Res nekateri pravijo, da se je včasih bolše živelo. Bolše ni bilo. Čreda ima pač kratko pamet, pozabi bedo in se spomni le dobrih stvari, mladosti in neizkušenih idealov. Resnica je ta, da so "vsi" imeli službo, delalo pa se je tako tako. Torej skrbi in rivalstva, ki danes prevladuje ni bilo, ker za to ni bilo nobene potrebe. Država je poskrbela za "vse". Ljudem ni bilo potrebno dosti misliti, to pa večini ustreza. Bil je to neke vrste "miselni" dopust, čeprav v relativni bedi. Le kdo ne mara dopusta? Tudi danes bi se marsikdo odločil, da ne bo več hodil v službo, če bi mu vsak mesec nakazali 70 % plače! Drugo vprašanje pa je, zakaj ne moremo biti celo leto na dopustu? Zato, dragi moji, ker mora dopust nekdo plačati! Komunisti so mir (dopust) plačevali s krediti, ker bi sicer Jugoslavija s popolnoma nevzdržnim sistemom že veliko prej propadla! Ja, bilo je luštno.
Vsi smo si pred 26-imi leti, ko smo izglasovali plebiscit s 96 % (88 % je zasluga tistih, ki so ovirali osamosvojitev) za samostojnost Slovencev, smo od Slovenije pričakovali bistveno več. Kot vedno je vse odvisno od vodilnih. Očitno je, da tisti, ki dejansko vodijo Slovenijo, ki obvladujejo skoraj vse medije, gospodarstvo in družbene sfere, delujejo skrajno slabo. Ker delujejo izjemno slabo je logično, da bo z njimi na vrhu pot v prihodnost le še slabša. Ponovno logično in razumljivo je, da je za blagostanje ljudi potrebna njihova odstavitev iz vseh vodilnih položajev. Gre za obratno sorazmernost.
Ljudje, 95 % njih, dojema stvari okoli sebe preprosto in ne prenese kakih zapletenih miselnih operacij o vzroku in posledico. Sicer že nekaj časa pravilno dojemajo, da je potrebno nastaviti nove ljudi in zato kot nori glasujejo ponujene jim nove stranke. Kot kaže pa je za njihove glave prezahteven že preprost izračun, da če lopov obvladuje medije, da preko vodilnih medijev ne bodo slišali resnice. Ker isti lopov obvladuje tudi gospodarstvo in vse ključne družbene inštitucije, vključno s sodišči, je logično, da vsi delujejo enotno v tem, da do sprememb v Sloveniji ne bi prišlo. Ker je ogromna večina ljudi (95 %) zaradi naravnih vzrokov programirana tako, da razmišlja skladno z večino, torej čredno, v tem nagonu slepo sledi vodji črede, ki se napihuje s svojimi paži (inštitucije, sodišče, varuhi, sindikati, organi), da bi bil videti najustreznejši in tako manipulira, da stvari obvladuje.
Foto: Janez Medvešek, 241. foto zgodba
Če izbereš parazita za vodjo, ne moreš pričakovati, da bo čredo ščitil. Vampir se namreč hrani s sesanjem čredne krvi . Bo že držal rek, da imajo ljudje tako življenje (vodstvo), kot si ga zaslužijo.
Nekateri nas bodrijo, da je Slovenija mlada država in da moramo dati času čas, saj je minilo šele 25 let. Kot da je od števila let države odvisna njena uspešnost. Državo namreč vodijo ljudje. Če država stagnira je to znak, da jo 25 let upravljajo slabo. Upravljajo vodje. Če čakamo še 5, 10 ali 25 let z istimi vodilnimi na čelu države, sodišč, vseh družbenih inštitucij, državnega gospodarstva, bo potem kaj boljše? Ali se bo v tem času parazit spremenil v pastirja zaščitnika? In živeli so do konca svojih dni...
PS: S samo nekaj pravimi športniki je mogoče osvojiti zlato medaljo. 10.000 nepravih pa je le balast, ki odžira hrano, zrak in prostor uspešnim!
15.6.2016
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Čarni svetmejniki slovenske besede vrezani v les Matjaž Brojan
Matjaž Brojan, novinar, kronist in kulturni delavec. Z vso svojo dušo in energijo je predan slovenstvu, tako na jezikovnem področju kot tudi v prizadevanje za ohranitev naše kulturne dediščine. Tako lahko danes občudujemo domačo besedo Brižinskih spomenikov, Celovški (Rateški) rokopis, Stiške rokopise in druga dela, ki jih je Matjaž z neizmernim spoštovanjem približal Slovencem in onim, ki slovenski jezik cenijo. Nagrajenec usode in privilegiranec, ki mu je bilo dano podati se v svet črk in jih oživiti v lesu, vam predaja svoje delo na vpogled v knjižni obliki.
vOjsti jarej - antična slovenščina
Brižinski spomeniki
Zdravica - France Prešeren
Matjaž Brojan je objavil svoje delo v knigi Čarni svet, ki si jo lahko ogledate v pdf obliki. več » |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Konverzija slovenske zgodovine
Prispevek govori o Konverziji. Ja, o tisti Konverziji napisani konec 9. stol., ki je eno od temeljnih del, ki vodi do spoznanja o stari slovenski državi Karantaniji. Vsebina pa govori tudi o konverziji resnice z namenom prilaščanja, potvarjanja, prevar in prevlade pohlepa nad pravico, a tudi o konverziji nekaterih današnjih slovenskih zgodovinarjev.
Teorija etnogeneze, ki jo je uvedel Herwig Wolfram je sad najnovejših spoznanj moderne znanosti "dunajske šole". Wolfram je besedno zvezo "populis petentibus" iz Konverzije nekritično uporabil za utemeljitev trditve, da je bila Karantanija multietnična skupnost. Enake besede pa pri Bavarcih noče razlagati tako kot pri Slovencih. Poglejmo kakšna bi sploh bila razlika med multietnično in homogeno Karantanijo. Homogena Karantanija bi bila dežela Slovenov, prva nedvomno slovenska država. V Multietnični Karantaniji pa bi bili Sloveni le ena, morda celo najmanj izrazita entiteta Karantanije, kar vodi do samoumevnega sklepa, da Karantanijo ni mogoče šteti za slovensko državo.
Kakšen je namen te "visoko znanstvene" trditve. Če bi uspeli vsiliti prevlado prepričanja, da je bila Karantanija multietnična skupnost, bi s tem Slovence odrezali od identifikacije z njo! Tako bi ozemlje Karantanije in njena dediščina, ne glede na zgodovinsko resnico, ostali v popolni oblasti interesov nemške Avstrije! Tako postopanje se imenuje retrogradno ponarejanje zgodovine. Zanimivo je, da je iz istih vzvodov nastala tudi Konverzija! Glavni namen ponarejanja zgodovine je z lažnimi razlagami, s prikrivanjem in ponarejanjem prirediti dokaze in si s tem lastiti pravico nad nečem, kar nekomu v resnici ne pripada. Gre za krajo identitete!
Dodaten poskus onemogočanja in izničenja identifikacije Slovencev z državo Karantanijo pa je zatrjevanje teh strokovnjakov, da so v Karantaniji živeli neki Slovani, ki jih ni mogoče enačiti s Slovenci. Kako so iz Slovanov nastali Slovenci, ti visoko "usposobljeni strokovnjaki" ne znajo pojasniti. Znajo pa brez dokazov zatrjevati, da Karantanija nima nobene veze s Slovenci v današnji Sloveniji, da so Slovenci nastali šele v 19. stol. in da je Karantanija na jugu segala le do Karavank. Navajajo mejo, do katere sega današnja Avstrija in s tem utrjujejo zasedeno ozemlje. Ti "strokovnjaki" tako le nadaljujejo manipulacije, ki so jih začeli že avtorji Konverzije v 9. stoletju in tako z očitnim namenom podrejanja Slovencev, hodijo po isti poti kot že pred davnimi časi solnograška duhovščina.
Žal pri tem nečednem početju sodelujejo tudi nekateri slovenski zgodovinarji, ki s škornji ukrojenimi na tujih univerzah, švedrajo po slovenskem narodu, po slovenski zgodovini in veličastno slovensko dediščino z lažmi zavestno spreminjajo v greznico. Pravijo, da je prvi med njimi Peter Štih. več » |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
18.3.2014600 letnica slovenskega ustoličevanja(Gospa sveta pri Celovcu)
18.3.1414 je potekalo zadnje znano ustoličevanje vojvode slovenskih dežel Notranje Avstrije Ernesta Železnega, očeta Friderika III. (V.), ki pa je iz nadutosti in prevzetnosti ustoličevanje zavrnil. Obred ustoličevanja izhaja iz pradavnega izročila predaje oblasti po točno določenih pravilih in simbolnih dejanjih. Obredni jezik je bil za vse udeležence obreda pri knežjem kamnu vedno le slovenski!
Pred ustoličevalca, svobodnega kmeta, okrog katerega je bilo ljudstvo in kosezi, so pripeljali vojvodo. Ko je kmet na vprašanja, ali je vojvod pravičen sodnik, ali skrbi za deželo, ali je svobodnega stanu in ali spoštuje pravo vero, dobil pritrdilni odgovor, mu je grof zagotovil odkupnino za njegov delež, kmet pa je nato vojvodu izročil oblast. Ko so ga zatem v cerkvi pri Gospe Sveti blagoslovili, je odšel s spremstvom do Vojvodskega prestola, kjer je šele lahko podelil fevde. Z drugega vojvodskega sedeža, imenovanega palatinski sedež, pa je delil fevde grof kot koroški palatin oz. kraljev predstavnik v Karantaniji, pozneje pa v vojvodini Koroški.
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Slovensko ustoličevanje je temelj ameriške demokracije, ameriške Deklaracije o neodvisnosti (Declaration of Independence), ki jo je leta 1776 napisal Thomas Jefferson. Navdihnilo ga je spoznanje iz Bodinovega dela, o obredih ustoličevanja slovenskih knezov in vojvod, oz. prenosu oblasti od ljudstva na vladarje. Francoski zgodovinar prava in filozof Jean Bodin, je v 16. stol. obravnaval pogodbeno ali kontraktualno teorijo o prenosu oblasti od ljudstva na vladarja, za katero je zgled našel v obredu slovenskega ustoličevanja, s katerim ljudstvo, po starodavnem obredu, prenese ob svojo oblast na izbranega vojvodo. Prišel je do zaključka, da je suveren ljudstvo, ki pa ima pravico, da izmed sebe izbere svojega vodjo oz. vladarja ter s "pogodbo" nanj prenese izvrševanje njihove izvorne pravice.
Načelo suverenosti ljudstva, torej demokratično odločanje je vodilo Thomasa Jeffersona pri pisanju deklaracije o neodvisnosti. Listina razglaša, da so vsi ljudje enaki in imajo enake pravice, vlada pa je v službi ljudi. Ta listina je postala temelj neodvisnosti Združenih držav Amerike in splošnih človekovih pravic.
Slovensko ustoličevanje je tako veličastno za svetovno kulturno dediščino, da so Slovenci lahko neizmerno ponosni na ta dragulj. Namesto, da bi se organizirali in vozili avtobuse turistov na nadomestno lokacijo pod Peco na slovensko Koroško, ki je v Sloveniji in uprizarjali akt ustoličevanja z vsemi bogatimi postranskimi dejavnostmi, ki bi Koroško povzdignili v turistično eno od najbolj iskanih destinacij, Slovenci v svoji samouničevalnosti in zagledanosti k vsemu tujemu puščajo, da Drava denarja odteka mimo njih. Žal se tega ne zavedajo dovolj in kot v drugih primerih ravnajo z biserom kot svinje z mehom. In žal morajo prepogosto tujci pokazati, kako se trži večtisočletni biser slovenske in vseevropske kulture.
Ta je slovenski in zaradi tega sporočilno tako močan, da je bil za Avstrijce celo mozaik o ustoličevanju na zidu Doma Korotan, sredi Dunaja moteča, da so jo z intrigami in s sodelovanjem zaplankano-kvizlinških Slovencev odstranili. |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Slovenska zavest in nezavest
Slovenski državni interes, slovenska zavest, delovanje za skupnost, narodna zavest, ipd. pustijo na povprečnem poslušalcu pozitiven vtis. Ker pa se tako kot vsaka dobra stvar lahko v nepravih rokah spremeni v lastno nasprotje, so tiste vrste osebkov, ki jim po glavi hodi le to, kako bodo na čim lažji način koga prevarali in ga z besedami prenesli naokoli, so ti zgoraj navedene pozitivne besede ugrabili kot sredstvo za dosego svojih pokvarjenih ciljev. To so izprijenci, ki jim je prav malo mar za skupno dobro. So lovci za lastne koristi, ki preko ključnih pozicij in vodilnih mest v državnih službah, po svoji neukosti ali celo motivirani iz brezmejne pokvarjenosti, delujejo za koristi zunanjih interesov!
Kako je mogoče, da so Slovenci v 21. stol., v središču lastne države zatajevani in zatirani kot so bili v času fašizma, je opisano v spodnjih poglavjih.
Komu služijo profesorji FF?
Konkretnih primerov protislovenskega delovanja na Filozofski fakulteti je na stotine in se dogajajo praktično dnevno. Eden od teh primerov se je zgodil 22. aprila 2010, v predavalnici 102. Tržaški Slovenec doc. dr. Aleksej Kalc, ki deluje predvsem na tržaškem, je na povabilo Filozofske fakultete predstavil svojo knjigo: "Tržaško prebivalstvo v 18. stoletju". Dr. Kalc je na začetku omenil, da je imel Trst vedno italijanski značaj, nato pa govoril o tržaškem prebivalstvu, s poudarkom na priselitvah. Priseljence poimenuje s pokrajinskimi imeni, npr. Korošci, Goričani, Notranjci, Krajnci, itd.
Dr. Kalc v 2 uri in pol trajajočem predavanju ni niti enkrat samkrat izustil besede Slovenec, Slovenka ali slovenski, čeprav je bilo zaledno ozemlje Trsta vedno slovensko. S širitvijo mesta je slovensko ozemlje postalo del Trsta, zaledni Slovenci pa Tržačani. Redni profesorici dr. Marti Verginella, ki je vodila predstavitev, se namerno zamolčevanje Slovencev ni zdelo nič neprimernega. Kljub protiustavni diskriminaciji Slovencev ni niti z očesom trenila in še manj preprečila nedopustno ravnanje, kaj šele da bi protestirala, kot bi pričakovali od profesorice, ki jo doji slovenski narod.
Tako očitno uničevaje slovenskih korenin ni bilo mogoče niti v času fašizma, ko je bila Lublana okupirana in omejevana z bodečo žico! Takšno postopanje nekaterih vidnih profesorjev fakultete pomeni norčevanje iz slovenskih narodnih junakov, ki so svoje življenje dali za osvoboditev slovenskega naroda izpod fašizma in nacizma. Ne z zavajajočimi besedami, pogosto maskiranimi za svobodo izražanja, strpnostjo, multikulturo in raznimi pravicami, pač pa s svojimi prefinjeno sprevrženimi dejanji, se v zadnjih desetletjih Filozofska fakulteta in Fakulteta za družbene vede, skupaj s fašisti, nacisti, srbskimi unitaristi, ustaši in Heimatdienstom, uvrščata v koalicijo protislovenskih organizacij.
Da se to dogaja znotraj samostojne države in proti lastnemu narodu, nobena zdrava pamet ne more razumeti, saj gre za stanje, ki je značilno za čas tuje okupacije! Na fakulteti so k sreči tudi zdrave izjeme, dobri profesorji, a žal prednjačijo tisti, ki so avantgarda protislovenstva. Nekateri od teh so: neustoličena prva eminenca zgodovinarjev Peter Štih (mena Srb po očetu Damjanoviću), Božo Repe, Dušan Nećak, Vera Kržišnik-Bukić, idr. po dolgem spisku selektivnega kadrovanja. Primer vzornega delovanja pa je npr. dr. Nataša Golob, ki je zbrala raztresene dokumente kartuzije Žiče ter jih temeljito preučila in povezala v strokovno restavracijo tega bisera, ki je dokazano spadal med tri največje evropske knjižnice. Za visokokakovostno delo v dobro slovenskega naroda, je od Petra Štiha prejela močno psihiranje in mobing.
Kako v mirnem času deluje protislovenska avantgarda? V okviru šolskega sistema, ki je "avtonomen", oz. boljše rečeno, so se ga s tovarišijo že kmalu po letu 1945 polastili, nato pa so to služkinjo diktature, v prelomnih 90-ih letih "prešvercali" v Slovenijo. Vse z namenom onemogočanja kakršnihkoli sprememb preživetih dogem. Protislovenskim strukturam se ni bilo treba niti ugnezditi, saj so bili že desetletja udobno nameščeni, zato je bilo zadosti, če so razglasili avtonomijo šolstva in s tem preprečili spremembo preživelega stanja.
Sicer pa po pričevanju anonimnih virov, med najvplivnejšimi slovenskimi družboslovnimi "znanstveniki" ni redka pojava, da imajo v tujini odprte račune, na katere jim zainteresirane tuje države ali organizacije (običajno sosednje) redno nakazujejo denar, v zameno za usluge. Tujci ne plačujejo kar vsevprek, pač pa usmerjeno tiste, ki imajo moč vplivati na podrejene, zato bi morali biti ti pod neprestanim javnim in zasebnim drobnogledom.
Javno razglašajo visoko strokovnost svojega dela, kar podkrepijo s trditvami o najnovejših dognanjih moderne znanosti. Navajajo argumente, etične razloge in o številne dokaze. Vse ki izpodbijajo njihove svete trditve in dokončna spoznanja, razglašajo za nestrokovne, nekompetentne in za pristaše ljudske znanosti. Očitajo jim pomanjkanje argumentov in sklicevanje na popolnoma nezanesljive podatke ter jih sramotijo z ljubiteljskimi diletanti, ki ne razumejo visoke znanosti. Za utišanje kritikov in posredno tudi za ustrahovanje širše javnosti, zelo radi posegajo po napadalnem arzenalu iz katerega streljajo izključujoče besede, kot so: nacionalist, nestrpen, napadanje drugače mislečih, sovražni govor, idr.
Rezultat šolanja mladih na FF in FDV
Njihova, v besedah visoka strokovnost, se najboljše razgali v dejanjih. Naprimer od številnega zelo kvalitetnega arhivskega dokaznega gradiva, ki so ga izbrani zgodovinarji prejeli za podkrepitev slovenskih koristi, so le ti "slučajno" izbrali le peščico listin, ki so slovenskim argumentom v najmanjšo korist. Kot da to ni dovolj, še te osiromašene dokaze manipulirajo in razlagajo na način, da so kar najbolj v slovensko škodo.1 Zrcalno nasprotno pa delujejo hrvaški zgodovinarji. Iz ničesar ustvarijo namišljene dokaze, oz. nekaj izvirnih besed, brez vsakršne znanstvene osnove "oplemenitijo" s svojimi tolmačenji ter jih napletejo v veličastna kraljestva, visoke titule in slavne zmage, seveda v svoje dobro.
Primerov protislovenskega delovanja je preveč, da bi jih na široko naštevali. Celo prevod Valvasorjeve Slave vojvodine Krajnske je bil predmet obračunavanj, med domačini ter protidržavnimi zgodovinarji in jezikoslovci. Tako deluje cvet protislovenske znanosti! Zaradi kritičnega stanja, je nujno potrebno sprejeti izredni zakon, ki bo saniral protidržavno in protinarodno delovanje ter izdajstvo v imenu "visoke znanosti"! več » |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Bitka pri Sisku
Leta 1578 je bila za obrambo pred Turki, s prispevki dežel Krajnske, Koroške in Štajerske zgrajena dodatna Karlovec. Leta 1578 so bili v Mostu na Muri dogovorjeni ukrepi in organizacija za obrambo pred Turki. Za vzdrževanje obrambnega sistema obmejnih trdnjav in vojske sta daleč največ prispevali sosednji deželi Krajnska in Štajerska in zaradi tega popolnoma obubožali. Krajnska je s svojim deležem vzdrževala Hrvaško krajino, popolnoma pa Morsko krajino. Štajerska je vzdrževala Slavonsko krajino (orig: Windische grentzen). Delitev stroškov in vpliva med navedenima deželama je tekla po reki Savi. Pomoč pa so obljubljali tudi drugi deli cesarstva, npr. leta 1582 tudi regensburški državni zbor, vendar je povečini ostalo zgolj pri obljubah.
