovenci, balkanizacija slovenščine seveda ne bi bila mogoča. Srbski jezikovni vplivi in srbščina v slovenskem jeziku nima kaj iskati.  Kot logično nasledstvo komunizma, je danes izdajstvo najti predvsem na strani levice, ki obvladuje in nadzoruje skoraj celotno družbeno sfero, od šolstva, univerz, medijev, t.i.civilne družbe, itd. Osamosvojitev Slovenije teh skrajno škodlivih struktur ni pretrgala. Danes vse družboslovne fakultete vzgajajo slovensko mladino v popolnoma protislovenskem duhu (posamezni dobronamerni profesorji so izvzeti), tako hudo ni bilo niti v najtrših časih komunizma. Besede Slovenec, slovenski, slovenstvo, so v jedru Slovenije nezaželene. Balkanizacija se širi z nezmanšanim tempom.

 

Spodna tabela prikazuje le nekaj primerov anomalij, ki so bile Slovencem storjene po vsej sili, da bi se nadalevalo z balkanizacijo slovenščine in druge primere, ki jih v slovenskih narečjih ni najti, jih je pa srečamo v srbščini.

 

1 "Odstranjevanje pedagoškega osebja z Univerze", Vladimir Simič, Objave, Univerza v Lublani, Lublana 2000, str. 33-37

 

 

Besede so v grobem sestavlene iz korena, predpone in pripone. Primer:

 

 

predpona

 

koren

 pripona 
 

iz-
po-
pre-
za-
od-
z-
na-
ob-
itd.

 

 del(o)
 

 -ati
-ski
-ni
-ov
-nak
-enje
-ica
-ar
-enje
-en
  itd.
 
  
     
     
     
  Primerki anomalij knižne slovenščine, ki ne obstajajo niti v enem slovenskem narečju:  
     
  
slovenskoknjižnoodkloniz korenasestava
prenešenprenesenš → s  
srnaksrnjakn → njsrn-asrn-ak
srnadsrnjadn → njsrn-asrn-ad
valarvaljarl → ljvalval-ar
valativaljatil → ljvalval-ati
zelezeljel → ljzel-enozel-e
kralkraljl → ljkralkral
lažniveclažnjivecn → njlažlaž-ni-vec
strelatistreljatil → ljstrelstrel-ati
zvonenjezvonjenjen → njzvonzvon-en-je
nedelanedeljal → ljdel-one-del-a
rastlinakrastlinjakl → ljrastlin-arastlin-ak
tovornaktovornjakn → njtovortovor-nak
nadalnonadaljnjel,n → lj,njdel-ečna-dal-no
Višna goraVišnja goran → njviš-inaviš-na
volavoljal → ljvol-avol-a
trnetrnjen → njtrntrn-e
kolemkoljeml → ljkolkol-em
čelustčeljustl → ljčel-o, ust-ačel-ust
menatimenjatin → njmen-amen-ati
nagnenjenagnjenjen → nj

g(o)n-iti

na-gn-en-je
zunajnizunanjij → njzunajzunaj-ni
pregananjepreganjanjen → njgn-atipre-g(a)n-anje
več vprašajnvprašanjj → njpraš-ajv-praš-ajn
spreobrnenjespreobrnjenjen → njobrn-itispre-obrn-enje
zakoreninenazakoreninjenan → njkoren-inaza-koren-inena
strokovnakstrokovnjakn → njstrok-astrok-ov-nak
spremenenaspremenjenan → njmen-as-pre-men-ena
opominatiopominjatin → njpom(i)no-pomin-ati
naslonalonaslonjalon → njslon-etina-slon-alo
zdravicazdravljical → ljzdrav-jezdrav-ica
temnenjetemnjenjen → njtem-atem-en-je
tesnenjetesnjenjen → njtes-(e)ntes-ne-nje
vrinenavrinjenan → njrin-itiv-rin-ena
sanatisanjatin → njs(a)nsan-ati
zmelejozmeljejol → ljm(e)l-etiz-mel-ejo
poselenposeljenl → ljsel-itipo-sel-en
postelaposteljal → ljs-t(a)l-atipo-s-tel-a
BruselBruseljl → ljBruselBrusel
okostnakokostnjakn → njkosto-kost-nak
napolnennapolnjenn → njpoln-ona-poln-en
besednakbesednjakn → njbesed-abesed-nak
nasledninaslednjin → njsled-itina-sled-ni
idr.    

 

 
opomba
denar ni prenesen, ampak prenešen
maček ni povozen, ampak povožen
trava ni pokosena, ampak pokošena
skače srna, ne srnja, ne srnjad,...
 
valovati, ne, valjovati, ne valjovi,...
guma se vali, ne valji,...
zdravilna zel, ne zelj, ne zeljena »
kralj; prevzeto iz srbščine
ne lažnji preplah, ne lažnja identiteta,...
strel, ne strelj, streljec, ustreljiti, strelja,.
zvon zvoni, ne zvonji, ne zvonjovi,...
ni deljo, deljovni dan, ne deljamo »
rastlina, ne rastlinja, ne rastlinjski,...
tovorni promet, ne tovornji promet,...
tam deleč, ne dalječ, ne daljava, »
kraj zgrajen na višini, ne na višinji
svobodna vola, vol-itve, ne volj-itve
Trnulčica, ne Trnjuljčica, ne Trnjovo
klati, ne kljati, koljine, kljavnica,...
čelo, ne čeljo, čeljada, čeljak, čeljnjo
lunina mena, ne menja, menjiti se,...
nagniti, ne nagnjiti, ni se nagnjil,...
zunaj pada sneg, ne zunanj »
daj preženi ga, ne preženji ga...
na koncu zapiši vprašaj, ne vprašanj...
zrezek obrnemo, ne obrnjemo,...
odtrgaj korenino, ne koreninjo,...
strokoven, ne  strokovenj, strokovnjo...
sprememba, ne spremenjba (m→n)...
opomin, ne opominj, pomnjiti, spominj,.
slonel je na ograji, ne slonjel...
zdravlje iz srbščine
soba je temna, ne temnja, ni temnjo,...
tesno pri srcu, ne tesnjo, ne tesnjiti,...
že spet rine po zemli, ne rinje...
v snu se mu je prikazala, ne v snju...
orehi so zmleti, ne zmljeti,...
seliti se, ne seljiti, seljitve,...
postlati, ne postljati, ne postljano
ne Bruslju, Bruslja; celo Srbi Brisel...
kostni mozeg, ne kostnji, ne kostnjica
vrečo napolnimo, ne napolnjimo,...
besedna , ne besednja zveza,...
naslednik, naslednica, ne naslednjica
    
     

nazaj

    
    
     
     
  

Posledice opranih možganov

 

Človek je vedno znova in znova presenečen, tako v komunikaciji s preprostimi ludmi, kot tudi z izobraženci. Ko preprostejšega človeka poprosimo za kako informacijo v njegovem pristnem domačem govoru, nehote preskakuje iz pravilnega narečnega govora v izgovor knižne slovenščine, s katero pa si pri preučevanju pristnega slovenskega besedišča nimamo kaj pomagati, le na napačno pot nas lahko zapele. Seveda ti ludje med seboj, ali s kakim preprostejšim človekom, govorijo v svoji domači govorici. Ko pa so v stiku s tujcem ter še posebno, ko so v stiku s kako znano osebo, izobražencem, ali vsaj z nekom, ki deluje učeno, je podzavestna magičnost knižne slovenščine tako velika, da pozabijo na svoj domači jezik. Vsakdo pozna koga, ki je prej govoril bol ali man narečno, ko pa je na nek način napredoval, je začel uporablati besede knižne slovenščine, za katere prej ni maral, predvsem pa množično izgovorjavo LJ in NJ. Revež seveda ne ve, da s tem širi balkanizirano slovenščino, ki s slovenskimi narečji in krovnim slovenskim jezikom nima nič skupnega. V kolikor bi uporablal pristno knižno slovenščino brez izgovorjave LJ-jev in večine NJ-jev, pa bi bilo to vzorno in hvalevredno.

