Izvor izrazov Winden, Wenden, Windische, wendisch, windisch izhaja iz nemškega izraza za Venete, staroevropske prebivalce Evrope. Nekateri zatrjujejo, da so Nemci izraz prenesli na zahodne Slovane, potem ko so se slednji doselili na ta ozemlja. Najbolj nenavadno je to, da selitev na območja med Baltikom, Jadranom in Egejskim morjem v zgodovini ni nikjer omenjena in da kronisti in pisci o tem nič ne vedo, vse do začetka 19. stol., ko se pojavi nemški nacionalizem. Ta Nemce (Germane) predstavlja kot raso nosilcev kulture in napredka ter jim v zgodovini pripisuje poselitev celotne srednje Evrope do meja Belorusije, medtem ko naj bi bile zahodne meje Germanov pred 1600 leti tam, kjer se še danes in kjer se začne francoski jezik. Zelo drzne trditve za znanstven pristop k preučevanju zgodovine in lingvistike.
Priselitev v 6. stoletju?
Priselitev Slovanov(izraz Slovani je nastal na začetku 19. stol. na Češkem) na današnja področja v 6. stol., se danes ob številni literaturi, učbenikih, omembah in javnih govorih, dokumentarnih oddajah, itd., zdi nekaj povsem dognanega in gotovega, tako da marsikdo v priselitev naših prednikov sploh ne dvomi več!
Sloveni (nemško Wenden {Vendi} oz. Winden {Vindi}), so veljali do nacionalnega prebujenja v 19. stol. za avtohtone prebivalce srednje Evrope. Široko razgledani Adam Bohorič nazorno zapiše tisto, kar je konec 16. stol. jasno vsem v takratni Evropi: "Quotquot autem hatenus historias conscripserunt, & in eis gentium originem & mores rimati, omines in eo consentiunt, Henetos, Venetos seu Venedos, VVindos, VVandalos & Slavos, candem & vnus eiusdemq'ue esse originis, gentem."1 ali slovensko: "Vsi pa ki so doslej pisali zgodovino in v njej preiskovali izvor in običaje ljudstev, vsi soglašajo s tem, da so Heneti, Veneti ali Venedi, Vindi, Vandali in Sloveni isto ljudstvo ter enega in istega izvora."
Tako jih vidita tudi Hieronim Megiser in Ludvik Schönleben, ki sta bila pod vplivom nemške humanistične zgodovine. Oba imata Kelte za predrimske prebivalce naših krajev, čeprav danes vemo, da to večinoma ne drži. Kelti so mnogim "zgodovinarjem" le stranski ventil za svojo duhovno in umsko majhnost, s katero si ne upajo prestopiti praga ideoloških blodenj. Kelti so grešni kozel za vse, kar se je dogajalo pred rimsko okupacijo, a vsakemu paru odprtih oči in samostojno razmišljujočemu duhu je jasno, da je šlo pri Keltih prvenstveno za trgovsko širitev keltske materialne kulture, v manjšem obsegu pa tudi za vojaške okupacije ozemlja, ki bi jim težko rekli poselitve. Nekako v istem smislu, kot le zaslepljen um lahko trdi, da so Američani z napadom na Irak ali Afganistan le tega tudi poselili. Kdor pa pozna še princip sestavljanja antičnih vojska ve, da sploh ne moremo govoriti o keltski vojski v jezikovnem ali plemenskem, pač pa le v političnem smislu. Tako Megiser kot Schönleben Kelte enačita z Germani, Schönleben pa ugotovi še, da so Sloveni po svojem izvoru pravzaprav Germani.2 S tem pa jasno pokaže, da Germanov ne dojema kot sodobna jezikovno sorodna ljudstva, pač pa tako kot jih opisuje Tacit, v smislu vseh kulturno sorodnih ljudstev severno in vzhodno od rimskih meja.
Ko Schönleben govori o Slovenih, na podlagi antičnih in srednjeveških virov pove: "Illud certu haberi debet, Vindos seu Vendos eande esse gentem cum Slavis & Slavorum nomen multo recentius esse Vindoru nomine.", oz. slovensko: "Brez dvoma so Vindi ali Vendi isti narod kot Sloveni / slovenski, kateri so se daleč nazaj imenovali Vindori."5 Nato pa se na naslednji strani sprašuje, zakaj so Vendi oz. Venedi, ali tudi Vindi, ki se danes imenujejo Sloveni, pogosto navedeni med Germani?" AdamBremenski je v letu 1070 zapisal: "Slavonia amplissima Germaniae Provincia a Vinulis incolitur, qui olim dicti sunt Wandali" ali slovensko: "Slovenija je največja dežela Germanije, ki jo naseljujejo Vinuli, ki so se nekdaj imenovali Vandali".6
Nestor oz. Kijevska kronika piše v 12. stol., ko je Karantanija razpadla na dežele, da so Noričani bili Sloveni. Poleg drugih npr. Moravcev in Čehov, katerih jezik je bil takrat bistveno bližje današnji slovenščini, kot je danes, nenavsezadnje tudi Karantance šteje med potomce Noričanov.8 To je razumljivo, saj so karantanski Sloveni oz. Slovenci večplastni nasledniki Noričanov. Drug vir pa pove, da karantanskim Slovencem pravijo tudi Vindi9 in to poimenovanje je na Koroškem še danes živo.
Jodrdanes pravi, da si je gotski kralj Hermanarik podvrgel Herule, nato pa je (sredi 4. stol.) orožje obrnil proti Venetom, ki imajo sedaj (sredi 6. stol.) tri imena: Veneti, Anti in Sklaveni. Nato si je isti kralj podvrgel še Este (Estonce, Litvance?) in zavladal vsem narodom Skitije in Germanije.7 Ker isti pisec trdi, da je meja med Germani in Skiti na reki Odri, iz tega izhaja, da Venete oz. Slovene uvršča med Germane. Ker tudi Herule in Markomane uvršča med Germane na severni strani Donave, se postavlja vprašanje, ali niso tudi ti sorodni tistim Venetom, ki so v 6. stol. postali Sloveni? Markomani se v zapisih prvič pojavijo s zvezi s Suevskim kraljem Ariovistusom, katerega ime Jarovišč je zelo očitno slovensko.
Thomas Salmon glede Slovenske krajine pove: "As for the country of Windesmarch, it is mountainous and barren, inhabited by the descendants of the ancient Veneti, the most considerable brnach of the Sclavonian nation, who still speak pure Sclavonian, withoust any mixture of the German Language",4 ali po slovensko: "Kar pa se tiče Slovenske krajine, je ta hribovita in pusta. Naseljujejo jo potomci antičnih Venetov, najznatnejšega dela slovenskega naroda (Slovenov), ki še vedno govorijo čist slovenski jezik, brez kakršnegakoli mešanja nemških besed".
Resda si je prvi izmislil priselitev Slovencev, ne Slovanov (latinsko pisano Sclavoni=Slovenci), tržaški škof Enea Silvio Piccolomini, pozneje papež Pij II., ki je fanatično sovražil Slovence. Toda do 19. stol. izobraženci tej izmišljotini še niso nasedali. Piccolomini je kot pisar in svetovalec na dunajskem dvoru, svetoval cesarju Frideriku III., da je uporabil že pozabljeno antično ime Germani ter geografski pojem Germanija pograbil kot jezikovno oznako, ki jo je prilepil na nemštvo (dotlej Dajč oz. Dojč), na kateri Nemci še danes uspešno jezdijo in tržijo ukradeno antično blagovno znamko.
Toda problematika priselitve ni tako preprosta in gotova, kot se morda zdi. Polno neodgovorjenih vprašanj in celo neposrednih dokazov priselitve spodbija. Znanstveniki posameznih raziskovalnih področij, pa nanje ne znajo ali nočejo odgovoriti, ker bi s tem posegali v že uveljavljen mit o priselitvi Slovanov v 6. stoletju. Tisti pa, ki zavestno in prikrajajo resnico o slovenskih koreninah, jasne zgodovinske podatke zasmehujejo in jih proglašajo za zastarele. Podatki in zgodovinski zapisi, s katerimi zgodovinarji dokazujejo priselitev Slovencev v 6. stol., se le ob malo bolj poglobljenem in profesionalnem študiju, obrnejo v njihovo lastno nasprotje, ki potrjujejo, da priselitev sploh ni bilo.
DNK raziskave kažejo, da selitve Slovanov izza Karpatov ni bilo. Tisti Slovenci, ki niso mogli sprejeti Rimske okupacije so se selili iz stoletnih domov, čez Karpate na sever in vzhod v Rusijo. Isto ugotovi Jurij Venelin leta 1841,3 kar je SAZU zavestno ignorirala in celo skušala preprečiti objavo knjige.
Od 19. stoletja, so bila temeljna izhodišča o priselitvi Slovanov že večkrat popravljena, vselej, ko so bili nasprotni dokazi tako močni, da jih enostavno ni bilo mogoče dolgo ignorirati. Teorije o priselitvah je mogoče primerjati s premajhno oslovsko kožo, ki jo želijo na vsak način napeti na prevelik Slovanski boben. Koža je že čisto zgrbančena ter večkrat šivana in krpana, toda še vedno ne pokrije niti polovice oboda bobna, zato iz tega posiljenega inštrumenta, tudi ne bo nikdar slišati ubranega zvoka, pač pa za pretanjena ušesa le neznosen hrup.
V zadnjem času je naredila genetika ogromen korak naprej in popolnoma paralizirala priselitvene teorije. Toda nemški zgodovinski zmaj v centralni Evropi še maha z repom, a dolgo ne bo več. Iz genetskih raziskav je namreč zelo jasno videti, da priselitev izza Karpatov ni moglo biti. Pri selitvi Anglov, Sasov in Jutov v današnjo Anglijo pa je drugače. Selitev je dobro dokumentirana, med drugim razvidna tudi iz spisov nortumbriškega meniha Bede (veda, vedec?), iz samostana v kraju Jarrow. Znani pa so tudi razlogi za naselitev celincev med domorodno otoško ljudstvo. Potem ko so za ohranitev propadajočega cesarstva, Rimljani legije bolj nujno potrebovali za obrambo jedra cesarstva, so v letu 410 odpoklicali vso vojsko in upravo iz Britanije. Kmalu so bila mesta in pokrajina v nemilosti staroselskih Škotov in Piktov, ki so si prizadevali v deželo vrniti star red in oblast izpred rimske okupacije. Ker staroselci na nekdaj rimskem ozemlju glede zaščite svojih mest niso bili uspešni pri Rimljanih, je kralj staroselcev Vortigern, povabil v obrambo dežele najemniške vojaške horde Anglov, Sasov in Jutov. Ti so pogosto plenili po deželi, zaradi česar so prišli v konflikt z domačini. Ker pa so imeli vojaško moč, so sčasoma sami prevzeli oblast v Angliji in s tem je bila pot za širitev "germanskega" jezika med keltske staroselce odprta.
Tako kot tudi v drugih primerih selitev vojaških najemnikov v Evropi, tudi tu ni šlo za kako omembe vredno množico ljudi. Običajno so vojaške horde štele nekaj tisoč najemnikov. Selitev ljudstev je zavajajoč termin, saj je šlo dejansko le za selitve delov ljudstev, katerim so pripadali vojaški najemniki, včasih tudi z družino. Skoraj v vseh primerih je šlo za priselitev na povabilo državnih oblasti. Niti v enem primeru pa se niso selila poljedelska ljudstva, npr. Sloveni! Tako je bilo tudi v današnji Angliji. Na področjih, kjer je bila njihova gostota naselitve najvišja (vzhodna in južna Anglija), novejše genske raziskave kažejo na delež, ki je manjši od 10 %. Seveda raziskave štejejo današnji delež prebivalstva, vendar razmerja od časov selitev niso bistveno drugačna. Realno je potrebno k večjemu deležu priseljencev šteti tudi otroke rojene iz posilstva staroselk, tako da je delež takratnih priselitev kvečjemu manjši in ne večji od danes izmerjenega. Če se kdo sprašuje, od kod potem tako močan delež "germanskega" jezika v Angleščini, je odgovor preprost. Jezik v svojo ožjo ali širšo okolico vedno širijo tisti, ki imajo v rokah oblast.
Največja cokla teorije o avtohtonosti Slovencev je navidezno dejstvo, da se zgodovinski zapisi Sclavi, Sloveni, Slevi, Anti, itd. pojavljajo šele pri piscih v 5. stol. in pozneje. Tisti, ki imajo nekoliko bolj pretanjen posluh in občutek za jezik, pa bodo našli v Ptolomejevih (1. stol.) in Tacitovih (2. stol.) tekstih besedo Slevi, ki pa je Nemci ne priznavajo, ker ni v skladu z njihovo predstavo o prvobitnosti Nemcev na današnjem nemškem ozemlju.
Do 5. stoletja je bila pisana beseda v absolutnem primatu rimskega in grškega peresa. V Latinščini so pisali besedo sloVenьtsi (Sloventsi, Slovenci), brez predpone slo in polglasnik ь (Venьtsi) s črko e, v obliki Veneti. Grki pa so črko V, ki je sicer niso poznali, pisali s parom OU. Kot je Ptolemaj pleme Varisci zapisal z Ouaristoi, so drugi Grki tudi ime Veneti zapisali kot Ouenetoi, ali okrajšano Enetoi. Grški dvoglasnik oi označuje množino, zato ga je potrebno zamenjati s slovenskim i. S tem dobimo namesto Ouenetoi, nam lažje dojemljivo obliko Eneti.
