Zgodovina Evrope

History of Europe

© zgodovina.eu

To display this page you need a browser that supports JavaScript.

GLAVNA STRAN

Koroški plebiscit

Zgodovina Koroške

Genocid nad Slovenci

I. svetovna vojna

Razpad Avstro-Ogrske

Slovenska vojska

Slovenska politika

Vojna za Koroško

Borba za Štajersko

Diplomatski ples

Italijani kot kameleoni

Interesi Srbov

Plebiscitna komisija

Pred plebiscitom

Plebiscit

Korošci po plebiscitu

Posledice za Slovence

Vojna za Koroško

V začetku oktobra 1918 je mnogo znakov kazalo, da se bliža konec vojne. Nemci so s taktiko defenzivne obrambe poskušali izsilili neodločen izid vojne, kar bi bila v tej situaciji vsaj gospodarska zmaga. Kazalo je, da se bodo boji zavlekli tja do pomladi 1919. Konec meseca oktobra zaključena vojna je bila presenečenje. Ne bi pa smeli biti slovenski politiki nepripravljeni na konec vojne, tudi če bi se končala že leta 1917. Vsemu narodnemu zanosu in upanju na združitev Slovencev v eni državi od Ilirskih provinc naprej ter pomladi narodov 1848 se je ponudila stoletna priložnost v obliki svetovne vojne, ki pa jo slovenski politiki niso prepoznali. Žal kot kažejo njihova dejanja o času po vojni sploh niso razmišljali.

Namesto tajnih navodil in postopkov za organiziranje slovenskega vojaštva, živilske preskrbe, slovenskega šolstva in uprave in drugih državotvornih dejanj, so do zadnjega skušali rešiti razpad Avstrije. Njihova dejanja še v oktobru 1918 kažejo, da z združitvijo z jugoslovani niso resno mislili. Vsa kar so jim nemški Avstrijci bili pripravljeni ponuditi, je bila začasna dvojezičnost za Kranjsko. Jasno pa so dali vedeti, da si poti na Jadran ne bodo pustili vzeti in da mora slejkoprej ves slovenski prostor postati nemški. Ob taki nemški blaznosti je še toliko težje razumeti ohromelost slovenskih politikov. V kolikor bi imeli Nemci strpnejši odnos do narodnih in političnih zahtev Slovencev, bi gotovo ostali v Avstriji.

Slovenci darilo Srbom

Slovenci naivno verjeli Srbom

Vlada zavirala zasedbo Koroške

Srbi v vojni za Koroško sprožili plaz

Slovenci brezglavo v boj

Slovenci na fronto, Srbi v rezervi

Slovenska Koroška osvobojena

dežela Koroška pred germanizacijo
zeleno je območje s  95% Slovencev še v 20. stoletju

nazaj

Odlomki iz še ne objavljene knjige
Koroški blefiscit 1920

Slovenci nepričakovano darilo Srbom

Jugoslovansko gibanje je imelo v septembru in oktobru že prve zametke oblasti. 5. in 6. oktobra so v Zagrebu ustanovili narodni svet države SHS, sicer pa Slovenci nismo bili pripravljeni na nove razmere. Proslavljanju osvoboditve izpod nemškega gospostva so se pridružili klici Wilsonu, ki so izražali zaupanje v načelo do narodove samoodločbe in pravično začrtanje državnih meja.

Slovenci so bili le mlačno vključeni v srbske politične načrte Velike Srbije. Zdi se, da le toliko, kolikor so bili v paketu z ozemlji na Hrvaškem, Slavoniji in v Dalmaciji, ki so si jih lastili kot srbska ozemlja. Dejansko so sprva delovali, kot da jim je Slovenija le v breme, saj naj bi jim podarjena Slovenija pomenila le skrbi in konflikte z Italijo in Avstrijo. Kmalu pa se je izkazalo, da so v Sloveniji našli zlato jamo za gospodarsko izkoriščanje in politično mešetarjenje z narodnim ozemljem Slovencev pri trgovanju z Italijani in Avstrijci. V Srbskih načrtih se je porodila ideja o enem, jugoslovanskem narodu, kar so z odprtimi rokami sprejeli slovenski Liberalci. Ta usmeritev se je kazala v zatiranju slovenščine in latinice. Posledice te politike pa so bile vidne vseskozi in so še danes močno prisotne v t.i. slovenski levici.