                                               več »»

 

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Preimenovanje priimka ali imena

 

 

Vsem, ki nosijo balkanizirano obliko priimka:

(Ancelj, Anželj, Avbelj, Bartelj, Bertoncelj, Bižalj, Brecelj, Bušljeta, Cecelj, Čebulj, Čermelj, Debeljak, Domicelj, Dremelj, Fartelj, Grilj, Hudelja, Kebelj, Kegelj, Ključevšek, Kljun, Kokalj, Košmrlj, Koželj, Kralj, Krelj, Kupljen, Ljubec, Markelj, Moljk, Murgelj, Nagelj, Obrulj, Partljič, Poljak, Poljanec, Prijatelj, Pucelj, Pugelj, Rifelj, Rogelj, Seljak, Škulje, Štrukelj, Štrumbelj, Voljč, Vozelj, Zaletelj, Zemljič, Želj, itd.) ali imena (Ljubo, Ljudmila, Maksimiljan, Mihalj, Miljana, Nedeljko, Veljko, Viljko, Željko, itd.)

 

namesto slovenske oblike:

(Ancel, Anžel, Avbel, Bartel, Bertoncel, Bižal, Brecel, Bušleta, Cecel, Čebul, Čermel, Debelak, Domicel, Dremel, Fartel, Gril, Hudela, Kebel, Kegel, Klučevšek, Klun, Kokal, Košmrl, Kožel, Kral, Krel, Kuplen, Lubec, Markel, Molk, Murgel, Nagel, Obrul, Partlič, Polak, Polanec, Prijatel, Pucel, Pugel, Rifel, Rogel, Selak, Škule, Štrukel, Štrumbel, Volč, Vozel, Zaletel, Zemlič, Žel, itd.) ali imena (Lubo, Ludmila, Maksimilan, Mihal, Milana, Nedelko, Velko, Vilko, Želko, itd.)

 

je omogočeno enostavno preimenovanje. Izpolnite vlogo:

1. na vaši upravni enoti, ali uredite spremembo

2. v elektronski obliki (potrebujete: Digitalno potrdilo in Elektronski podpis)

 

 
Štepana vas, ne štepanja

Štepanja vas pri Ljubljani vir: Arhiv RS AS 3000/L273
 Iz mape je razvidno, da je pravilno ime Štefana vas in ne Štepanja vas z NJ. Ime namreč izhaja iz imena Štefan in je zato pravilno, da gremo k Štefanu ali prihajamo od Štefana. Edino balkansko zapelani slavisti lahko trdijo, da gremo k Štefanju, ali da prihajamo od Štefanja, čeprav dobro vedo, da širijo laži in krivico.

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Zapisi slovenskih imen pred uvedbo LJ in NJ

 

 

V državni upravi so se slovenska imena do leta 1918 zapisovala bodisi v nemščini, bodisi v slovenščini, predvsem takrat, ko se niso dala prevesti, toda vedno z nemškimi slovničnimi pravili. Napačno je mnenje, da so imena kot so: Lubnitzen, Lubetchno, Lippie, Kossiack, itn. nemška, slovenska pa Lubnica, Lubečno, Lipje, Kozjak, itd. Kot je razvidno že na prvi pogled, so imena ista, razlika je le v tem, da ko so zapisana v nemščini, so uporablali nemška slovnična pravila, v slovenščini pa slovenska pravila, ki so seveda različna od nemških. Končni vidni vtis med enimi in drugimi imeni je kar precejšen, slušni vtis pa je v večini primerov enak. To so še kako vedeli uslužbenci v upravi na Slovenskem, ki so po letu 1918 nadalevali svoje delo v istih zgradbah, istih sobah in so delali na istih dokumentih, le da so imena in izrazje prilagodili slovenski slovnici.

 

  
     
  
Lubečna, sodišče 1919 Uradno oznanilo sodišča v Celu, iz katerega je jasno razvidno, da se kraj imenuje Lubečna. V Ljubečno so kraj nasilno preimenovali šele komunisti pod "osvobojeno" Slovenijo!

vir: Uradni list NV, letnik I, št. 63, z dne 15.3.1919
  
     
  
Oznanilo na katerem se kraj imenuje Lubstava, tako kot je velevala stroga cenzura. V Ljubstavo so kraj nasilno preimenovali šele komunisti v "osvobojeni" Sloveniji! Domačini kraj še vedno pravilno imenujejo Lubstava. 

Lubstava, uradni list 1921

vir: Uradni list NV, letnik III, št. 63, z dne 26.1.1921

  
     
     
  

Seveda pa nekatera zapisana imena niso imela s slovenskimi nobene slušne zveze, ker so jih bodisi preimenovali neposredno v nemščino, tako kot Stein, bodisi zapisali iz slovenščine s popačeno ali zmaličeno skovanko, kot npr. Laibach (Laubach, Laybach). Proti koncu avstrijske uprave po letu 1870, ko so redki zavedni Slovenci delali za prebujo slovenstva, so nekatera imena predvsem na Krajnskem že pisali s šumniki ali dvojezično.

 

Soglasniški par LJ ali NJ so zapisali dosledno, če se je tudi govoril, sicer pa ne, saj niso mogli zapisati nečesa, kar ni obstajalo. Pri imenu Lublana temu ne moremo slediti, saj se je striktno pisalo Laibach, lahko pa odkrijemo skrivnostno tančico iz drugih sorodnih imen, kot sta npr. Lubnica in Lubečna. Vsa imena se strogo pišejo brez črke J, kar kaže, da tudi glasu J ni bilo v njihovem imenu in prav tako ne v imenu Lublana. Kjer pa je glas J v imenih dejansko obstajal, so ga tudi vedno zapisali. Naprimer pri krajih Lipje, Kozjak, Prekorje, Dvorje, Strajne, itn. Ne pa tudi pri imenih Zavodne, Trnovle, itd. ker glas J pri teh imenih ne obstaja.