Pri imenu Ouaristoi oz. Varisci je zanimiva tudi zamenjava črke c → t, enako kot pri zapisani besedi Veneti (Oueneti), izvirajoče iz govorjene besede {slo}Venьci → {slo}Veneti, kar potrjujejo tudi številni drugi primeri. Zakaj so Grki krajšali in prirejali izvirna staroselska imena? Zato, ker se niso vklapljala v uveljavljena pravila zapisa njihovega jezika. Tako so namenoma ignorirali izvirno množinsko obliko npr. -i in jo priredili v -oi.
Primer krajšanja vsiljenega elementa OU (glas V) iz Ouenetoi → Enetoi, smo videli. Ali ni primerjalno še bolj gotovo, da so prvi zlog imena Slovenьtsi, ki jim je bil še bolj tuj enostavno izpustili? Tako je nastalo iz imena slovenьtsi (Slovenci):slovenьtsi →venьtsi (venьci) →venьti → veneti → oueneti → ouenetoi →enetoi.
Pomembno pa je še nekaj. Slovenci sebe nikdar niso imenovali Veneti, pač pa so jih tako imenovali drugi. Tako kot danes Dojčarji sebi ne pravijo Nemci, pač pa jih tako imenujemo "Slovani". Francozi jim pravijo Alemani. Podobnih primerov pa je še polno. Ko angleški pisec sredi 19. stol. v poglavju "Slovenzi or Vindes" opisuje Slovence pravi: "They call themselves Slovenzi; but are known by foreign writers under the name of Vindes" oz. v prevodu: "Sami sebe imenujejo Slovenci, ampak tuji pisci jih pa poznajo pod imenom Vindi"2
Poslušajte, kako je slišati izgovor Slovenets in Venets brez predpone slo. Ali ni povsem naravno, da so tujci izpuščali njim tuj in težko izgovorljiv zlog slo? Potrebujete MP3 predvajalnik!
Po mednarodni IPA fonetični abecedi se izgovor C označuje z znakoma TS (glej tudi slovensko fonologijo). V nekaterih jezikih se piše isto ali podobno, npr. v nemščini se glas C piše s črkama TZ.
Zanimivost:
V času besedovanega "bratstva in enotnosti" jugoslovanskih narodov so pesem Slovenec sem prepovedali in z dejanji jasno pokazali, da je Slovencem bratstvo dopuščeno le v balkanizaciji oz. srbizaciji slovenskega jezika. Slovenski oktet je lahko pesem Slovenec sempel le v zamejstvu!1 Ni zanemarljivo, da je samozvana sedanja politična "levica" živi dedič protislovenskega delovanja totalitarnih struktur v mislih in dejanjih, v besedah pa to spretno prikriva.
Poleg tujega imena Veneti, Vendi, Vindi itd., se je po propadu Rimskega cesarstva tudi pri tujcih začelo pisati ime Sloveni v latinski obliki Slavi ali Sclavi. Pozornost pritegne latinsko ime pri spremembi črke oz. glasu O → A, (SlOveni → SlAveni, SclAveni).
O tem pove zgodovinar dr. Franc Kos sledeče: "Iz prej naštetih citatov je razvidno, da so latinski pisatelji za izraz 'Slovenija' največkrat rabili besedo Sclavinia. Med prvo in drugo črko v besedi Slovenija so navadno vrivali 'C'(sClavinia). To se je zgodilo zato, ker soglasniški par 'SL' ne ugaja latinskemu jeziku, posebno v začetku besed ne. Samoglasnik 'O' v prvem zlogu so latinski pisatelji kaj radi spreminjali v 'A'Namesto staroslovenskega 'je' so dostikrat pisali sorodni 'I' (SclavInia), včasi pa ga zemenjevali z 'A' (SclavAnia) ali pa 'O' (SclavOnia)".1
Zakaj je prišlo do zamenjave? Brez analitičnega vpogleda v dejstva, je videti grška in latinska sprememba glasu O → A nenavadna. Poglejmo problematični glas O v besedi Sloveni od blizu. Ta se izgovori široko, enako kot O v besedah koš, krop, komat, otava, oblast, idr., kar odgovarja širokemu O-ju, ki se, ko želimo ponazoriti širino glasu piše kot Ô (po mednarodni IPA abecedi Ɔ), torej: kôš, krôp, kômat, ôtava, ôblast, itd. Nasprotje Ô je ozki O, kot v besedah: krota, kot, most, kost, idr.
Tistim, ki imajo vsaj malo posluha ne bo težko ugotoviti, da gre pri Ô za glas, ki je na sredi med A in O. Od številnih jezikoslovcev je to sred 19. stol. ugotovil tudi Franc Metelko.2 V tej zvezi je prav tako zanimivo izpostaviti dolenjsko in rusko akanje, ki predstavlja le večji odmik izgovora od sredine, torej od glasu O proti A. Ni pa verjetno, da bi bilo akanje na splošno v uporabi v času nastanka antičnih zapisov besede Sloveni.
Ker slovenski široki O, ki krasi tudi besedo Sloveni po sluhu lahko uvrstimo med A in O, ne more biti čudno, če so ga tako zaznali tudi antični pisci. Da pa so ga zapisali kot A, gre zasluga njihovim pravilom za zapis slovenskega širokega O (grafem). Tako so namesto besede Sloveni bile zapisane besede Slaveni oz. Slavi, Sclavi, Slavonia, Sclavenoi. Samo zapisane, ne pa tudi govorjene, vsaj sprva verjetno ne. Podobno je bilo pri slovenskem širokem E, kot v besedah: pečen, meso, dež, pšenica, idr., ki so ga Rimljani pravilno pisali kot AE oz. Æ, saj gre za glas med A in E, ne pa za dva samostojna glasova A in E, zato se ločeno tudi ne izgovarja. Domnevno se je Æ v klasični latinščini izgovarjal kot AJ, a ta trditev ni zanesljiva, še posebno ne za vse primere. Prvotna rimska Lublana se je pisala kot Aemona, pozneje pa le kot Emona, a kljub spremembi zapisa je izgovor E ostal širok.
Da je za tuje jezike (grški, latinski, nemški) značilno, da O v slovenskih besedah pogosto prekrstijo v A, je v 19. stol. ugotovil tudi angleško govoreči raziskovalec.3
Dokazovanja o NEprisotnosti Slovenov v zgodovinskih virih, temeljijo izključno na zapisani besedi. Včasih se ni pisalo kar iz dolgčasa ali zanosa, pač pa le po naročilu mecena, ponavadi bogataša ali celo samega cesarja, saj si drugi niso mogli privoščiti spomenikov pisane besede. Vedno pa vsebino ali rdečo nit besedila določa naročnik, torej tisti, ki plača. Da so zmagovalci pisali zgodovino sebi na kožo je znano, Rimljani in Grki toliko bolj, saj so bili znani velemojstri intrig in prevar.
Kdor misli, da iz starih zapiskov veje čista, neomadeževana resnica, bo razočaran. Resnica, ki ni bila pogodu avtoritetam, je bila prepovedana in zatirana, zato je tudi jasno, da je potrebno zapiske zmagovalcev pretresti skozi sito preračunljive človeške psihe, še posebno, ko gre za osebne koristi ali poveličevanje svoje mogočnosti. Je danes kaj drugače? Skromni, delovni ljudje govorijo po vesti in pošteno. Kar pa od lopovov in kriminalcev ne boste slišali, saj je njihova kariera in povzpetništvo dobesedno grajeno na laži. Morda se grobo sliši, a rimski cesarji večinoma niso bili nič drugega kot najspretnejši med ostalimi lopovi in kriminalci. Pa je od takih oseb mogoče pričakovati pošteno poročanje? Nikakor! Še več, premagancem so prepovedali pisati in ponavadi uničili njihovo pisano besedo, saj so se zavedali moči zapisanih črk.
Gledano z današnjimi očmi, je bilo včasih zapisov zelo malo, pisali so jih znani pisarji po naročilu bogatega mecena, zato jih je bilo dokaj lahko nadzorovati. V avtoritarnih družbah je bilo to običajno. Zakaj se je srednjega veka prijel pečat mračnosti in zaostalosti? Ne zaradi tega, ker bi šlo res za mračno družbo1, pač pa zaradi močnega upada pisane besede. Pomanjkanje zapisov pa pomeni pomanjkanje virov, iz katerih bi črpali poznavanje srednjeveškega obdobja, a to ne pove veliko o temačnosti srednjega veka, pač pa o zaostalosti našega razmišljanja.
Duh Julija Cezarja bdi na piscem
Zamenjava družbenega in političnega reda Evrope, je pač prinesla takšne in drugačne spremembe. Kdo je potreboval široke rimske ceste in druge antične pridobitve, če pa se je promet odvijal predvsem lokalno? Če takih cest ni nihče potreboval, jih tudi nihče ni vzdrževal in so propadle. Mar to pomeni zaostalost? Mar danes pomeni opustitev jedrskega reaktorja zaostalost, ali morda le spremembo družbeno-gospodarskih potreb in vrednot? Mar močan upad srednjeveške pisane besede pomeni nazadovanje družbe, ali pomeni le majhno koristnost pisane besede, za delovanje zgodnje srednjeveške družbe?
Nam, ki smo, tako kakor so času sorazmerno bili tudi Rimljani, prepojeni s pisano besedo, pomeni pomanjkanje zapiskov nekega zgodovinskega obdobja dokaz, da se tam in takrat ni dogajalo nič omembe vrednega. Kaj se je dejansko dogajalo, pa sploh ne vemo, zaradi pomanjkanja pisnih dokazov. Množičnejša uporaba lesa in drugih slabo obstojnih materialov, namesto kamenja in kovine, pa sploh postavijo tako družbo v popolno temo. In Rimljani so se moči pisane besede in "večnosti" kamna kot gradbenega materiala še kako dobro zavedali.
Tako je bilo tudi v stari Jugoslaviji, ki je prepovedovala tiskanje in uvoz pisane besede, katere vsebina je bila v nasprotju z njenimi interesi, pa čeprav je šlo lahko v celoti za resnico.3,4 Tako in še mnogo slabše je bilo v komunistični Jugoslaviji. Ne na področju, kuharskih receptov, planinskih vodnikov, ali tehnične literature, pač pa na področju politično ali jezikovno, za ohranitev sistema občutljivih tem. Še presenetliveje je, da celo danes, v demokraciji ni popolne svobode. Tistih nekaj klanov, ki dejansko obvladujejo politiko in gospodarstvo, dopuščajo objavo tudi precej spornih stvari, a le takih, ki ne križajo njihovih interesov, ostale pa prepovedujejo. Danes po zaslugi interneta lahko dostopamo do informacij, katere bi v veliki meri ostale zamolčane, vključno s stranjo, ki jo pravkar berete, saj resnica ni po volji vladajočih elit!
Različice imena Veneti izvirajo iz grške pisne tradicije, od koder so jih prevzeliRimljani, zato tudi podobno poimenovanje. Kot že rečeno so Sloveni sami sebe klicali Sloven(c)i, le tuji pisci so jih imenovali Veneti. Ker so zgodovinski viri do propada Rimskega cesarstva skoraj izključno grško-rimski, je razumljivo, da v njihovi zapiskih zasledimo le imena Veneti. Če pa bi domači, slovenski pisci pisali o sebi, bi o tem ljudstvu ostala zapisana beseda Sloveni! Ker pa slovenskih virov, ker je bila slovenska beseda prepovedana, zaenkrat "uradno" še niso našli, tudi antičnih virov z zapisom besede Sloveni ni. Izjema je predrimski napis na etruščanski zlati plošči iz mesta Pyrgi, ki nedvomno vsebuje besedo Sluveni, za katero obstaja verjetnost, da sporoča prvi znani zapis ljudstva Sloveni.2
Sluveni 6. stol. pr.Kr.
Kaj pa se je v 5. stol. spremenilo, da se začne v zapiskih množičneje pojavljati ime Sclavi (Slavi)? V 5. stol. je propadlo rimsko cesarstvo, ki je držalo monopol nad pisano in govorjeno besedo. Kdo bo porekel, da to nikakor ne more biti razlog za tako očitno spremembo. Pa pogledamo primer iz bližnje preteklosti. Do propada britanskega imperija, se v vseh zapiskih pojavljata le besedi dežel Burma in Rodezija, po propadu imperija pa začneta počasi prodirati imeni Myanmar in Zimbabwe. Zakaj?
Zato, ker je Burma "angleško" ime, ki sicer izvira iz avtohtonega imena Bama, a vendar so ga avtohtoni prebivalci leta po izvitju iz kolonialnih okov, nadomestili z imenom Myanmar, ki je njihovo državo tudi na simbolni ravni, ločevalo od imena iz časov kolonialnega imperija. Za asociacijo na priselitev Slovanov v 6. stol. manjka le še nekdo, ki bo ugotovil, da so se Burmanci s propadom imperija umaknili v Anglijo in za seboj pustili prazno ozemlje, na katerega so se priselili Myanmarci izza Tibeta ter pobili ali asimilirali preostale anglizirane Burmance. Sprememb nekaterih tipičnih vodnih, krajevnih in ledinskih imen, o katerih pričajo zapiski iz časa Burmancev pa ni zaradi tega, ker so jih Myanmarci prevzeli od Burmancev!
Podobno je razmerje Zimbabwijcev do Rodezijcev. Seveda je tako sklepanje popolna norost, saj smo priča nedavnim dogodkom in so nam stvari jasne. Za razumevanje ne potrebujemo pooblaščenih "strokovnjakov", da bi nam razlagali (beri manipulirali) nedavne dogodke. Od domnevne "priselitve Slovanov" smo oddaljeni 1430 let in ko so edinole zgodovinarji pristojni nam razlagati zgodovino, lahko pride (če zgodovinarji niso dorasli problemu ali so podlegli ideologiji) do fantazijskih napletkov, ki ne zdržijo nobene resne kritike.