nazaj

Slovenci naivno verjeli Srbom in velesilam

Slovenski politiki so se zanašali na "samoumevno" pomoč Srbije in zato hiteli s politično združitvijo države SHS in Srbije, ki se je kmalu izkazala za popolno prevaro. S to združitvijo 1.12.1918 pa so bili Slovenci z mednarodnega vidika še vedno obravnavani kot del premagane Avstrije, ker nova država, kraljevina SHS ni bila mednarodno priznana in torej nismo bili del antantnih sil.

Lublanska (slovenska) vlada je naivno upoštevala priporočila antantnih oficirjev naj opustijo vsako akcijo na Koroškem, ker to na končno odločitev ne bo imelo vpliva in da bodo zahteve Slovencev v največji meri udejanjili. Od njih je bilo slišati besede "dobili boste ozemlja kolikor ga boste hoteli". Kar so v tem času svetovali so pozneje s posmehom očitali!

Prelepa Koroška dežela

nazaj

Vlada zavirala zasedbo Koroške

5. novembra 1918 delegacija koroških Slovencev zahteva od vlade zasedbo koroške. Vladi v Lublani pa se z zasedbo Koroške ni mudilo. Proti odločni akciji sta bila tako vojaški minister (Lovro Pogačnik) kot tudi poverjenik za prehrano (Ivan Tavčar), socialdemokrati pa so zastopali stališče sporazumnega reševanja meja z Nemci. Šele 12. novembra je vlada je prosila prostovoljce v starosti 18-40 let naj se zglasijo pri svojih kadrih. Odziv pa je bil tudi zaradi ravno končane vojne zelo slab! Mobilizacijo pa je vlada odredila šele v januarju 1919, ko je bilo že prepozno !

Stotnik Alfred Lavrič je bil imenovan za vrhovnega poveljnika koroške severne meje. Zbiranje vojaštva je bilo prepuščeno njemu. Nadporočnik Franjo Malgaj je z 40 možmi in 4 strojnicami, ki jih je sam organiziral, 6.11. zasedel Dravograd na poprejšnjo prošnjo predsednika narodnega sveta za Mežiško dolino Andreja Oseta. Vsepovsod so utrdili slovensko oblast. V Borovljah so se Slovenci pod vodstvom Pošingerja in župnika Trunka polastili občine. Na drugi strani pa tudi Nemci in njihova VW (Volkswehr) ni mirovala. Deželna vlada je že do 20.11 v 2. baonu (bataljonu) VW v Celovcu organizirala 426 mož.

poročnik Franjo Malgaj

Lavrič je z vojsko, ki jo je moral sam zbrati, v jutranjih urah 19.11.1918 vkorakal v Borovlje. Malgaj je 24.11. zasedel Pliberk, 30.11. pa je s sto vojaki in 6 strojnicami vkorakal v Velikovec. Okrajno glavarstvo v Velikovcu je zdaj prevzel slovenski glavar dr. Matija Kokl. Konec novembra 1918 je slovensko vojaštvo v Borovljah štelo 200 mož, 9 strojnic in 1 top. S temi možmi naj bi se Lavrič vključil v vojaško akcijo, po pogodbi, ki jo je 27.11.1918 sklenil Maister s pooblaščencem štajerske vlade, polkovnikom Passyem.¹ Do izvršitve te pravno veljavne pogodbe pa ni prišlo, ker je NV to mednarodnopravno veljavno pogodbo preklicala, s tem pa zadala slovenskemu narodu enega največjih udarcev v njegovi zgodovini.