 

Tudi koroško mesto, ki se danes napačno piše Beljak, se je skozi celotno zgodovino slovensko imenoval Belak,1 brez LJ. Iz slovenščine so ga v nemščino prevedli v Villach, v latinščino pa v Santicum. Kot zgovorno kaže latinsko ime, to izhaja iz imena venetskega (slovenskega) najsvetejšega boga Belina, po katerem se je moral kraj prvotno imenovati Belak, kot kraj čaščenja belega boga, sicer ga Rimlani ne bi preimenovali v Santicum (Sveti). Da ne gre za običajno krajevno ime kaže tudi kraj Obervellach, to je zgorni Belak, ki je od (spodnega) Belaka oddaljen kar 65 km proti SV. Popolnoma neobičajno je, da sta dva kraja istega imena, spodni in zgorni tako oddaljena. To je mogoče razložiti le tako, da prvotno ne gre za kraja, pač pa za spodno in zgorno svetišče slovenskega boga Belina. Izobraženec na isti strani kot Belak, navaja tudi slovensko ime Polane, NE Poljane!1

  
     
     
  

!!! LUB.., nikakor ne LJUB.. !!!

  
     
     
  

Lubnica, kraj pri Slovenskih Konicah, ki je po nemških slovničnih pravilih, do 1918 uporablanih v upravi na Slovenskem, zapisan kot Lubnitzen. Avstrijska uprava je slovenske kraje striktno zapisala z imeni, kot so jih izgovarjali domačini, večinoma takrat, ko jih niso mogli prevesti v nemščino. Glej tudi Lubečna.

 Lubnica
vir: Arhiv RS, AS 3000/C215
   

Lipje

Lipje

vir: Arhiv RS, AS 3000/C201

 

Če bi kraj zares imel v imenu črko J, bi ga zapisali s črkami Liubnitzen, tako kot v prikazanih primerih Lipje, Kozjak, Prekorje, Dvorje, Lipej, Stranje*, Lesje, itd. Medtem ko v primerih  Podljuben*, Zavodnje*, Ljubanšek*, idr. J-ja nikdar ni bilo.

 

* pravilno: Strajne, Podluben, Zavodne, Lubanšek

   
   
Kozjak 
vir: Arhiv RS, AS 3000/C157

Kozjak

 Nemška slovnična pravila so bila drugačna, kot jih uporablamo danes v slovenščini. Pisali so:
glas J s črko I, redko z J, Y
glas Z s črko S, SS
glas K s črko G, GG, CK
glas C s črko Z, TZ
polglas ə s črko E, (primer: serce, smert, Terst)
glas Č s črkami TSCH
glas Š in Ž s črkami SCH, itd. več»
   
   

Trnovle

Trnovle
 Podatek iz katastra leta 1873, jasno pove, da se kraj slovensko imenuje Trnovle. Pozneje je bil kraj napačno zapisan kot Trnovlje, z dodanim protetičnim J-jem. Podobna namerna popačenja slovenskega jezika je zaslediti pri krajih Trbovlje, Trnjava, Celje, Ljubljana in številnih drugih, kar je posledica nerazumevanja jezikovnih dejstev, ali Ilirizma oz. Balkanizacije slovenščine!
vir: Arhiv RS, AS 3000/C44
   
   
Polana

Polana (Lublana)

 
vir: Arhiv RS, AS 3000/L133
 Lublanske Polane iz pojma pole (danes napačno polje → Poljanska dolina,..), kar navaja že Urban Jarnik v svojih etimoloških raziskavah slovenskih imen objavlenih leta 1826 v 23. št.  Carinthije na str. 95. Podatek frančiskejskega katastra iz leta 1825 navaja edninsko ime Pollana. LL pomeni zapis mehkega Ĺ, tako se pišejo tudi Prule, ki jih zaenkrat še niso prekrstili v Prulje.
  
     
     
  

Slovenci pred 200 leti, na srečo še nismo imeli Kopitarjev in Toporišičev, da bi nam razložili kako naj pravilno pišemo in govorimo. Slovenski jezik smo prevzemali stoletja in tisočletja od naših prednikov in dedov, po naravni poti. Na tej dolgi poti, je zapisal neznani pisec Brižinske spomenike in so napisali Primož Trubar, Antol Vramec, Valentin Vodnik in drugi, našo lepo slovensko govorico, tako kot se je govorila in tako kot se še danes govori slovnično nepokvarjeno. Torej brez Lj in večinoma brez Nj. Ti pisci niso bili neizobraženi in niso pisali grde slovenščine, pač pa so bili zelo izobraženi, govorili in pisali pa so slovenščino, ki je edino obstajala. V 19. stol. so izumili knižno slovenščino, ki pa je s Toporišičem že daleč stran od slovenskega jezika.

  
     
     
  

Slika Lublana, lublanski grad

Stara slika Lublane

 

 
1 Carniolia antiqua et nova, Janez Ludvik Schönleben, Joann. Baptistae Mayr, Lublana 1681, str. 141, pdf

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Teorije izvora imena Lublana

 

 

Od mnogih teorij, ki nobena ni zadovolivo pojasnila izvor imena Lublana, so navedene le nekatere, ki so jih zagovarjali ali jih zagovarjajo znani jezikoslovci.

 

1825: Franc Metelko

v svoji slovnici izvaja ime Lublana iz osnove *ljubne- in stanovniške pripone -jane. Ime Ljubjane pa naj bi torej izhajalo iz čustvenega pojma ljubiti.

 

1859: Fran Miklošič

razlaga izvor imena Lublana iz lokalnoslovanske občnoimenske osnove *ljub- in stanovniške pripone -jane. Prehod iz množinske v edninsko pripono -jana, pa utemeluje s tem, da so ludje sčasoma izgubili iz zavesti množinsko obliko in začeli uporablali edninsko, ki se jim je zdela primernejša. Pozneje se v svojih znamenitih imenoslovnih razpravah o slovenskih osebnih in krajevnih imenih Lublane izogibal.

 

1908: Luka Pintar

je izvajal ime Lublana iz slovanske osnove lъbъ, (primerlivo z rusko lob 'čelo') v pomenu 'hrib, holm' in stanovniško pripono -jane, katere prehod iz množinske v edninsko obliko -jana, je podrobno utemelil.

 

1924: Fran Ramovš

je najprej menil, da Lublana izhaja iz osnovnega stanovniškega morfema ljub- (substrat), pozneje pa je svoje mnenje spremenil iz zagovarjal tezo, da ime Lublana izhaja iz slovanskega osebnega imena *Ljuba in stanovniške pripone -jane. Prehod iz množinske v edninsko obliko pa je pojasnil s prekozložno asimilacijo.

 

1950: Anton Bajec

ni etimološko razložil imena Lublana, ga je pa uvrstil med krajevna imena s pripono -jane.

 

1950: Jakob Klemina

je zagovarjal tezo, da ime Lublana ni domačega izvora, pač pa izhaja iz tujega pridevnika ljub, ki se je le asimiliral v slovenščino. Oblike imen *ljubja, *ljubana, ljubija in ljubana, so zan le staroselska zemlepisna občna imena.

 

1976: France Bezlaj

se je v svojem etimološkem slovarju izogibal Lublane, saj ni imel odgovora na zahtevno nalogo, ni pa se tudi želel osmešiti z neprepričlivo rešitvijo.

 

1988: Oleg Trubačov

je urednik najobsežnejšega in najtemelitejšega praslovanskega besednega fonda, moskovskega etimološkega slovarja slovanskih jezikov. Ta obsega 32 zvezkov ter v veliki meri obsega tudi onomastično gradivo, vendar pa besede ali korena Lublana ne razlaga.

 

1999: Dunja Brozović

meni, da *ljub- pomeni 'močvirje, blato', ki je najverjetneje slovansko vodno občno ime.