Po končani vojni s Perzijci, je Sinan paša za vojno proti Avstriji naščuval spreobrnjenega Srba, Hasan pašo Predojevića, vrhovnega upravitelja Bosne. Ta je že leta 1587 v Bosni začel priprave na vojno. Slovenci so cesarja Rudilfa II prosili za pomoč, vendar so bile vse prošnje za pomoč zaman. Turki so leta 1592 udarili na Bihač in ga zasedli, nato pa se blizu Petrinje spopadli z notranjeavstrijsko in slovensko-hrvaško vojsko in jo po izdajstvu premagali. ter zasedli veliko novih ozemelj južno od Save in Kolpe. Po veliki zmagi je imel Hasan napadel trdnjavo Sisek, ki se je uspešno branila.
Po zimski prekinitvi bojev, se Turki 15. junija utaborijo na desnem bregu Kolpe, prodrejo na drugi breg ter obkolijo Sisek in ga nepretrgoma oblegajo. 17. junija posadka prosi za nujno pomoč, ker bo sicer utrdba padla v nekaj dneh. Pri Turopolju, 30 km SZ od Siska se združi krščanska vojska in napreduje proti Sisku ter se 22.6.1593, na dan sv. Ahaca začne razporejati za boj. Slavonski in hrvaški Ban Tomaž Erdödi je vodil prvi oddelek s 1200 konjeniki in pešaki. Sledila sta mu Andrej Turjaški in Adam Ravbar z jedrom armade, v katerem je bilo krajnsko plemstvo in 300 izbranih strelcev. Štajerski Slovenec Rupreht Eggenberg (Robert Braniborski) in pl. Melchior Rödern sta napredovala z državnimi četami 800 konjenikov in strelcev, koroški in štajerski plemiči pa so jim sledili na koncu maloštevilnega, a junaškega vojaštva. Krščanska vojska je štela komaj slabih 5000 vojakov, turška pa cca. 38.000 vojakov.
Okrog 11h Andrej Turjaški s samokresom naznani spopad. Slovenci zgrabijo sovražnika na levem krilu. Trikrat zagrme puške v prve sovražne vrste in velika množica Turkov se zvali na tla. Sedaj krščanska vojska z vso silo navalí na sovražnika. Največjo zavzetost in moč proti Turkom pokažeta Andrej Turjaški (krajnski Gideon) in Adam Ravbar v središču krščanske vojske. Turki niso zdržali pritiska, nove čete iz tabora jim hitijo v pomoč. Sedaj udari oddelek državne vojske pod vodstvom Ruprehta Eggenberga na desnem krilu in jih razbije.
Nered v turški vojski je bil vedno večji in kmalu se vsa turška vojska v begu vsuje proti mostu na Kolpi. Most na Kolpi je bil prenatrpan. V odločilnem trenutku krajnska plemiča Štefan Blagaj grof iz Kočevja in baron Jakob Prank, poveljnika (stotnika) arkebuzirjev, s svojima enotama napadeta most čez Kolpo in s tem preprečita urejen umik Turkov. Hkrati pa na levi strani pogumno plane na Turke še posadka iz trdnjave Sisek. Gneča pri mostu je bila tolikšna, da so Turki v paniki začeli skakati v Kolpo, sicer bi se sicer zadušili v silnem navalu horde. Od 18.000 mož, ki jih je Hasan paša Predojević povedel s seboj v boj čez Kolpo, se jih je rešilo le 2000. Med mrtvimi je bil tudi sam Hasan paša. Izguba krščanske vojske je bila neznatna, plen pa obilen.
Kranjska pobjeda
Andrej Turjaški, največji junak bitke je sklenil svoje poročilo cesarju z besedami: "Vsemogočni Bog je tukaj pokazal svojo moč in se sam boril za svoje uboge kristjane". Papež Klemen VIII. je pisal Andreju Turjaškemu lastnoročno pohvalno pismo. Vsako leto na dan 22. junija oznanjuje strel topov praznik svetega Ahaca, dan ko je bil prodor Turka proti slovenskim deželam za vedno zatrt. več » |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Lažni temelji
| ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
 |
Karta iz leta 18462, ki prikazuje pripadnost posameznemu narodu v takratni Avstro-Ogrski monarhiji. Avtor Karl Czoernig (po slov. prednikih Černik). Avstrijske Slovence sredi 19. stol. jasno poimenuje Slovenci ali Wendi. Zanimiva so tudi razmerja med narodoma na Hrvaškem. Hrvaški Slovenci živijo na območju severno od reke Kolpe, Karlovca in reke Save, pa vse do reke Drave. Hrvaški Srbi pa južno od Slovencev. |
Hrvati so Slovence v Gorskem Kotarju razglasili za Hrvate, katere od osamosvojitvi leta 1991 še bolj kot prej silijo v to, da tudi doma, za štirimi stenami z otroci govorijo hrvaško.3 Slovence v Medmurju so si, spet na silo, prigrabili leta 1918 ter jih z ustrahovanjem, zatiranjem in inštitucionalnim raznarodovanjem prekrstili v Hrvate! Narodni svet za Štajersko v Mariboru je 7.11.1918 v Lublano javil, da v Medmurju pritiskajo Madžari strahovito na Slovence, ker so se ti izjavili za Jugoslavijo.4 Za ostale primere glej članke Slovenska Istra, Slovensko Medmurje, Verodostojnost Hrvatov in Primeri verodostojnosti Hrvatov.
Posledice potvorjenih zgodovinskih dejstev, ki so si jih privoščili Hrvati, da bi upravičili zasedbo ozemelj, ki jim niso nikdar pripadala, so velike. Hrvaška politika temelji na potvarjanjih in lažeh ter iskanju takih zavezništev, ki bi jih ščitila, pri njihovem nečednem početju. Glede na njihove izkušnje, da se jim imperialistična politika z veliko galame, potvarjanja in kriminala izplača, se nikdar niso zadovoljili z že prigrabljenim. Nasprotno, opogumljeni z uspehi vedno znova in znova ustvarjajo konfliktne razmere ter poskušajo po uhojeni poti prigrabiti še več in več.
Nadvse težavne posledice potvorjene hrvaške zgodovine bo potrebno sanirati in jo s strokovno revizijo spraviti v okvire neovrgljivih dejstev, vso literaturo in šolske programe pa v skladu z resnico postavit na realna tla. Prav tako je nujno prevrednotiti samovoljne hrvaške jezikovne, narodne in politične navedbe in stališča ter jih razlagati tako, kot so bile napisane. Deželani Slovenje ali Slovenjeh (danes pod Hrvati) so sami sebe imenovali Slovenci ali Slovinci ter so zelo jasno in nedvoumno pokazali, kje se začne Hrvaška in vedeli povedati, da šele tam prebivajo Hrvati.
Ni mogoče sprejeti sprevrženih potvorb, ki so na nivoju trditev, da so Ukrajinci in Rusi ali Makedonci in Srbi eno in isto ljudstvo, le da se včasih imenujejo tako, drugič pa drugače. Za ekipo dr. Petra Turka je sanacija tega retrogradnega ponarejanja zgodovine sedaj prednostna naloga.
Začetek hrvaške države sega v prvo polovico 9. stol. več »
Povzetek:
Predstavljeno je DNK-rodoslovje in nekateri njegovi rezultati. Ti kažejo, da je zakarpatska teorija o izvoru Slovencev zgrešila smer dejanskega dogajanja.
Ključne besede:
DNK-rodoslovje, Evropejci, Slovenci
DNK-rodoslovje je razmeroma mlada veja znanosti, saj se je pojavilo v sedanji obliki pred dobrimi štirimi leti. Zanj je značilno, da sinergistično združuje postopke treh področij, populacijske genetike, kemometrije in fizikalne kemije. Uporabi podatke o genetskih skupinah, ki jih je zbrala populacijska genetika, kot tudi dostopne podatke, ki so jih dali narediti posamezniki ali organizacije. Te podatke razvršča po podobnosti v skupine ter jim s pomočjo metod encimske kinetike določa "starost" skupnega prednika, to je čas od sedanjosti do takrat, ko se je pojavil skupni prednik posamezne skupine.
Y-kromosom
"Starost" skupnega prednika določa sicer tudi populacijska genetika, vendar pri tem večina avtorjev uporabi neustrezne načine računanja in dobi zato neverodostojne rezultate za "starost" skupnega prednika ter potem izvaja iz njih neverodostojne ali celo napačne ugotovitve.1
DNK-rodoslovje obravnava predvsem podatke o haploskupinah na Y-kromosomu, ki se prenašajo na potomce samo po moških. Podatki o teh haploskupinah pri sedaj živečih ljudeh omogočajo boljše ugotavljanje preteklih dogajanj kot pa podatki o haploskupinah na mitohondrijski DNK, mtDNK, ki se prenašajo samo preko žensk, ker so ženske po svetu mnogo bolj pomešane med sabo kot moški, mutacije na mtDNK pa nastajajo precej redkeje kot na Y-kromosomu.2
"Starost" posameznih haploskupin na Y-kromosomu, to je pred koliko časa naj bi živel njihov skupni prednik, prikazuje tabela 1. Pri tem je zanimivo, da novi podatki prestavljajo nekatere "starosti" v starejše obdobje, tako da lahko označujemo podatke v tabeli 1 kot "najmanj toliko stari".
| "Starost"
v 000 letih |
Opomba | |||
| 266 | A1b | posebna afriška veja | ||
| 136 | α (Alfa)* | izven-afriška; starost brez upoštevanja A1b | ||
| 85 | A* | izšla iz Alfa in prešla nazaj v Afriko | ||
| 64 | β (Beta) | izšla iz Alfa; prednica vseh spodaj navedenih | ||
| haploskupin | ||||
| 54 | F | |||
| 46 | B, I | |||
| 45 | E, NO, P | |||
| 42 | D | |||
| 36 | C | |||
| 35 | R | |||
| 34 | I2 | |||
| 30 | R1 | |||
| 25 | O | |||
| 24 | G | |||
| 23 | Q | |||
| 20 | R1a, R1b, T | |||
| 16 | H, J1, L | |||
| 15 | J2 | |||
| 11 | R2 | |||
| 9 | N1 |
Tabela 1
Haploskupine na Y-kromosomu in njihova "starost" 3-5,
povzeto
v6, razvrščeno po "starosti" V.7
* Novejši podatki o "starosti" (oboje brez
upoštevanja A1b):8
160 tisoč let za α (Alfa)
132 tisoč let za A
Po podatkih iz tabele 2 so za Slovence zanimive predvsem haploskupine I, N, R1a in R1b. Tabela 1 kaže, da po "starosti" lahko razvrstimo te haploskupine v zaporedje I → R1a → R1b → N.
Haploskupina I je od navedenih "najstarejša" haploskupina na Y-kromosomu. Ima jo okoli 1/3 Slovencev, vidimo, da je nastala pred več kot 45 tisoč leti in da jo najdemo predvsem po Evropi, kjer je močno razpršena in njena pogostost je večja le v zahodni Hercegovini, na Sardiniji ter na Švedskem.9 Starost večine njenih sedanjih vej po Evropi je okoli 5 do 3,5 tisoč let, imeli pa so skupnega prednika pred okoli 21 tisoč leti. Očitno so ljudje s haploskupino I na Y-kromosomu pred 5 do 3,5 tisoč leti doživeli veliko izumrtje, ki ga genetiki označujejo kot "ozko grlo".10
|
Pogostost v % |
||||
| Slovenci | ||||
| Y-haploskupina |
V111 |
V212 |
Rusi10,13 | |
| R1a | 37 | 38 | 48 | |
| I | 27 | 32,6 | 22 | |
| (I1) | 10 | 6,5 | ||
| (I2) | 22,6 | 15 | ||
| R1b | 22 | 16 | 5,2 | |
| E | 7 | 5 | 3,0 | |
| G | 3,1 | 1,9 | ||
| J | 6 | 2,8 | 3,0 | |
| T | 0,94 | |||
| L | 5 | 0,63 | ||
| H | 1 | 0,31 | ||
| N | 0 | 14 | ||
| K | 0 | 1,7 | ||
| F | 1,1 | |||
| C | 0,4 | |||
Tabela 2
Deleži haploskupin
na Y-kromosomu v Sloveniji in Rusiji
Haploskupina R1a, ki je je med Slovenci več kot 1/3, je značilna predvsem za Slovane in Indo-Arijce (zlasti najvišjo indijsko kasto). Zanjo sta Kljosov in Rožanski14 ugotovila, da sedaj znani haplotipi kažejo, da se je razvila v srednji Aziji pred okoli 20 tisoč leti. Del teh ljudi se je po koncu poledenitve odselil proti jugu. Pred okoli 14 tisoč leti so dosegli Kambodžo, pred okoli 13 tisoč leti Pakistan in deželo Andra Pradeš v Indiji, pred 10 do 7 tisoč leti Bližnji vzhod, Malo Azijo, Balkan, vzhodno obalo Arabskega polotoka, Komorske otoke. Do pred okoli 6 tisoč leti so se razširili po večini Evrope. Pred okoli 4,8 do 4,4 tisoč leti jih je del odšel iz Podonavja na Rusko ravnico. Od tam je pred okoli 4,5 tisoč leti del njih odšel proti jugu na Kavkaz, v Anatolijo, na Bližnji vzhod in na Arabski polotok. Drugi del je odšel iz Ruske ravnice proti vzhodu na južni Ural, v srednjo Azijo (na področje Altaja) in na severno Kitajsko. Tretji del je odšel z južnega Urala v Indijo - to so Indo-Arijci. Četrti del je odšel iz srednje Azije v Iran, to so bili Avestijci (v2, v3, v4). Vsi ti ljudje imajo zelo podobne haplotipe, ki kažejo na razhod pred 3 do 4 tisoč leti.
Za čas pred 2000 do 1200 leti pa haplotipi R1a kažejo, da medtem ko so se med "preseljevanjem ljudstev" druga ljudstva selila s severa proti jugu in z vzhoda proti zahodu, so se Sloveni umikali s Podonavja proti vzhodu in severu čez Karpate. Zadnja taka selitev na sever in vzhod sovpada z napadom Frankov na Obre.15
Haploskupina R1b je značilna predvsem za zahodne Evropejce. Za ljudi s haploskupino R1b je Anatole Kljosov16,17 ugotovil, da so se razvili pred okoli 16 tisoč leti v Srednji Aziji, okoli Altaja ali v Kirgiziji, nato so se širili na zahod preko severnega Kazahstana in pred okoli 13 tisoč leti dosegli Baškirijo. Tam so se širili ob srednji Volgi in pred 7 do 5 tisoč leti ustvarili predkurganske kulture (v2). Po udomačitvi konja pred 6,5 do 5,5 tisoč leti so šli proti jugu, pred okoli 6 tisoč leti zasedli Kavkaz in Anatolijo. Iz njih so se pred okoli 5,5 tisoč leti razvili Sumerci. Medtem so napredovali do Egipta in preko severne Afrike, kjer so pred okoli 5 tisoč leti iz njih nastali Berberi. Od tam so napredovali na Pirenejski polotok in pred okoli 4,8 tisoč leti dosegli Pireneje. Tam so doživeli "ozko grlo", a pred okoli 4,2 tisoč leti so se širili po zahodni Evropi in iz nje v srednjo Evropo. Do pred 4 tisoč leti so dosegli Balkan, Poljsko, Nemčijo, pa tudi Čad in Kamerun. Do pred okoli 3,6 tisoč leti so dosegli Irsko. Hill in sod.18 so pokazali, da je tam sedaj njihova pogostost največja in sicer med Connaughti.
Haploskupina N je videti glede na podatek v tabeli 1 razmeroma "mlada", a ostaja še odprto vprašanje, kolikokrat so bili njeni nosilci hudo prizadeti, saj so živeli večinoma v neugodnih okoljih.
DNK raziskave kažejo, da selitve Slovanov izza Karpatov ni bilo.
Slovenci, ki niso mogli sprejeti Rimske okupacije so se selili v obratni
smeri,
čez Karpate na sever in vzhod v Rusijo. Isto ugotovi
Jurij Venelin pred 171 leti.21
S svojimi rezultati postavlja DNK-rodoslovje v dokaj drugačno luč dosedanje teorije o izvoru Indo-Evropejcev, to je teorijo obpontskega izvora, teorijo kurganskih invazij, anatolsko teorijo, teorijo neolitske diskontinuitete (v2, v3)19 ter tudi teorijo paleolitske kontinuitete (v2, v3, v4, v5).20 Videti je, da bo treba postaviti novo, precej drugačno teorijo nastanka in razvoja Indo-Evropejcev. Njene prve zasnove so že objavljene.7
Podatki o haploskupini N, ki je razširjena med Slovani na oni strani Karpatov ter med Balti in Skandinavci, medtem ko je med Slovenci ni, kažejo, da priselitve izza Karpatov pred okoli 1500 leti ni bilo.11 Iz podatkov, ki nam jih daje DNK-rodoslovje, pa sledi, da je zakarpatska teorija o izvoru Slovencev zgrešila smer dejanskega dogajanja. Izvor Slovencev bo treba iskati najpozneje pred okoli 7,5 do 6 tisoč leti ob uvajanju kmetijstva in nastanku kulture LBK, če ne že pred tem pri prvotnih ljudeh s haploskupino I.
28.10.2012
Anton Perdih
dr., red. prof. v pok.