1. decembra je nemški podpolkovnik Verständig (slovenski priimek) z oboroženo četo prišel v Velikovec in zahteval, da nadporočnik Franjo Malgaj s svojim vojaštvom takoj zapusti Velikovec. Ker na to ni pristal je preko 400 nemških vojakov s sedmimi gorskimi topovi, strojnicami in dvema oklepnima avtomobiloma začeli napad. Bilo je nad 10 Nemcev ubitih, več ranjenih in 4 ujeti ter ena strojnica zaplenjena.²

Od 2. do 9.12.1918 so slovenske čete na severnem bregu Drave zasedle še Grebinj, Sp. Dravograd, Labot, Št. Pavel, Mali Št. Vid ob Krki in Tinje. 11.12.1918 je iz Lublane v Podrožico prispela okrepitev, bataljon z okoli 300 kranjskih prostovoljcev pod poveljstvom stotnika Martinčiča.

Zasedli slovenski prostovoljci do 9.12.1918

9.12.1918 so se v Lublani začela pogajanja med Avstrijci in Jugoslovani. Jugoslovanska vlada je sklenila izključiti teritorialno vprašanje iz razprave! Po neuspešnih pogajanjih sta koroška predstavnika zaprosila Italijane za vojaško pomoč.

¹ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 26. Zapisnik NV z dne 30.11.1918

² Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 27. Zapisnik NV z dne 2.12.1918

nazaj

Srbi v vojni za Koroško sprožili plaz

14. decembra so prišle srbske čete v Grabštajn (13. km V od Celovca). Vrhovna komanda srbske vojske je svojemu 26. polku, ki se je nahajal na ozemlju Slovenije ukazala, da se mora izogibati vojaških akcij. Naslednje jutro so jih obkolile nemške čete. 45 Srbov je bilo mrtvih in ranjenih 309 ujetih, Nemci pa so imeli le majhne izgube. Do boja je prišlo kljub temu, da je poročnik Milosavljević Nemce opozoril, da gre za antantno vojsko in da bi napad pomenil kršitev Senžermenske mirovne pogodbe. Ko se je po kratkem boju dal oddelek tega polka 15.12.1918 pri Grabštajnu zajeti in razorožiti, je to slovenski položaj na Koroškem zelo oslabilo. Beograjska vlada ni reagirala iz česar so Nemci pravilno sklepali, da smo Slovenci v svojih akcijah osamljeni in brez odobritve srbske vlade. Po tem dogodku je Nemcem zelo zrasel greben! Avstriji je bil poslan protest, hkrati pa je bil Srbom poslana prošnja, da Celovec takoj zasedejo.¹

Po razorožitvi Srbov pri Grabštajnu, ko se je pokazalo, da Slovenci ne morejo računati na diplomatsko pomoč srbske vlade, so koroški Nemci prešli v taktično ofenzivo. Polkovnik generalštaba slovenske vojske Milan Ulmansky poroča NV o stanju vojaštva na Koroškem: 800 naših in 800 srbskih vojakov, 400-500 mož brez orožja; zahodna Koroška Lavrič 350 vojakov + 150 brez orožja, Maister 1.700 vojakov + 500 brez orožja; artilerija šteje 23 topov. Za zasedbo Belaka in Celovca bi potrebovali še 2.200 vojakov.²

Poročnik Zmagoslav Kristan je bil 26.12.1918 ujet pri Št. Pavlu na Koroškem. Uspel je pobegniti in povedal, kako nečloveško in barbarsko so Nemci ravnali z njim v ujetništvu. O tem je bil februarja 1919 na Dravski divizijski oblasti napisan zapisnik in kopije poslane v Belgrad, Cooledgeu na Dunaj in dr. Žolgerju v Pariz.³

Še posebno v začetku januarja 1919 Nemci močno pritisnejo in udarijo čez Dravo ter 8. januarja zasedejo Borovlje z okolico. Po tem dejanju sta bila v ospredju pozornosti koroškega deželnega poveljstva Podrožica in karavanški predor, ki pa ga klub ogromni Nemški premoči v vojakih in orožju niso mogli zasesti. Narodna vlada je prejela več poročil o neugodnem poteku bojev na Koroškem.⁴ Ohranitev severnih vrat karavanškega predora v jugoslovanski oblasti je bil velik uspeh.