 

2007: Silvo Torkar

razlaga ime Lublana iz vodnega imena Lubija, ki izvira južno od Verda in se izliva v Lublanico. Avtor pri etimoloških raziskavah najmanšega in najbol južnega izvira Lublance, uporabi ime Ljubija kar iz knižne slovenščine, čeprav domačini že od nekdaj ime izgovarjajo kot Lubíja, brez j in z izrazitim poudarkom na i. Vodno ime Ljubija nato izpele iz osebnega imena Ljubovid, po katerem naj bi se poimenovalo vodno ime Ljubija. Pri znanstvenem dokazovanju se naslana na potok Ljubovija v Srbiji, neko domačijo z imenom Ljubed v Spodni Ščavnici ter na imena: Libovija - potok v Prekmurju, Ljubovidža - vodno ime v Srbiji, Ljuboviža - kraj pri Novgorodu v Rusiji, Lubowidz in Lubowidza - krajevna imena na Polskem, Ljubižda - kraj na Kosovu. Po kontrakciji imena Ljubovid, naj bi nastala imena: Ljubija - kraj v Bosni, Ljubija - dve vodni in gorsko ime v Sloveniji (pravilno Lubija) ter Lubidza - kraj na Polskem.

 

Avtor zagovarja tezo, da se je ime iz tega 3 km dolgega potoka Ljubija pri Verdu (pravilno Lubíja), preneslo na kraj v obliki Ljubija s priponskim obrazilom -jane, torej Ljubi- + -jane →  Ljubijane, ki naj bi označevalo prebivalce ob tej reki, čeprav je rečica Lubija kar 18 km zračne razdalje oddalena od mesta Lublana, vodne pa še mnogo dal. Množinsko ime Ljubijane, naj bi se s prekozložno asimilacijo E → A, preoblikovalo v Ljubijana, s tem pa se bi se izvedla tudi singularizacija. Nato naj bi nastopila redukcija, oz. naj bi se opustil izgovor I-ja, kar naj bi oblikovalo ime v Ljubjana. V zadni fazi pa naj bi z epentezo nastal drugi L, s tem pa naj bi iz imena Ljubjana nastala končna oblika imena Ljubljana.

 

Gospod Silvo Torkar, s takim pristopom sicer dobi na akademskem papirju neko rešitev, vendar je rešitev skrajno dvomliva, saj le s skrajnimi napori zveže skupaj neke jezikovno-besedne elemente, katerih rezultat lahko živi le v navideznem svetu. Če bi podoben pristop lahko prenesli na izdelavo avta, le ta ne bi nikdar odpelal iz tovarne. Z realnostjo nima veliko skupnega, saj povsem ignorira ime Lublana, ki se pojavla v taki ali drugačni obliki v vseh zgodovinskih zapisih, vse do pojava slovnice leta 1809, na podlagi katere pravil je ime mesta Lublana, prvič v zgodovini zapisano kot Ljubljana, ime Lubo in Luba, pa prvič v zgodovini slovenskega jezika kot Ljubo in Ljuba. Toda tudi pri tej slovnici gre le za zapis imena Ljubljana. Iz vsebine slovnice pa je jasno razvidno, da se to ime zapiše Ljubljana, izgovori pa Lublana, z mehkim Ľ, kot pri besedah lubadar, lubje, kral, lump, itd.. Torej avtor razlaga ime Lublana z modernimi pisnimi slovničnimi pravili, ki so bila ustvarjena pred 200 leti, kot odgovor na germanizacijo, nimajo pa nikakršne zgodovinske utemelenosti niti jezikovne ali etimološke vrednosti.

 

2007: Robert Vrčon

ugotavla, da so koreni lub-, ljub-, lab-, laib-, leib-, lob- in lojb-, najpogostejši na področjih, ki so lenogospodarsko najzanimivejša in kjer je po bližnih rekah potekalo splavarjenje lesa. Pri tem našteva vrsto imen rek ali krajev, katerih ime izhaja iz obravnavanega korena. Nato pomenlivo izpostavi ime labod, vsem znane vodne ptice, katere ime v slovanskih, germanskih in baltskih jezikih izhaja iz skupne korenske osnove. Kot glavno značilnost laboda g. Vrčon izpostavi plavanje in belo barvo (ide. *albh = 'bel'). Omeni tudi Laburusa, antično vodno božanstvo znano v naših krajih. Da gre pri korenu *lub- res za neposredno povezavo z vodo, avtor podkrepi še s francoskim slovarjem, kjer pod koreni: leb-, lob-, lab-, najde razlago plavajoč, valujoč, ohlapen, itd. Ime Ljubljana pa razlaga kot poimenovanje kraja po reki Ljubljanici, ta pa naj bi nastala iz tujih besed, Lajbe, Luževna, alluviana.

 
  
     
  

Lublana, ilirske province


Star zemlevid Ilirskih provinc z glavnim mestom Lublana

jasno sta razvidna naknadno vrinena oba J-ja
vir: Sto pričevanj o slovenski zgodovini, str. 178

  
     
     
  

Nekatere druge, iz latinščine ali nemščine izvirajoče etimološke razlage imena Lublana.

 

Aluviana

Ēluviō je latinska beseda za poplavo, povoden [1] in iz tega naj bi nastalo ime Aluviana. Dejstvo je, da je reka Lublanca res poplavlala, toda katera reka na svetu pa ne poplavla? Pri tem imenu pa se postavla več vprašajn kot odgovorov. 1. Takih in podobnih latinskih imen rek drugje ni najti. 2. Rimlani so reke poimenovali v moškem spolu, tudi če je reka pred rimsko okupacijo nosila ime ženskega spola. Mnogi vzporedni primeri kažejo, da bi morala, v kolikor bi ime res izhajalo iz korena ēluviō-, reka nositi ime Eluvius, ali pa kvečjemu Æluvius, z morebitnimi izpelankami. 3.  Ime Aluviana nosi koren -ana, ki pa ni latinskega izvora in ga zato Rimlani niso in ga tudi ne bi uporabili pri pisanju latinskih imen rek. 4. Ime Aluviana se ne pojavla v nobenem zgodovinskem zapisu. Edini zapis za reko je Nauportus in Savus, oba pa sta verjetno napačna. Eden označuje ime mesta, drugi pa nastopa le kot podalšek plovne Save. 5. Kmalu po letu 476 je Rimsko cesarstvo propadlo in Rimlani so se iz naših področij izselili. Iz zgodovinskih zapisov je znano, da je Severus konec 5. stol., na naših ozemlih, iskal še preostale kristjane. Ta stavek pove, da so se izselili vsi kristjani. Tu in tam pa je še kdo ostal, ker ni hotel zapustiti svojega bivališča. Taka navezanost na rodno grudo pa je značilna predvsem za starejše ludi. Vsebina tega stavka pa ne izklučuje izselitev tudi tistih kristjanov, ki so govorili kak drug jezik kot latinski. Do domnevne naselitve Slovanov je minilo 90 let, tako da Slovani na kristjane zagotovo ne bi mogli naleteti. Ker pa že 90 let ni bilo več govorcev latinskega jezika, tudi ne bi mogli prevzeti latinska imena rek od morebitnih ostankov staroselcev, saj ti običajno uporablajo imena v svojem jeziku.