Uradni list NV, letnik I, št. 38, z dne 17.1.1919, št. 61 z dne 11.3.1919, št. 96 z dne 22.5.1919, št. 123 z dne 26.7.1919
4
Uradni list NV, letnik II, št 23 z dne 19.2.1920, št 79 z dne 1.7.1920, št 87 z dne 27.7.1920, št 98 z dne 24.8.1920, št z dne 99 27.8.1920, št 133 z dne 18.11.1920, št 149 z dne 27.12.1920
Ali sta izraza Sclavinia in Sclavi pomenila Slovenijo in Slovene ali Slovanijo in Slovane? Če so bili Bolgari, Srbi, Hrvati, Čehi, idr. tega časa res Slovani, zakaj se potem imenujejo s svojimi lastnimi imeni, medtem ko se v istem času nek drug narod izrecno imenuje Sloveni ali lat. Sclavi. So bili ostali včasih imenovani s svojimi imeni, drugič pa z imenom Sclavi? Nikakor! Kako potem pojasniti, da se njihova ozemlja imenujejo Bolgarija, Raška (Srbija), Croatia, Bohemija in ne Sclavania ali Sclavonia? Katero drugo ime pa so imeli Sloven(c)i?
Ko so Karantanci, konec 8. stol., nagnali Obre iz Panonske nižine, se ta poslej imenuje Karantanija ali tudi Slovenija, lat. Sclavinia. Je bila Sclavinia Bolgarija ali Srbija ali Slovenija? V virih se imena Bolgarija, Raška (Srbija), Croatia, Bohemija idr. nikdar ne mešajo z imenom Sclavinia. Sclavinia je dejansko latinski zapis imena Slovenija, ki se v obliki Slavinia ali Slavonia pojavlja tudi v vse do novega veka.
Da je ime Sclavinia tipično za področje Slovencev je razvidno iz naslednjih dejstev. Čehi in Slovaki Slovence še danes imenujejo Slovinci in deželo Slovinsko. Angleško ime za Slovenijo je sicer Slovenia, toda celo mnogi Slovenci po tradiciji izgovarjajo ime Slovinia! Slovensko podjetje za proizvodnjo pijač se je tudi imenovalo Slovin.
Ker sta imeni Sloveni in Vendi tesno povezani, bi pričakovali, da se je zgoraj navedeno naglaševanje preneslo tudi na ime Vendi. In res. Čeprav so Slovenci sicer Vendi, pa jih Nemci kličejo Vindi oz. Winden. To obliko uporabljajo le za Slovence. Kjer v virih najdete ime Vindi in Vindija, se ta nanašajo na Sloven(c)e in Slovenijo.
To, da ta imena najdete po Panoniji, pa celo na današnjem Slovaškem, Tirolskem, Hrvaškem, v Dalmaciji, v Avstrijo, na Madžarskem, itn. pomeni, da se je slovensko ozemlje tako strahovitoskrčilo na današnjo Slovenijo. So pa Slovani zelo priročno orodje za izničevanje Slovencev, povsod koder je slovensko ozemlje danes okupirano. Ker je izguba ozemlja tako ogromna, v resnici nihče ne more dojeti, da bi bilo to res in se kljub jasnim dokazom rajši zateče v varno zavetje 1000 krat ponovljeni laži o Slovanih.
Teorije o priselitvi Slovanov v 6. stol. živijo le v besedah znanstvenikov, ki jih umetno vzdržujejo pri življenju z infuzijo akademske megle, kamor pa zdrav razum, zaradi verjetne infekcije nima vstopa. Dejanskih materialnih DOKAZOV, ki bi selitve nedvoumno potrjevali NI !
V znanstveni inštituciji SAZU, kot pomembno tujo referenco, ki potrjuje priselitev Slovanov v 6. stol. navajajo delo; Zgodnja zgodovina Slovanov v Luči njihovega jezika, katerega avtorica je Hanna Popowska-Taborska, izdano SAZU, Lublana 2005. Knjiga je k sreči v nekem smislu napisana strokovno pošteno, a je hkrati en sam dokaz o neobstoju dokazov. Na strani 133 je mogoče prebrati tale zapis: "Zaradi pomanjkanja ustreznih zgodovinskih pričevanj in, kot je bilo večkrat poudarjeno, zaradi anonimnosti arheoloških virov nobena izmed predlaganih rešitev ne presega okvirov bolj ali manj utemeljenih hipotez". Gre torej le za besedne materializacije domišljijskega sveta in oblikoslovne zgradbe, brez konkretnih materialnih dokazov! V knjigi je najti celo manipulacijo, da je slovenska beseda Zilja nastala iz nemške Gail, čeprav vemo, da je bilo obratno. Trubar še v 16. stol. vidi celotno Koroško kot slovensko deželo.1 Vrednost in veličina naših akademskih "strokovnjakov" pa se kaže v tem, da proti taki manipulaciji niti protestirali niso, pač pa so jo gladko prevedli iz polščine.
Naselitev Slovanov na tako obširna območja Evrope, nikakor ne bi mogla ostati skrita lačnim očem in ostremu peresu kronistov. A dejstvo je, da pisci zgodnjega srednjega veka o selitvah na ozemlja med Baltikom, Jadranom in Egejskim morjem, nič ne vedo. Da niso zapustili spisov o oddaljenih dogajanjih na ruskem severu in stepah, je morda še delno sprejemljivo. To pa ni mogoče reči za njihovo neposredno soseščino, ki jih je zadevala tako gospodarsko kot kulturno.
Zgodovinarji, ki se sklicujejo na vire, ponavadi omenijo vpade in plenitve Slovenov iz Sclavinije (pozneje Vlaška, danes južna Romunija) v osrednji in južni Balkan, oz. na ozemlja Bizantinskega cesarstva. Če obstajajo podrobni opisi o plenitvah in napadih na mesta ter celo o zimovanju Slovenov na bizantinski strani Donave, tudi ni razloga da ne bi opisali naselitve, če bi do nje res prišlo.
Jernej Kopitar, svetovno priznani slavist 19. stol, je pri raziskovanju stare slovenščine iskal izvor in priselitev Slovanov v Karantanijo in Panonijo. Po temeljitem večletnem raziskovanju je razočaran ugotovil: "Nobeden ne zna navesti časa priselitve Slovanov od Donave na Krajnsko. Seveda, če pa so bili tam že od davnih časov".8
Kdo je v resnici napadal Bizantince?
Teorije o naselitvi Slovanov temeljijo na dejstvu, da so bili Sloveni v času pisanja zgodovinskih dogodkov prisotni na ozemljih, na katerih večinoma še vedno bivajo. Ker so si nekatera agresivna plemena lastila ista ozemlja, so Slovenom pravico do bivanja na ozemljih, ki so jih naseljevali že tisočletja odvzemali tako, da so jih odrivali proti vzhodu, zato so se "morali" v osrednjo Evropo priseliti šele v 6. stoletju.
Edini na videz verodostojni viri, ki so podlaga teoriji o naselitvi Slovenov, so bizantinski viri o vpadih Slovenov in plenitvah po bizantinskem cesarstvu. Zgodovinar Florin Curta, ki je preiskal Bizantinske vire 6. in 7. stoletja, je prišel do spoznanja, da niti en vir ne navaja naselitev, pač pa denarne težave cesarstva, ki so privedle do tega, da so se mirni Sloveni o katerih do tedaj ni bilo potrebno pisati, pod silo bremen prelevili v napadalce in se s tem vpisali v zgodovino Evrope, ki se po 14 stoletjih popolnoma napačno tolmači.
Vzhodno Rimsko cesarstvo, šele v 16. stol. prvič imenovano Bizantinsko cesarstvo, je v 5. in 6. stol. zaradi povečanih potreb po denarju za obrambo pred barbari, zaradi vojn s sosedi, predvsem Perzijci in zaradi naravnih nesreč, z davki preko vseh meja obremenjevalo kmete na Balkanu. Čedalje več kmetij davčnih bremen ni več zmoglo, zato so se morale zadolževati. Spiralno izžemanje je vodilo do tega, da je cesarstvo posamezne kmetije zaplenilo, kmetje z obupanimi družinami pa so postali brezpravni sužnji. Ker je bilo takih primerov čedalje več, so kmetje v begu pred suženjstvom začeli zapuščati kmetije, kar je privedlo do še večjih obremenitev preostalih kmetov, ki so kmalu padli v primež dolgov in suženjstva.
Nesrečni kmetje so se zatekli na varno, izven oderuškega vojaško-upravnega dosega Bizantinskega cesarstva, to je na drugo stran reke Donave. Znotraj političnih meja cesarstva so imeli romansko državljanstvo, zaradi česar so bili uradno imenovani Romani. Na drugi strani Donave, izven cesarstva pa niso bili več podvrženi cesarskim zakonom, postali so politično neodvisni, zato so pisci navajali njihovo pravo ime Sloveni, ki je bilo novo na političnem zemljevidu Evrope tega časa. Zanimivo je, da naj bi bili Slovani leta 551 naseljeni do Donave, od Belgrada navzgor pa do Save,7 kar se ravno pokriva z ozemljem izven bizantinske oblasti.
Tam so se organizirali in svojo nesrečo, ki jim jo je povzročil cesar, kot Sloveni (Sklavi) maščevali tako, da so v organiziranih plenilskih pohodih prek Donave vpadali v Bizantinsko cesarstvo. Združeni so bili tako močni, da so lahko napadali celo glavo cesarstva, Carigrad.3 Tudi Jordanes jasno pove, da zaradi njih (bizantinskih) grehov sedaj Veneti, Anti in Sloveni razsajajo povsod zoper nje. V izvirnem besedilu: "..Venethi, Antes, Sclaveni; qui quamvis nunc, ita facientibus peccais nostris, ubique deseviunt..".5 Kaj nam to pove? Nedvoumno in neposredno je omenjeno slovensko maščevanje v letu 527,6 kot povračilni ukrep zoper neka pretekla bizantinska dejanja proti Slovenom, ki so se zgodila že leta ali celo desetletja pred letom 527, kar kaže na staro zamero Slovenov nad Bizantinci.
Nekateri rimski kmetje, ki so postali sužnji so se izselili na varno za Donavo. Izven političnih meja Rimskega cesarstva so postali to, kar so dejansko bili, Sloveni. Od tam pa so vpadali nazaj na ozemlje cesarstva in plenili po njem.
(animacija na sliki)
Ti vpadi, tudi skupaj z Bolgari oz. Volgari (ljudstvo ob Volgi) so v bizantinskih virih dokumentirani kot vpadi Sklavov in so edini, ki naj bi pozneje, ko so zlomili bizantinsko vojsko, tudi naselili Balkan.
Neverjetno je kako naj bi barbarski Slovani iz močvirij, obvladali takrat najmodernejšo vojsko Evrope skoraj do zloma? Toda to je mogoče le tako, da so do potankosti poznali orožje, način bojevanja in psihologijo bizantinske vojske, kateri so nekdaj tudi sami pripadali in v njej služili. Ker so na teh območjih pred nekaj leti še živeli, so do potankosti poznali konfiguracijo terena, vsako pot, skrivališče ter oblast, ki so jo napadali. Le kdo bi si danes upal prodajati pravljice, da so Indijanci iz amazonskega močvirja, sposobni vojsko ZDA spraviti na kolena in to na njenem matičnem ozemlju?!
Posledica slovenskih vpadov, ki jih bizantinska vojska ni mogla več krotiti je bila ta, da je cesar najemal tuje vojske za pokoritev Slovenov. V tem času je na pomoč priklical turške Hrvate in Srbe, ki so bili izključno vojaški najemniki, v zameno za krotitev Slovenov so se lahko naselili med Sloven(c)e na osrednjem Balkanu. Hrvati in Srbi pa niso le pokorili Slovenov, pač pa so iz nivoja politične premoči pokvarili še slovenski jezik. Zakaj je v mnogih točkah stara bolgarščina (makedonščina) bližje današnji slovenščini kot srbščina? Zato ker so Srbi v osrednjem Balkanu, kjer je bilo njihovo središče, bolj vplivali na jezik staroselcev kot na obrobnih slovenskih ozemljih.
Jernej Kopitar je Vuku Karadžiću zvesto, skoraj vsakodnevno stal ob strani, ga spodbujal in mu pomagal pri pisanju prve srbske slovnice. Poleg tega mu je odpiral vrata pri vplivnih ljudeh. Zelo dobro je poznal srbščino in je bil prepričan, da bo slovnica srbskega jezika, ki je nastajala pod njegovim mentorstvom, pomagala dokazati, kako je slovenski jezik starejši od srbskega in hrvaškega.9 Nato je na drugem mestu Kopitar dejal: "..da bodo Srbi pod njegovim mentorstvom kljub kulturni zaostalosti s svojim slovarjem prehiteli Slovence..".10
Napadi Slovenov in odgovor Bizantincev je privedla do tega, da se imena Sloveni (Sklaveni), Hrvati in Srbi pojavljajo v istem obdobju. To lahko površnega razlagalca privede do napačnega sklepa, da so se vsi kot Sloveni priselili skupaj, kar pa ni res. Hrvati so se priselili z imenom Hrvati, Srbi z imenom Srbi, Bolgari pa z imenom Bolgari. Ti v virih nikdar niso bili imenovani Sloveni ali Sklaveni, kar jasno kaže, da z avtohtonimi Sloven(c)i nimajo nič skupnega. Niti sorodnega porekla ne, saj gre za nomadske turško azijatske vojaške skupnosti, ki jih je priklicala bizantinska pogoltnost, medtem ko so bili Sloveni poljedelci, njihov družbeni ustroj pa popolnoma drugačen od srbsko-hrvaškega.