Nemški protinapad v januarju 1919

Po tem dogodku je po sporazumu med koroško deželno in slovensko narodno vlado 14.1.1919 nastopilo premirje na vsej Koroški fronti. Kljub premirju pa je stalno prihajalo do izzivanja in obstreljevanja slovenskih položajev vse do 29.4.1919. Izvedelo se je, da se na Dunaju v IX okraju pripravlja organizacija nemških prostovoljcev za Koroško. NV proti temu protestira.⁵ Ta podatek je zanimiv iz stališča uradnega avstrijske vlade, da je vojna na Koroškem lokalni problem dežele Koroške, v katerega se Avstrija kot zveza dežel ne bo vmešavala. Tako stališče je bilo le taktično zavajanje, saj se je pozneje izkazalo, da Avstrija še kako podpira boje na koroškem in še ve, da je v koroško dogajanje močno vpletena tudi Nemčija! ^6,7

Narodna vlada je vedela, da vojaštva na fronti nima dovolj in da ne more računati na Srbe, ker Koroška ni bila v njihovi interesni zavesti. Del vladnih predstavnikov bi to sicer storil, a kaj ko je bil drugi del srbskim interesom pokoren in je zasedbo Koroške zavlačeval. Šele po porazu, je narodnozavedni del NV brezkompromisno pritisnil na ostale člane, da je objavila vpoklic fantov za obrambo severne slovenske meje. Uspeh mobilizacije letnikov 1895 - 1899 je bil zelo uspešen. Javilo se je že 6.995 mož.⁸

Po tej tragediji so avstrijski Nemci zasedli slovensko ozemlje, ki je bilo prej pod oblastjo slovenske vojske in države. Preko vaških vohunov in nemčurjev, ki so jim posredovali informacije, so se znesli nad zavednimi Slovenci, ki so podpirali obrambo svoje domovine. Prišlo je do šikaniranja, maltretiranja, zaplemb premoženja, razbijanja, uničevanja, pretepanja, požigov in celo zverinskih ubojev. Zaradi številnih zločinov in nemoči, da bi zaščitila slovensko prebivalstvo. Je pa na obmejnih območjih prihajalo tudi do napadov Nemcev in nemčurjev na slovensko vojsko. Narodna vlada je zato predlagala, da se na Koroškem uvede vojaško sodišče, ker ponekod streljajo civilisti na vojake in se pogosto dogajajo ropi, požigi in upornost.⁹

¹ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 34. Zapisnik NV z dne 15.12.1918

² Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 41. Zapisnik NV z dne 3.1.1919

³ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 62. Zapisnik NV z dne 17.2.1919

⁴ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 43. Zapisnik NV z dne 9.1.1919

⁵ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 46. Zapisnik NV z dne 15.1.1919

⁶ Sieg in deutscher Nacht, Hans Steinacher, Wiener Verlag, Wien 1953, str. 318-319, 364

⁷ Sieg in deutscher Nacht, Hans Steinacher, Wiener Verlag, Wien 1953, str. 433-434

⁸ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 51. Zapisnik NV z dne 24.1.1919

⁹ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 53. Zapisnik NV z dne 29.1.1919

nazaj

Razočarani Slovenci brezglavo v boj,
Srbi nezainteresirani

Vrhovni poveljnik antantne vojske, maršal Foch je rekel v drugi polovici februarja jugoslovanskim predstavnikom, "kar imate zasedenega in če vlada tam red, ostane vaše". Iz Pariza pa je bilo tudi slišati, "Jugoslovanske čete so menda spale, ko je bilo treba zasesti Koroško"!

Z mirovne konference v Parizu so prihajale za Slovence čedalje bolj neugodne vesti, zato sta slovenska vlada in vojaško poveljstvo začela iskati povod za zasedbo vsega slovenskega ozemlja s Celovcem vred.

Za politično zrelost slovenskih vodilnih mož v Lublani je bilo značilno, da so kljub vsemu verjeli v antanto in se zanašali na srbsko pomoč, čeprav že nekoliko manj! Šele spomladi se je slovenska vlada zdramila in sklenila zasesti zahtevano ozemlje Koroške, prepozno in kot je navadno v časovni stiski, premalo premišljeno.