 

Laburus

je bilo v naših predelih vodno božanstvo staroselcev. Ime Laburus je zapisano le v latinščini. Različice imena v jeziku staroselcev, ki je mnogo starejša od latinske, pa še ni bila odkrita. Z upoštevanjem pravil latinskega poimenovanja, bi lahko rekonstruirali staroselsko ime v Labur. Z upoštevanjem betatizma, pa se razkrije beseda Lavur oz. Lavor, ki v narečni slovenščini pomeni umivalnik, prav tako tudi v Češčini, v Slovaščini pa Lievik. Sorodno je tudi ime ludstva Liburni in Liburnija. Vse te besede pa izvirajo iz korena *liv- (liti, zliti, teči, izvirati, zaliv, izliv, itd.). Ni pa zelo verjetno, da bi se ime Lavor preneslo na ime Lublana.

 

Laubach / Laibach

je nemška skovanka, ki dobesedno pomeni mlačen potok (lau = mlačen, bach = potok). Pri tej razlagi je B iz korena *lub- (nemško *laub-) iztrgan, kar povsem zmaliči osnovni pomen imena Lublana. Lublana ima nenavsezane mnogo vidnejših značilnosti, kot nek mlačen potok. Ne mlačnega in ne mrzlega potoka v Lublani sploh ni najti, zato je ta razlaga lahko le simpatična popestritev ostalih teorij.

 

Proti temu govorijo ponemčenim krajem dokaj pogosto dodane nemške pripone -bach, -feld, -kogel, itd., ki jih v izvornih slovenskih imenih ni. Naprimer nemško ime Lippitz-bach, ki je bilo ponemčeno iz slovenskega imena Lipica. Bach je seveda v marsikaterem primeru neobstoječ nemški dodatek imenu, ki ga zato iz etimološkega vidika ni mogoče upoštevati. Pri Lublani pa je sploh treba imeti pred očmi, da je črka B sestavni del nemško zapisanega korena *laub- (izvorno *lub-) in se pripono -ach lahko kvečjemu upošteva kot množinsko obliko mestnika. V več primerih so slovenski samoglasnik nemško zapisali z dvoglasjem (diftong). Tako npr. Ležbe /  Leisbach pod Krivo Vrbo (izg. laišbah), Rute / Rauth in Glinje / Glainach vzhodno od Borovel, Suha / Zauchen severno od Železne Kaple, pod-Juna / Jaun, Libuče / Loibach južno od Pliberka (Blaiburg), Lubel / Loibl (prelaz), Luban / Lauban mesto na Polskem, Lubicz / Leibitsch (izg. Laibič) mesto na Polskem, idr. Kot kažejo primeri nemško zapisanih dvoglasij, ti vedno ne ustrezajo istemu slovenskemu samoglasniku. Tako tudi ni presenetlivo, če se je zapis nemškega dvoglasja Lublane gibal med au ↔ ai ← ay, čemur pa ni prispeval le razvoj zapisa, pač pa očitno tudi roka oz. uho različnih pisarjev. Iz teh primerov je jasno razvidno, da nemško zapisani koren *laub- dejansko izvira iz slovenskega *lub-, kar je tudi povsem naravno in logična posledica dejstva, da imena Lublana ni mogoče prevesti v nemščino, kot npr. Kamnik / Stein. Ime Lublana je tudi mnogo starejše kot nemški jezik, ki se je oblikoval šele par stoletij po Brižinskih spomenikih.

 

Končnica pri številnih nemško zapisanih slovenskih imenih, ki jih najdemo v naši bližini predvsem v Avstriji, kjer so slovenska imena spričo germanizacije večinoma izumrla. Za primer Lublane je zanimiva predvsem končnica -ach (izgovori -ah), ki v nemškem zapisu označuje slovenska množinska imena, npr. Jesenice, Borovle, Poreče, Mele, Labenče, itd. Zakaj so slovenski kraji v nemščini zapisani kot npr. Jesenitzach (Jesenicah), Ferlach (Borlah), Pörtschach (Porčah), Mellach (Melah), Labientschach (Labjenčah), itn.? Ker so v nemščini pisarji na vprašajne: "Kod živiš?", od domačina dobili odgovor ustrezen slovenski slovnici, npr. kraj Mokri-je (živim v Mokri-jah) → Mökri-ach, torej množinsko obliko mestnika!

 

 

Še o pojavi očitno izstopajočega narečnega imena Lublana.

 

Jəblana

je ime za Lublano, ki ga je bilo slišati pri starejših prebivalcih v okolici Bizovika še v prejšnem stoletju. Se pa še tudi danes najde na rovtarskem, predvsem škofjeloškem. To ime spomina na jablano, pa čeprav Lublana z jabolki nima kaj dosti več skupnega kot to, da jih prodajajo na tržnici. Ko sem pri ludeh JV od Lublane raziskoval to ime, katere izgovorjava je s polglasnikom ə, torej Jəblana, sem tudi jaz slišal pri domačinih tisti L izgovoriti kot J, čeprav sami trdijo, da izgovorijo L in nikakor ne J. Očitno gre pri narečnem imenu Jəblana za naravni mehanizem mehčanja L → J, zaradi lažje izgovorjave imena. Kako deluje ta mehanizem pri majhnih otrocih, ve vsakdo od nas. Izgovorjava črke R je za vsakogar najtežja. Pri malih otrocih se to izrazi tako, da namesto R izgovarjajo L (R → L; riba, raca,.. → liba laca,..), pri tistih, ki imajo jezik še man razvit, pa lahko slišimo kvečjemu J namesto R (R → L → J; riba, raca,.. → jiba jaca,..).

 

 

 

 

  
     
     
  

Lublana, 1778, Baltazar Hacquet

Krajnska dežela, Baltazar Hacquet - 1778
vir: NUK, Lublana

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Imena s korenom *Lub- na slovenskem

 