Kdo ima interes potvarjati dejstva?
Zgovorno je dejstvo, da sta bili pred "združitvijo" s Srbi, obe teoriji, avtohtona in priselitvena obravnavani ena ob drugi bolj ali manj enakopravno. Po srbskem prevzemu oblasti leta 1919 pa je bila teorija o avtohtonosti Slovencev brez argumentov prepovedana in izrinjena iz javnega življenja. Zakaj? Zaradi tega, ker so načrtno in zavestno delovali za zlitje Slovencev v jugoslovanstvo, kar praktično pomeni posrbljenje Slovencev.
V letu 1920 je že izšla nova šolska knjiga za predmet Zgodovina, katere vsebina je popolnoma prepojena s srbskim unitarizmom.4 Namen unitarizma je bil z lepa ali z grda brisati sledi slovenske samobitnosti ter Slovence v besedi, pisavi in kulturi spremeniti v Srbe ali olepševalno v Jugoslovane. Skladno s tem se je v šolah začelo poučevati o stari domovini južnih Slovanov (op.p: ki je nikdar ni bilo), skupni selitvi južnih Slovanov na Balkan (op.p: ki se ni nikdar zgodila), o južnih Slovanih v novi domovini, itd., medtem ko so neizpodbitna dejstva o zahodno slovanski naravi Slovencev zatirali. Pred vzponom Ilirijancev in 16 let pred srbsko hegemonistično okupacijo Slovencev v t.i. združitvi jugo-Slovanskih narodov, je Franc Kos, izvrstni poznavalec Slovencev in njihovih zgodovinskih virov še lahko zapisal: "..Slovencem in drugim zapadnim Slovanom..".11
Glede na to, da zgodovinopisje in družboslovje v Sloveniji na sploh še vedno obvladujejo sile istih interesov, se ne smemo čuditi, če otroke preko šolskega sistema še vedno nekritično pitajo z lažmi in nedokazanimi trditvami.
Ob odsotnosti pisnih virov in arheoloških dokazov celo o naselitvi na Balkan, so se zgodovinarji zatekli k pletenju teorij, ki so po večkratnih omembah na konferencah, simpozijih in citiranjih, bile sprejete kot dokaz. Ene od takšnih dokazov so tele navedbe2 zgodovinarja Boga Grafenauerja: "Z druge strani pa je komaj mogoče dvomiti, da niso Sloveni ob svojih vdorih puščali že ob povratku v opustošenih predelih za sebojdrobcev novih prebivalcev Balkanskega polotoka v osamljenih slovanskih naseljih.", nato pa ideološko ugotovi, čeprav o tem ni dokazov: "Že od srede VI. stoletja se začenja poslovanjenje Balkanskega polotoka, nove domovine Južnih Slovanov."
V poglavju o naselitvi v Vzhodne Alpe pa pove: "O tem naselitvenem valu sicer ne poroča noben pisan vir, dokazujejo ga pa nekateri slovenski jezikovni pojavi in obseg slovanskih krajevnih imen v Zgornji Avstriji.".
Obstoj slovenskih imen in jezikovnih pojavov, torej obstoj slovenskega jezika, je "zgodovinarju" Bogu Grafenauerju in mnogim drugim zgodovinskim slapičem, osnova za "znanstveni" dokaz o naselitvi Slovencev. Ali so nemara ta imena obstajala že prej in koliko stoletij so že obstajala ni pomembno, ker so "znanstveniki" že predhodno določili, čeprav brez dokazov, da je do selitve prišlo v 6. stoletju.
Nekatera redka slovenska imena, ki so se vtisnila v nesmrtnost latinskih zapisov, pa lahkotno proglasijo za keltska. Toda najpozneje v 2. stol. zapisano nepopačeno krajevno ime Zaloka (latinsko Saloca) pod reko Dravo na koroškem, je tipično slovensko ime. Ni ga moč razlagati ne z latinščino, ne s keltščino, srbščino in še manj z nemščino! S tako "inovativnim" znanstvenim pristopom, bi lahko prav za vsak narod določili kdaj in od kod se je priselil. Le kakšna bi bila obličnost sveta, če bi tudi v drugih znanstvenih panogah, resnico in razvoj človeštva maličili takšni umotvori?
Naselitev Srbov, Hrvatov ter drugih sorazmerno majhnih in agresivnih skupin vojaških najemnikov je dokumentirana, medtem ko o naselitvi neizmernih množic miroljubnih poljedelskih Slovenov ni nikjer niti enega samega zapisa. To dejstvo samo zase tiho toda jasno govori kdo je priseljen in kdo avtohton prebivalec tega ozemlja. To dejstvo pa je Hrvatom, predvsem pa Srbom pri opravičevanju nadvlade nad ostankom od ostankov Slovencev izredno moteče, zato so našli pot k popolnem razvrednotenju slovenskih korenin. V ta sklop spada tudi vsiljevanje hlapčevstva in ponavljanje laži o nezgodovinskosti Slovencev.
Karta Sklavonije (Slovenije) ali dežele Wendov, Bosne in Hrvaške iz leta 1549. Avtor A. Hirschvogel.
Pred nemškim nacionalnim zgodovinopisjem 19. stol. so Germani z izrazi Winden, Wenden označevali staroselsko prebivalstvo! Po nemškem nacionalnem zgodovinopisju pa menda zahodno Slovansko prebivalstvo, ki so mu brez znanstvene podlage določili, da se je moralo tja priseliti, če ga prej tam ni bilo. In seveda tudi pove od kod je bilo to prebivalstvo priseljeno (pripjatska močvirja) in kdaj. Vse brez kakršnekoli resne znanstvene podlage, saj noben zgodovinski vir tega ne potrjuje. Če Germani Slovane imenujejo Wendi, potem so morali to ime enkrat v preteklosti prenesti nanje sodijo, kar je spet zelo nenavadno in nova znanstvena ugotovitev, saj se dejansko v zgodovinski praksi na novo doseljena ljudstva niso prenašala imena starega poraženega, pregnanega ali asimiliranega ljudstva, obratno pač. O tem, da je ta trditev neumnost je še mnogo drugih dokazov in dejstev, vendar bomo na tej strani ostali pri začrtani temi.
S porazom avstrijsko-ruske vojske v bitki pri Slavkovu (Austerlitzu) konec leta 1805, je Napoleon Bonaparte dejansko razpustil preživeto Sveto rimsko cesarstvo. Nemške državice in Avstrijsko cesarstvo pa so na pogorišču poraza, 8.6.1815 ustanovile njeno naslednico, Nemško zvezo. Ta je razpadla leta 1866, po medsebojnem spopadu dveh glavnih notranjih sil zveze, Avstrije in Prusije. Po tem porazu Avstrije, je Prusija pod Bismarckom v konfederacijo povezala vse nemške dežele, razen južno nemških dežel. Te so pristopile leta 1871 v novonastalo nemško cesarstvo.
Komaj nastala najmočnejša sila Evrope je nekaj stoletij zamudila delitev kolonialnega kolača, ki ga je držala v rokah večinoma Velika Britanija, manj pa Francija, Nizozemska in Portugalska. V podobnem položaju kot Nemčija, je bila tudi Italija. Gospodarstvo nemškega cesarstva je rastlo, prav tako pohlep, ki je rodil krepitev nemške vojaške moči, s katero je stalno rovarila proti, po njenem mnenju privilegiranimi državami. Na ta način si je izborila nekatere kolonije v Afriki in Aziji, toda ker so bili apetiti Nemčije po kolonialnih ozemljih večji, od pripravljenosti ostalih držav odstopati ta ozemlja Nemčiji, je izbruhnila I. svetovna vojna.
Satirično prikazana nemško-avstrijska delitev Evrope, vir
Med posledice združitve dežel pod nemško oblastjo (nemških dežel je napačno), je potrebno šteti tudi rast protislovanske propagande. Tako Nemčija kot Avstrija sta zasedali obsežna slovanska ozemlja. Prusija je že v prejšnjem stoletju izganjalaWende (Slovince) iz okupiranih ozemelj vzhodne Nemčije in Šlezije ter naseljevala prebivalce, ki so že prevzeli nemški jezik. Ker so v prejšnjih stoletjih mnoge od teh Slovanov Nemci ponemčili, bi bilo napačno reči Nemce. Avstrija je imela preko 50% prebivalcev slovanskega porekla, toda kljub temu je bila politična in gospodarska moč, skoraj vsa v nemških rokah. Obe dve državi sta si te prebivalce lastili kot svoje imetje in sta jih pod kleščami oblasti ponemčevali z vso brutalnostjo.
Obema državama so ozemlja Slovanov predstavljala kolonialno posest, podobno kot Angležem in drugim ozemlja Afričanov in Azijcev. V ta kontekst nemške podtalne propagande spada tudi vcepljanje manjvrednega, hlapčevskega občutka pri Slovencih. Da so bila slovanska ozemlja v Evropi, Nemcev v Nemčiji in Avstriji ni prav nič motilo. Opravičilo za imperialistično-kolonialni odnos do Slovanov sta našli v imenu širjenja "višje kulture", ki jo v imenu napredka, požrtvovalno širita mednje. Bistveno opravičilo za širjenje germanizacije pa je bilo, da so Slovanom odrekali prvenstvo na ozemljih, na katerih so že od nekdaj bivali. Znanstveno so utemeljevali, da so ta ozemlja pripadala Germanom in imajo zato Nemci pravico, da si povrnejo ta ozemlja nazaj. Pozorno oko bo razbralo, da gre sodobna nemška politika po uhojeni poti naprej, ne da bi jih motilo dejstvo, da antični Germani še zdaleč niso jezikovni pojem.
Bistvo kolonializma (monopolizma) je nenasitni pohlep po tujem
Nemci so prav dobro vedeli, da so Sloveni avtohtoni prebivalci Evrope, globoko v danes nemško ozemlje (Hamburg, Saška, celotna Bavarska, itd.). Dejansko gre za več kot 3/4 ozemlja današnje Nemčije, kar je bilo, do prebuje germanizma, tudi dokaj znano, vendar ne tudi zaželeno. V časih rimske okupacije Galije je zaslediti pleme z imenom Nemci v sosedstvu s Slevi (Sloven-i/ci) na ozemlju današnje Alzacije(do izdaje knjige viri namenoma niso navedeni). Od tam proti vzhodu v tistih časih ni bilo nobenih drugim Nemcev, zasledimo pa polno variant imena Sloveni. Nemški jezik se je razširil šele naselitvijo Nemcev, ki so kot najemniški vojaki branili meje Rimskega cesarstva.
Nemce dejstva, da se je nemški jezik skoraj čez celotno Nemčijo razširil šele s ponemčevanjem Slovenov, s premočjo vojaške in upravne prevlade Nemcev kot rimskih uslužbencev, zelo radi zamolčijo. V stilu zameglitve resnice z vpitjem "primite tatu", so Slovene odrinili daleč proti vzhodu, ki so se, ob dejstvu, da živijo v osrednji Evropi, sem šele "morali priseliti", kajti drugače ne bi bilo mogoče razlagati nemškega prvenstva posesti v centralni Evropi. Priselitvena teorija pa se je hkrati pokrila tudi z interesi kolonialnih apetitov. Ker so imeli Nemci zaradi kolonialnih apetitov vendarle slabo vest pred ogledalom resnice, se jim je porodila ideja, kako upravičiti odvzem slovenskih ozemelj. Materializirali so jo v tistem, kar najbolje znajo, v prevarah in lažeh in sicer s trditvijo, da so se Slovenci priselili iz vzhoda, iz česar je nastala teorija o priselitvi Slovanov izza Karpatov v 6. stoletju. Podobne teorije so sicer res že obstajale prej, toda odražala so le mnenja, brez kakršnekoli znanstvene podlage, torej brez dokazov.
Da bi Nemci svojim blodnjam nadeli videz znanstvene utemeljenosti, so izpilili teorijo o priselitvi Slovanov v 6. stoletju izza Karpatov, katere "znanstveni utemeljitelj" je bil Gustav Kossina (slovenski priimek Kozina). Kozina sicer ni ponudil nobenih dokazov za svoje trditve, a je z "nemško" pedantnostjo prepričljive utemeljitve, ki so se pozneje z novimi raziskovalnimi metodami zrušile, lansiral v znanstveni svet priselitveno teorijo kot dokazano dejstvo. Svet, predvsem pa Evropa, je še danes suženj te prefinjene nemške ukane. Hkrati z izpiljenjem priselitvene teorije, so Nemci z vso agresijo trdili, da so bili Germani naseljeni do meja Belorusije, kar so opirali na Tacitovo omembo Germanije, ki pa je bila, kar je iz vsebine jasno razvidno, Tacitu le geografski pojem, ne pa nacionalni, katerega so mu nadeli šele Nemci (glej poglavje Priselitev v 6. stoletju). Nemci še danes radi druge pitajo z Indo-germanskim jezikom, čeprav je splošno sprejet termin Indo-evropski jeziki.
Tako so si Nemci "znanstveno" zakoličili svoje kolonialne terjatve do slovanskih ozemelj. Vsa poznejša nasilstva do Slovenov, vključno z dvema svetovnima vojnama, so plod tudi, ali pa predvsem tega "znanstvenega deteta", ki je izraslo iz zavestne laži in pohlepa Nemcev po tujih ozemljih.