Odprto ostaja vprašanje zakaj so sprožili slovensko ofenzivo 29.4.1919 tako, da je srbska vojska v ozadju dopustila katastrofo. Že prej se kaže interes Srbov do Koroške v tem, da so februarja poslali na Koroško nekaj baonov solunske redne srbske vojske, toda marca so to vojsko poslali na mejo z Madžarsko, ker so ta mesec na Madžarskem prevzeli oblast komunisti. To kaže na popolnoma ignorantski odnos do Slovencev in očitno nezainteresiranost za zasedbo slovenske Koroške.

Slovenska ofenziva 29.4.1919 in nemška protiofenziva

Slovenska spomladanska ofenziva se je začela 29.4.1919 in sicer na vseh odsekih Koroške fronte, od Dravograda do Podrožice. To je bilo za maloštevilno slovensko vojsko pogubno! Slovenska vojska velikovškega mostišča je dosegla s prodiranjem proti reki Krki vsaj en namen, zajela je velik del sovražnikove artilerije, nad 20 topov, ki jih je pokvarila in onesposobila za strel.

4.5. so napadle koroške nemške čete karavanški predor za kar so zbrali 3.500 mož, proti katerim je na slovenski strani stalo manj kot 500 mož. Slovenske čete so se začele neustavljivo umikati proti vzhodu, proti Štajerski! Malgaj, prvi mož koroških bojev, se je s še 40 možmi na koncu brezupno upiral premočnim Nemcem pri bojih za Dravograd. Ravno v tej bitki se je Malgaj smrtno ponesrečil z lastno granato. Pri odskoku je tako močno udaril v štor, da mu je granata pripeta za pasom eksplodirala.

nazaj

Slovenci na fronto, Srbi v rezervi

Po neuspeli slovenski spomladanski ofenzivi sta se končno beograjska vlada in vrhovna komanda jasno izrazili, da je boj na Koroškem skupna jugoslovanska zadeva in ne samo slovenska!

3. maja je bil objavljen ukaz poveljnika dravske divizije generala Smiljanića, o mobilizaciji letnikov od 1890 do 1894, ki so se morali zglasiti do 12. maja.

Jugoslovanska vojaška delegacija je 9.5.1919 zahtevala, da se nemške čete umaknejo na položaje pred ofenzivo 29.4. Ko so koroški vojaški zastopniki to zavrnili, je jugoslovanska delegacija 17.5. odpotovala iz Celovca rekoč, odloči naj orožje.

Mobilizirano je bilo deset letnikov slovenskih fantov, okrepljenih z redno srbsko vojsko. Od petih odredov so bili v štirih poveljniki Srbi, le v labotskem odredu je poveljeval general Maister. Vojaki so bili v glavnem Slovenci, rezervo pa so sestavljali srbski vojaki! Jugoslovanska vojska je tako štela 10.170 efektivnih pušk, 271 strojnic in 94 topov, nemška vojska pa 9.500 vojakov in 64 topov.

Ponovna slovenska ofenziva 28.5.1919

nazaj

Slovenska Koroška osvobojena

Ofenziva se je začela 28. maja 1919. Ljubeljski odred je imel nalogo, da v najkrajšem času zavzame Borovlje in prodre do Drave ter z zahodne strani zavaruje jezerski odred. 30.5. so bili hujši boji le še severno od Drave. Do 3.6. so Dravo prekoračili že vsi baoni slovenskega planinskega polka. Še istega dne sta bila zavzeta Grebinj in Velikovec, tako da je lahko začel jezerski odred prodirati proti Celovcu.

Pogajanja o premirju so se začela v Kranju 4.6.1919 in so potekala zelo dramatično. Končana so bila s pogodbo, katere koncept je avstrijska delegacija 6.6.1919 tudi podpisala! Med pogajanji pa so jugoslovanske čete prodirale dalje na črto, ki jo je jugoslovanska delegacija zahtevala med pogajanji v Kranju.

6. junija 1919 so jugoslovanske čete vkorakale v Celovec in na Gosposvetsko polje. Točno ob 23. uri in 45 minut je polnoštevilna 6. četa lublanskega pešpolka dospela do Gospe Svete, se sklopila pred cerkvijo in zapela.

Vojvodski stol

nazaj