Ime lubaLokacijaSlovnično / Opomba
Lubnikhrib pri Škofiji Loki 
Lubelprelaz in vrh nad TržičemLjubelj
Lubelščicapogorje pri LubeluLjubeljščica; tipičen primer prenosa imena iz luba na soseden hrib
Lubnokraj pri BrezjahLjubno
Lubnokraj v Savinski doliniLjubno
Lubnicapotok pri LubnemLjubnica
Lubijakraj in potok v Savinski doliniLjubija
Lubečnakraj pri CeluLjubečna (pravilno Lubečno);  LJ šele pod osvobojeno komunistično Slovenijo
Lubinkraj pri TolminuLjubinj;  LJ šele v 20. stoletju
Podlubinkraj pri TolminuPoljubinj; LJ šele v 20. stoletju
Lubenhrib pri Dolenskih ToplicahLjuben
Vel. Podlubenkraj pri Dolenskih ToplicahVeliki Podljuben
Lubenkraj pri Dolenskih ToplicahLjuben
Novi Lubenkraj pri Dolenskih ToplicahNovi Ljuben
Stari Lubenkraj pri Dolenskih ToplicahStari Ljuben
Lubanechrib pri Uršnih selahLjubanec
Lubičnahrib pri PolčanahLjubičina
Lubičnookraj pri PolčanahLjubično (pravilno Lubična)
Libnakraj in hrib pri Krškem 
Libelkraj pri Leskovcu pri KrškemLibelj
Libnozaselek pri Kozjem 
Libojekraj pri Celu 
Lubnicakraj pri Šmartnem pri LitijiLupnica
Libergakraj pri Šmartnem pri Litiji 
Lubežkraj pri GabrovkiLjubež
Lubevčdomačija pri IdrijiLjubevč
Lubevšcapotok pri IdrijiLjubevšca
Labinekraj pri CerknemLabinje
Lubelahrib pri Šoštanju 
Podlubelakraj pri ŠoštanjuLjubela
Libeličekraj ob Dravi 
Libeliška gorakraj pri Libeličah 
Labodnicajama pri Opčinah 
Laborkraj in hrib pri Pomjanu 
Laborekraj pri Krajnunajverjetneje ime za zbit konglomerat
Labrjekraj pri Bovcu 
Lebnadve gomili pri Bohinski Češnici800 m proti jugu, desno od konca asfalta (svisli)
Lepenadolina pri Bovcu s krajem Labrjena začetku doline
Lebardjekraj pri Puconcih 
Lebenicezaselek pri Motnikupoleg hrib Lipovšek
Libanjakraj in potok pri Ormožu 
Libenicapotok pri Kapci 
Libovijapotok pri HotiziLibovija se izliva v Libenico
Libušnekraj pri KobariduLibušnje
Livekkraj pri Kobaridu 
Lubekzaselek pri VačahLjubek
Libogojnakraj pri HorjuluLjubogojna
Lubijaplanina pri Robidišču 
Ljubljanakraj pri SerdiciLjubljana (primenovano cigansko naselje)
Lublanaglavno mesto SlovenijeLjubljana
Lublancareka skozi LublanoLjubljanica
Lublancazaselek pri AjdovščiniLjubljanica
Lublancazaselek pri HorjuluLjubljanica
Lublancahrib pri Veliki Loki pri Višni GoriLjubljanica
Lublanska j.jama pod SkutoLjubljanska jama
Lublanski vrhhrib pri Vrhniki z radarjemLjubljanski vrh
Lubnicakraj in potok pri Vitanjah ()Ljubnica
Lubstavazaselek v Halozah ()Ljubstava;  LJ šele pod osvobojeno komunistično Slovenijo
Lobanškov Kogelvrh pri Pivoli 
Lobčekkraj pri Grosuplem 
Lobnicazaselek in potok pri Rušah 
Lobnicazaselek in hrib pri Rušah 
Lobničicapotok pri Rušah 
Lobnikov vrhvrh pri Selnici 
   
Avstrija:  
Lobnikhrib in kraj pri Železni kapli 
Lubitschkogelhrib v Labotski dolinisloVendsko Lubič
Lubekogelhrib pri Lučanah (sloVendsko Lubek) 
Libučekraj in potok pri Pliberku 
LibičPliberkokr.leta 1000 se je imenoval Lupicdorf, torej Lubič
Podlibičkraj pri Pliberku 
Zalibičkraj pri Pliberku 
Lebovčekraj Belovčeverjetno z obratom (metatezo)
Labičkraj pri GomiliciLabitschberg (nem)
Labenčekraj v Zilski doliniLabientschach (nem)
Labotkraj ob Dravi ()Lavamund (nem)
Labotnicareka v Labotski dolini (Lavant) 
Leibenb Sulmreka pri DeustchlandsberguŠtajerska, Avstrija
   
Hrvaška:  
Lublanijazaselek pri BujahLjubljanija (ita. ime je Lubiania, ne Glubiglania!)
Lubenicekraj na otoku Cresu 
Lublanjautrdba in ime hriba ob reki Mirnipredrimska Aemonia
Lubjanikraj nad reko Mirno v Istri 
Lubenakraj pri Vrbovcu 
Labinkraj v Istri 
Lubarskakraj pri Klani 
Lubenkizaselek pri OzaljuLjubenki
Lubičev bregkraj pri KlenovnikuLjubičev breg
Lubičikraj pri KlenovnikuLjubiči
Lubičikraj pri BujahLjubiči (na karti Kustenlandes iz okrog 1800, NUK kljub ita. zapisu ni duha o Gl oz. Li ali Lj)
Labincikraj pri Taru 
Punta Lubianciobala pod UmagomKarta Istre, Capelari 1797
Luboučinakraj pod VrbovskimLjubošina (na Valvazorjevi karti iz leta 1689, verjetno že pod hrvaškim vplivom Liuboutsina, 4. del 12. kniga)
  
     
     
  
 

Lublana, Pesem Krainskih Brambovcev, 1809
Pesem Krainskih Brambovcev
1809

 

Lublanske novice 1797
Prvi lublanski časopis v slovenščini iz leta 1797

 
  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Zgodovinski zapisi imena Lublana

 

1125 Lub.?pergamentni list iz kapitelskega arhiva v Vidmu "25. novembra umrl odvetnik Rudolf, ki je podaril kanonikom 20 kmetij ob gradu Lublana"
14.4.1144 Laibachlistina salzburškega škofa
1146 Luwigana 
4.4.1350 Lubiana"Nikolaj de Lubiana, občinski glasnik v Piranu, z dovolejnem piranskega podestata in v skladu s piranskim statutom, javno razglaša, da ... "
1360 Lubiglanaomenena v spisu Patre del Friul, Videm
1461 Lublanamkniga z naslovom Cosmographia. V delu De Europa, na strani 104 je nen avtor, Tržaški škof Enej Silvij Picolomini, pozneje papež Pij II. zapisal: "… hoc opidum Sclavi & Itali Lublanam vocant.", ali po sloVendsko: "… temu mestu Slovenci in Itali pravijo Lublana.".
9.3.1496 Lubiana   Glavar dežele Krajnske, Viliem Turjaški je pisal patriarhu zaradi duhovna Kristana,  "naj se nikar zan ne vleče,..."
... ... 

 

 

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Pravila za zapis krajevnih imen

 

 

Nemščina je bila, s kratkim presledkom v času reformacije, knižni jezik Slovencev vse do časa dr. Franceta Prešerna oz. ponekod celo do leta 1918. Zato so si ne samo Slovenci in Nemci med seboj dopisovali v enotnem knižnem jeziku, pač pa tudi Slovenci med seboj. Nič nenavadnega ni bilo, da so si Čop, Prešeren, Kopitar in drugi, med seboj dopisovali predvsem v nemščini. Miselni preskok, da si Slovenci lahko med seboj pišejo v slovenščini je bil težji, kot postaviti pravila pisanja. Vztrajnostni moment avstrijskega ponemčevalnega valarja je imel vendarle našemu razumu nepredstavlivo energijo.