Viri:
| 1 | Rozhanskii I L, Klyosov A A (2011), Mutation Rate Constants in DNA Genealogy (Y Chromosome), Advances in Anthropology, 1(2), 26-34 | |
| 2 | Клёсов А А (2012), О митохондриальной ДНК хуннов Забайкалья (Общие соображения по поводу недавней статьи археологов и генетиков), Вестник Академии ДНК-генеалогии, 5(2), 20-29 | |
| 3 | Klyosov A A (2011), DNA genealogy of the major haplogroups of Y chromosome. (Part 1), Proc. Russ. Acad. DNA Geneal., 4(6), 1258-1283 | |
| 4 | Клёсов А А (2011), ДНК-генеалогия основных гаплогрупп мужской половины человечества (Часть 2), Вестник Российской Академии ДНК-генеалогии, 4(7), 1367-1494 | |
| 5 | Клёсов А А, Рожанский И Л (2011), Архаичная (архантропная в терминах антропологии) линия гаплогруппы А, Вестник Российской Академии ДНК-генеалогии, 4(7), 1495-1502 | |
| 6 | Yurkovets V P (2011), Climatic Correlations. Вестник Российской Академии ДНК-генеалогии, 4(8), 1633-1659 | |
| 7 | Perdih A, Jandáček P (2012), New Understanding of Western Eurasia in Prehistoric Times, Вестник Академии ДНК-генеалогии, 5(2), 38-94 | |
| 8 | Klyosov A A, Rozhanskii I L (2012), Re-Examining the “Out of Africa” Theory and the Origin of Europeoids (Caucasoids) in Light of DNA Genealogy. Advances in Anthropology, 2(2), 80-86 | |
| 9 | Budja M (2007), Who are the Europeans? Zbornik pete mednarodne konference Izvor Evropejcev, Lublana: Jutro, 7-26 | |
| 10 | Клёсов А А (2010), Гаплогруппа I, Вестник Российской Академии ДНК-генеалогии. 3(1), 96-158 | |
| 11 | Skulj J (2007), Y-Chromosome frequencies and the implications on the theories relating to the origin and settlement of Finno-Ugric, proto-Hungarian and Slavic populations, Zbornik pete mednarodne konference Izvor Evropejcev, Lublana: Jutro, 27-42 | |
| 12 | Manfreda Vakar M, Vrečko D (2010), Slovenija v DNK bazenu sveta, Zbornik osme mednarodne konference Izvor Evropejcev, Lublana: Jutro, 29-51 | |
| 13 | Klyosov A A (2011), Biological Chemistry as a Foundation of DNA Genealogy: the Emergence of “Molecular History”, Biochemistry (Moscow), 76(5), 636-653 | |
| 14 | Klyosov A A, Rozhanskii I L (2012), Haplogroup R1a as the Proto Indo-Europeans and the Legendary Aryans as Witnessed by the DNA of Their Current Descendants, Advances in Anthropology, 2(1), 1-13 | |
| 15 | Рожанский И Л, Клёсов А А, (2009), Гаплогруппа R1a: гаплотипы, генеалогические линии, история, география, Вестник Российской Академии ДНК-генеалогии, 2(6), 974-1099 | |
| 16 | Клёсов А А, (2010), Миграционный путь гаплогруппы R1b1b2 в Европу и расселение в Европе. Критический разбор статьи “A Major Y-chromosome haplogroup R1b Holocene era founder effect in Central and Western Europe” (Natalie Myres, Siiri Rootsi, … Elsa Khusnutdinova, … Oleg Balanovsky, Elena Balanovska, … Toomas Kivisild, and Peter Underhill), в сумме 20 авторов, Eur. J. Human Genetics, advance on-line publication, 26 August 2010; doi:10.1038/ejhg.2010.146, Вестник Российской Академии ДНК-генеалогии, 3(10), 1652-1675 | |
| 17 | Klyosov A A (2012), Ancient History of the Arbins, Bearers of Haplogroup R1b, from Central Asia to Europe, 16,000 to 1500 Years before Present, Advances in Anthropology, 2(2), 87-105 | |
| 18 | Hill E W, Jobling M A, Bradley D G (2000), Y-Chromosome variation and Irish origins, Nature, 404, 351 | |
| 19 | Klyosov A A (2011), Haplogroup R1b as a carrier of Proto-Türkic languages, aka Dene-Caucasian languages, aka Erbin, that is a non-IndoEuropean language in its dynamics during 16,000 to 3,000 years before present, Вестник Российской Академии ДНК-генеалогии, 4(9), 1716-1773 | |
| 20 | Alinei M (1996, 2000), Origini delle lingue d'Europa, Bologna: Il Mulino | |
| slika in opis slike zgodovina.eu: | ||
| 21 | Starodavni in današnji Slovenci, Jurij Venelin, Amalietti & Amalietti, Lublana 2009, str. 111 |
Veliko je bilo že napisanega o Osvobodilni fronti. Po bežnem pregledu pa je kmalu jasno, da je tema zelo konfliktna, polna nasprotnih in izključujočih si informacij, kar kaže na neiskrenost izpovedi vsaj enega od dveh, bolj ali manj polariziranih pogledov. Dejstvo je, da je bila o Osvobodilni fronti, 45 let v šolstvu, medijih, literaturi, idr. na široko in večplastno, dozirana le pripoved zmagovalcev. Iz zgodovine pa vemo, da zmagovalci pišejo zgodbe, kot ustreza njim, ne glede na to, ali gre za laž ali resnico.
Za razumevanje Osvobodilne fronte, se je potrebno omejiti na ozek krog tistih, ki so v njej imeli moč odločanja, ki so poznali njeno ozadje ter na ogromno večino tistih, ki so le sodelovali v OF oz. v partizanih, toda o pravih namenih Osvobodilne fronte niso imeli pojma, oz. bi ga morda lahko imeli več, pa se za politiko niso zanimali. Ti drugi so bili le zavêdene žrtve prvih, ki jih je gnalo iskreno domoljubje, kljubovanje krivici in resnična želja in vera o dobrem delu za boljši jutri. O pozitivnih dejanjih velike večine, ni mogoče vrednotiti manjšine tistih, ki so poznali resnico in lažno krmarili OF v pristan tujih ciljev.
Edino primerno je, da raziskava teče predvsem o vodstvu OF, ki je odgovorno za ciljne "dosežke" te organizacije. V istem smislu dvojnosti lahko kot verodostojne dokumente štejemo le tiste, ki so se nanašali na organizatorje (npr. poročila o izpolnitvi planov pobitih,58,59 podtalne direktive,69 odredbe, vohunski zapisniki, itd.), ne pa tudi tiste, ki so bili namenjeni javnosti, všečni večini ostalih ljudi (npr. poziv obrambi domovine, poudarjanje naroda, slovenstva, smrt fašizmu, družbena pravičnost, itd.), kajti ti dokumenti so bili pisani pozitivno in namenoma zavajajoče, tako da so času in okoliščinam primerno, pritegnili odobravanje večine, prikrili pa manj dopadljive poteze vodstva.
Ozadje dogajanja lahko pojasnimo le z raziskavo o osebnih in družbenopolitičnih povezavah. Vsi ustanovni člani Protiimperialistične fronte so bili člani Društva prijateljev Sovjetske zveze. Ker je bila Sovjetska zveza izvor komunistične ideologije in zgled smrtonosnega postopanja proti nasprotnikom komunizma, bi bilo zelo naivno dvomiti, da so bili tudi člani društva kaj drugega, kot zvesti privrženci sovjetskega komunizma ali vsaj ruskega panslavizma.
Politiko Sovjetske zveze je Stalin gradil iz laži in komunizem preoblikoval v imperij smrti in laži. Stalin je na očitke Sagirašvilija, da v Pravdi piše same laži odgovoril: "Laž ima vedno močnejši učinek kot resnica. Glavno je doseči cilj, četudi preko trupel". Nekoliko pozneje je Stalin svojo umetnost vladanja Molotovu priznal z besedami: "Resnico varujejo bataljoni laži".10 Glej tudi sporazum Ribentrop-Molotov. Mednarodno priznan polski filozof Leszek Kołakowski, zaprisežen komunist, ki je po obisku Moskve ter na podlagi lastnih spoznanj leta 1955 prišel k pameti, je ugotovil: "duša komunizma je laž". Pomembno je pomniti, da so se slovenski komunisti šolali pri Stalinu!
Protiimperialistična fronta je torej naslednica Društva prijateljev Sovjetske zveze, ki je bila trdo vpeta v komunistično hierarhijo in vodena neposredno iz gnezda Kominterne v Moskvi. V skladu s sovjetsko doktrino do boja proti kapitalističnim državam, se je od 27.4. - 22.6.1941 imenovala Protiimperialistična fronta, ki je bila naperjena proti Veliki Britaniji, Franciji, ZDA, idr. Ker je Stalinova sovjetska zveza tesno sodelovala s Hitlerjevo nacistično Nemčijo, je v tem obdobju (komunisti od 1939) tudi Protiimperialistična fronta zvesto kolaborirala92 z nacističnim okupatorjem. Kdor si je upal grajati dejanja nacistične Nemčije, je od slovenskih komunistov doživel težke protiukrepe.23
Po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo 22.6.1941, pa se je odnos do nacistične Nemčije preobrnil. Protiimperialistična fronta se je preimenovala v Osvobodilno fronto. Pa ne kot posledica domačih razmer v Sloveniji, ki je bila okupirana in razkosana že 76 dni, pa komunisti niti s prstom niso mignili proti okupatorju in izgonu narodno zavednih Slovencev, pač pa kot posledica napadene Sovjetske zveze, ki je cilj boja proti imperialistom, po nemškem napadu, spremenila v cilj osvoboditve izpod nemške zasedbe Sovjetske zveze. To kaže grozljivo zgodbo, da so se slovenski komunisti takoj, še isti dan, postavili v bran komunistični Sovjetski zvezi, medtem ko so lasten narod prepustili okupatorju. Celo pri poimenovanju "svoje" organizacije, ali nošenju oznake OF namesto srpa in kladiva,90 so bili popolnoma podrejeni Moskvi in kot taki le satelitski izvrševalci njenih navodil.66 Bili so izpostava tuje ideologije. Prejemanju ukazov in poročanju, je služila stalna radijska zveza z Moskvo.68 OF ni naredila nobenega odločilnega koraka brez odobritve Moskve ali Belgrada. Iz tega so razvidne povezanost, podrejenost in njene prioritete.
Komunistični "holokaust"
genocid nad Ukrajinci 1932-3348
Ker je Sovjetska zveza zgrajena na zločinu milijonov zlorabljenih nedolžnih žrtev in ker je Osvobodilna fronta le njena hčerinska izpostava v tujini, vodena po istih vzorcih in "vrednotah", bi le gluhi in slepi lahko verjeli lepim besedam o spontanem uporu proti okupatorju. Osvobodilna fronta je brez dvoma zločinska organizacija sovjetskega tipa,3 ki v nasprotju s trditvami njenih branilcev, nima nikakršne zveze z osvoboditvijo slovenskega naroda izpod okupatorja, s katerim je celo kolaborirala.43,51,53,92
Ali to pomeni, da se OF ni borila proti okupatorju? Odgovor ni enostaven. Sprva je Protiimperialistična fronta kolaborirala z okupatorjem,51,53 po 22.6.1941 pa je okupatorju, na zahtevo SZ, napovedala vojno. Torej je res, da se je borila proti okupatorju, kot je tudi res, da je kolaborirala z njim. Ni pa res, da je bil namen OF osvoboditev slovenskega naroda iz krempljev okupatorja! Res se je borila proti okupatorju, a je s tem slovenskemu narodu, zaradi streljanja talcev, povzročila nakajkrat več mrtvih Slovencev, kot je bilo ubitih Nemcev. Proti okupatorju se je borila zaradi izpolnjevanja ukazov napadene SZ in zaradi propagandnega zunanjega vtisa.
Kako lahko imenujemo borbo v kateri umre 95 % domačega prebivalstva in 5 % okupatorjevih vojakov? Ali lahko krajo, od katere lopovi 5 % namenijo za dobrodelne namene, imenujemo humanitarno akcijo? Da bi komunisti lahko po koncu vojne prevzeli oblast, so se pod okriljem Osvobodilne fronte borili predvsem proti slovenski domovinski vojski (TIGR, Slovenska legija, Sokolska legija, Narodna legija, Četniki, častniki, Legija smrti), saj sicer komunisti v Sloveniji ne bi mogli prevzeti oblasti.67
Da se OF ni borila za slovenski narod govori mnogo dejstev. Izobčila je TIGR, ki se je že 18 let boril izključno za osvoboditev slovenskega naroda, slovenski narod je prepustila okupatorju, ubijala pobudnike za enoten odpor Slovencev98, podprla srbizacijo partizanov, podprla ukinitev slovenske vojske, podrejala se je jugoslovanstvu in deponirala velik del narodne samostojnosti, prepustila Hrvaški številna slovenska ozemlja, itd. Velikosrbski protagonisti, kot npr. slovenski narodni odpadnik Marijan Kranjc, odpor proti ukinitvi slovenske partizanske vojske, v stilu obrambe današnjih velikosrbskih interesov, imenujejo slovenske zdrahe proti JA.104
Glede borbe za narod je zelo zgovorno umazano dejstvo, da so slovenski komunisti po vojni, ko se ni bilo več mogoče zgovarjati na okupatorje, slovenske zamejce začeli razdvajati na leve in desne. Ponovno so bili za ideologijo pripravljeni uničiti "svoj", slovenski narod. Slovenske izseljence v nekaterih društvih, pa so se vztrajno trudili balkanizirati.27 Vse do danes svoje naravnanosti z dejanji (ne besedami) še niso spremenili. več »
Doslej nihče ni niti dvomil o tem, da so se konec leta 1918, vsi slovenski politiki zavzeto, z vso svojo energijo borili za vključitev štajerskih in koroških Slovencev v novo Državo SHS. Nad potezami takratne slovenske politike, je bilo tako v strokovni, kot tudi v laični javnosti, izrečenih mnogo gorkih besed, o njeni nesposobnosti in nedoraslosti. Zanimivo je, da je ta ista vlada, v začetku novembra 1918 z odliko opravila svoj prvi projekt, to je organizirano, nadzorovano in hitro vrnitev 739.000 vojakov, večnacionalne avstro-ogrske vojske in bojne opreme iz Italije (Soška fronta oz. vzhodna Italijanska fronta), ki so po koncu vojne preko Slovenije hiteli v svoje domovine. Zaradi neučakanosti vojske, je bila potrebna izredna iznajdljivost in nujno takojšnje ukrepanje slovenske vlade. Zanesti se je morala na svoje moči, brez zanašanja na materialno ali moralno pomoč Dunaja, Zagreba ali Belgrada, toda nalogo je izpolnila popolno, brez omembe vrednih izgredov.
Prva slovenska vlada je bila sestavljena iz 7 članov SLS, 3 članov JDS in 1 člana JSDS.1 Kljub močni 64 % večini SLS, se je v prvi slovenski vladi odločalo soglasno, z dogovorom in konsenzom,2 kar pomeni, da se je SLS odpovedala svoji premoči, v vsenarodno korist in za prepotrebno enotnost vseh Slovencev. To pa se je izkazalo za usodno napako, ko je bilo že prepozno.
Liberalna JDS je v tem času prikrito sodelovala s Srbi iz Kraljevine Srbije. Tega predstavniki SLS seveda niso vedeli, sicer ne bi deponirali svojega močnega vodstva v korist vsenarodne enotnosti. Kakšne načrte so imeli preko srbskih interesov JDS-jevci, ki jih je usmerjal predvsem Ivan Tavčar, z ozemlji slovenske Štajerske in Koroške novembra 1918, se je izkazalo pozneje, po združitvi s Srbijo, ko so lahko že razkrili svoje prave obraze. Liberalci so zelo ostro obsojali vsako slovensko narodno stališče. Vsi so zagovarjali uničenje slovenskega jezika na rovaš jugoslovanskega (srbskega), razlikovali so se le v tem, ali naj se to zgodi nasilno z dekretom, ali pa s postopno asimilacijo. Pred očmi so imeli le en, "jugoslovanski narod", v katerega naj se Slovenci stopijo. Za dosego svojega jugoslovanstva, so zagovarjali srbsko hegemonijo, centralizem in celo diktaturo, tako da so bili v mnogokrat celo radikalnejši, kot so to od njih zahtevali Srbi. Naj je šlo za starine* ali mladine*, v tem so si bili povsem enotni.3
Po vpogledu v stanje duha, predstavnikov JDS v prvi slovenski vladi, postanejo stvari jasnejše. Da Slovenci niso uspeli pridobiti slovenske Koroške s Celovcem, kljub temu, da so se tamkajšni Slovenci organizirali in bili pripravljeni na akcijo, če bi le dobili ponujeno zadosti močno roko iz Krajnske in Štajerske, je kriva neodločna slovenska vlada. Ta pa je bila neodločna in mlahava, ker je velik del njenih predstavnikov (JDS, deloma JSDS) prikrito deloval za srbske interese. Praktično je šlo za srbsko izpostavo v prvi slovenski vladi. Tega ni bilo moč prepoznati iz njihovih besed, pač pa je odsevalo iz njihovih dejanj, kot v primerih: zavlačevanja zasedbe Štajerske in Koroške, v iskanju izgovorov (taktično zavlačevanje), namesto v iskanju rešitev (operativno delovanje), v grajanju Rudolfa Maistra, ki je samoiniciativno izvedel operativne ukrepe, ki jih je vlada odlašala in odlašala, v razveljavitvi mednarodno veljavne razmejitvene pogodbe Maister-Passy (po kateri bi slovenska meja tekla pri Wildonu, 12 km nad Lipnico in bi zajemala vso slovensko Koroško in še nekatere že deloma ponemčene dele. To je bila najnerazumnejša poteza te vlade.), v popolnem zapostavljanju Rudolfa Maistra, izločitvi in njegovi prisilni upokojitvi, potem ko so leta 1919 Srbi zavladali Sloveniji.
Dejanja Srbov in slovenskih Liberalcev, si je iz strateškega političnega vidika težko razlagati drugače, kot da so Srbi koncem leta 1918 z Avstrijci sklenili tihi dogovor, po katerem so koroške in del štajerskih Slovencev (Maribor) prepustili Avstriji, v zameno za potrebne politične koncesije. Vse na videz državotvorne, a mlahave srbske poteze, pomenijo le "cirkuško predstavo", s katero so si navidezno oprali krivdo pred javnostjo. Da so Liberalci (pri tem je treba šteti Tavčarjevo krilo in mladine) aktivno delovali proti pripojitvi Koroške k Sloveniji, kaže tudi neverjetno sprevržena narodnoizdajska poteza Liberalcev. V času, ko je potekala aktivna propaganda za Koroški plebiscit, je Belgrad, ki je imel vse vzvode nadzora in delovanja v svojih rokah, namenil le malo denarja (cca 10 mio dinarjev) za dejavnost plebiscita, češ da država nima več denarja. Zato je Banka Slavija v Lublani, za plebiscitno propagando, Liberalcem požrtvovalno namenila večmilijonsko vsoto. Liberalci pa denarja, ki bi gotovo vplivno spremenil tok dogajanj na Koroškem, niso namenili za vsenarodno največjo slovensko prioriteto, Koroški plebiscit, pač pa so ga poneverili za osebne in strankarske interese JDS.4,5
V besedah so se Liberalci strašansko borili za slovenski narod, a dejanja kažejo na njihovo pregovorno lažnivost. Za Korošce, Slovence in slovenski narod jim ni bilo prav nič mar, delali so prav nasprotno, za srbske koristi, jugoslovanstvo in posledično za nujno uničenje Slovencev. Afera Banke Slavija je bila razkrita maja 1922, ko je bilo za rešitev koroških Slovencev že zdavnaj prepozno. Da Ivan Tavčar za ta veleizdajalski akt ni vedel, kot menijo nekateri, je le malo verjetno, saj so vse, kaj šele strankarske finančne niti, vodile v njegovo naročje.
Marsikdo se bo nad izdajstvom Liberalcev zamislil in zamahnil z roko, češ kako nori so bili nekdaj. Žal je ta nekdaj, še kako prisoten tudi sedaj. Slovenski liberalizem izkazuje zelo jasno kontinuiteto uničevanja slovenstva, od stare Jugoslavije, preko popolne zlorabe slovenskega partizanskega boja za prevzem oblasti, nad katerim so dokazano držali roko Srbi (o tem drugič), pa preko komunistične Jugoslavije ter prikritim poskusom preprečitve nastanka zadnje slovenske države, do današnjih dejanj strank levice. Čeprav so v teh več kot 90 letih nastopale pod različnimi strankarskimi imeni in iz podlage različnih družbenih pogledov, gre vseskozi, tudi z nenehnim razdvajanjem Slovencev za tuje koristi, za bolj ali manj prikrito delovanje proti lastnemu narodu in jeziku. Ne po besedah, po dejanjih jih boste spoznali!
3.10.2011
| * | Starini in mladini so bili krilo starejše in mlajše generacije vplivnih članov JDS, ki sta se po maju 1922 razšli. | |
| 1 | Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev I, Peter Ribnikar, Arhiv RS, Lublana 1998, str. 14 | |
| 2 | Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 41. Zapisnik NV z dne 3.1.1919 | |
| 3 | Liberalizem in vprašanje slovenstva, Jurij Perovšek, Založba Modrijan, Lublana 1996, str. 37, 38, 58, 74, 80 | |
| 4 | Slovenski narod, 28. maja, 4., 7., 8., 13., 15., 18., 20., 25., 28. junija, 13. julija 1922; LVS, P, str. 245 | |
| 5 | Jutro, 28., 30. maja, 1., 3., 4., 6., 7. 9., 6.,13.-16., 18., 20., 22., 23., 27. junija, 1. julija 1922 |
Vsakdo, ki ga vsaj malo zanima zgodovina in usoda Slovencev, je prej ko slej naletel na uradne geografske in statistične podatke, da je meja med Slovenijo in Hrvaško prikazana kot narodnostno čista meja.