Nemška in avstrijska stremljenja po slovanskem kolonialnem ozemlju, se niso končala na obstoječih nemških in avstro-ogrskih mejah, v katerih ječe so imeli ujetih že mnogo Slovanov, pač pa na Črnem in Egejskem morju, na vzhodu pa tam, kjer Kamčatka tone v Tihi ocean. Na to kažejo mnoga dejstva, vključno s pospešenim "dobrohotnim" nemškim naseljevanjem Rusije, skrajno nestrpnostjo Avstrije in Nemčije do Ruskega imperija, Srbije in Bolgarije, ki se je pokazala v polni luči med II. svetovno vojno, ko je Nemčija goltala slovanska ozemlja eno za drugim ter hitela zasedati Rusijo kot svoj del svetovne kolonialne pogače.
Avstrija, pod vladavino Marije Terezije in Jožefa II, je sprožila "slovanski" odpor proti nemški požrešnosti. Avstrijski Nemci so v uvedbi obveznega šolstva videli možnost vplivanja na mlade generacije tako, da bi znatno nemško manjšino v Avstriji, z vplivanjem od zgoraj, preko državnega aparata prelevili v večino, Avstrijo pa v popolnoma nemško državo. V ta namen so v vse šole takratnega Avstrijskega imperija uvedli edino nemški poučevalni jezik. Tako leta 1784 celo na Ogrskem in v Transilvaniji.1
Nenadna ukinitev češkega jezika v šolah je takoj zahtevala resen protest. Kmalu po uvedbi cesarskega patenta je František Pelcl pozval grofa Franca Kinskega v nemških revijah »Erinnerungen über einen hochwichtigen Gegenstand« (spomini o zelo pomembni temi" (1774), na ohranjanje in izobraževanje češkega jezika. Eno leto pozneje je imel František Pelcl latinski pisni zagovor Bohuslava Balbina v češkem jeziku ("Dissertatio apologetica Linguae Slovenicae") ven. Za oživitev češke narodnosti pa je bolj pomembna obnova zgodovinske raziskave, pod vladavino Marije Terezije in Jožefa II.2,3 Na slovenskem pa je bil odpor bistveno blažji, kot na češkem in ogrskem.
Zaradi nemškega kolonialističnega imperializma proti Slovanom, se je na začetku 19. stol., pravzaprav sploh sprožila ideja slovanske vzajemnosti. Najprej na Češkem, kjer so bili za Slovenci najbolj na udaru germanizma, nato pa se je slovanska ideja iz Češke prenesla na ostale Slovane in v Rusijo, kjer je dobila epilog. Rusija je bila edina sposobna prevzeti vlogo zaščitnice slovanskih narodov. Ni torej čudno, če iz rojstva slovanske ideje, šele v 19. stol. na Češkem nastane beseda Slovan!
Žalostno je, da je nemško hlastanje po slovenskih ozemljih, na podlagi lažne, čeprav nekoliko sodobnim ugotovitvam prilagojene teorije o priselitvi Slovanov v 6. stoletju, še vedno trdno zasidrana v "znanstvenosti" Evrope pod nemškim zgodovinskim vplivom, kljub nikakršnim materialnim dokazom, ki bi priselitve nedvoumno potrjevale.
Priselitvena teorija pa na drugi strani iz podobnih razlogov kot Nemcem, ustreza tudi Italijanom. Rusom pa naravnost godi trditev, da se središče slovanskih začetkov nagaja na njenem ozemlju in ima iz tega razloga izključno pravico do zibelke slovanstva. Od polskih kolegov je slišati, da so Nemci še vedno tako "znanstveni", da ko naletijo globoko v sedanji Nemčiji na arheološke ostanke, za katere ugotovijo, da so slovanski, jih preprosto zakopljejo in zamolčijo. Toliko o nemški "znanstvenosti" na področju zgodovine.
Zaskrbljeno se moramo vprašati, ali je vztrajanje Nemcev pri priselitvi Slovanov v 6. stoletju sploh kaj drugega, kot kontinuiteta odrekanja avtohtonim Slovenom pravico do bivanja na ozemlju, ki je od nekdaj njihovo? V mednarodnih odnosih tako vztrajanje pomeni natanko to! Dokler se Nemci jasno ne odpovedo svoji priselitveni teoriji, dejansko vztrajajo pri pohlepu po slovanskih ozemljih, nad katerih kolonializem so "znanstveno upravičili".
Podobno kot v drugih znanostih, se tudi na področju zgodovine ni mogoče izogniti različnim pogledom na pomen arheoloških podatkov in zgodovinskih virov. Zato prihaja do oblikovanja različnih teorij, ki raziskovalce delijo v dve ali več skupin. Ali je tako stanje normalno? V bistvu je življenjsko, je realno, ni pa plod neke visoke kritične znanosti, saj na stvareh, ki so premalo jasne in določne ne bi smeli graditi samozavestnih zaključkov, ker niso rezultat jasnih dejstev, pač pa so le dejstvo subjektivnih ocen.
Ogromna večina ljudi v takih nesoglasjih vidi le spopad med zagovorniki različnih mnenj in jim niti na misel ne pride, da bi kdo namerno, z določenimi nameni povzročal razdor! A če je verjetnost izvajanja namernih intrig za večino znanstvena fantastika, tisti bolj osveščeni dobro vedo, da to ni nič novega, še posebno ne v svetu, kjer se vojne ne bijejo več z orožjem, pač pa s finančnim izčrpavanjem, gospodarskim izsiljevanjem in s psihološko-ideološko vojno. V ta sklop spada tudi propagiranje multikulturnosti in širjenje mnenja: "saj je vseeno kateri jezik govoriš". Koliko je zares vseeno pa je razvidno iz tega, da prav tisti, ki iz ozadja mečejo na napadeno ozemlje prefinjeno zastrte psihološke bombe, hkrati v svoji državi skrbijo za utrjevanje diametralno nasprotnih idej.
Razkosanje Polske med Rusijo, Prusijo in Avstrijo v letih 1772, 1793 in 1795
Zakaj najvišji predstavniki zgodovinske stroke trdovratno širijo informacije, ki ne držijo in jih je strokovno mogoče dokaj preprosto zanikati. Naprimer, isti podatek "populis petentibus" pri Slovencih razlagajo na en način, pri Nemcih, Srbih, idr. pa drugače. Zakaj? Vodilo takega delovanja je treba iskati v sedanjem času, ne v preteklosti! Odgovor najdemo v dveh preprostih vprašanjih. Kdo ima največji interes, da bi bile stvari takšne, kot jih prikazuje? Kdo se s tem okoristi (qui bono)?
Žal pri tem nečednem početju sodelujejo tudi nekateri slovenski zgodovinarji, ki s škornji ukrojenimi na tujih univerzah, švedrajo po slovenskem narodu, po slovenski zgodovini in veličastno slovensko dediščino, z lažmi zavestno spreminjajo v greznico. Tako postopanje se imenuje retrogradno ponarejanje zgodovine. Poučno je, da je iz enako sprevrženih vzvodov nastalo tudi delo Conversio Bagoariorum et Carantanorum! Glavni namen ponarejanja zgodovine je z lažnimi razlagami, s prikrivanjem in ponarejanjem prirediti dokaze in si s tem prilastiti nekaj tujega. Gre za krajo dediščine in krajo identitete! več »
Preden se spustimo v nadaljnje pojasnjevanje, je potrebno pogledati v dalno preteklost, ko je nastal izraz Slovenec, Slovenci. Ta beseda je vsekakor nastala mnogo prej kot v 6. stol., ko nekateri hlapčevski "zgodovinarji", ki le prepisujejo tuje zablode, vidijo prihod Slovencev v vzhodne Alpe!
Izvor besede Sloven, Sloveni oz. Slovenec Slovenci, sega več tisočletij daleč, a glede na izredno bogastvo jezika bolj, verjetno nekaj desettisočletij v preteklost. Danes imajo le redki jeziki dvojino. Dvojina in druge zapletene slovnične oblike kažejo, da se je tisti jezik, ki jo premore, oblikoval, razvijal in cepil zelo dolgo časa. Neverjetne so razlage tistih redkih "strokovnjakov" zadnjih dveh stoletij, ki ugotavljajo, da dvojina kaže na to, da je jezik mlad in nerazvit. Take trditve so nevredne papirja na katerem so zapisane, saj so v temeljnem nasprotju z osnovnimi naravnimi zakonitostmi. Če bi bilo to res, bi se otrok najprej naučil izgovarjati zapletene stavčne oblike, pozneje z leti pa bi prešel na lažje in bolj enostavne?! Tujci, ki so se učili našega jezika vedo, da je slovenščina, tako kot latinščina vse prej kot enostavna in lahka za učenje.
Zanimiva je primerjava slovenščine z drugimi velikimi, imperialnimi jeziki, kot so Angleščina, Francoščina, ... Če uporabimo naprimer angleška slovnična pravila, a se izražamo s slovenskimi besedami, nam Slovencem taka slovenščina zveni zelo ubogo, omejeno, da ne rečem kar naravnost primitivno.
Na starost slovenščine kaže tudi velika podobnost Sanskrta s slovenščino. Še kako desetletje nazaj so izvor sanskrtskega jezika (star severno-indijski jezik) iskali v Litvanščini. Toda ko so nekateri domoljubni Slovenci (Jože Škulj, Kanada in drugi) opozorili, da je slovenščina mnogo bolj sorodna Sanskrtu kot Litvanščina, so bili osupli, saj slovenščine, kot primerjalnega jezika sploh nihče ni preučeval. Sanskrt se je skozi stoletja dokaj spreminjal, verjetno zaradi tega, ker se je s časoma pomešal s staroselskimi besedami indijskega podkontinenta. Zanimivo pa je, da starejši ko je Sanskrt, večja je njegova sorodnost s slovenščino. Razveseljivo je, da indijski strokovnjaki že množično preučujejo slovenščino. Novejše študije ugotavljajo, da se je Sanskrt, od takrat prevladujočega Evropskega jezika, slovenščine, ločil pred najmanj 8.000 leti. Genske študije pa so pokazale še, da se genska slika v srednji Evropi, v zadnjih 20.000 letih, praktično ni spremenila, saj je v vsem tem dolgem zgodovinskem času zgodil vdor le 7 % novih genov.
Bolj ko se raziskuje izvor slovenščine in njeno razmerje do drugih jezikov, bolj rezultati kažejo, da je slovenščina najstarejši jezik Evrope, ki so ga nekdaj govorili v veliki večini Evrope. Kot kaže je neznan prajezik Evrope, ki so ga pred 200 leti označili za indo-evropski jezik, ali celo nesramno za indo-germanski jezik, prav slovenščina. Taka sprememba je izguba nosnega n in m, npr. lonka, long, gomba, Sonča, Parenč, renča, itd. → loka, log, goba, Soča, Poreč, reka, itd. Seveda pa se moramo zavedati, da današnja slovenščina ni povsem enaka slovenščini izpred nekaj tisoč let, saj je bila ravno tako podvržena spremembam, kot drugi jeziki, a ta sprememba je bila neprimerno manjša.
Od kod Madžari, Romuni in Albanci?
Ime Sloveni (Sclaveni) je dokumentirano na Balkanu v 5. stoletju in naprej. A ne zaradi tega, ker bi se Slovani tja priselili, pač pa zaradi tega, ker razsuto rimsko cesarstvo ni imelo več centralnega nadzora nad pisano besedo. Cesarstvo je sicer zelo natančno vedelo in zapisalo vsak premik prebivalstva, a Slovenom nikdar niso podtikali selitve, kar lahko pomeni le, da so v času Rimskega cesarstva že stoletja živeli na Balkanu pod različnimi plemenskimi imeni, tudi na ozemlju današnje Romunije, saj s sprehodom domnevno "lastovičjih Slovanov" čez ozemlje tuje kulture, ni mogoče razložiti kako so se zasidrala in do današnjih dni ohranila številna slovenska ledinska imena v Romuniji. In nenavsezanje je bila slovenščina do 17. stol. uradni državni jezik Vlaške, še do 18. stol. pa se je uporabljala kot cerkveni jezik.
Kot kažejo podatki, je bilo v 10. stol. pred vdorom Madžarov v panonsko nižino, ozemlje na črti od Hamburga in Lubeka na severu, preko osrednje Bavarske do Jadranskega morja in naprej doosrednje Grčije na jugu, sklenjeno slovensko naselitveno ozemlje, z le redkimi in majcenimi nemškimi otoki in nekoliko večjimi Romanskimi otoki na jugu. Sicer se tudi prva stoletja po vdoru madžarskih nomadov, narodna slika Panonske nižine ni kaj dosti spremenila, saj gre le za nekaj 10.000 novih ljudi. Jezik mešan z ogromno čisto slovenskih ali že madžariziranih besed, so postopoma širili med Slovence in tako ustvarili madžarski jezikovni tujek med Slovenci in Slovaki (Slovenci).
Po podatkih popisa iz leta 1842, pri katerem je tako kot pri Avstrijcih, potrebno računati na velik delež ponarejanja v madžarsko korist, je Ogrska štela še vedno le 38 % madžarsko govorečega prebivalstva.2 Ta se je z usmerjenim genocidom predvsem nad slovenskim (slovaškim) prebivalstvom, do začetka 20. stol. pred razpadom Monarhije, (upoštevaje prevare madžarskega uradništva) približal 50 % madžarsko govorečega prebivalstva.3 V ogrskih mestih, tudi v Budimpešti je madžarski jezik prevladal šele v 19. stol.,13 potem ko je marčna revolucija spodbudila narodno zavest.
Zakaj je prišlo do tega, da so se drugi jeziki tako močno razširili med Sloveni? To drži povsod tam, kjer so tuje jezični priseljenci politično oblast prevzeli v svoje roke. V Bolgariji so kane in slovenske plemiče v pravicah in dolžnostih izenačili, zato je tam prevladal jezik večine, slovenščina. Ni pa tudi gotovo, da niso Volgari ruske jezikovne vplive prinesli že s seboj? Vsi ostali jeziki, mažarski, romunski, albanski, pa tudi grški in nemški, imajo kljub prevladi nad slovenskim jezikom izredno veliko slovenske jezikovne podlage.