 

Nemška slovnična pravila so bila drugačna od teh, ki jih poznamo danes v slovenščini. Imela so kar nekaj stičnih točk z Latinščino. Nemška slovnična pravila s katerimi so tudi ali predvsem Slovenci zapisovali imena slovenskih krajev:

 

 

glaszapisopomba
əEpolglasnik, primer: izgovor sərce, səmrt, Tərst; zapis pa serce, smert, Terst
BB, W, F 
CZ, TZ 
ČTSCH 
DD, T 
HCH, H 
II, AY 
JI, J, Y, GG večinoma pod latinskim vplivom
KG, K, CK, GG* 
L mehkiLLprimer: krall, Krell,..
N mehkiNNprimer: zvonn, hrenn, konn
PP, B 
SS, ∫, SS* 
ŠSCH, X 
TT, D 
UU, W 
VB, V, W 
ZS 
ŽSCH, S, X

 

 

* dolgi glas; Pri izgovorjavi nekaterih glasov se zadržimo dle časa in je tudi slišni vtis drugačen kot pri kratko izgovorjenih glasovih. Primer: Loka izgovarjamo z običajnim, kratkim L-jem, medtem ko kral, val, Gril (slovnično napačno kralj, valj, Grilj) izgovorimo z dolgim L, ki je po nemških pravilih pisan z dvojno črko, v tem primeru z LL (krall, vall, Grill). Dejansko gre za razpotegneno izgovorjavo, katere zakluček se približuje polglasniku ə (ne glasu J), kar daje predvsem pri L in N na koncu mehkejši slušni vtis. Tak L in N se v jezikoslovju zato imenuje mehki L in mehki N, ki je slovnično nerodno oz. napačno zapisan z LJ in NJ, čeprav se v pristni, nebalkanizirani slovenščini J ne izgovarja, pač pa le zapiše.

 

Kaj to v praksi pomeni? To da večino besed, ki se knižno pišejo z NJ in LJ izgovarjamo kot N in L. Npr. knjiga, nedelja, nadaljnje, zelje, ključ, meljem, ponočnjak, peljati, menjava, itd.  izgovarjamo v pristni slovenščini kot kniga, nedela, nadalno, zele, kluč, melem, ponočnak, pelati, menava, itd. Zakaj? Teoretično je razloženo že zgoraj, praktično pa še nekaj primerov, npr. ker zele izhaja iz zele-ne barve in ne iz zelje-ne barve, ker mlin ne more mljeti, ampak le mele, zato ker ponočnak tisti, ki posluša polnočni klub in ne polnočnji kljub. Žal starši delajo veliko napako, ko na svoje otroke, misleč da jih učijo pravilne slovenščine, prenašajo jezik, ki je umetno spremenen pod balkanskimi vplivi. Otroku tako nevedoč, da uničujejo pristno slovenščino in spodbujajo balkanizirano slovenščino pravijo; "pridi greva gledat kako bo tovornjak pripeljal kuhinjo, ki jo bomo zamenjali", namesto: "pridi greva gledat kako bo tovornak pripelal kuhno, ki jo bomo zamenali"! To vela za vsa slovenska narečja.

 

Lublana, pismo franceta prešerna staršem

Pismo Franceta Prešerna staršem, 24.4.1824.
Prešeren jasno uporabla pristno izjemno lepo slovenščino.
Na primeru sta prikazani besedi Lubi (napačno ljubi), lubezen (napačno ljubezen),
v pismu pa so zapisane še nekatere druge, tudi beseda Lublana.

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Kako, da se balkanizirana slovenščina še vedno širi?

 

 

Jože Toporišič je bil nastavlen za vodilnega slavista Slovenije v času, ko je bila komunistična diktatura Tita in partije na višku, ta pa je poleg pregananja, mučenja in zapiranja vseh svobodomiselnih ludi, zahtevala tudi zbliževanje med narodi v Jugoslaviji. Tako imenovana bratstvo in enotnost. Jože Toporišič je  tudi ali predvsem s podporo takratne komunistične elite izvajal svoj del naloge, ta pa je bil zbližati izgovorjavo slovenščine s Srbščino in "Hrvaščino". Slovenska slovnica je že bila kot nalašč prikladna za to, Toporišič je le še spremenil izgovorna pravila in sicer, da se LJ in NJ izgovarjata tako kot se zapišeta, kar pa so vse slovnice pred njim to negirale in poudarjale, da gre pri tem le za zapis enega samega glasu. Jože Toporišič je to nedvomno storil namerno, saj je dokazano zelo dobro poznal in preštudiral prav literaturo in slovnice, ki so vse nasprotovale njegovemu izumu, balkanizacije slovenščine.

 

S padcem totalitarizma, ki je vsilil balkanizacijo slovenščine v šolah, javnih prireditvah, medijih itn., pa ni prišlo tudi do prekinitve vzpodbujanja namernega bližanja slovenščine balkanski Srbščini in "Hrvaščini". Še vedno so ludje balkanske linije na položajih v šolstvu, medijih, zgodovini, družboslovnih vedah, itn. Situacija pa se nikoli ne spremeni sama od sebe, pač pa le s spremembo od zunaj ali od znotraj s spremembo politike nosilcev odločanja.

 

Nosilci politike komunistične kontinuitete (SD, LDS, PS, Zares) namreč zelo močno delajo proti slovenski samostojnosti in slovenskemu jeziku. Razvidno je, da bi ga najraje izbrisali in sprejeli srbščino. Dejansko vodijo isto politiko, kot jo je protislovenska JDS Ivana Tavčarja. Liberalizem na slovenskem v svojo prosrbsko iz protislovensko držo vodi že več kot 100 let.1 V tem ni niti kančka sprememb. Svoj podmladek vzgajajo v protislovenskem duhu, v protidržavni in domala v petokolonaški drži. Romanja v Belgrad so postala že kar tradicionalna in prav od levaškega podmladka, se širijo vedno nove in nove srbske besede med slovensko mladino. To ni slučaj. Tisti, ki poznajo podmladek levih strank od blizu (ne po uradnih stališčih)  jim je to več kot jasno. Ne gre za kake domneve in navedbe kar tako. V skrajno petokolonaško delovanje liberalnega podmladka, se je avtor prepriča kar sam, v večletnemu kontaktu z različnimi mladinci. Njihovo stališče je, da je vseeno kaj si in je vseeno kateri jezik govoriš. To bi bilo razumeti tudi, da bi Srbe navduševali nad slovenščino, a njim je samo po sebi pa jim je umevno, da spodbujajo srbščino in zatirajo slovenščino. Tako razumejo besedo vseeno!

 

Notranjo politiko je mogoče spremeniti le ob mnogo večjem in brezkompromisnem angažiranju zavednih Slovencev, za zaščito slovenskega jezika, ki je naša najdragocenejša dediščina. V kolikor ne pride do resnih sprememb, bo slovenščina kmalu izumrl jezik.

 

 
 Lublana, Antol Vramec, 1578 

Antol Vramec je v 16. stoletju napisal v Zagrebu kroniko v svojem domačem jeziku. Izdana pa je bila leta 1578 v Lublani. V tistih časih se je v Zagrebu, njegovi širši okolici in v celotni Slovenji (op: danes Slavonija) govorilo slovensko panonsko narečje. Danes ostanke tega narečja najdemo v Prekmurju in Prlekiji.

 

Lublana, kral matjaž

Antol Vramec pravi za leto 1478:

Kral Matjaš s kralem Vladislavom v Olomouci mir i bratinsku lubav učiniše.

 

 

lj, nj: kostan ne kostanj, zrisnki ne zrinjski

 

Antol Vramec pravi za leto 1539:

Ivan Kocjanar je bil umorjen v Kostanevici od gospode Zrinskih &c.

Vramec je pisal tako, kot se je govorilo. Kostanevica po drevesu kostan,
ne pa Kostanj.