Mnogi obmejni Slovenci, predvsem tisti, ki so prebegnili iz Hrvaške, pa vedo za drugačne zgodbe, npr. o nadziranju in šikaniranju Slovencev, preklesavanju spomenikov, prekrščevanju v Hrvate, fizičnih napadih in celo pobojih Slovencev na hrvaški strani meje. Mnogi od njih so po prebegu v Slovenijo razlagali svoje tragične zgodbe, a so jih, namesto da bi jih podprli, zaščitili in ukrepali proti hrvaškim genocidnim dejanjem, uradno pristojni slovenski organi utišali tudi z grožnjami. Kaj nam vse to pove? Kristalno jasno kaže, da so Hrvati po letu 1945, ko so okupirali Istro in ponovno Medmurje, niso delali etničnega čiščenja Slovencev na svojo roko, ampak v dogovoru s slovensko politiko, na čelu z Edvardom Kardeljem, Ivanom Mačkom, Borisom Kidričem in drugimi najvišjimi partijci, ki so bili pokorni Titu. Nekateri Slovenci so kljub domačemu preganjanju, med njimi Roger Gogala (Čl1, Čl2, Kn1, Čl3,..) in drugi ta dejstva popisali. V zadnjem času pa Peter Pavel Klasinc, Franc Kunej (Zamolčana Istra) itd., vendar jih je politika Republike Slovenije popolnoma ignorirala.
Da sodelovanje slovenske politike s Hrvati, pri kraji slovenske zemlje (obmejni problemi, Arbitražni sporazum, priznanje hrvaške "manjšine" v Sloveniji, itd.), tudi po osamosvojitvi Slovenije še vedno traja, je razvidno predvsem iz potez levice in načina poročanja nekaterih medijev, ki jih levica popolnoma obvladuje. Hkrati in vzporedno potekajo mnoge dejavnosti, ki so tej izdajalski politiki podrejene in kot "neodvisni" servisi služijo vnaprej zastavljenemu cilju. Ena od takšnih vej so tudi fakultete. V navedenem primeru gre le za enega od kamenčkov, v mozaiku slovenske politike proti Sloveniji in Slovencem.
Dne 24.5.2011 ob 11:20 je na FF, Oddelku za zgodovino, potekal zagovor doktorske disertacije Barbare Riman z naslovom: "Slovenci v Gorskem Kotarju, Kvarnerju in Istri od leta 1918 do leta 1991". Delo je nastalo pod mentorstvom Božota Repeta in somentorstvom Vere Kržišnik-Bukić. Predsednik komisije je bil Dušan Nećak, član komisije pa Bojan Balkovec. Skladno z naslovom je prisotna publika pričakovala, da bo delo celovito in večplastno govorilo o zatajevanih Slovencih na Hrvaškem. Barbara Riman je v okviru usmerjanj pristojnih iz fakultete, pač doktorsko delo izvedla korektno.
Rezultat tega vodenja pa je pripeljal do vsebine, katere namen je zabrisati in zamegliti avtohtone Slovence ob slovensko-hrvaški meji. Doktorsko delo namreč govori izključno o Slovencih, ki so se iz območja današnje Slovenije v ta prostor priselili med leti 1918 - 1991. Stoletja avtohtoni Slovenci na Hrvaškem, pa so ignorirano zamolčani. Raziskave niti niso predvidele možnosti avtohtonih Slovencev in zato niso potekale v tej smeri. Na izrecno vprašanje predsednika, ali lahko govorimo o Slovencih kot o avtohtoni etnični manjšini na Hrvaškem, je doktorantka odgovorila, da NE. Vseskozi je bilo slutiti, da je bila rdeča nit mentorstva, ne znanstveno dokazati obstoj priseljenih Slovencev na Hrvaškem, pač pa "znanstveno" zamolčati, potlačiti in zanikati obstoj avtohtonih Slovencev na Hrvaškem. Pri tem pa je treba poudariti, da jezikoslovje govori nasprotno zgodbo od "uradnega" zgodovinopisja. Gre torej za solistično, politično motivirano akcijo "zgodovinske stroke" z vnaprej zastavljenimi cilji, ki ji zato ni v interesu interdisciplinarno sodelovanje. Peter Štih takemu delu pravi retrogradna denacionalizacija zgodovine (glej poglavje: Zgodovinarji prirejajo zgodovino).
Slovensko je hrvaško
Slovensko-hrvaški obmejni prostor: etnične vzporednice med popisi
prebivalstva po letu 1991
Damir Josipović, Vera Kržišnik-Bukić
Inštitut za narodnostna vprašanja
Ni se namreč mogoče znebiti vtisa, da je bilo delo narejeno po zakulisnem naročilu za potrebe aktualne slovenske vlade, kot podlaga in v dokaz slovenski in mednarodni javnosti, da Slovenci kot staroselska avtohtona manjšina na Hrvaškem ne obstajajo. S tem se načrtno odpovedujejo slovenskemu zgodovinskemu, sedanjemu in prihodnjemu vplivu na tem območju, kar vodi do težkih političnih, gospodarskih in narodno vplivnih posledic za slovenski narod. Posredni cilj raziskave je avtohtone Slovence na Hrvaškem zamolčati, zanikati in potlačiti, Hrvate, ki so se po letu 1960 kot ekonomski priseljenci naselili v Sloveniji, pa povzdigniti v na status slovenske narodne manjšine. To se je tudi že materializiralo s priznanjem hrvaške manjšine v Sloveniji 11.2.2011. S tem je slovenska politika dala Hrvaški tudi pristanek, za popolno asimilacijo Slovencev na Hrvaškem! Gre za svojevrsten kriminal in izdajstvo lastnega naroda, ki mu v svetu ni para.
Predsednik komisije Dušan Nećak, je delo večkrat označil kot zgodovinsko, kar pomeni, da naj bi se nanj, pri raziskavi teh vprašanj mnogokrat sklicevali. In ravno to je želela doseči slovenska politika. Ker "znanstvenega" dela o avtohtonih Slovencih na Hrvaškem ni, to pomeni, da uradno tudi ne obstajajo. Posledično se slovenska politika pri razreševanju obmejnih in mednarodnih vprašanj, odpoveduje močnemu adutu in bodočemu vsestranskemu vplivu na tem ozemlju slovenskega naroda.
Glede na to, da ti isti "strokovnjaki", pri obmejnih zadevah svetujejo Vladi RS prav po njenem naročilu, je jasno, kam slovenska Vlada vodi slovensko državo. V popolno zanikanje in odpoved Slovencev na Hrvaškem. Še več, Slovenijo je s priznanjem neobstoječe hrvaške manjšine, potunkala še globje v balkansko brezno. Ob takih akcijah je že v naprej jasno, da Vlada RS ne dela in ne bo delala, niti za Sloveniji pravično rešitev razmejitve na kopnem in na morju, pač pa bo potihem naredila vse, da bo našo državo izolirala od mednarodnih voda, kot to želi veliki brat. Odgovornost za posledice je preko referenduma že preložila na slovensko ljudstvo, ki ga je prej zaslepila in zapeljala. Krivdo za že vnaprej znano negativno odločitev pa bo itak nosilo Mednarodno arbitražno sodišče, na katerem hrbtu bo oprala veleizdajstvo lastne države in naroda.
26.5.2011
Gospod Peter Štih trdi, da se je slovenski narod začel oblikovati šele od poznega 18. - začetka 19. stoletja. Prej so bili ljudje v Goriški, Istri, Krajnski in Vendski marki, Štajerski, Koroški ter v Prekmurju, Medmurju in Gorskem Kotarju Slovani, kar naenkrat pa se je nekaj zgodilo in iz Slovanov so nastali Slovenci. Kaj je bilo tisti čudežni katalizator, ki je iz brezobličnih Slovanov v orbito evropskih narodov izstrelil Slovence? Dejstvo je, da so mnogi živeli pred pred navedenim obdobjem, živeli v tem obdobju in preživeli čudovito obdobje levitve iz Slovanov v Slovence ter v istih telesih živeli v 19. stol. še naprej, ampak že kot Slovenci.
Ti ljudje, ki so morali na lastni koži doživeti enkratno preobrazbo, bi imeli kaj povedati o tem. Toda, iskali smo in iskali, a našli nismo niti enega zapisa o čudežni levitvi. Kaj se je zgodilo, kaj so doživljali, kaj čustvovali ob tem? Se nihče ni želel izpovedati, ali pa so ob tem dogodku vsi izgubili spomin? Vsi ti so se rodili kot Slovani in umrli kot Slovenci! Že mora biti tako, če Peter Štih tako pravi.
Spoštovani Peter Štih, zelo nas zanima, kako se taka preobrazba zgodi, dogaja? Če se je takrat dovršila, bi se danes lahko ponovila. Ali veste, da ješpren nastane iz ječmena? Ječmen po luščenju in obdelavi zrna spremeni ime in postane ješprenj. Podobno so morali tudi Slovenci nastati po nekakšnem luščenju in obdelavi Slovanov. Prosim razložite nam, za kakšno obdelavo je šlo?
Vsi danes živeči, ki so se rodili kot Slovenci, so Slovenci zato, ker so od svojih staršev prejeli sveti slovenski jezik, ti od svojih staršev, spet ti od svojih, do pradedkov in praprednikov iz pradavnine. Iz Slovencev pa lahko, samo Bog ve kdaj in zakaj, zdaj zdaj nastanejo Slovunci, ki pa, naj bo že v naprej jasno, ne bodo imeli nič skupnega s Slovenci, to bo druga skupnost. O slovenskem narodu takrat ne bo nič več znanega, tudi s pomočjo tistih, ki se na stroko zares spoznajo, saj o tem pričajo mnoga priznanja, kaj ne g. Peter Štih?
Friderik Baraga je že davnega leta 1830 začel pisati slovar in slovnico jezika lokalnega indijanskega plemena Očipve. Slovar je še danes v uporabi. Torej po skoraj 200 letih. To pomeni, da se očipvejski jezik od takrat do danes praktično ni spremenil. Prvi zapisi očipvejevskega jezika pa so nastali že 18 let pred domnevnim stvarjenjem narodov! Nam pa nek Peter Štih predava o tem, da so Slovenci nastali šele sredi 19. stol. (1848), čeprav so bile slovenske knjige pisane že 300 let preden naj bi nastali Slovenci. In četudi se jezik v teh 300 letih ni prav nič spremenil, naj bi bili potomci slovenskih knjig neki Slovani, potem pa naj bi se leta 1848 prelevili v Slovence in uporabljali isti jezik še naprej. Toda beseda Slovani je nastala šele sredi 19. stoletja! Prej pa je niso poznali. Ali je tu nekdo psihopat? Ali pa je potreben vsaj temeljite psihiatrične obravnave?
Karantanija leta 597, na V okupacija Obrov. Po uničenju
Obrov, Karantanija pridobi nazaj ozemlja do Donave,
kar kaže na spomin predrimske zvezanosti s Panonijo.
Če prenesemo izrazje iz politično-ideološke kuhinje, za lažje razumevanje v domačo kuhinjo, potem lahko trditev Petra Štiha strnemo z nasledno ugotovitvijo. Peter Štih trdi, da je golaž nastal takrat, ko je bil nazadnje pogret! Pri tem pa namerno zamolči, da so sestavine golaža od takrat, ko je bil prvič skuhan, razen morda kake nove začimbe, še vedno iste. Ob takih stališčih, tudi ni upati, da bo nov Zgodovinski atlas kaj drugega, kot odraz političnega golaža.
Zelo dobro se nekateri strokovnjaki spoznajo tudi na retrogradno politikantsko nacionalizacijo zgodovine! Ali zato Karantanija ne sme segati južno od Karavank, da bi se zgodovinske meje pokrile s sodobnimi mejami Avstrije? Toda Karantanija je v različnih obdobjih segala ne le preko slovenskega ozemlja, pač pa celo do Donave in preko Save na jug, ter v Lombardijo, daleč preko meja Benečije. Je pravilnejši naslov "Politiki prirejajo zgodovino", ali "Zgodovinarji prirejajo zgodovino", ali kar oboje? Hvala tistim, ki ne služijo sprevrženim manipulatorskim barabinom!
10.5.2011
Razmišljanja Petra Štiha so bila 1.5.2011 pod naslovom "Politiki prirejajo zgodovino", ponujena bralcem Nedeljskega Dnevnika na vpogled. Ironično je naslov članka še kako zgovoren in resničen, saj so politiki oz. tisti, ki imajo in so imeli na nekem ozemlju moč vladanja, vedno bili živo zainteresirani, da bi zgodovina služila njihovim dnevnim potrebam, pa naj so bile še tako umazane in sprevržene. Peter Štih je z rekom, da politiki ponarejajo zgodovino, želel povedati, da je po njegovem mnenju, dandanes slovenska zgodovinska znanost na višku strokovnosti in v to nirvano resnice zgodovinskih presežkov, priborjenih od leta 1918 s skrajnimi napori, si dovolijo drezati nekateri politiki.
Peter Štih trdi, da v Karantaniji niso živeli Slovenci, da so Slovenci nastali šele v 19. stoletju z besedami: "Predstava, da je bil Borut karantanski knez in Karantanija prva slovenska država, ni nič drugega kot retrogradna nacionalizacija zgodovine, ki projicira nacionalno zgodovino v obdobja, ko današnjih narodov in tudi Slovencev še ni bilo. Gre za vsesplošen pojav, ki ni nobena slovenska posebnost. Ta in podobne podobe so v glavnem nastale v 19. stoletju in so izraz ter sredstvo takrat oblikujočih se narodov. Kot identitetna skupnost - in to so narodi - se pravi kot skupnost, ki jo združuje zavest o skupni pripadnosti, usodi in zgodovini njenih članov, so se Slovenci začeli oblikovati šele od poznega 18. stoletja naprej, v času Karantanije in Boruta pa neke slovenske zavesti seveda še ni bilo. Karantanija je bila država Karantancev, kot so njene prebivalce imenovali sosedje in kot so se označevali tudi sami. In Borut je bil njihov knez. Dodati je še, da so Karantanci v percepciji ljudi tistega časa seveda bili slovansko ljudstvo, niso pa zato bili že Slovenci.".
Če narodi nastanejo v 19. stol., potem to pomeni, da jih prej ni bilo! Kdo je pred njimi zasedal ta ozemlja? Kam so izginili njihovi predhodniki? Le od kod so se vzeli ljudje, ki so naselili obširna področja Evrope, da bi tvorili novonastale narode? Pri takem razmišljanju ne gre za strokovnost, ne gre za razjasnjevanje neznanega, pač pa za vnašanje zmede, meglenje in zakrivanje že znanega. Gre torej za zlonamerno delovanje, taka stališča pa so praktično identična liberalno-anarhističnim prizadevanjem, za uničevanje narodno gravitacijskih sil in s tem uničenje tradicije. V bistvu je teorija o priselitvi nekih zameglenih Slovanov v 6. stol., le odsev istih ideoloških pristopov, katerih namen je čim bolj izničiti in posplošiti prej stoletja znana dejstva.
Kdor trdi, da so narodi nastali v 19. stol., čeprav trditve okrancla s pridevniki in filozofskimi okraski, dela zavestno in namerno le zmedo, katere cilj ima točno določen, ne dobronameren namen. Če prenesemo izrazje iz politično-ideološke kuhinje, za lažje razumevanje v domačo kuhinjo, potem lahko trditev Petra Štiha predstavimo z nasledno ugotovitvijo. Peter Štih trdi, da je golaž nastal takrat, ko je bil nazadnje pogret! Pri tem pa namerno zamolči, da so sestavine golaža od takrat, ko je bil prvič skuhan, razen morda kake nove začimbe, še vedno iste. Najbolj sporno pa je, da Peter Štih zanika, da so te sestavine, v točno določenem razmerju sploh kdaj obstajale ter jih spravi na nivo živil, ki se hranijo v shrambi.
Ali Italijani živeči v Kopru pripadajo slovenskemu ali italijanskemu narodu? Ali Slovenci na Koroškem pripadajo slovenskemu ali avstrijskemu narodu? Ali Slovenci v Istri, v Gorskem Kotarju, v Medmurju pripadajo slovenskemu ali hrvaškemu narodu? Jasno je, da Italijani pripadajo italijanskemu narodu, Slovenci pa slovenskemu narodu, ne glede na to v kateri državi živijo! Toda tudi tu ni vse tako jasno, ker nastopi in dejstva začne megliti politika, o kateri je govoril Peter Štih in kateri tako zvesto služi. Prihaja do poneumljanja Slovencev v Italiji in Avstriji, da so pravzaprav Italijani oz. Avstrijci slovenske narodnosti. Da je namen širitve takšnih zlorab skrajno sprevržen, je jasno takrat, ko obratno za Italijane tega ne trdijo, Avstrijcev pa v Sloveniji itak ni.
Zakaj nekaterim politikam ni do resnice? V 19. stol. so nastale večinsko nacionalne države, ki pa so iz zgodovinskih razlogov zasedala ozemlja drugih narodov. Nekatere politične enote niti večinsko nacionalne niso bile. Nemci so bili v Avstriji manjšina, Madžari pa v Ogrski. V Franciji se je na podeželju 19. stol. govorilo še večinoma staroselske jezike. Francoščino so prevzeli šele z nacionalistično evangelizacijo, ki so jo izvajali z obveznim šolstvom. Enako je bilo v Avstriji, Ogrski, Nemčiji, Italiji, Veliki Britaniji, Grčiji, itd. Torej nekateri "državotvorni" narodi, ki so v svojih krempljih držali ozemlja, ki jim po nacionalnem ključu niso pripadala, so na škodo "nedržavotvornih" narodov, hiteli krasti ta ozemlja z genocidom, z nasilnim raznarodovanjem. Ponekod celo tako rigolozno, kot Grki nad egejskimi Makedonci, ki so jim pod grožnjo zapora in izgube službe, strogo prepovedali izgovoriti eno samo makedonsko besedo. Danes ni kaj dosti drugače, saj Grčija vztrajno zanika Makedonce.
V Evropi obstajata dve vrsti narodov. Staroselski in novodobni, ki so v nekem smislu res nastali v 19. stol. Novodobni so predvsem Francozi, Nemci, Italijani, Madžari, Romuni, Rusi in Grki. Ti so od 19. stol., na račun genocida nad staroselskimi narodi, iz številčno majhnih narodov postali veliki ali vsaj večji. Slučajno imajo ti isti narodi največjo politično moč v Evropi in so zato živo zainteresirani za širjenje zgodovinske laži, da so narodi nastali šele v 19. stoletju.
Gospodu Petru Štihu svetujemo, naj najprej prepriča Hrvate in Srbe, da so nastali v 19. stoletju. To mu bo relativno lahko, saj polovica njegove krvi priteka iz Srbije, njegovo delovanje pa ni niti polovično privrženo slovenstvu, pač pa je do samih korenin prežeto s protislovenstvom.
Za odgovor na to vprašanje, se moramo najprej vprašati, ali narod, ki nima politične samostojnosti obstaja? Vsekakor, saj obstoj naroda pogojuje jezikovno povezana enota ljudi in ne nujno tudi politično ozemeljska neodvisnost. Kdor trdi drugače, zanika narode Baskov, Kataloncev, Bretoncev, Kurdov, Čečenov in drugih, do nedavna pa tudi Slovencev in Makedoncev. Nemcem, Italijanom, Hrvatom in Srbom taka interpretacija zelo ustreza, zato so živo zainteresirani, da se uveljavi teza o nastanku Slovencev v 19. stoletju.