Kljub živahni pisni tradiciji bizantinskega cesarstva, se Albanci in Romuni pojavijo v evropskih listinah šele v 14. stoletju.4 Zakaj pred 14. stol. o njih ni nič znanega? So se šele takrat vselili? Kot razlog tega pojava je treba upoštevati dogajanje v neposredni soseščini, to pa je skorajšnji propadromanskega (bizantinskega) cesarstva in vdiranje sovražnih Turkov v Evropo. Potem ko so se Romani umaknili na drugo stran Donave, se je ta derivat latinskega jezika šele začel širiti po ozemlju današnje Romunije. Prav isto priča tudi širitev romanskih zapisov od 14. stol. naprej. Upoštevati pa je treba tudi usmerjeno romanizacijo 19. stol., s katero so iz obstoječega jezika izrivali številne slovenske besede in jih nadomeščali z romanskimi.
Romunski preporod se je začel leta 1780 z romunsko slovnico,11 ki jo je napisal Samuil Micu Klein. Leto pozneje je objavil delo Historia Daco-Romanorum,12 teorijo o kontinuiteti med starimi Dačani in sodobnimi Romuni na ozemlju Transilvanije. Na podlagi domnevnih zgodovinskih pravic, zasnovanih na tej teoriji, je bila leta 1791 dunajski vladi predložena, zahteval za priznanje Romunov kot četrte natio v ustavni sestavi Transilvanije. Danes je teorija o izvoru Romunov t.i. Dačanska toerijanajpogostejša. Ta je sicer všečna današnjim govorcem romanskih jezikov, a je popolnoma skregana z zdravo pametjo iz različnih razlogov. Nekateri so:
O latinskem jeziku v Angliji (do 1066), Avstriji in Sloveniji, Baskiji ni ne duha ne sluha, čeprav so bila ta ozemlja okupirana pod "latinsko" oblastjo od 400 - 500 let, medtem ko naj bi se v Daciji latinščina obdržala po slabih 165 letih okupacije, ko se še niti prijela ni. Poleg tega je bila večina dačanskih kolonov iz nelatinskega govornega področja.
Rimska vojska in Rimljani se niso prostovoljno umaknili iz Dacije, pač pa so se morali umakniti, ko je bilo Rimsko cesarstvo še zelo vitalno. To kaže na zelo močno silo osvobodilne vojske, ki jih je nagnala na južno stran Donave. Le čemu bi na osvobojenem ozemlju trpeli okupatorjeve upravnike in kolone, kaj šele njihov jezik?
Od propada Dacije ter ves srednji vek in še čez je v "Romuniji", kraljevala slovenščina in slovensko pravoslavno bogoslužje. O kakih katoliških škofijah v času širjenja krščanstva ni nobenega podatka, hkrati pa o izvoru Romunov sam po sebi govori podatek, da je bila za Romune v Transilvaniji pristojna preko 900 km oddaljena Ohridska nadškofija, ne pa kaka od domačih škofij.
Toponimi v Romuniji so v veliki večini slovenski, čeprav pretežno zakriti z romunskimi pisnimi posebnostmi. Imena Bistriţa (bistrica) sredi romunskega jezikovnega področja, slovansko govorečemu bralcu ni potrebno pojasnjevati.
itd., itd.
Je stara cerkvena slovanščina pravzaprav slovenščina?
Glede "staro cerkveno slovanskega" jezika je bilo že veliko zapisanega, žal pa so raziskavam dajali ton predvsem politično motivirani interesi za prvenstvo nad to pomembno jezikovno ostalino Evrope, medtem ko se je iskanje zgodovinske resnice pred akademskim nasiljem moralo umakniti vstran. Ta jezik so akademiki poimenovali slovanski, čeprav ga vsi stari pisci v vseh tekstih imenujejo slovenski. Danes so akademiki z raziskavami že tako "daleč", da vedo več od samih avtorjev teh besedil in jim suvereno dokazujejo, da niso bili Sloveni, pač pa Slovani.
Ime stara cerkvena slovanščina je umetno, je sodobno. Pridevnik cerkvena je bil dodan zaradi tega, ker se večina zapisov pisana v tem jeziku nanaša na cerkvene spise, stara pa zaradi tega, ker gre za zapise 9. stoletja. Imenovanje slovanščina je prav tako neupravičen, saj v virih nikdar ne nastopa beseda slovanščina, pač pa le slovenščina, zato je primernejše ime tega jezika stara slovenščina.
Med prvimi. ki so raziskovali staro slovenščino je bil spoštovani češki jezikoslovec Josef Dobrovsky. Po njem je jezik, ki sta ga pisala apostola Ciril in Metod, jezik njunega rojstnega mesta Solun. Ta se je po njegovem mnenju nekdaj govoril na širšem srbsko-bolgarsko-makedonskem jezikovnem področju. Trditev Dobrovskega je bila sprva nesporna, saj jo je podprl celo Jernej Kopitar, ki je bil kot strokovna avtoriteta na področju slavistike, na istem nivoju.
Ko pa se je Kopitar sam zakopal v raziskovanje starega jezika, je z argumenti, ki so imeli vsaj enako težo kot argumenti Dobrovskega dokazal, da so cerkvena besedila Cirila in Metoda pisana v staroslovenskem jeziku panonskih ali karantanskih Slovencev, ki se imenujejo tudi Vindi.5 Poleg tega je odkril v staroslovenščini vrsto kulturnih in verskih izrazov zahodnoega porekla, ki so se ujemali z njegovo domnevo o starem slovensko-rimskem obredju v Panoniji.8 Nova spoznanja so ga podpirala v prepričanju o posebnem nekdanjem in prihodnjem pomenu slovenščine. V pismu Žigi Zoisu zapiše: "Je mehr ich andere Dialekte kennen lerne, desto mehr schätze ich den unsrigen als alt!", ali slovensko: "Kolikor bolj spoznavam druge dialekte (op.p: slovanske jezike), toliko bolj cenim našega kot starega!"10
Urban Jarnik, ki je živel v Kopitarjevih časih je zapisal: "Nadalje, če vprašamo, kateri dialekt je bil povzdignjen in posvečen v grško-slovanski cerkveni jezik, dajejo najnovejše raziskave odgovor: »stari karantansko-panonski.« Ta je bil tako rekoč najbolj uglajen od vseh slovanskih narečij. Ne srbsko, ne češko, ne poljsko niti rusko narečje ni bilo tako odlikovano, pač pa narečje naših prednikov v tej deželi. 36 milijonom Slovanov v Turčiji, na Ogrskem in njej pripadajočih kraljestvih, na Poljskem in v Rusiji se bere maša z vsemi drugimi cerkvenimi blagoslovi v jeziku, ki so ga govorili naši predniki ob Savi, Dravi in Muri, od osmega pa vse v enajsto stoletje".1
To razlago sta podpirala tudi Fran Miklošič9 in Josef Pavol Šafarik, a je slednji pozneje spremenil svoje mnenje in opirajoč se na svoje študije trdil, da je domovina Ciril-Metodovega jezika Bolgarija ter da je v njegovem času tamkaj še slišati jezik, ki je, čeprav pokvarjen z drugimi jezikovnimi vplivi, vendarle neposreden naslednik stare slovenščine.5 Če upoštevamo še trditev ruskega filologa Konstantina F. Kalajdoviča, da med slovaškim in staroslovenskim jezikom obstaja velika podobnost, tudi ob upoštevanju pregibanja in slovnične skladnosti, kot pri nobenem drugem slovanskem jeziku. To še posebno velja za Slovake, ki živijo v razpršenih jezikovnih otokih Ogrske.6 Žal je Kalajdovič slovenski jezik premalo poznal.
Kaj nam pove tako neenotno mnenje strokovnjakov o izvoru stare slovenščine, katere jedra so si tudi preko 1000 km vsaksebi? So imeli prav vsi?
Če je enemu slovenščina, drugemu bolgarščina in tretjemu slovaščina tako blizu stare slovenščine, da se z argumenti ne morejo poenotiti o tem, kateri jezik je najžlahtnejši naslednik stare slovenščine, potem obstaja velika verjetnost, da so si ti jeziki, slovenščina, slovaščina in bolgarščina v 19. stol. še zelo blizu, vsekakor bližje od drugih sosednjih jezikov. Da so si bili v 9. stol. še bližji, ker jezikovni vpliv priseljenih Volgarov, Nemcev, Srbov, Hrvatov in Madžarov med Slovenci še ni pustil močnih posledic, je razumljivo. To pa nam odpre popolnoma novo dimenzijo pogleda na staro slovenščino, kot enotnega jezika vsaj na prostoru med Bavarsko, Polsko, Ukrajino in Grčijo. Pozneje so slovenščino različno popačili s številnimi ruskimi in centralno azijskimi besedami, naglaševanjem in drugimi jezikovnimi vplivi ter jo razdelili in razbili na manjše dele. Jarnik o stari slovenščini v Rusiji in na Polskem pravi: "Tam je to tudi jezik teoloških knjig in napake, ki so se vanj prikradle, se lahko v marsičem popravijo samo s pomočjo našega še živega dialekta".1
Pobližje si oglejmo zanimivo trditev Kalajdoviča, da je jezik Slovakov na osrednjem Ogrskem bližji stari slovenščini, kot ji je jezik Slovakov na Slovaškem. To je posledica širjenja madžarščine preko panonske nižine, katere posledica so bili slovenski (in slovaški) jezikovni otoki, odrezani od Slovencev na jugu in zahodu ter od Slovakov na severu, na katerih jezik pa je v zadnjih stoletjih močno vplivala češčina.7 To nam jasno kaže, da je bila starejša "slovaščina" (slovenčina), bistveno bolj podobna slovenščini kot sodobna slovaščina, obe dve pa zelo podobni stari bolgarščini (tudi slovenščini). Torej bolj ko potujemo v preteklost, večja je enotnost teh jezikov. Da so si ti isti jeziki danes bolj vsaksebi, kot v preteklosti pa je zasluga ne razvoja znotraj "slovanskega" jezika, kot trdijo akademiki, pač pa vdora tujih jezikovnih vplivov.
Še najbolj močno se je slovenščina spremenila v zadnjih 200 letih. Začelo se je z Ilirizmom oz. balkanizacijo (lj in nj) ter mladoslovenci. Posilstvo nad slovenščino pa so nadaljevali prav tisti, ki naj bi skrbeli za slovenski jezik, to pa so slovenski slavisti. Na ne ravno zavidljivem strokovnem nivoju, so slepi za resnico in pristnost na stotine starodavnih slovenskih besed izločili kot germanizme ali manjvredne besede (štiglic, varžet, tišlar, izba, pritrdilnica JA, ...) in jih največkrat nadomeščali z balkanskimi (ščinkovec, žep, mizar, soba, pritrdilnica DA, itd.). Mimogrede. Pritrdilnica JA ne izvira iz nemščine, pač pa je staroselskega, širše evropskega izvora. Bolgarščina je utrpela še višjo stopnjo nasilja, saj po nekaterih podatkih kar 40 % njenega besedišča prekrivajo ruske sposojenke 19. stoletja.
Kljub zavednemu ali nezavednemu uničevanju slovenščine, slovenski jezik od vseh evropskih jezikov, še vedno kaže najbolj pristno sorodnost s prastarim jezikom Evrope, ki se je začela imenovati slovenščina šele ob vdoru tujega jezika v enoten jezik Evrope od zunaj. Tuj jezik je bil staroselcem nerazumljiv. Sami so govorili isti jezik, iste besede (slova), zato so se za razliko od tistih, ki jih niso razumeli, poimenovali ljudje besede oz. Slovenci, kot splošen pojem za ljudi besede, ljudi istega jezika.
Takrat beseda Slovenec ni pomenila pripadnika našega naroda kot ga razumevamo dandanes, pač pa je označevalo tistega, ki govori jezik ali dialekt jezika, katerega razumemo tudi sami. Torej Slovenec je bil tisti, ki govori isti jezik, iste besede (slove, slova). Od tod izvor imena (Slove)nec. Na enaki pomenski osnovi je bil nem tisti, čigar jezik je bil nerazumljiv. Od tod izraz Nemec, ki je sestavina korena *nem- in pripone -ec, torej nem{ec}. S tistim katerega slove (jezika) ne razumemo, ne moremo komunicirati, enako kot tudi z nemim človekom ne.
Veneti oz. Vendije bila oznaka, ki so ga drugi (Grki, Latini, Germani) uporabljali za sloVendce, nikoli pa oni sami zase, saj so si rekli Slovenci. Vendi ali Veneti pa je le okrajšava od sloVen(d)ci, brez predpone slo. Sredi 19. stol. ko je ime Slovenci že dobro znano v Evropi Talvij zapiše: "..for the name Winden, Eng. Vindes, which is still, as we have seen, the German appellation for Slovenzi.."1 ali slovensko: "kot smo lahko videli, Nemci še vedno uporabljajo ime Vindi za poimenovanje Slovencev". Zakaj tudi Lahom Slovenci niso rekli Nemci? Obstaja tehten razlog, ki pa ga tu ne bomo obravnavali.