 

Lublana, 1576

 

Antol Vramec, leto 1576:

op.p.: eno leto preden je zaklučil s pisanjem Kronike
Tega istega leta, je bil gospod Baikhart Auersperg,
v Lublani postavlen za deželnega glavarja dežele Krajnske.

 

1 Liberalizem in vprašanje slovenstva, Jurij Perovšek, Založba Modrijan, Lublana 1996, str. 37, 38, 58, 74, 80
  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Raziskave slovenščine

 

Tuji raziskovalci, ki študirajo slovenski jezik in ga primerjajo z ostalimi jeziki, tudi s Sanskrtom, prihajajo pri uporabi slovenskega slovarja in literature do napačnih rezultatov, ki jih spelejo na napačno sled in izkrivleno sklepanje. Tuji raziskovalci slovenščine morajo namreč jasno vedeti, da je potrebno skoraj vse slovenske LJ in večino NJ brati kot L oz. N, sicer pri enih pridejo do napačnih rezultatov, pri drugih pa rezultatov, ki so blizu balkanski Srbščini.

 

Župan Mestne občine Ljubljana, Zoran Janković zelo podpira in spodbuja donacije. No vsaj tiste, ki jih drugi dajejo njemu. Glede na to, da gre za vsebino, ki se najbolj tiče prav Ljubljane, bi od prvega moža pričakovali, da bi v svoji zagnanosti in pronicljivosti sam našel pot, in ponudil donacijo MOL ali osebno donacijo ter spodbujal izid knjige in nadalne raziskave najlepšega mesta na svetu. Koliko mu je to mesto pri srcu je pokazal, ko je bil že četrto leto zaprošen za donacijo, katere tako obožuje. Rezultat je ničen. Če ima MOL finančne probleme, je pa vsem znano dejstvo, da sam zagotovo nima, ker se "znajde". Za Ljubljano ni doniral niti enega samega centa. Toliko o razkoraku med velikim besedičenjem in ničnimi dejanji v velikosti Grand kaniona.

  
     
     
     
  © zgodovina.eu.  -  kopiranje vsebine brez dovolenja je prepovedana  
  Stran je bila nazadnje spremenjena 02.01.2016  
     
     
  

nazaj

  
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
    
     
     
  

Koristni podatki - Lublana, Lublane, Lublani, Lublane, pri Lublani, z Lublano

 

  
  
 
 
Kje se nahajamnapotek
Google
ARSO Atlas okoljanapotek
Iskajne po Lublani
Naslovnapotek
Naslov s hišno št.napotek
 
Zemlevid Lublane
TISnapotek
Geopedia
najdi.sinapotek
EuroAve
Turistična
Tiskan zemlevid Lublana center
Tiskan zemlevid Lublana celotna
  Lublana panorama    
BTC zemlevid z oznakami hal
Stara Lublana
Hišne številke
Mestni promet
  Dnevne linije - zemlevid    
Nočne linije - zemlevid
Zemlevid interaktivni
Vozni red
Urbana
Urbanomati
Tramvaj
Nekdajna trasa
Taksi
Taksi 1
Taksi 2
Taksi 3
Taksi 4
Taksi 5
Taksi 6
Taksi 7
Avtobus
Avtobusna postaja Lublana
Medkrajevni vozni red
Zemlevid - primestni promet
Vlak
Mestna vozovnica Lublana
BTC vlak
Zemlevid prog
Vozni red in cenik
Seznam železniških postaj
Tujina
Letališče Jožeta Pučnikanapotek
Načrt letališča
↓ prihodi letal
↑ odhodi letal
vozni red
Avtobus Lublana – letališče
Avtobus – letališče
Parkiranje
Kamera
Avto v Lublani
Obvestila
Parkirišča
Parkirne hiše
Cenik parkiranja
Avtoservisi
Bencinske črpalke
  Plinske črpalke    
  Elektro črpalke    
Policija
Radarji in kontrole
Kolo
Najem kolesa (bicikelj)
Bicikelj lokacije
Lublansko kolo (najem)
Kolesarske steze
Kolesarske pasti
Lublanska kolesarska mreža
Prenočišča
Lokacije prenočiščnapotek
Hostli
Apartmaji 1
Apartmaji 2
Zasebna prenočišča
Avtocamp Ježica
Hoteli 1
Hoteli 2
Hoteli 3
Hoteli posamično:
Bit center Hotel
Hotel Park
Hotel pri Mraku
M-hotel
Central Hotel
Hotel Union
City Hotel

Konzulati
Veleposlaništva in konzulati
Trgovine hrana in pijača
Mercator
Tuš
Lidl
  Spar    
  Hofer    
Pekarne
Mlekomati
Vinske kleti
 Recepti sestre Nikoline    
Ostale trgovine
Oblačila
Razno
Cvetličarne
BTC City - poišči želeno trgovino
BTC zemlevid z oznakami hal
Tržnice
Osredna tržnicanapotek
Ekološke tržnice
Delovni čas tržnic
Cene na tržnici
Bolšji sejem
Lokali
Restavracije in gostilne
Gostišča
Slaščičarne
Bifeji
Pivnice in pivovarna
Pošta
Pošte v Lublani
Denar
Banke
Bankomati

Razvedrilo
Gledališče
Kino
Kino Kolosej
Karting
Bowling 1 2 3
Badminton
Piknik prostor 2 3 4 5 6 7 8
Užitkanje(Wellnes)
Lublanske sprehajalne poti
Športne aktivnosti
Hala Tivoli
Center Stožice
Živalski vrt
Igralnice
Zanimivo
Turistične agencije
Muzeji
Plečnik
Znamenitosti Lublane
Dogodki danes
Dogodki razni
Lublanski grad
Vzpenača na grad
Botanični vrt
Dogaja se
Izobraževanje
Vrtci
Osnovne šole
Sredne in višje šole
Glasbene šole
Fakultete
Izobraževanje odraslih
Študenti in dijaki - splošno
Domovi
Prehrana, študentski boni
Fotokopirnice
Knigarne
Knižnice
Vreme
Vreme A1
Vreme Pro-Vreme.net
Vreme vreme.net
Podatki Lublana center - Tivoslka c.
Podatki Lublana center - Maistrova c.
Podatki Lublana Rakovnik - Jurčkova c.
Podatki Sredne Jarše
Podatki Lublana Črnuče - Nadgoriška c.
Trenutni podatki ARSO
Zemlevid vremenskih postaj
Vremenska kamera
Kamere
Zemlevid spletnih kamer
  Živalski vrt    
Lublanski grad
Lublana Koseze
Šmarna gora
  Cestne kamere 1 (Slovenija)    
  Cestne kamere 2 (Slovenija)    
  Hribi.net (Slovenija, Alpe, Evropa)    
  Campi - Slovenija, Hrvaška    
Zdravstvo
Bolnice in zdravstveni domovi
Zasebni zdravniki
Alternativna medicina
Zobozdravniki
Lekarne
Domovi upokojencev
Živali
Veterinarske klinike
Zavetišče Gmajnice
Vsa zavetišča
Parcele
Prikaz na zemlevidunapotek
  Žale, iskalnik grobov    
      
 
 
 
  
     
     

nazaj

    
     
     
     
     
  

št. obiskov

counter for vBulletin