Hkrati pa se moramo vprašati, kaj z imeni, ki se pojavljajo v zgodovinskih zapiskih. Celo velikim narodom, za katere smo ugotovili, da so se zaradi politične premoči, v času pomladi narodov povečali z genocidom nad staroselci, ni v narodnem smislu mogoče odrekati obstoja pred 19. stol. Ali je stoletna vojna 14. stoletja med Francozi in Angleži izmišljena? Peter Štih želi povedati, da se v bistvu niso vojevali Francozi in Angleži, pač pa Romani in Germani! Podobno je pri vojnah med Makedonci in Grki, itd.
Jasno je, da ne gre fizično za iste ljudi, saj niso živeli 800 let. Gospod Peter Štih, gre za njihove potomce, ki so od svojih staršev prevzeli jezik. Življenjska doba človeka je bila 40-80 let in jezik, kultura ter navade, so se prenašale skozi nepretrgano verigo iz roda v rod, kot da bi človek živel 800 let. Da so na rod vplivale primesi novih tehnologij, odkritij in idej ter s tem novih besed, novih izkušenj, s širjenjem ozemlja in trgovine, pa je prišlo tudi do blagega mešanja prebivalstva. Kaj ni celo isti človek podvržen v svojem življenju prilagajanju novostim? Gospod Peter Štih, ali mislite, da bi človek, v kolikor bi živel nekaj 100 let dolgo življenje, ne bil prisiljen sprejemati sprememb in se prilagajati novim dejstvom enako, kot so bili to primorani njegovi potomci?
Za odgovor, ali so Slovenci nastali v 19. stol. moramo zaradi jasnejše primerjalne slike, po odgovor k drugim staroselskim narodom. Trditi, da so Baski ali Bretonci nastali v 19. stol., bi bilo skrajno zavajajoče. Dejstvo je, da so tako Baski, Bretonci in Slovenci z istimi ali drugimi lokalnimi imeni zabeleženi v času piscev rimskega imperija. Toda narod ne nastane s prvim zapisom tujega pisca, pač pa z razvojem jezika in z oblikovanjem v neko jezikovno-kulturno, ne pa politično skupnost. V času rimskega pisca oblikovan narod, je za jezikovno izoblikovanje potreboval tisočletja jezikovnega in kulturnega razvoja. Ti staroselski narodi obstajajo že tisočletja, medtem ko Angležev, Nemcev, Francozov, Špancev, Portugalcev, Romunov, Albancev in Italijanov še dolgo ni bilo na obzorju Evrope, zato pa si tudi mnogi tako prizadevajo zabrisati resnico.
Slovenci so že za časa rimske okupacije obstajali na današnjem ozemlju, a zapisani z lokalnimi imeni Japodi, Tavriski, Karni, Noričani, Panonci, itd. To da gre za prednike Slovencev je razvidno iz razvoja poznejših dogodkov ob razpadu Rimskega imperija. več » Za razjasnitev imenske zmešnjave, se je treba vprašati ali so Slovenci nastali v 19. stol., ko se je ponovno oblikovalo politično ime Slovenci. Ali isti ljudje prej zapisani z imenom Vindi niso Slovenci? Gospod Peter Štih, če se pri nepoučenih ljudeh še da manipulirati z različnimi obdobji, nam prosim pojasnite čudež, po katerem so Franc, Micka, Zala in drugi zvečer legli v posteljo kot Vindi, zjutraj pa so se prebudili kot Slovenci. Slovenci so bili vse od razpada Rimskega imperija imenovani zdaj Vindi (Nemci: Winden, Wenden), zdaj Sloveni (Latini, Italijani: Sclavi, Slavi).
Če Slavia Veneta ni Beneška Slovenija, pač pa Mletačka Slovanija, potem tudi ne moremo govoriti o Slovencih, pač pa o Slovanih. Tudi ne moremo enačiti Vindov z Sclavi, a bognedaj s Slovenci. Spoštovani "znanstvenik" Peter Štih, ko boste prepričali Dojčarje, da niso Alemani in ne Nemci, Šiptarje, da niso Albanci, Toskance, da niso Italijani, Midlandce, da niso Angleži, Gorence, da niso Slovenci, itd., potem šele nadaljujte prepričevati, da Windi niso Slovenci, čeprav mnogo dokumentov vse do 20. stol. to jasno izpričuje.
Vprašanje je napačno postavljeno. Vprašati bi bilo treba, kdo vse je zadnjih 200, predvsem za zadnjih 90 let zainteresiran, da bi Karantanija ne bila slovenska država. To so Avstrijci, Srbi, Italijani in Hrvati. Zakaj? Avstrijci zato, ker praktično celotna Avstrija zaseda nekdaj slovensko ozemlje in želijo, kot pravi Peter Štih, retrogradno spreminjati zgodovino svojim sedanjim potrebam. Hrvati in Srbi zato, ker želijo Slovence južno od Karavank narediti za neavtohtone Slovane, brez lastne državne tradicije, kar vodi v lažjo asimilacijo Slovencev v Jugoslovane. Spet gre za retrogradno prenarejanje zgodovine, za sodobne potrebe. Italijani pa zato, ker bi jim bila lažje uresničljiva imperialistična lakomnost, do slovenskih ozemelj, v času rimske okupacije, vključenih v Italijo.
Peter Štih pravi, da je bila, saj o Slovencih takrat še ne moremo govoriti. Zakaj ne? Ker je pojem slovanski nekaj imaginarnega, splošnega, do česar Slovenci nimamo kakega osebnega odnosa. Slovencem retrogradno privzgojiti zavest, da je bila Karantanija le država nekih Slovanov, pomeni Slovence odrivati od identifikacije s Karantanijo, pomeni Slovencem zanikati državotvornost pred vsemi drugimi Slovani, pomeni rezati korenine za lažjo balkanizacijo Slovencev. Pomeni pa tudi avtohtone Slovence ponižati na raven Srbov in Hrvatov, ki so se na Balkan pritepli šele v 7. stoletju. In prav s to nalogo, je bil Peter Štih ustoličen za vodilnega "slovenskega" zgodovinarja.
Črni
panter iz
prapora
Karantanije
A potrebno se je vprašati, kaj pomeni slovensko besedilo na Brižinskih spomenikih, prepisih, ki izvirajo iz 8. stoletja, ko je papež z odredbo dovolil uporabo slovenščine pri cerkvenih obredih, ko o nemščini še niti duha ni bilo. Seveda si vsi jastrebi prizadevajo prilastiti si ta spomenik, a ker je slovenščina v 8. stol. že tako jasna, da o kaki slovanščini niti govora ne more biti, si prizadevajo proglasiti nastanek Slovencev v 19. stol. Diakonova Provincia Sclavorum in slovenski tekst Brižinskih spomenikov, pa slovenščino in Slovence zelo jasno enačijo s Karantanijo. Jasno pa je tudi, da si mnogi te svetle dokaze prizadevajo zamegliti in uničiti.
Če slovenske oz. sploh narodne zavesti v srednjem veku ni bilo, zakaj kralj Samo ni združil bavarskih in drugih frankovskih dežel, pač pa tiste, ki so bile narodnostno sorodne? Kaj pa drugi slovenski zapisi, katerih le peščica se je ohranila, skozi srednji in novi vek, ali slovenska beseda na njih priča o prisotnosti Slovanov? Ali zapisi Primoža Trubarja v slovenskem jeziku in izrecnem sklicevanju na Slovence, pravzaprav pomeni, da je pisal za Slovene, za Polake, Ruse? Ali dokazan njegov trud za uporabo širše slovenskega jezika, tudi iz drugih slovenskih narečij, pomeni, da se ni zavedal, da pravzaprav piše za Slovane? Ali Trubarjevo izrecno naštevanje pripadnikov slovenskih narečij in vdano domoljubno delovanje za Lube Slovence, pravzaprav pomeni, da je delal za ljube Slovane? Tukaj ni dosti manevrskega prostora. Se je motil Primož Trubar, ki je z vsem srcem delal za lube mu Slovence, ali se "moti" Peter Štih, ki z vso bitjo dela za izdajstvo Slovencev?
Če je z besedo Sclavoni še mogoče manipulirati do 16. stol., pa od srede 16. stol., ko so menda "nastali Slovenci", to ni mogoče. So res v viharnem obdobju Reformacije, isti ljudje prej zapisani s tujo besedo Sclavoni (Vendi), kar naenkrat postali Slovenci? So na gosposvetskem polju vojvode do leta 1414 ustoličevali Slovani? So bili Trubarjevi starši Slovani? Je bil torej Primož Trubar do svojega 42 leta Slovan, ko je v svoji slovanski domovinski zavesti zapisal "lubi Slovenci", pa postal Slovenec? So vsi Slovani okrog njega s tem čudežno postali Slovenci? Tisti, ki so pred čudežem pisali Sclavoni, so pisali Sclavoni tudi po čudežu, ne da bi sploh opazili kakršnokoli spremembo med ljudmi o katerih so pisali!
Štihova trditev, da se je šele v 19. stol. med Slovani izoblikovala zavest o skupni pripadnosti in so tako počasi nastali Slovenci je zavajajoča in kaže na nepoznavanje zgodovinskih dejstev.
Že Primož Trubar si je prizadeval vse Slovence združiti v enoten jezikovno-kulturno-politični prostor, v krovno enoto z imenom Sveta cerkev slovenskega jezika, ki bi obsegala osnovne tri slovenske dežele, Krajnsko, Koroško in Spodno Štajersko. Štih bi tukaj zagotovo trdil, da je Trubar mislil Sveta cerkev slovanskega jezika! Trubar je bil zadosti politično moder, da ni že kar takoj zahteval politično združitev Slovencev preko obstoječih deželnih meja. Kako prav je imel, ko je bil previden, se je pokazalo ob izdaji Cerkovne ordnige, s katero je Trubar 250 let pred časom načrtoval izobraževanje in šolstvo za Slovence. Sam pove takole: "Zaradi te knige, ki jo držim v rokah, moje Slovenske Cerkovne ordnige! V njej sem začrtal ureditev Cerkve Božje slovenskega jezika, načrtoval šolstvo in izobraževanje, podal osnove etičnega in socialnega obnašanja".1
Peter Štih trdi, da so v Evropi nasploh narodi, kot identitetne skupnosti nastali v 19. stoletju. Po njegovem, so bil do takrat Slovenci, Makedonci, Slovaki, Čehi, itd. le Slovani. Danci, Nizozemci, Norvežani, itd. le Germani, Francozi, Italijani, Romuni, itd. pa le Romani/Latini. To da so Danci v 14. stol. vladali Islandiji, je potrebno po Štihovem prepričanju razumeti kot, da so Germani vladali Islandiji, saj Dancev takrat še ni bilo in je potrebno opraviti retrogradno revizijo. Prav tako je po Štihovem potrebno vzpon Nizozemske kot kolonialne sile v 15. stol., imenovano tudi Nizozemski imperij, preko retrogradne revizije potrebno imenovati germanski imperij, saj Nizozemci v 15. stol. vendarle še niso obstajali. Malce nerodno je, da je po zaslugi Enea Silvia Piccolominija, (papež Pij II.) tudi izraz Germani ponovno oživel šele v 2. polovici 15. stoletja?
Pri tem pa je pred ogledalom resnice zelo nerodno, da v 15. stol. tudi Germanov še ni bilo. Šele v 2. polovici 15. stol. so Dojčarji potegnili Germane izpod pepela, koder so pozabljeni molčali od antike naprej, jih očistili ter se jih polastili zase, brezkompromisno samo zase! Štih temu pravi retrogradna nacionalizacija zgodovine. Torej Štih ni izumil nič novega, saj dela že po ustaljenem vzorcu, a drugače kot Nemci, on dela proti svojemu narodu.
V osnovi gre za že leta 1918 dogovorjeno vplivno razdelitev med Avstrijci in Srbi po sredini slovenskega ozemlja. Južno od Karavank pripada Srbom, severno pa Avstrijcem. To je tudi razlog, zakaj so Srbi tako močno zavirali zasedbo Koroške, dokler bi se zasedbo še dalo enostavno izvesti. Zakaj prihaja v sodobnem zgodovinopisju do razlag, da so bili Karantanci Slovani in da so Slovenci nastali šele v 19. stoletju? Glede na to, da je Avstrijcem pripadlo ozemlje severno od Karavank, Srbom pa južno od Karavank, je kot je povedal še Peter Štih, potrebno v imenu trenutne politike, razlagati zgodovino z retrogradno nacionalizacijo. Torej tako Avstrijci, kot Srbi pa so zainteresirani za to, da se Slovence izbriše iz tega prostora in da si oboji prisvojijo slovensko ozemlje, bogastvo, zgodovino ter vse skupaj zameglijo in zabrišejo, kot da Slovencev nikdar ni bilo.
Zato tudi Karantanija ne sme obstajati južno od Karavank, da bi se zgodovinske meje pokrile s sodobnimi mejami Avstrije (in živela sta srečno do konca svojih dni..). Če pogledate samo zemljevide Karantanije na slovenski Wikipediji, katera je v popolnem primežu potvorjevalcev zgodovine (vse dobronamerne so likvidirali), se današnja južna avstrijska meja popolnoma pokriva z mejo Wiki Karantanije. Dejstvo, da je Karantanija neposredna naslednica predrimskega Norika in da je v srednjem veku, po predrimskem zgodovinskem spominu, segala ne le preko slovenskega ozemlja, pač pa v različnih obdobjih celo preko Panonske nižine do Donave in še preko Save na jug, ter v Lombardijo, daleč preko meja Benečije. Na drugem nivoju pa na "demokratičnih" družboslovnih fakultetah, Štihovi somišljeniki z inkvizicijskimi metodami izganjajo in blatijo karantanskega panterja do nevzdržnosti, da se slučajno ne bi prijel v zavesti mladine slovenski simbol naše zgodnje državnosti!
Norik po
Ptolemaju iz Aleksandrije:
vir
levo
Vindelicija (Vindi = Slovenci, še v 20.stol.)
Peter Štih pravi temu retrogradna nacionalizacija zgodovine. Torej taka zgodovina, s katere predelavo (beri potvorbo) pokrijejo sodobne politične interese Avstrije in Srbije oz. sedanje meje nemškega jezika in želene (ciljne) meje srbskega jezika. Zanimivo je, kako se Peter Štih pred publiko, ki ne pozna dejstev, izjemno barabinsko loti ožigosanja in izločitve resnice. Resnico proglasi za laž, laž pa za resnico. Na način primitivnega kurjega tatu ukrade resnico in začne tuliti v nevedno množico, "primite tatu, primite tatu" ter pri tem kaže na dobrohotne odkrivalce resnice. Tisti, ki ne poznajo dejstev in ti so v večini, ker le površno, nezainteresirano preletijo naslov, mu bodo še verjeli, saj je vendarle prvi začel tuliti. To pa je le cenena psihološka finta zlikovcev!
Pri izpolnjevanju tega cilja, to je uničevanju slovenske identitete, slovenske zgodovine in slovenstva tega prostora na sploh, si pod patronatstvom najvišje politike, preko univerz, med seboj delijo priznanja za znanstvene dosežke, to je za skupni cilj izničevanja slovenstva na prostoru vzhodnih Alp. Številna priznanja avstrijske akademije, s katerimi se kiti Peter Štih, so le potrditev tesnega sodelovanja med Belgradom in Dunajem, ko gre za uničevanje Slovencev. Gre za skrajno genocidno politiko in popolno strokovno nemoralnost. Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991, kot je razloženo spodaj, ni prišlo do nikakršnih sprememb. Slovenska zgodovinska "stroka" deluje za iste cilje, torej za cilje belgrajskih interesov.
Spoštovani gospod pa je pozabil povedati, da v slovenskem zgodovinopisju vlada strašanska diktatura, kjer ni prostora za načeloma akademsko svobodo in široko miselno obzorje. Tudi ni povedal, da sam ne bi nikdar prišel do zasedanega položaja, če se ne bi izkazal s predanim, aktivnim delovanjem za linijo zgodovinske resnice, ki je povšeči nekim ozkim strukturnim krogom. Ti krogi pa imajo korenine v političnem sistemu, ki je zavladal leta 1945. Kolikor pa je znano in znano je zelo veliko, je prav partijsko-komunistični režim od vseh najbolj zlorabljal resnico, predvsem resnico družboslovja in jo podrejal v služkinjo režima. Kako se je tem stvarem streglo, je 17.6.2009 ob 23:40 povedal zgodovinar dr. Milko Mikula z besedami: "..tam leta 1952 je Boris Kraigher v ožji strokovni družbi Univerze izjavil, da si lahko privoščijo nepartijskega profesorja matematike ali fizike, ne pa umetnostne zgodovine ali zgodovine..". Ali ne gre pri tem za samo enega od številnih vmešavanj partijskega režima, za prirejanje zgodovine, iz najvišjega političnega sedla.
Ne gre tudi zanemariti, da je gospod Peter Štih tudi pozabil povedati, da je družboslovna stroka po osamosvojitvi Slovenije leta 1991, ostala praktično nedotaknjena. In kaj to pomeni v preprostem jeziku? Pomeni, da danes družboslovne stroke, od katerih je zgodovina na samem vrhu, plužijo isto smer pogube, katero je v prejšnjem režimu nastavil najvišji politični vrh, da bi služila njegovim potrebam. Pa ne le, da od leta 1991 v zgodovinski znanosti Slovenije ni nobenih sprememb. Ne, stare preverjene kadre, namenoma in načrtno nadomeščajo z novimi, še bolj podrobno preverjenimi, da bodo služili ciljem prejšnjega komunističnega režima, ti pa so ultralevičarska ideologija in pretopiti Slovence v jugoslovanski narod (Srbe). Narod, ki ima lastne korenine, tradicijo in izvor, pa je zelo težko raznaroditi, zato je potrebno sleherno sled slovenske narodne in politične samobitnosti (Karantanija) zanikati, prikazovati s slovanstvom in za vsako ceno spodrezovati korenine vsemu, kar je slovenskega. To je na Filozofski fakulteti, kjer poučuje Peter Štih še kako vidno, saj je beseda Slovenec, slovensko in slovenstvo zelo nezaželena, skorajda prepovedana.
1Pogum besede, Zvone Štrubelj, Mohorjeva založba, Celovec 2008, str. 171
Mnogo dokumentov in podatkov, ki so pričali o slovenski prisotnosti v Istri, so tako v unitaristični Jugoslaviji kot v komunistični Jugoslaviji "enakopravnih narodov" uničili, skrili, prenaredili. Skrivanje dejstev je šlo celo tako daleč, da so ponarejali sporočilnost redkih primerkov narodne in kulturne dediščine. Domačini, ki so se upirali pohrvatenju, pa so v "svobodi" doživeli genocid "bratov" po jeziku, ki je bil hujši kot so ga nad Slovenci izvajali tujci v času fašizma. Genocid še do danes ni bil raziskan, niti žrtve rehabilitirane. Gesto uveljavitve pravice in resnice bi pričakovali vsaj v Sloveniji, a kot kaže so dediči komunizma še premočni in tako živo zamazani s krvjo izdajstva proti lastnemu narodu, da niti nov rod anarhistov ni pripravljen počistiti umazanije za delom svojih staršev. S tem pa se očitno zavestno identificirajo z narodnim odpadništvom staršev ter kot taki odločno skrivajo umazano resnico pred slovensko javnostjo in celo stopnjujejo svoje kvizlinštvo s tem, da mlado generacijo poneumljajo s protislovenskimi liberalno anarhističnimi idejami.