Obstaja mnenje, da ime Slovenci izhaja iz besede slaven, sloveti, slaviti (praznovati) itd. Toda če bi to držalo, bi bili Slovenci vsi tisti ljudje, ki bi praznovali ali bi bili znani po slavnih dejanjih. Tu pa je zelo težko postaviti jasno mejo, saj bi v tem primeru lahko šteli, da so bili Slovenci vsi tisti, ki so praznovali, to pa so bili praktično vsi ljudje v takrat znanem svetu. Kdo se s tem ne bo strinjal, češ da so v načinu praznovanja in srčnosti odnosa do gosta, med narodi bistvene razlike. Ne glede na to, je pri tej razlagi problematično razmerje do besede Nemec, ki jasno kaže na nekoga katerega slovo (govorico) ne razumeš, medtem ko so Sloveni tisti, katerih slovo (govorico) razumeš. Gre torej za razmerje dveh istonivojskih obratno soodvisnih besed, zato izraz Slovenec jasno in izključno opredeljuje le jezikovni pojem.
Ime Nemet za Nemce jasno kaže, da so ga Madžari prevzeli od Slovencev po vdoru v Panonsko nižino, tako kot še tisoče drugih besed.
Zanimiva karta iz leta 1920. Slovence še v 20. stol. tujci imenujejo Vendi, Slovencem sorodni narodi pa Sloveni, ne Slovenci. To se sklada tudi z starimi zapisi o Slovenih, ki jih lahko enačimo edino le s Slovenci. Slovani so namreč moderen izraz, ki je v uporabo prišel šele v 19. stol., zato se imena Sclavi, Sclavini, Slaveni, itd. nanašajo le na Slovence.
Ko zgodovinarji govorijo o keltskih plemenih (Japodih, Tavriskih, Karnih, Istrih, ...) na našem ozemlju, pri tem ne uporabljajo prav velikih intelektualnih kapacitet. Vemo, da so Rimljani zapisali tudi imena Ambisonti, Ambidravi (Posočani, Podravci). Le po zapisanem imenu sklepati, da gre za različno pleme ali bognedaj celo za različen jezik, je velika neumnost, ki jo lahko stori le tisti, ki pri zadevah, ki jih preučuje ne upošteva naravnih zakonitosti.
Tudi danes se v Sloveniji ljudje delijo po geografsko ali politično zaokroženih enotah. Po zapisanih imenih Posočani, Primorci, Kraševci, Korošci, Savinčani, Zasavci, Lublančani, Prleki, ... bi v letu 3000, po logiki nekaterih zgodovinarjev kaj lahko sklepali, da so pred tisoč leti na naših tleh živela plemena s temi imeni. Kdor pa bi tako stališče zastopal danes, bi ga imeli za blazneža.
Po vsem svetu se ljudje združujemo ali delimo po določenih naravnih zakonitostih. Če vas nekdo na drugem koncu sveta sprašuje od kod ste, mu lahko ponosno odgovorite, da ste Prlek, a mu ta podatek ne bo čisto nič povedal. Če odgovorite, da ste iz Evrope, bo večina vedela najmanj, da je to nekje daleč. Toda ko ste v Evropi, ne morete odgovoriti, da ste iz Evrope, saj smo vsi Evropejci iz Evrope in ta podatek ne pove čisto nič. Če rečete, da ste iz Slovenije, bo v današnjem času vsaj večina približno vedela kje je to. V Evropi in povsod drugod, se zaradi razločevalne jasnosti, ljudje delimo po državah, jezikih, regijah, verstvih, interesih, itd. Podobno je v Sloveniji. Tu se Slovenci delimo po pokrajinah, območjih ali krajih. Če Promorc vpraša Gorenca od kod je, bi bil odgovor, da je iz Slovenije neprimeren. Ko pa Krančan vpraša Bohinca od kod da je, bi odgovor, da je iz Gorenjske ne povedal prav nič. Prav tako želi Bohinc izvedeti od nekoga iz bohinskega kota, iz katerega kraja je. Taka delitev med ljudmi vse do imena domačije in imena posameznega človeka, se je razvila iz naravne potrebe po jasnosti v sporazumevanju.
Kot vidimo je delitev in združevanje med ljudmi, po različnih teritorialnih enotah odvisna od tega, iz katerega nivoja ali zornega kota gledamo na to teritorialno enoto. Zato tudi imena Japodi, Tavriski, Karni, Istri, Noričani, ... ne povedo prav nič o njihovem poreklu, pač pa le o o njihovi delitvi med seboj. Na višjem nivoju, pa je bila skupna točka, ki jih je združevala jezik. Vsi so bili Slovenci, saj so govorili isti jezik. Na isti jezik v času rimske okupacije kažejo zapisana imena krajev in rek, ki so vsa po vrsti slovenska.
Nestor je živel v 12. stol., ko je Karantanija razpadla na dežele in je bil bližje dogodkom, kot so današnji raziskovalci. Novejše raziskave kažejo, da se je Nestorjeva kronika, neupravičeno pripisovala kijevskemu menihu Nestorju, kajti to delo je pisalo več avtorjev.2 Kar je bilo takrat jasno in je bilo samoumevno splošno prepričanje, ki se je prenašalo iz roda v rod, je danes že zdavnaj pozabljeno. Kijevska kronika na tej podlagi piše, da so Noričani bili Sloveni. Poleg drugih npr. Moravcev in Čehov, katerih jezik je bil takrat bistveno bližje današnji slovenščini, kot je danes, šteje med potomce Noričanov tudi Karantance.3 To je razumljivo, saj so karantanski Sloveni oz. Slovenci večplastni nasledniki Noričanov. Tu je potrebno šteti predvsem jezikovno, ozemeljsko, kulturno, pravno, etnološko in genetsko plast.
Nemški zapisi Slaven, Sclavonische, itd. ali latinski/italijanski zapisi Sclavoni, Sclavus, itd., nikakor ne pomeni Slovane, kot je sklepati iz podobnosti besed Slaven ↔ Slovan. Izraz Slovani je nastal šele na začetku 19. stol. na Češkem, najverjetneje iz slovaške besede Sloväni (ä = široki e), kot skupni odpor in protiutež nemškemu genocidu, proti jezikovno sorodnim ljudstvom na vzhodu, pozneje znanimi pod krovnim imenom Slovani.
Zgodovinski zapisi Slaven, Sclavoni torej ne pomenijo Slovanov, ki jih niti še ni bilo, pač pa se beseda tako v nemščini kot tudi latinščini uporablja za poimenovanje Slovenov oz. Slovencev.
Ker se je v dva tisoč letih zgodovinsko ozemlje Slovencev izjemno skrčilo in danes obsega le še Slovenijo z mejnimi pokrajinami, je mnogim težko doumeti, da je izraz Sloveni, na 1000 km oddaljenem ozemlju, takrat pomenil Slovence. Toda Slovenci niso izginili, še vedno živijo tam, bolj ali manj pomešani z novimi nasilnimi gospodarji, katerih jezik so prevzeli.
Winden oder Slaven = Vindi ali Slovenci10
Veneti so Sloven(c)i
Da zapisi Slaven, Sclavoni pomenijo Slovence, potrjujejo avtorji, ki včasih v istih zapiskih preskakujejo zadaj na Slaven, drugič na Vinden10,12,16,.. za opis istega pojma. Tako tudi Janez Vajkard Valvasor (1641 - 1693), pri opisu Samove države zapiše: "Dieser harte Druck von den Hunnen oder Avaren wirckte endlich bei den Winden oder Slaven in Kärndten und Crain.." 10, medtem ko je v knjigi Slava vojvodine Kranjske - izbrana poglavja prevedeno: "Hudi pritisk Hunov ali Avarov je rodil pri Slovencih in Slovanih na Koroškem in Kranjskem nestrpnost..".11 Torej kar je v originalu zapisano Vindi ALI Sloveni, prevajalec Mirko Rupel prevede v Slovenci IN Slovani! To nepoučenega bralca popolnoma zavede v napačno razmišljanje, da so v Karantaniji živeli poleg Slovencev tudi Slovani!
Tam kjer Valvasor poimenovanje Vindi in Sloveni enači z ALI in pokaže, da gre za eno in isto etnijo, jih Mirko Rupel z IN razdvaja. Poleg tega pa prevajalec originalni zapis imena Slaven pod režimskim unitarizmom jugoslovanstva (knjiga je izšla leta 1984), namerno in zavestno, z namenom potvorbe in balkanizacije Slovencev, prevede v Slovane, kar je zgodovinsko popolnoma nekorektno, saj Slovani nastanejo šele na začetku 19. stol., tudi zaradi tega Slovane sploh ne moremo enačiti z Vindi.
Na mestu kjer Valvazor zapiše: "..Bauer sahe daher kommen riess er in Windischer oder Slavonischer Sprache.."12, je v knjigi Slava vojvodine Kranjske - izbrana poglavja prevedeno: "Ko ga je kmet.. zagledal, je zaklical v slovenskem ali slovanskem jeziku..".13 V imenu neke ideologije je zapisano "Slovenskem ali slovanskem", ne glede na to, da gre za veliko neumnost. Slovanski jezik namreč nikdar ni obstajal, niti takrat ne, ko se je beseda Slovani že uveljavila. Enačiti slovenski in slovanski jezik, kot en in isti jezik, pa je skrajno nespodobno, saj v Valvazorjevih časih Slovanov še niti poznali niso.
Da pa so v starih časih enačili ime Vindi (Winden, Vindi, Vindorum,...) in ime Slovenci (Sclaven, Slaven, Sclaborum,...) že najmanj od propada Rimskega cesarstva, preko Primoža Trubarja in vse do Valvazorjevih časov, ko je knjiga nastajala, je splošno znano. Potvorb resnice, ki jih je diktirala jugoslovanska (srbska) oblast, pa je še polno.
Drugače zapiše angleški avtor: "The dutchy of Carniola with Windesmarch, or the marquisate of Windes..",33 ali slovensko: "Vojvodina Krajnska z Vindsko marko ali častno posestjo Vindov". Torej Windesmarch pomeni tudi posestVindov. Ker pa izraza Vindi in Slovenci označujeta en in isti narod, bi lahko zapisal tudi krajina Slovencev ali Slovenska krajina, kar je zares tudi bila.
V zvezi s krajnščino pa je Valvazor zapisal: "Es hat aber die Crainische oder Sclavonische Sprache.." 14, toda v knjigi Slava vojvodine Kranjske - izbrana poglavja je prevedeno: "Ima pa kranjski ali slovanski jezik..".15 Kaj pomeni enačiti krajnščino in slovanščino preizkusite tako, da Rusa, Polaka ali Hrvata poskušate prepričati, da govori krajnski jezik, ali pa v kaki literaturi vse besede slovanski nadomestite krajnski!
Ali ni bila krajnščina vsaj zadnji dve stoletji, predvsem na krajnskem, sinonim za slovenski jezik, ki ga govorijo v deželi Krajnski, ne pa sinonim za slovanski jezik? Na Štajerskem pač niso govorili krajnščine, pač pa slovensko, ker tam ni bilo krajnske dežele in bi bila uporaba izraza krajnski zato neprimeren. Gre pa, kar so vsi vedeli, za en in isti jezik. Ko se je govorilo o razlikah, celo o tem, da ne gre za isti jezik, so bili vedno zadaj avstrijski politični interesi, z namenom razdvajanja in uničenja slovenske enotnosti. Če torej enačimo krajnščino in slovenščino, je to odraz dejstev in resnice.
Slavi seu Winidi = Slovenci ali Vindi10
Slovenci ali Vendi po Evropi
Vindi so brez trohice dvoma le Slovenci. Kaj pa zgodovinski zapisi imena Sclaven, ki jih je najti na Polskem, Češkem ali drugih področjih (npr. Slavonija, Bosna, Dalmacija, Bavarska, Frankovska, Nemčija) izven danes razumljenega poselitvenega prostora Slovencev? Tam vendar ni bilo Slovencev. Danes res ne. Bili pa so včasih, dokler jih niso vsrkala bolj agresivna ljudstva. Tako najdemo Slovince v Pomeraniji, na današnjem Polskem in v Nemčiji, ki so danes del Polakov in Nemcev. Še vedno so potomci istih Slovencev, saj se gensko niso prav nič spremenili. Oropali pa so jih njihove lastne duše in slavne tradicije, njihov slovenski jezik pa je iz vsakdanje uporabe za vedno izzvenel.
Čeprav je bil jezik Pomorjancev in Lužičanov že dolgo pod vplivom sosednjih jezikov, je presenetljivo najti veliko stičnih točk s slovenščino, tudi pri starih, arhaičnih besedah, ki jih je iz slovenščine zmetala brezmejna slepota filozofije. V lužiščini najdemo: "woč, nebo, kralestvo, vola, zemja, daj nam, ak,29 spanc, starka, wapno, znamje, itd." za slovensko "(oča) voča, nebo, kralestvo, vola, zemla (zemja), daj nam, ak (ako), spanc, starka, vapno (apno), znamje (znamne), itd.", medtem ko je je v češčini in polščini zaznati že večji odmik od slovenščine. Po vzhodni Nemčiji pa je vse polno ponemčenih krajevnih imen, ki zvenijo popolnoma slovensko, npr: "Melin, Dobrunn, Dolle, Jesenitz, Ribnitz, itd." iz slovenskih: "Melin oz. Mlin, Dobrunje, Dole, Jesenice, Ribnica, itd."
Te Slovince so nemško poimenovali Winden (Slovenci). Če bi Slovani pred 19. stoletjem v smislu današnjega vsebinskega pomena res obstajali, bi Nemci tudi sorodne Polake in Čehe poimenovali s Slaven ali Winden, vendar jih niso. Nikoli, niti pomotoma ne! Da Polaki niso bili Sloveni (Vendi) jasno kaže dejstvo, da so sami sorodne Slovene, Slovince poimenovali Wendowie. Tako pa so jih imenovali zato, ker je šlo za drugo, nepolsko ljudstvo. Sloveni oz. Slovinci / Slovenci pa kot je že znano, sebe nikdar niso imenovali Vendi. Iz povedanega je jasno, da se Polaki niso imeli za stare Slovene (Slaven), ker bi sicer Slovenov, s tem pa tudi sami sebe, ne poimenovali Wendowie.