Slovenska vzhodna Istra
Krivde za izgubo slovenskega ozemlja in za genocid nad Slovenci ni mogoče valiti na tujce, vsaj ne v prvi vrsti, kajti brez pristanka ključnih slovenskih kvizlinških politikov (v 1. Jugoslaviji so to bili unitaristi JDS in anarhisti JSDS, v 2. Jugoslaviji pa komunisti, nasledniki anarhistov) izguba slovenskega ozemlja in genocid slovenskega prebivalstva ne bi bila mogoča. Ti so nam pridigali, da ni pomembna narodna pripadnost, pač pa da smo vsi komunisti. Zanimivo je, da danes njihovi otroci in vnuki širijo podobno sprijene misli, npr. da je bilo zadosti vojn in da ni pomembno kakšen jezik kdo govori, da ni pomembno, če Slovenijo popolnoma preplavijo tujci, bistvo je da smo vsi ljudje. Le komu koristi taka samouničevalna propaganda, ki vodijo k nadaljnjemu uničevanju Slovencev in razkosanju Slovenije? Ali naj Slovenci v smislu Kristusovega samožrtvovanja prevzamemo krivdo za vse gorje Evrope, ki so ga vedno zakuhali tuji imperializmi in monopoli? Za koga? Dokler nismo razčistili z izdajalci v lastnih vrstah, ni primerno kazati kazati s prstom na tujce.
|
|
hrvaško = slovensko ?? Fevdalna prisega iz leta 1677 v slovenskem jeziku z nemškim naslovom v katerem slovensko (windische) enači s hrvaškim. V prisegi ni nobenega sledu o kakem hrvaškem jeziku! |
Vzhodna in osrednja Istra je bila povečini slovenska, pred kugo (15. - 17. stol.) pa je bila slovenska vsa Istra. Podobno kvarnerski otoki, reško območje in Gorski Kotar. Priselitev v Istro iz dveh smeri, iz severa (Slovenci) in iz vzhoda (Hrvati), kot učijo v šolah na podlagi ideološkega zgodovinopisja, je popoln falsifikat, ki je ne potrjuje noben dokument niti materialni dokazi. Dejstvo je, da so Benečani po koncu 15. stol. začeli v opustošeno Istro dovažati kmete iz svojih južnih kolonij.1 Od tod jezik v Istri, ki mu Hrvati rečejo "hrvaški". Precej zmede je naredil termin hrvaški, ki se je kot kažejo mnogi primeri, uporabljal tudi za Slovence na drugi strani meje Svetega rimskega cesarstva. Tako so naprimer Medmurci ali slovenski jezikovni otoki nad Prekmurjem, v ogrskih dokumentih in zemljevidih označeni za Hrvate, medtem ko v resnici govorijo slovenski5 (prekmurski) jezik in pišejo slovenske knjige in druge tekste ter se imajo za Slovence. Podobno so nekatere, povečini že izginule vasi na ogrskem imenovali hrvaške, čeprav so govorili slovensko. Tako je bilo v Gorskem Kotarju in v večini Istre. Vse kar je bilo napačno označeno za hrvaško, pa čeprav so prebivalci govorili slovensko, so si v Jugoslaviji z vso agresivnostjo prilastili Hrvatje. Ne po pravičnosti ali narodnem ključu, pač pa v zanosu imperialistične požrešnosti.
 |
Odlok slovenske vlade, ki je
imenovala slovensko učiteljico iz Moščeniške drage v šolo na Koroškem.
Dokument ne dokazuje le, da je bila še vsaj do leta 1919 v
Moščenički dragi
slovenska šola, pač pa tudi, da je imela slovenska vlada po razpadu A-O
polno politično pristojnost nad uradniki v Istri in torej tudi nad samo
Istro. |
Ko je bilo v Avstriji vpeljano šolstvo, je pouk potekal najprej v nemškem jeziku, po odporu prebivalstva, pa so v Istri uvedli pouk v domačem jeziku, ki je bil slovenski. To dokazujejo podatki iz popisa slovenskih šol v Istri, ki sežejo vse do otoka Cresa.2,3 Na zemljevidu lahko vidite slovenske šole v Istri. V Pazinu, središču slovenske Istre je bila slovenska gimnazija, na otoku Cresu pa so kataster vodili v domačem slovenskem jeziku.
| 1 | Pregled zgodovine Istre, Darko Darovec, Anales, Koper 1992, str. 43, 44, 48 | |
| 2 | Imenik šolskih oblastnij, šol po Slovenskem, Slovensko učiteljsko društvo, Lublana 1874, str. 130-134 | |
| 3 | Ročni zapisnik, Zveza jugoslovenskih učiteljskih društev Julijske krajine, Trst 1922, str. 73-75 | |
| 4 | Neznana starejša uradovalna slovenica s Štajerskega, (pdf) Boris Golec, Arhivi št. 2, 2004, str. 309 | |
| 5 | Uradni list NV, letnik IV, št. 23, z dne 23.3.1922 |
Narodne razmere na Ogrskem (Prekmurje in Medmurje) so bile v letu 1918, spričo 140 letne madžarske raznarodovalne politike ter 50 letne aktivne genocidne politike do Slovencev obupne. Po uradnih podatkih, katere je izvajalo in pripravilo madžarsko uradništvo, je bil leta 1842 na Ogrskem, delež madžarsko govorečih le 38 %.1 Ta pa se je v letu 1910 povzpel kar na 54 %.2 V naslednjih 8-ih letih pa je delež madžarsko govorečih napredoval že do med 57 in 60 %. Zato ni čudno, da Matija Slavič v poročilu Narodnemu svetu v Mariboru 26.9.1918 piše: "..da ogrski Slovenci razen duhovnikov, nimajo svoje inteligence in posledično povečini nimajo nobene narodne zavesti. Nikakor se ne sme dopustiti, da bi se o Ogrskih Slovencih odločalo s plebiscitom, ker bi se slabo izšel".3
Po koncu 1. svet. vojne so Madžari stalno maltretirali slovensko prebivalstvo v Medmurju. Predlagana ustanovitev slovenskih gospodarskih zadrug in posojilnic pod okupacijo Madžarov je bila nemogoča, ker kot se je izrazil dr. Ivan Novak: "..pazijo Madžari na vsako podrobnost".4 Narodni svet za Štajersko v Mariboru je 7.11.1918 sporočil v Lublano: "..da v Medmurju pritiskajo Madžari strahovito na Slovence, ker so se izjavili za Jugoslavijo in so jih več že odpeljali", nato pa kot nujno predlaga, da Narodno veće v Zagrebu pošlje nekaj čet.4
Iz smeri Radgone, sta bili 22. decembra dve stotniji 1. bataljona pod poveljstvom stotnika Metoda Rakuše poslani v Medmurje proti Madžarom. V Murski Soboti so stotnika Rakušo ujeli Madžari.5 Narodna vlada za Slovenijo v Lublani se je res obrnila po vojaško pomoč na Narodno veće. Ta je poslala svoje čete, ki so 24.12.1918 iz zahoda in iz juga zasedle Medmurje. V zapiskih je striktno navedeno, da je gre za osvoboditev Slovencev izpod Madžarskega jarma in da je slovenski narod neizmerno vesel tega dogodka.
Medmurje, pristno slovensko ozemlje je bilo leta 1929 prav
tako slovensko,
kot je danes Prekmurje, ali kak drug del Slovenije!
Medmurja nas je oropala tako 1. kot 2. Jugoslavija, pogubna
skupnost z "bratskimi" Srbi in Hrvati.
Po shodu v Radgoni za priključitev Prekmurja 26.12. je hrvaški stotnik Jurišić 28.12.1918 zasedel še Prekmurje, vendar so Madžari že 3.1.1919 spet okupirali Prekmurje.4 Pozneje se je prošnja Narodne vlade za hrvaško pomoč pri zasedbi Medmurja izkazala za veliko napako, saj so Slovenci padli iz madžarskega pod hrvaški jarem, iz dežja pod kap torej. Kar niso slovenstva uničili Madžari, so dokončalo Hrvati. Čeprav še tako ironično, je bilo za Slovence mnogo boljše, da so Madžari pregnali hrvaškega stotnika iz Prekmurja. Če ga ne bi, bi bilo Prekmurje že do srede 20. stol. nasilno pohrvateno, tako kot je bilo Medmurje! Kljub temu, da je slovensko Prekmurje po srečnem naključju pripadlo Slovencem, pa prekmurski Slovenci niso bili varni pred hrvaškimi imperialističnimi tatovi.
Vrhovni svet Pariške mirovne konference je s sklepom z dne 1.8.1919 dovolilo vojaško zasesti Prekmurje.6 Hrvati so že kmalu po združitvi Prekmurja z matično domovino Slovenijo 17.8.1919, zahtevali Prekmurje zase. Pri tem je bil še posebej glasen najvplivnejši hrvaški politik Štefan Radić, predsednik Hrvaške kmečke stranke, ki je opravičeval grabežljivost z opravičilom, da je bilo Prekmurje do leta 1918 pod ogrsko upravo, tako kot Hrvaška in da zato pripada Hrvatom.7 Gre za uporabo istih politično-gospodarskih vzvodov, ki so skupni vsem imperialističnim kolonialistom s katerimi opravičujejo zasedbo popolnoma tujih ozemelj. Z lopovsko-plenilsko usmeritvijo izvršenih dejstev so Hrvati že od 16. stol. iz matične Like počasi kos za kosom priključevali slovenska ozemlja od Gorskega kotarja in naprej proti Kolpi ter čez Savo proti severu in jih hrvatili. V Prekmurju je Hrvatom s političnimi manevri, proti volji prekmurskih Slovencev, celo deloma uspelo uveljaviti svoj vpliv in izvajati pohrvatenje Slovencev.8 Po istih načelih imajo Slovenci pravico zahtevati zasedbo celotne Dalmacije z Dubrovnikom vred, da o Istri in Kvarnerskih otokih sploh ne govorimo.
V nasprotju s Hrvati, pa se je med Slovenci vedno našla kakšna "podgana", ki je za prgišče drobtin bila pripravljena izdajati svoj narod. Tako je levo usmerjenimi Albin Prepeluh, ki je za masko Slovenske radikalne stranke kmetov in delavcev, predstavljal le izpostavo Radićeve kmečke stranke, na shodu stranke 24.11.1924 v Zidanem mostu, Slovenijo kar ponujal Hrvatom. Na istem shodu je častni gost Jurij Krnjević, tajnik Radićeve stranke ošabno trdil, da je Prekmurje v celoti hrvaško in si ga Hrvatje v celoti lastijo zase.9 Vodstvo slovenske stranke temu ni niti najmanj nasprotovalo. Prepeluhova vizija poti v jugoslovansko avtonomijo je torej vodila v jezikovno stopitev s Hrvati ter s tem v jezikovni samouboj Slovencev.
SRS kmetov in delavcev je samo ena od strank, ki jih je slovenska levica ustvarila izključno z namenom povzročanjem zmede, kraje desnih volilnih glasov in s tem slabitve moči slovenske desnice. Podobnost z današnjim vedno novim in novim nametavanjem strank v oči večinoma slepih slovenskih volilcev, pod nadzorom levice (SNS, AS, Zares, DeSUS, DL, TRS, Liste znanih osebnosti, itd.) ni zgolj slučajna. Tako kot današnje satelitske, so tudi takratne za pridobitev volivcev govorile eno, delale pa so ravno obratno. Tako se je kot je bilo že rečeno, SRS in drugi "samostojni" sateliti v besedah zavzemala za slovensko avtonomijo, njena dejanja pa so kazala, da je bila proti slovenski avtonomiji, saj je glasovala za centralistično, velikosrbsko ustavo.11 Enako lažno delujejo današnje satelitske stranke. Obstoj strank z umazanim delovanjem pa je bil tako kot danes, odvisen od naivnih, slepih Slovencev z zelo kratkim spominom, ki se v podrobnosti niso poglabljali.
Že stoletja vajeni krasti slovenska ozemlja, so Hrvati z lahkoto spregledali pravičnost in jo brezvestno poteptali. Na narodnostno načelo in na pravico vsakega naroda do lastne izbire, do svoje države, zajetih v 14. Wilsonovih točkah, ki naj bi bile temelj pravične povojne ureditve, so se požvižgali. Gnala jih je le slepa brezmejna imperialistična požrešnost, ki je brez kančka vesti in sramu nabodla resnico in pravico sorodnega, sosednjega"bratskega" naroda na bajonet ter se s tem uvrstila med tiste narode, ki so proti Slovencem storili najhujše zločine.
Z isto zločinsko krvoločnostjo, so si s pomočjo Srbov in s pristankom slovenskih liberalcev prigrabili slovensko Medmurje in ga nasilno, tudi s poboji, represijo in dolgoletnimi zapori z ironično obtožbo veleizdajstva pohrvatili. Enako bi se zgodilo s Prekmurjem, ako bi ga dobili v zločinske kremplje in brez vsakršnih iluzij bi se isto zgodilo tudi z vsemi Slovenci, če bi padli pod oblast Hrvatov.
Spominsko obeležje Alojzu Stepincu na Triglavu.
V zahvalo za aktivno raznarodovanje Slovencev?
Skrajno pokvarjenost Hrvatov, hujše od nemške in italijanske skupaj, razkriva njihovo zločinsko delovanje celo na tistih ozemljih, ki so bili pod oblastjo sosednje države Slovenije in to še po letu 1991. Za najagresivnejše izvajanje raznarodovanja jim je bilo dovolj že to, da je fara slovenskih krajanov, na slovenskem ozemlju, upravno spadala pod zagrebško nadškofijo. Tak je primer župnije Razkrižje. Ker hrvaška republika in pozneje država, v krajevni skupnosti Razkrižje ni imela nobenih pristojnosti, so Hrvati izvajali genocid nad Slovenci preko cerkvene oblasti. Kronološke podrobnosti so razvidne iz poročila. Neverjetno je, da se je cerkev spustila na nivo fašističnega delovanja proti slovenskemu narodu in za neupravičeno nacionalno krajo v korist Hrvatov. Z nasilnim genocidnim delovanjem je izvajala pohrvatenje Slovencev, kar je v popolnem nasprotju z Jezusovim naukom in splošnim božjim poslanstvom cerkve. Genocidno, protislovensko delovanje hrvaške cerkve, se je zdaj v prikriti, zadaj v nasilni obliki, izvajalo vse do leta 1994, ko je bila župnija Razkrižje z odlokom Vatikana odvzeta Zagrebški nadškofiji in dodeljena Mariborski škofiji. Če se je hrvatenje Slovencev s takim zanosom in celo s pomočjo cerkve izvajalo na tleh in pod oblastjo slovenske države, kako peklensko je bilo šele Slovencem v Medmurju, nad katerimi so imeli Hrvati popolno upravno in izvršilno oblast?
To se je dogajalo tudi v času, z vednostjo in s pokroviteljstvom kardinala Alojza Stepinca, zato je postavitev spominskega obeležja temu hrvaškemu cerkvenemu dostojanstveniku v kapeli Marije Snežne na Triglavu, simbolu slovenstva, popolnoma nerazsodno dejanje, nespoštljivo do Slovencev in v posmeh slovenskim žrtvam in celotnemu slovenskemu narodu. Ker je takšno stanje nevzdržno, bi morala cerkev že zaradi lastne higiene spomenik, ki pomeni za Slovence nič manj kot žalitev, odstraniti! Obstoj spomenikov krvnikov in diktatorjev npr. Kardelja ali Tita še ne opravičuje obstoj Stepinčevega obeležja na slovenskem Triglavu. Ker je popolnoma jasno, da v obratni situaciji Hrvati na hrvaškem narodnem simbolu niti en dan ne bi gledali slovensko figuro, je naravna pravica vsakogar, da ta tujek v slovenskem narodu, brez slabe vesti odstrani.
Do vzpostavitve nove upravne ureditve aprila leta 1922 je Medmurje bilo samostojno, čeprav so bili upravni akti večkrat naslovljeni z ".. za Hrvaško in Slavonijo ter Medmurje". Od aprila 1922 do uvedbe 6. januarske diktature v letu 1929, je Medmurje spadalo pod Mariborsko oblast, ta pa je skupaj z Lublansko oblastjo tvorila Slovenijo. Leta 1929 pa so Srbi za pomiritev Hrvatov, slovensko Medmurje ukazali uvrstiti v Savsko banovino. Pravno se je to zgodilo 16.11.1929 (vir: Uradni list NV, letnik XI, št. 111). To krivico je v osvobojeni Jugoslaviji Tito le še poglobil, gotovo ne iz nevednosti, ko je iz pozicije absolutista in s sodelovanjem ideološko motene Zdenke Kidrič ter nasilnimi poboji zavednih Slovencev, Slovencem vzel še štrigovski okraj.10
Veselje pa se je kmalu poleglo, saj so Srbi izvajali težko diktaturo, spričo
česar so se mnogi počutili pod novo vladavino Kraljevine SHS nesvobodne in
prevarane. To se je odražalo v močnem nezadovoljstvu predvsem v Sloveniji,
Medmurju,
Banatu, na Hrvaškem in tudi v Črni gori. Zrcalilo pa se je v
tisku, ki je nasprotovalo monarhiji, unitarizmu in diktaturi Srbov nad
ostalimi narodi. Po enem letu "osvoboditve" izpod tujega jarma, je Belgrad
skoraj dnevno objavljal tiskovine, ki so v Kraljevini SHS prepovedane, ker
"pišejo proti interesom države". Te tiskovine so izhajale v vseh sosednjih
državah, širom Evrope in celo v Ameriki, kar kaže, da ne gre le za osamljene
primere, pač pa da je bilo v Kraljevini SHS res nekaj hudo narobe. Šlo je za
široko fronto nezadovoljstva proti vladavini Srbov oz. unitaristov.
prepovedan Stari Medmurski koledar natisnjen v slovenskem jeziku
vir:
Uradni list NV, letnik IV, št.
23, z dne
23.3.1922
Nezadovoljstva pa Srbi niso
urejali z izboljšavami,
pač pa s čedalje močnejšo
silo policijske države. Najpomembnejše je bilo
ministrstvo za notranje zadeve. Veliko prepovedanega tiska je izhajalo tudi
znotraj države, kjer je bila sila premočna pa takoj za mejo. Tako je bilo
v
Medmurju, kjer je na drugi strani meje v
Veliki Kaniži izhajal Medmurski koledar. To glasilo je bilo namenjeno
Medmurcem, ki so bili Slovenci, zato je izhajalo v slovenskem jeziku. Če bi
bili Medmurci Hrvati, kot trdi uradni Zagreb, zakaj potem glasilo ni
izhajalo v hrvaškem jeziku? Hrvati sicer trdijo, da so Prekmurci v bistvu
Hrvati, ker govorijo hrvaški dialekt. O tem, s kakšno
agresivnostjo so
hrvaški jezikoslovci zastopali tako stališče ter
zavračali vsakršno
strokovno obrazložitev, je pripovedovala
prof. dr. Zinka Zorko, dialektologinja vzhodno-slovenskih narečij.
| 1 | Madžarska zgodovina, Laszlo Kontler, Slovenska matica, Lublana 2005 (Budapest, 1999), str. 194 | |
| 2 | Madžarska zgodovina, Laszlo Kontler, Slovenska matica, Lublana 2005 (Budapest, 1999), str. 238 | |
| 3 | Slovensko gospodarstvo v poprevratnih letih 1919-1924, Jože Šorn, Cankarjeva založba, Lublana 1997, str. 221 | |
| 4 | Slovensko gospodarstvo v poprevratnih letih 1919-1924, Jože Šorn, Cankarjeva založba, Lublana 1997, str. 222 | |
| 5 | Slovenska vojska 1918-1919, Janez J. Švajncer, Prešernova družba, Lublana 1990, str. 199 | |
| 6 | Koroški plebiscit - Sl. Koroška v diplomat. igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 358 | |
| 7 | Boj za obstoj in svobodo Slovenije, Tajništvo SLS, Lublana 1924, str. 59, pdf | |
| 8 | Tešanovci - kronika vasi, Občina Moravske Toplice 2010, brošura str. 17 | |
| 9 | Boj za obstoj in svobodo Slovenije, Tajništvo SLS, Lublana 1924, str. 60, pdf | |
| 10 | Slovenija 1941-1948-1952: tudi mi smo umrli za domovino: zamolčani grobovi in njihove žrtve , Društvo za ureditev zamolčanih grobov, Lublana 2000, str. 318-25, pdf | |
| 11 | Boj za obstoj in svobodo Slovenije, Tajništvo SLS, Lublana 1924, str. 68, pdf |
Mnogo poštenih ljudi se je že vprašalo, komu naj verjamejo ob mnogih nasprotujočih si informacijah. Ker so si podatki mnogokrat diametralno nasprotni, je že vsakemu laiku jasno, da pri tem nekaj ni vredu, saj ni mogoče, da bi imeli prav tako Slovenci kot Hrvati. Včasih je koga slišati kako razlaga, da je govoril z nekim Hrvatom, ki je zelo zanesljiv človek in je zanikal vse "slovenske apetite" po "hrvaški zemlji". Spet drugič imajo ljudje zasebne stike s Hrvati, ki so čisto prijetni ljudje in zato dvomijo, da imajo Slovenci prav v ozemeljskih in gospodarskih sporih s Hrvati. Pripravljeni so popustiti, odstopiti, samo da bo mir, da bodo spet v prijateljskih odnosih. Pa bodo res?
Potrebno je vedeti, da konflikt med državama ne izvira od ljudstva, pač pa od politike, ki znova in znova generira probleme. Ti problemi pa segajo daleč nazaj v zgodovino, vse do priselitve najemniških vojakov, nomadskih konjenikov Hrvatov iz ozemlja severno od Kaspijskega jezera med Slovence takratnega bizantinskega cesarstva. Danes se med Slovence napačno šteje le tiste Slovence, ki so bili dolga leta pod avstrijskim delom monarhije, medtem ko so na drugi strani meje Svetega rimskega cesarstva, pod ogrskim delom monarhije tudi bivali Slovenci in med njimi, na njihovem južnem delu mednje priseljeni Hrvati. Še prej so na obširnem prostoru, kjer je danes Hrvaška in severna Bosna, dolga stoletja živeli Slovenci. Slovenci ne le po imenu, pač pa tudi po jeziku. Le kam so izpuhteli?
Propagandni stroj hrvaške samopodobe
V novejši zgodovini pa so se problemi "avstrijskih" Slovencev začeli takrat, ko je razpadla Avstro-Ogrska, ko Slovenci in Hrvati niso bili več razdeljeni po dualistični meji, torej takrat, ko so začeli bivati v novi skupni državi Kraljevini SHS. Notranje meje niso bile več prepreka, zato so si agresivnejši Hrvati, kot prej v Ogrski, začeli prisvajati še slovenska ozemlja Krajnske in Istre. To pa brez pristanka slovenskih politikov ne bi bilo mogoče, a to je že druga zgodba, ki se kot neprekinjena kača plete vse do današnjega dne. Dokumenti brez dvoma pričajo, da je večina slovenskih levičarski politikov delovala proti lastnemu narodu. Liberalna JDS Ivana Tavčarja je bila zagovornica trdega srbskega unitarizma in ostra nasprotnica vsakršne slovenske avtonomije1, celo avtonomije slovenskega jezika! V vsem tem času, pa naj gre za čas koroškega plebiscita, stare Jugoslavije, partizanske vojske, komunistične Jugoslavije, slovenske osamosvojitve ali Samostojne Slovenije, praktično ni bilo prekinitve kvizlinških dejanj politikov, slovenske levice proti lastnemu slovenskemu narodu.
Marsikdo se s tem ne bo strinjal. Toda kdor želi temu oporekati, bo moral preučiti dokumente in dogodke tega obdobja iz druge, namenoma skrite strani, kajti "resnica" ki jo je levica podajala v javnost in vtirala v male možgane obveznega šolstva, je bila oblikovana v skladu s cilji te iste politike ter strogo nadzorovana s strani represivnega aparata in drugih uslužbencev te iste politike. Dejstvo je, da je levica na slovenskem dokončno zmagala leta 1945 s slepilom osvoboditve izpod okupatorja. Tistega okupatorja, s katerim je tiho kolaborirala do 22.6.1941. In kdo piše zgodovino?
1 Kulturnopolitični koncepti jugoslovanskega... (pdf), Jurij Perovšek, Sodobnost 1990, str. 849
Dokler le govorimo in prepričujemo drug drugega je mogoče vse, so resnične laži, so resnični gradovi v oblakih, so resnične idealistične predstave vsakega posameznika, ki ustrezajo odsevu njegovega duhovnega sveta. Politiki so dresirani maserji naivnih duš. Z dišečimi besedami nas tako natrejo, da zlahka verjamemo njihovim besedam. Pa so vse te besede izrečene z iskrenostjo in s poštenimi nameni? Tega ne moremo vedeti, lahko samo verjamemo ali ne verjamemo. Predvsem politiki in politični sateliti, brez vsakršne morale zasledujejo zastavljen cilj, pri tem pa se ne ozirajo na sredstva. To pa v mnogih primerih pomeni, da cilj uresničujejo z lažmi in prikrivanjem pravih namenov, oz. drugače povedano, v teatru Nategantis igrajo zgodbice za publiko, za kulisami pa vlečejo skrite poteze, nad katerimi bi se publika, če bi za njih izvedela, zgražala od gnusa. Za nekaterimi lepimi obrazi politikov in političark iz samega vrha, ki delijo sladke besede med ljudi, se menda skriva strahotna pokvarjenost, izdajstvo in izprijenost ter celo povezave z nakomansko mafijo. Verjetno ni daleč od resnice sklep, da mafija posredno obvladuje del slovenske politike.
Kako torej presoditi ali nekdo dela za naše in narodovo dobro, kdo pa se le pretvarja za dosego svojih umazanih intrig? Čisto enostavno. Nikdar in nikoli se ne pustite vplivati sladkim besedam in podobam, pač pa vedno glejte le njihova dejanja! Le tako boste vedeli, ali vsaj lažje presodili s kom imate dejansko opravka.
Dobro vemo da se oslabelo bolnikovo telo ni sposobno braniti zunanjih vplivov in napadov. Moč je oslabela, dokler telo ne ozdravi in se mu energija ponovno ne povrne. Takrat se je zopet sposobno boriti. Kot z vsakim živim organizmom, tako je tudi z narodovim telesom. Tega se vsi narodi, ki žele obstati še kako zavedajo. Ko gre za vprašanje zunanjih odnosov, se politika ne sme deliti več na levico in desnico, pač pa stopi skupaj kot trden in odločen steber, ki lahko nosi ogromno breme. Tako je pri Hrvatih, pri Srbih, pri Avstrijcih, pri Italijanih, itd., itd. Pa je tako tudi pri Slovencih?
Kdor pa želi nek narod oslabiti in podrediti, bo poskušal vse, da ga skrega, razdvoji, oslabi. Tak narod bo kot razklan steber, ki ni sposoben nositi niti notranjih, kaj šele zunanjih bremen. Najučinkoviteje je, če narod razkolješ od znotraj, kar je mogoče le s sodelovanjem enenega od notranjih delov narodovega telesa. Bolj in dlje kot je tako narodno telo razklano, lažje si ga je podrediti in mu vsiliti zunanjo oblast, ga počasi notranje razkrojiti ter mu preko ključnih pozicij oblasti zavladati in si prilastiti njegovo ozemlje in bogastvo, na koncu pa ga izriniti iz obličja zemlje. To je princip nomadsko-parazitskega širjenja oblasti oz. države.
Da besede ne bodo napačno razumljene naj bo izrecno poudarjeno, da s tem nikakor niso mišljeni tisti Slovenci, ki so po svojem prepričanju levo opredeljeni. Z levičarskim prepričanjem ni nič narobe, vsak narod ga ima, tako kot ima telo levo in desno roko, brez katerih bi ne moglo biti popolno. Niti niso mišljeni vsi politiki levice niti vsi aktivni politiki levice, pač pa le tisti vrh slovenske politične levice, ki ima moč ustvarjati dogodke, usmerjati tok dogodkov in sprejemati odločitve. Pod neposredno komando pa ima menda nekatere ključne organizacije, kot so FF, FDV, SAZU, medije in 49 drugih, s katerimi širi svojo ideologijo. Vsi ostali levičarji, pa naj si že domišljajo o svojem delovanju kar si hočejo, so le naivni zlorabljeni gledalci v teatru Nategantis, katerim ni dan vpogled v umazano zakulisje.
Ljudje jasnih obzorij bodo opazili, da se razklanost Slovencev vleče že vse od leta 1918, ko so Slovenci vstopili pod isto streho z "bratskimi" narodi. Ko so slovenski kulturniki in narodno zavedni politiki zaznali kam jih vodi slovenska levica, so predstavniki vseh političnih in kulturnih skupin 18.11.1918 sprejeli resolucijo za slovensko kulturno avtonomijo. Predstavniki slovenske levice so 23.11.1918 sprejeli "Izjavo dušenih delavcev", s katero so zagovarjali uničenje slovenskega naroda in unitaristično srbsko nadvlado zagotavljanja enotnosti jugoslovanskega naroda, vsakršno drugačno gledanje pa kot narodno izdajstvo.1 JSDS je v najtežjih časih slovenskega naroda načrtovala strmoglavljenje slovenske vlade.2
Izjem narodno zelo zavednih vplivnih posameznikov levice, kot sta bila Ivan Cankar in Ivan Hribar je bilo premalo in je zato prevladal radikalni centralizem Ivana Tavčarja, ki je delal za čim prejšnje uničenje slovenskega naroda, ki naj se zlije s Srbi v besedi, pisavi in navadah! Da se je našel tudi na drugi strani kak narodni odpadnik ni potrebno posebej poudarjati, a teh ni bilo več kot med levičarji narodno zavednih elementov. Vse do danes so tudi politični akterji še vedno iz istega brloga, prav tako cilji in metode. Od levice izdana dežela je bolna in strahotno oslabela.
Samostojna država Slovencev ni prinesla pričakovane svobode, saj levica še naprej in čedalje močneje vleče Slovenijo iz Evrope nazaj na Balkan. Pri vsakem vprašanju, ki se tiče krepitve slovenskega naroda, slovenske ozemeljske celovitosti, slovenske zgodovinske resnice, slovenske identitete, domovinske zavesti in krepitve slovenskega jezika, ipd. levica znova in znova razkolje slovensko narodno telo in s tem omogoča, da so Hrvati močnejši in s tem v bistveni prednosti. Danes leta 2010 je polovica ministrov slovenske vlade po rodu Hrvatov! Jasno je, da taki ljudje ne morejo in ne delujejo kot narodno zavedni Slovenci. V najbolj optimističnem primeru so kvečjemu nevtralni. Si predstavljate, da bi polovici nemške oblasti vladali Turki, ali da bi polovico hrvaške vlade sestavljali Slovenci? Komu to koristi? Slovensko politično situacijo lahko transparentno primerjamo s športno ekipo v kateri polovica moštva igra za tujo ekipo! Kakšne sankcije bi taki izdajalci svoje ekipe doživeli v normalnih skupnostih? Težke kazni, linčanje in popolno izobčenje iz nadaljnega ekonomskega in družbenega življenja!
Poleg vsega levica obvladuje skoraj vse medije, preko katerih dnevno lansira med naivneže "svojo resnico", ki so bili v šolah vzgajani tako, da ne zmorejo misliti s svojo glavo. Ker obvladuje tudi t.i. "neodvisno civilno družbo", resnica noče in ne more kot svetel žarek prodreti v javnost in v šolske klopi. Takih resnic je mnogo. Resnica o potvorbi slovenskega jezika, o okupaciji Medmurja, o Istri, o pravem bistvu NOB, o tem zakaj so komunisti za osvoboditev Slovenije izpod okupatorja, popolnoma zavračali pridružitev globoko domoljubnim Slovencem, ki so v 20 letih odpora proti fašizmu, imeli razvejano in že dobro organizirano mrežo, o tem zakaj so komunisti celo likvidirali nekatere domoljubne TIGR-ovce, preostale pa izobčili, o tem da smo imeli v letih 1941-45 štiri okupatorje. Četrti okupator so bili Hrvati, ki so zasedli že tako ubogo in razkosano slovenijo, o genocidu Hrvatov nad Slovenci v Istri in Medmurju, itd., itd., itd. S kakšnim namenom "slovenski" zgodovinarji (Štih, Repe, Nećak, idr.) svojemu narodu tajijo zgodovinsko resnico in o tem lažejo v zgodovinskih učbenikih? Gospodje, poglejte si arhivske dokumente o hrvaški okupaciji, ki jih je uspel zbrati Peter Pavel Klasinc, vi in nekateri vaši kolegi pa v več desetletjih ne, oz. jih celo uspešno tajite in prikrivate že 70 let. Zgodovinar, ki zgodovinske zapise in dogodke prikriva in/ali jih tolmači za potrebe ideologije ali politike, s tistim dnem preneha biti zgodovinar.
Toliko o umetno ustvarjenem sporu med Slovenci in Hrvati v katerem imajo Hrvati na svoji strani močnega zaveznika, slovensko levico!
Hrvati, četrti okupator Slovenije 1941-45
Če preidemo nazaj na naslovno vsebino tega poglavja, je potrebno podati tudi kakšen konkreten podatek, saj ni mogoče kar verjeti nekim navedbam. Verjetno ste že bili v situaciji, ko ste govorili čisto resnico, nekdo ki vam je želel škodovati, pa se je lagal v vsem kar je povedal. Zunanji opazovalec (npr. sodišče), ki ne pozna vsebine se bo običajno postavil na stališče, da je resnica nekje na sredi. Če pa bo oni, ki laže še s čustvenimi izpadi začinil svojo izpoved, mu boste verjeti še bolj. In prav v tem so mojstri intrig tisti ki v sebi nosijo temperamentni južni karakter in pokvarjeno dušo.
V vseh starih dokumentih je jasno zapisano, da so bile šole v vzhodni Istri vse do otoka Cresa slovenske.1 Na SV nekdanje Istre v Klani, je bila šola ustanovljena leta 1843 prav tako slovenska. Valvasor pove: "..so še prebivalci, ki se v jeziku in noši razlikujejo od prejšnjih (op.p: Čičev) in prebivajo pri Klani, Jablanici in tam okrog na Pivki. Ker pa se ne ločijo mnogo od Vipavcev, Kraševcev in drugih, se ne bomo dolgo pri njih mudili.. ..jih navadna govorica imenuje Pivčane.."2 V Sloveniji se danes temu vprašanju izogibajo, saj je bila, za javne uslužbence, ki so pod nadzorom, pa je to še vedno prepovedana tema.
Slava Vojvodine Krajnske I
Janez Vajkard Valvasor, str. 256
Torej ponovno preko vzvodov oblasti, ki se v zadnjih 20 letih niso prav nič spremenili, delajo po starem sistemu za izdajo lastnega naroda, v korist hrvaške okupacije! Na Hrvaškem so v spomin na prvo slovensko šolo v posmeh resnici postavili tablo, ki govori o prvi hrvaški šoli v Klani. Le nekateri domačini še vedo, da je bila šola slovenska. Starejši tudi še govorijo slovensko, če zraven ni kakšnega krajevnega špiclja, ki so jih Hrvati množično nastavljali po slovenskih krajih v Istri, Gorskem Kotarju in Medmurju, da bi ovajali vsakogar, ki bi si upal govoriti slovensko in tako zatirali in zatrli slovenščino. Ovajanje v slovenskih krajih Hrvaške v 3. tisočletju pa še ni stvar preteklosti. Sodelavec, ki je leta 2010 obiskal Klano, se pogovarjal z domačini in poslikal staro slovensko šolo, je hitro dobil javnega ogleduha, ki mu je bil stalno za petami. Počutil se je, kot da bi vstopil v najtrše čase fašizma. Le kako so se tam počutili zatirani Slovenci? In kaj je naredila slovenska oblast za rezkritje resnice?
Slovenska šola v Klani
Hrvati brezsramno ponarejajo zgodovinska dejstva,
slovenski akademiki jim pri tem pomagajo.
Zanimivo je, da v slovenskih predelih Istre, ki so
sedaj pod Hrvaško, le težko najdete na krajevnih pokopališčih (groblah)
stare kamnite plošče (spomenike), tako kot je pri nas in drugje po Evropi to
povsem običajno. Običajno najstarejši spomeniki segajo tja do leta 1943.
Prav težko ugledate kaj starejšega. So po okupaciji Istre na
novo pisali
zgodovino? Torej le ni lažna tista informacija, da so Hrvati celo spomenike
preklesavali, kar jih kaže v še slabši luči kot italijanske fašiste.
Kot kaže so Hrvati obsedeni s kamnitimi stvarmi, ki nekaj sporočajo za
daljše obdobje. Dokaz o tem so mejni kamni,
ki so jih Hrvati premikali v svojo korist pod
Snežnikom in je dokaz spominska plošča hrvaškemu kardinalu
Alojzu Stepincu na
Triglavu, simbolu slovenstva. Gre za popolnoma nepotrebno
provokacijo Slovencev. O vklesanih lažeh je govora tudi v
naslednjem poglavju.
| 1 | Imenik šolskih oblastnij, šol po Slovenskem, Slovensko učiteljsko društvo, Lublana 1874, str. 130-134 | |
| 2 | Die Ehre dess Hertzogthums Crain I, Janez Vajkard Valvasor, Lublana 1689, str. 256 > po Vir str. 35 (pdf) |
Primož Trubar je s svojo praktičnostjo, prepričljivostjo, genialnostjo in izjemnimi organiza-cijskimi sposobnostmi poskrbel ne le za napredek in izobrazbo Slovencev, pač pa je nesebično delal tudi za tiste, ki se danes uradno imenujejo Hrvati. S svojimi visokimi merili, je kot principal Bibličbega zavoda v Urachu usmerjal, vodil in nadzoroval Štefana Konzula in Antona Dalmato, ki ju je zaposlil kot prevajalca, da je izpod njunih rok dobil kolikor toliko spodobne izdelke, da mu zaradi njune površnosti, ne bi delali prevelike sramote. Trubarjevo vlogo in pomen pri "hrvaških" knjigah pa jasno izkazuje njegova podoba na čelni strani platnic številnih knjig, medtem ko sta podobi Štefana Konzula in Antona Dalmate vedno na zadnji strani knjig.1
Ob izhodu iz Ammandenhofa, si lahko ogledamo tudi spominsko ploščo, ki so jo Hrvati postavili junija 2007, v spomin na začetke hrvaške protestantske literature. Omenjena sta Konzul in Dalmata..., Primoža Trubarja pa ni ne na plošči, ne na obzorju hrvaškega vedenja o začetkih njihove protestantske literature.1 Tako kot Hrvati v drugih primerih brez kančka sramu skrivajo resnico in zanikajo vse, kar je povezano s Slovenci, tudi v tem primeru namerno zatajijo slovenskega velikana Primoža Trubarja, brez katerega bi tudi "hrvaških" protestantskih knjig ne bilo.
1 Pogum besede, Zvone Štrubelj, Mohorjeva založba, Celovec 2008, str. 302
O tem kako Hrvati uničujejo in izpodbijajo vsakršno prisotnost Slovencev na Koroškem in v Avstriji na sploh, priča redni profesor slavistike na Solnograški univerzi dr. Otto Kronsteiner. Pritožuje se tudi nad dejstvom, da Hrvati trdovratno preprečujejo odprtje katedre za slovenski jezik. Povzetek, intervjuja1, ki ne potrebuje dodatnega komentarja o hrvaškem načrtnem uničevanju in zanikanju vsega kar je slovensko:
"..Slovenistika je namreč na avstrijskih univerzah potisnjena v kot, marginalizirana, vendar ne zavoljo nemško govorečih Avstrijcev, temveč zaradi velike prevlade, ki jo imajo na oddelkih za slavistiko hrvaški profesorji. Težave med Slovenci in Hrvati v Avstriji so posledica obrata, ki je nastal po odhodu Frana Miklošiča, prvega slovenista na Dunajski univerzi, ki je tudi ustanovil ta oddelek, in po prihodu Vatroslava Jagića, ki je začel z antislovensko usmeritvijo dunajske slavistike. Odtod tradicija napetosti, ki traja do danes. Ker prevladujejo hrvaški profesorji, so tudi informacije, ki jih dobivamo z dunajske univerze, hudo pomanjkljive".
ter v nadaljevanju ".. Ko sem davno tega pisal svojo disertacijo o slovenskih krajevnih imenih, me je profesor zavrnil: »Ne, to niso slovenska, to so slovanska imena.« In pod tem naslovom je žal disertacija izšla. V resnici so to slovenska imena in jih je ogromno, vse do Donave na severu". in še ".. V Sloveniji se včasih širi tudi napačno prepričanje, saj z dunajske univerze prihajajo »hrvaške« informacije. Univ. prof. dr. Radoslav Katičić, je bil dvajset let grobar slovenistike na dunajski univerzi. Preprečil je vsakršno sistematizacijo, ki bi bila nujno potrebna". več »
S kakšno zgodovinsko pravico so si Hrvati podredili slavistiko na dunajski univerzi, ki je vedno gravitirala Slovencem? Hrvate je potrebno izgnati iz Dunaja, naj lažejo, kradejo in potvarjajo na budimpeštanski univerzi kamor zgodovinsko in teritorialno spadajo. Če bodo Madžari prenašali kriminalce znanosti pa je že druga zgodba. Spet druga zgodba pa je kaj sploh delajo naši akademiki, komu so namen. Nekateri akademiki kot naprimer Peter Štih (po trditvah nekaterih domačinov nezakonski sin srbskega oficirja Damjanovića), po nekaterih informacijah postavljen za vodilnega slovenskega zgodovinarja, stoji na istih stališčih kot Hrvati na dunajski slavistiki. Torej vodilni "slovenski" zgodovinar deluje z roko v roki s Hrvati proti Slovencem in potvarja resnico o slovenski zgodovini. Le kaj dela ostala večina slovenskih zgodovinarjev, da se to vsa ta protislovenska gonja dopušča, so mar izdajalci svojega naroda, ali pa vlada med njimi tako silna diktatura, da so raje tiho, v neizmerno škodo lastnega naroda? Spričo dejstva, da je bila Avstrija nekdaj slovensko govoreča, je še toliko bolj podlo odrivanje in zanikanje slovenščine iz Dunajske univerze in s tem iz Avstrije!
1 Delo, intervju Jelka Šutej Adamič, 9.10.2004
Kdo od nas ne pozna zemljevida slovenskih dežel Petra Kozlerja iz leta 1853. Že konec leta 1848 je imel pripravljene podatke in zemljevid Slovenije bi po pogodbi moral biti izdelan že v začetku leta 1849. Dunajski tiskar pa je nepričakovano izginil z vsem gradivom in denarjem, ki je bil že v celotni plačan. Po srečnem naključju so deloma izdelano ploščo in ostalo gradivo našli leta 1851. Leta 1852 je bila plošča dokončana in 422 zemlovidov slovenskih dežel že natiskanih, vendar je oblast zemljevide zaplenila, Petra Kozlerja pa obtožila veleizdajstva. Po padcu Bachove absolutistične vlade je zemljevid izšel šele 8.6.1861.1
Raziskoval do kod seže beseda Slovenec, opiral na anketo pripadnosti 1846 in slovensko bogoslužje. Po besedah, ki jih je Peter Kozler sam zapisal, bi morala Slovenija obsegati slovenski del Štajerske in Koroško, Krajnsko, Goriško in Istro, skupaj z istrskimi Otoki. V žaru pomladi narodov, je bila vseevropska ideja, da naj podlago političnim zvezam predstavlja jezik oz. narod. Izhajajoč iz tega, so tudi slovenski intelektualci iskali naddeželne jezikovne povezave, ki bi slovenski narod združil v eni politični enoti, v Sloveniji.2
Rezultat tega skupnega hotenja je zemljevid Petra Kozlerja, na katerem je jasno obarval vse dele ozemlja, ki so ga v njegovem času poseljevali Slovenci. Vsaka dežela ali del dežele, kjer bivajo Slovenci je obarvan s svojo barvo. Celo otoki Krk, Cres in Lošinj so bili poseljeni s Slovenci. Področja dežel z neslovenskim jezikom je pustil neobarvana. Da zemljevid Slovenije predstavlja dežele, kjer bivajo Slovenci, je jasno povedal tudi prvi ocenjevalec Matej Cigale, ki pove: "Kdor čuti, da je Slovenec, naj si olepša izbo s tem zemlevidom, ki mu bo dan za dnem kazal lubo deželo (op.p: Slovenijo)".3
Iz izjav avtorja zemljevida Petra Kozlerja in Mateja Cigaleta, pa tudi iz duha tistega časa in iz najosnovnejše zdrave pameti, je v oči bijoče, da bi bilo na Slovenskem narodnem zemljevidu označevati slovensko narodnostno mejo enako, kot bi geodeti sredi jezera s koli označevali obalo jezera.
Ker je bil zemljevid moteč dokaz o slovenskosti Istre, ki je motil hrvaške imperialistične aspiracije je prišlo med Hrvati na Zagrebški univerzi do načrta za doris črne črte na zemljevid Petra Kozlerja, ki naj bi dokazovala slovenske narodnostne meje. Za načrt je vedel tudi Tito. Tako je hrvaški akademik z Zagrebške univerze 11.4.1955 prispel v Slovenijo in z vednostjo nekaterih slovenskih akademikov na originalni primerek dorisal črno črto, ki jo od takrat naprej razglašajo kot slovensko narodnostno mejo v letu 1853. Vsakemu poznavalcu zgodovinskih razmer pa je jasno, da gre za ponaredek, kartografskemu izvedencu pa ta črta že od daleč bije v oči kot tujek. Tako so Hrvati s pomočjo slovenskih izdajalcev, z barbarstvom brez primere, ponaredili dejstva na edinstvenem primerku slovenske narodne identitete.
Zemljevid Petra Kozlerja iz leta 1853
1 Graditelji - Peter Kozler, Radio Ognišče, 19.2.2012, 15:20 s
2 Graditelji - Peter Kozler, Radio Ognišče, 19.2.2012, 12:45 s
3 Graditelji - Peter Kozler, Radio Ognišče, 19.2.2012, 25:38 s
"Hrvaški partizani" so bili po narodnosti vse kaj drugega kot hrvaški, ki so večinoma na Hrvaško (hrvaški del NDH) prihajali iz tujine, največ iz Srbije, nekaj pa tudi iz Slovenije, Madžarske, itd. Enako pravi tudi Moša Pijade v knjigi1, ki je bila v Titovi Jugoslaviji najstrožje prepovedana. To niti ne čudi, saj se je Tito štel za Hrvata in je tako kril in skril sramoto svojih Hrvatov, ki so se pri notranje-jugoslovanskem imperializmu večkrat zatekli pod okrilje svojega vrhovnega poveljnika. Pogosto je prihajalo do tega, da so med "hrvaške partizane" novačili Slovence, ki so se nehote in nevede borili za hrvaško prvenstvo Istre.3 Le malo je manjkalo, da bi zaradi hrvaških vpadov v slovenske predele Istre prišlo do oboroženih spopadov med slovenskimi in hrvaškimi partizani!
Hrvatov v partizanih skorajda ni bilo, kjer pa so bili, so se v glavnem delali zdrahe, ali se, namesto da bi se zavzeto borili v prvih bojnih vrstah proti okupatorju, raje ukvarjali s politiko oz. povojno ureditvijo. Tudi sicer se iz razvida medvojnega in povojnega delovanja hrvaških fašistov, hrvaških partizanov in Titovih političnih potez, ni mogoče znebiti vtisa, da je Tito pragmatično toleriral ene in spodbujal druge, da bi Hrvati bili ne glede na izid vojne, v vsakem primeru med zmagovalci. Je slučajno, da so načrti hrvaških partizanov v Istri bili identični fašistični NDH?
Pri stremuštvu za pripojitev Istre Hrvaški, so se sklicevali na sklepe 2. zasedanja AVNOJ-a, kjer se je o hrvaškem prilaščanju Istre in drugih ozemelj sicer govorilo, a zaradi občutljivosti vprašanja in morebitnega razkola, o tem ni bilo sprejetega nobenega sklepa ali dokumenta. Kaj pa je Tito na tihem obljubil Hrvatom že prej, zaenkrat še ni znano? Hrvati so se na pravico do Istre na AVNOJ-u in vseskozi pozneje sklicevali na sklep, ki naj bi ga ZAVNOH sprejel 20.9.1943. Dejansko gre za manipulacijo, saj takega dokumenta nikdar ni bilo.2 Hrvati so si ga izmislili, da bi potrdili svoje prvenstvo in prehiteli neko drugo odločitev (NOS Slovensko primorje), ki je bila sprejeta, še preden je ZAVNOH sploh obstajal. ZAVNOH je bil namreč ustanovljen 14.10.1943 na Otočcu pri Plitvičkih jezerih, to je 24 dni po lažnem sklepu na neobstoječem lažnem dokumentu, ki naj bi ga sprejel ZAVNOH. Sicer pa kakšno težo bi lahko imel sklep v primerjavi z dejansko narodno poselitvijo?
1 Partizani o sebi (kratek povzetek knige), S. M. Štedimljija, Zagreb 1944
2 Zamolčana Istra, Franc Kunej, Debora, Lublana 2006, str. 188
3 Zamolčana Istra, Franc Kunej, Debora, Lublana 2006, str. 181
Nekateri menijo, da je raziskovanje zgodovine nesmiselno, nepotrebno in potrata časa, saj je potrebno gledati naprej, v prihodnost. Antika, Karantanija, srednjeveški dogodki, reformacija, pomlad narodov, nastanek samostojne Slovenije, narodi, jeziki, vere itd. vse je brez veze in nepomembno. Oni so sodobni, neobremenjeni, pomemben je posameznik ne narod, ni pomembno kateri jezik govoriš. Oči hočejo imeti uprte naprej. Toda kam naprej? Kaj vidijo v prihodnosti? Kako daleč vidijo? Tisti, ki tako razmišljajo, jim je prihodnost pravzaprav le nek navidezni pojem, ki zveni moderno, nekaj nepredstavljivega, pravzaprav pa o tem kam pluje ladja prihodnosti, ne vedo prav ničesar! Prepričani v vero, da gradijo boljši svet prihodnosti, rušijo vse vezi s tradicijo in taki postajajo lahek plen za plenilce naivnih duš. V bistvu so ubogi, saj nočejo spregledati, da so že od vsega začetka žrtev brezsrčne manipulacije tistih, proti katerim mislijo, da se borijo, žrtev monopolov brezmejnega pohlepa.
Seveda se Norika, Karantanije, Notranje Avstrije, itd., ne da obuditi oz. restavrirati, ker se niti za sekundo ne moremo vrniti v preteklost, pa če bi včasih še tako radi kaj popravili. To niti ni cilj, niti namen teh teh strani. S pravilnim in zadostnim poznavanjem zgodovine, pa imamo na dlani razumevanje prihodnosti, razumevanje družbenih in naravnih zakonitosti. Tisti, ki zgodovino zavračajo in se ukvarjajo le s prihodnostjo, misleč, da je edino to pravilno in pozitivno, so obstali v mentalni kameni dobi. Nikoli ne dojamejo, niti nočejo dojeti bistva sprememb. Vrtijo se v stacionarni spirali, daleč od bogastva informacij in počasi otopeli tonejo vse globje, v pozabo ter nevedoč, z modernim in pozitivnim besedičenjem o prihodnosti, postajajo del tistega, kar sami zavračajo, del zgodovine.
|
Zgodovina naj ne bo cokla razvoja in ne razrvano polje odprtih ran preteklosti. Je najboljše, najmodrejše zrcalo ljudem in narodom, da spoznajo svojo bit vpeto med druge subjekte. Zgodovina je lahko breme ali koristna pozitivna izkušnja, vse je odvisno od sposobnosti naroda zajemati s pravšnjo mero čustev in razuma ter ubrati pravo smer prihodnosti. Mare Hrovat |
Meje so se odprle Slovenci smo spet povezani v enotno narodno telo. Nič več Slovenija pač pa Slovenci v Sloveniji, na Koroškem, Štajerskem, Benečiji, Istri in Madžarskem. Vsi smo eno, vsi smo skupaj. Pri veliki večini politikov, državnih uslužbencev in žal tudi novinarjev je bilo prej opaziti provincialno in centralistično miselnost. Poslej bo drugače! Kar se dogaja zadnjemu Slovencu za mejo se dogaja nam vsem Slovencem, saj smo poslej eno telo. Politiki, državni uslužbenci, novinarji in vsi Slovenci se moramo strniti vrste v interesu skupnega delovanja.
Slovenija
po I. svetovni vojni
Postavljeni smo pred nove, stare preizkušnje. Po prvi svetovni vojni je večina Slovencev nacionalistični teror zamenjala za balkanski primitivizem, nato za komunizem, kjer ni bilo pomembno kdo si. Bilo pa je pomembno, da si komunist. Jugoslovanska oblast in celo slovenska se je opredelila proti lastnemu narodu. Kot da ne bi imeli že dovolj prehudih preizkušenj, tlačenja in vsakovrstnega terorja. Slovensko Koroško je v trgovini z belim blagom prodala Germanom (1) za vrnitev vojakov in njihovih družin, ki so se bojevali na napačni strani, da bi jih v krvavem besu za večno utišali (2).
Slovenija po II. svetovni vojni
Kaj imamo od tega Slovenci danes. Izgubo desetine najžlahtnejšega ozemlja naše države Karantanije in preko 200.000 Slovencev, ki so jih s prikritim ali neposrednim terorjem ponemčevali Avstrijci! Žal se v maju leta 2008 to še kar nadaljuje.
Komunizem je Slovencem prinesel srednji vek narodne zavesti. V Italiji je ostalo okrog 140.000 Slovencev (3), v zameno pa smo dobili Istro (4). Toda našo slovensko "odškodnino" so si komunisti razdelili tako, da smo Slovenci dobili le drobec Istre, Hrvati, katerih najvišji predstavnik je bil tovariš Tito, pa 97%. Saj v komunizmu ni bilo pomembno kdo si, pomembno je, da si komunist. Tudi ni pomembna pravica. Bistveno pa je, da je bila Istra komunistična in je povsem vseeno komu pripada. To je nerazumljivo, nemoralno in necivilizirano!
Kaj je strašnejšega, bolj izprijenega kot to, da se mati odpove lastnemu otroku. Kateri nebogljen otrok želi, da mu mati obrne hrbet? Slovenski komunisti so storili prav to! Italijanskim komunistom so podali levo roko v veliko veselo družino, z desnico pa odrivali Slovence za mejo v naročje prebarvanim italijanskim fašistom in njihovim metodam raznarodovanja, ki so ga razvijali na Slovencih že med obema vojnama, in to še vedno traja. Zavedni Slovenci za mejo so si to zaslužili le zato, ker se niso vedno strinjali z vsemogočnostjo komunizma.
Še kar nekaj kolaboracionistov komunizma, izdajalcev slovenskega naroda je danes živih. Nihče od njih še ni odgovarjal za zločine proti lastnemu narodu. Najhuje pa je verjetno to, da so v komunističnem šolstvu vzgajali cele generacije mladih ljudi v protinarodnem duhu. Sinovi partijskih veljakov in somišljenikov pa so bili tudi doma in povsod v svojem življenjskem okolju vzgajani v duhu protinarodne zavesti. Največja posledica tega je, da v veliki večini ravno ti ljudje danes vlečejo poslovne, politične in medijske niti Slovenije.
Po letu 1990 je komunizem padel. Slovenija in Hrvaška sta se poslovili od Jugoslavije in potrebno je bilo razmejiti mejo med novima državama. Ker ni bilo več Jugoslavije in komunizma je tudi odpadla ovira za pripojitev Istre Sloveniji, ki jo je Jugoslavija dobila v zameno za izgubljeno slovensko ozemlje v Italiji. Ker slovenski politiki niso bili dorasli situaciji so celotno Istro, ter del Pomurja in Gorskega Kotarja brez boja prepustili Hrvaški. Največja ironija pa je, da se s Hrvati sedaj bodejo za nesporno Slovensko ozemlje in za Piranski zaliv namesto za Pulo Ob tako hlapčevskih politikih je le vprašanje časa kateri kos slovenske zemlje bo naslednji prešel pod oblast kake sosednje države?!
Slovenija
po letu 1991
Danes bi nas ponovno radi Italijani in Nemci učili civilizacije, kulture in delovnih navad. Sladke besede o bratstvu in enotnosti ter enakopravnosti kar bruhajo iz njihovih ust. Saj ni rečeno, da nekateri res ne mislijo tako, toda ko pogledamo stanje na terenu nam bližnjega zamejstva v maju leta 2004, zaznamo dejstva, ki je skoraj diametralno nasprotje njihovih besednih floskul. Zapomnite si. Vedno sodi človeka (narode) po dejanjih, besede in obljube niso pomembne.
Te lepe besede nam prodajajo ravno prihuljeni fašisti, ki so si roke mazali z našo krvjo in njihovi potomci. Včasih nam predvsem Italijani pravijo, da smo barbari. Kdo je večji barbar kot tisti, ki je utiral pot Rimskemu cesarstvu z nasiljem, meči in krvjo, ki je brez usmiljenja moril cele narode, da bi zadostil lastni primitivnosti in sebičnosti. Kdo je večji barbar kot tisti, ki je v imenu krščanstva opravičeval nasilje, kraje in posilstva duš. Tisti, ki so to počeli so ne le barbari pač pa najnizkotnejša bitja, ki so blagohotno krščansko vero sprevrgli v svoje nasprotje. Ko je celotna zahodna Evropa cvetela v renesansi in miru smo vas in vaš napredek Slovenci branili pred nazadnjaškimi Turki. Nismo bili deležni vaše pomoči pač pa le obljub, ki še danes zvenijo v prazno. Slovenci smo spričo Turkov utrpeli strahotne izgube prebivalstva in za več stoletij zaostajali v razvoju in napredku.
Italijani in Nemci so tako umazani s krvjo, smrtjo in nasiljem kot malokateri narod. Mi Slovenci smo lahko le ponosni nase in med vami BARBARI lahko hodimo le ponosno in z visoko dvignjeno glavo.
Pravica in dolžnost vsakega Slovenca je, da se nikoli ne uklanja nemškemu in italijanskemu jeziku. Prišel bo čas, ko se bodo želeli Nemci in Italijani ponovno učiti jezika svojih davnih prednikov, kot se Irci učijo Keltščine. Naša dolžnost pa je, da jim to nesebično omogočimo. Pozabimo grdo slovensko navado, ki je morda skrita globoko v genih, da se takoj jezikovno podrejamo drugim. Tega je bilo dovolj. Zavedajte se, da ste Slovenci in Slovenci se ne uklanjajo ne barbarom in ne drugim. Smo svobodni pristni potomci staroselcev Evrope. Če smo v dilemi lahko uporabljamo za komunikacijo z drugimi le svetovni jezik Angleščino.
Naj živi Evropa!
Če cela Evropa ne bo pela "evropske" himne...
...potem je vse skupaj le farsa kapitala in prevara velikih narodov
št. obiskov