To pa ne pomeni, da v starih zapisih, ki se nanašajo na ozemlja današnje Polske ali Češke ni najti imen Winden. Toda ta imena se nanašajo na Slovence, med katerimi so živeli tudi Čehi in Polaki. Pri Polakih je lepo vidno, kako so iz Slovencev (Slovincev, Kašubov) polonizirali bodoče Polake, podobno kot so jih Nemci na zahodu germanizirali v Nemce. Nemci ostankov slovenskih imen niso mogli povsem zakriti, medtem ko pri enakih imenih med Polaki in Čehi zaradi sorodnega jezika, le redko kdo pomisli na pred polski ali pred češki izvor teh imen.
Pisec moderne zgodovine glede slovenskega jezika v 18. stol. navaja: "..however, certain it is, the Sclavonian language obtained, and is still spoken in many kingdoms of Europe"32 ali po slovensko: "..kakorkoli, dejstvo je, da je bil slovenski jezik v veljavi in se še vedno govori v mnogih kraljestvih Evrope". Iz zapisov "bil v veljavi" in "še vedno govori" lahko sklepamo, da je bil včasih slovenski jezik bolj razširjen, da je pozneje njegova uporaba upadla. Sclavonian ne pomeni slovanskega jezika, saj slovanski jezik ni nikdar obstajal. Stara cerkvena slovanščina npr. je plod modernega preimenovanja originalnih zapisov, v katerih se vedno pojavlja zapis slovenski in nikoli slovanski jezik. Če bi slovanski jezik obstajal, zakaj isti pisec na 7. strani jezik Čehov imenuje češki in ne o slovanski jezik?
Obstaja mnogo zgodovinskih zapisov besede Sclavoni ipd. ter sodobnih jezikoslovnih in zgodovinskih enačenj teh besed z modernim pojmom Slovani. Na videz taka razlaga sploh ni sporna in se zdi že zaradi podobnosti besed Sclavoni ↔ Slovani samoumevna.
Tako nekateri namenoma najbolj izpostavljeni iz zadnje generacije slovenskih zgodovinarjev (vprašanje s kakšnimi nameni), v nasprotju s prejšnjo generacijo trdi, da so Slovenci nastali šele v 16. stoletju ali celo v 19. stol., kar pa je zločin proti resnici. Kaj jih sili k takim slepilnim manevrom vedo najbolj sami? Ne pomagajo jim niti Brižinski spomeniki iz 10. stol. (prepis originala iz 8. stol.), katere so si z željno zavistjo prisvajali sosedje, vendarle so slovenske posebnosti besedila zaenkrat taka prizadevanja preprečila. Brižinske spomenike je prvi dobil v roke utemeljitelj slavistike Josef Dobrovský. Takoj ko je prebral vsebino je bil mnenja, da gre za Koroško-Krajnske zapise in rekel: "Blagor vam Korošci in Krajnci, da imate najstarejše spomenike".35
Če bi Slovenci zares nastali šele po letu 1848, dotlej pa naj bi bili vsa stoletja le Slovani, kot trdijo odpadniki resnice, med katerimi prednjači Peter Štih, potem bi Dobrovský, utemeljitelj Slovanov, ne mogel izjaviti leta 1807: "blagor VAM Korošci in Krajnci, da IMATE najstarejše spomenike", pač pa bi moral izjaviti: "blagor NAM Slovanom, da IMAMO najstarejše spomenike". Očitno je bil stari Dobrovský bolj razsoden od današnjih odpadlih zgodovinarjev in jezikoslovcev, saj je jasno ločil med Slovenci (Korošci in Krajnci) ter ostalimi, ki jih je čele v 19. stol. poimenoval Slovani.
Zgodovinarji odpadniki slovensko državo Karantanijo imenovano tudi "Provincia Sclaborum", razlagajo kot slovansko državo, njene prebivalce pa kot neke nedefinirane Slovane. S tem pa, kar sami dobro vedo, Slovencem brišejo močne in globoke zgodovinske korenine.
Slovaki nimajo nikakršnih problemov z latinsko besedo Slavi, Slavorum, Slavonicae. Delo pod vodstvom slovaškega jezikoslovca Antona Bernoláka z imenom "Dissertatio philologico-critica de literis Slavorum", ki je izšlo leta 1787 v Bratislavi, Slovaki vsebinsko pravilno in brez predsodkov prevajajo v "Kritická filologická rozprava o slovenských písmenách".36 Latinsko besedo Slavorum pravilno prevajajo v pridevnik slovenskih. V slovenskih (slovaških) torej, NE v SLOVANSKIH črkah!
Če je z besedo Sclavoni še mogoče manipulirati do 16. stol., pa od srede 16. stol., ko so menda "nastali Slovenci", to ni mogoče. So res v viharnem obdobju Reformacije, isti ljudje prej zapisani s tujo besedo Sclavoni (Vendi), kar naenkrat postali Slovenci? So na gosposvetskem polju vojvode do leta 1414 ustoličevali Slovani? So bili Trubarjevi starši Slovani? Je bil torej Primož Trubar do svojega 42 leta Slovan, ko je v svoji slovanski domovinski zavesti zapisal "lubi Slovenci", pa postal Slovenec? So vsi Slovani okrog njega s tem čudežno postali Slovenci? Tisti, ki so pred čudežem pisali Sclavoni, so pisali Sclavoni tudi po čudežu, ne da bi sploh opazili kakršnokoli spremembo med ljudmi o katerih so pisali!
Sloveni (Slovenci) kot "Slovani"
Reformacija je razburkala narodno zavest in širšo rabo tudi politično nemih evropskih jezikov. Ker so bili nekateri jeziki bolj povezani zaradi jezikovne sorodnosti, je nastala potreba po širšem poimenovanju skupine jezikov. Različice imen Veneti / Vendi so se razprostirala od Anatolije, Romunije, Ogrske, Italije, Češke, Avstrije, Nemčije, Polske, Danske, Švedske in Rusije, torej praktično preko celotne Evrope, medtem ko so bila imena Polaki, Čehi, idr. omejena le na zelo ozek prostor. Uporaba imena Polaki, Rusi ali npr. Srbi za poimenovanje vseh sorodnih jezikov je bilo neprimerno, medtem ko se zdi ime Vendi ali Sloveni, zaradi prisotnosti med vsemi temi narodi samo po sebi umevno.
Ko se je v 16. stol. pojavila potreba o širši jezikovni povezanosti, je verjetno prav to razlog, da se je začela uporabljati kar beseda Sloveni oz. Slovenci, torej v nemščini Slaven in v latinščini Slavi, Sclavi. Ne gre pa še v tem primeru za pojem Slovani. Ta je nastal šele v 19. stoletju. Da ne gre za kakšno nedvoumno in samoumevno besedo, je razvidno iz pisanja mnogih piscev.
Eden od njih je Adam Bohorič, ki o uporabi pojma Sloveni zapiše: "Completor autem Slavico nomine, non aliquam, obscuro loco latitantem & certis illis'q; perangustis finibus inclusam gentem. Sed appello & completor co nomine, quotquot regiones & homines, vel Slavicé loquuntur vel, utplurimum verbis conueniunt, sive affinitatem cognationem'q; aliquam habere cum Slavica lingua manifeste deprehenduntur."30 ali po slovensko: "Pod imenom Sloveni jaz ne razumem nemara kakega v zakotnem kraju skritega, v določenih in to le ozkih mejah zaprtega ljudstva. S tem imenom označujem vse pokrajine in ljudi, ki ali slovensko govore ali pa se jim očitno vidi, da jih zaradi pretežno ujemajočega se besedišča veže bodisi neko svaštvo bodi krvno sorodstvo s slovenskim jezikom.".
Ni se potrebno prav dosti truditi, da razberemo navdih, ki je avtorja vodilo pri uporabi besede Slavico. Razvidno je, da uporaba pojma Slavico njegova osebna izbira ter da ni samoumevna in vsakomur jasna, sicer ne bi napisal: "pod imenom Sloveni jaz ne razumem..". Torej je moral bralcu šele pojasniti, kaj on razume s pojmom Sloveni. Da pojem Slavico v tistem času ni sinonim za "Slovane", ki zasedajo pol Evrope, pa je razvidno iz izrecne obrazložitve avtorja: "..ne razumem.. ..v ozkih mejah zaprtega ljudstva..". Če bi Slavico pomenil vseevropske Slovane, bi mu ne bilo treba razlagati, da s tem ne misli kakega v ozkih mejah zaprtega ljudstva, npr Slovence. Adam Bohorič je poznal srednjeevropsko (nemško, češko, avstrijsko, ogrsko) izrazje in mu je bilo jasno, da bi uporabo besede Slavico, bralec brez obrazložitve samoumevno razumel kot Slovence.
Iuramentum sclauonicum27, 28
Slovensko besedilo iz leta 1637, po katerem so plemiči na Koroškem prisegali vazalstvokrškemu škofu. Prisega se je odvijala pri Gospej Sveti. Tekst je eden od tistih dokazov, ki razbijajo mit o slovenskih podložnikih in nemških plemičih. več »»
Primož Trubar je jasno povedal, da je vsa Koroška dežela slovenska! 50 let po njegovi smrti je bila Koroška enako slovenska, prav tako koroški plemiči! Ponemčevanje Koroške se je načrtno začelo šele s šolstvom Marije Terezije.
So se najimenitnejši izobraženci motili?
Da Sclavoni, Sclavonia, Sclavonicum pomeni Slovenci, Slovenija, slovenski in ne izmišljeni Slovani, Slovanija, slovanski, namreč pričajo mnogi dokazi. 50 let po Trubarjevi smrti je bil zapisan slovenski dokument Juramentum sclauonicum, s katerega vsebino so koroški plemiči prisegli vazalstvo krškemu škofu. Razen latinskega naslova, je vsebina besedila popolnoma slovenska in je skoraj enaka sodobni slovenščini, če upoštevamo namerno balkanizacijo slovenščine v zadnjih 200, predvsem pa v zadnjih 65 letih. Zahodnoslovenska pokrajina, ki je bila spričo pogoltnega imperializma nesrečno priključena Italiji, je v italijanščini še vedno zapisana kot Slavia Veneta. So tamkajšnji ljudje venetski Slovani, ali beneški Slovenci?
Ukaz cesarja Ferdinanda III 1638 v slovenskem jeziku se glasi: "..Versae in Slavicum; idioma el praedictae SLAVICUM.."20 Kako torej razumeti proglas najvišjega dostojanstvenika Avstrije v slovenskem jeziku? Se je cesar s številnimi dvornimi svetovalci motil? Je proglas pisan v slovanskem jeziku, v času ko beseda slovanski niti nastala še ni? Kako lahko slovenski zgodovinarji pišejo lažnive učbenike, ko niso sposobni presekati niti tako enostavnega vozla, ki ima poleg slovenskega besedila jasno latinsko navedbo "Verase in Slavinicum"? Problem je drugje! Kako na vso silo vse slovensko prekrstiti v slovansko, celo iz dokazov, iz katerih slovensko že prvošolčku bije v um. Gre za zavestno uničevanje, ki je nasprotno resnici in za postopke, ki so nasprotni pravici. Ali je izraz hudičevo delo, za "strokovno" sprevrženo ponarejanje ustrezen, naj zgodovinarji, ki pri tem delu sodelujejo povedo sami.
Tako kot pri Beneški Sloveniji ne gre za Slovanijo, tako tudi pri starih zapisih regnum Sclavonia ne gre za Slovanijo, pač pa za kraljestvo Slovenija (danes Slavonija), zapisano v latinščini Sclavonia, saj je bila latinščina vse do konca 18. stol. uradni jezik Ogrske.1 Da gre pri latinskem zapisu Sclavonia dejansko za ime Slovenija, nam zelo nazorno pove Janez Vajkard Valvasor (1641 - 1693), ki v svojem izjemnem delu, Slava vojvodine Krajnske, ko govori o Slavoniji, v nemščini jasno zapiše Windische grentzen9, kar ne pomeni nič drugega kot Slovenija. Sclavonia = Windischen, windische pa brez dvoma pomenil le slovenski. Tudi iz številnih drugih virov je to včasih bolj, včasih manj jasno razvidno.
V času protireformacije, je leta 1574 Leonhard Pachenecker, superior Vetrinjskega samostana, izdal katekizem tiskan v slovenskem jeziku z naslovom: "Compendium Catechismi Catolici in Slavonica lingua".7 Drugje pove: "Čez Dravo na Slovenskem Štajerskem (in dem Windischen).. .. so znosno veliki in vrli ljudje, govorijo slovensko (sclavonisch)".8 Iz logičnih zaključkov primerjalne analize zgodovinski pričevanj je jasno, da "sclavonisch" ne pomeni slavonsko, pač pa slovensko. Prav tako gre pri imenu Slavonija (lat. Sclavonia) le za polatinjeno obliko imena Slovenija. Nekdaj je kraljestvo Slovenija segalo od Bele krajine, severne polovice Bosne do Donave, na severu pa do Drave. Meja Svetega rimskega cesarstva je ustvarila umetno mejo med Slovenci na eni in drugi strani. Zaradi mnogih zgodovinskih neprilik je bilo kraljestvo Slovenija raztrgano, slovenski jezik pa večinoma uničen ali premešan z jezikom novih priseljencev.
Zanimiv je prvi slovenski slovar iz leta 1592. Hieronima Megiserja (1554 - 1618), ki je bil med leti 1593 - 1601 ravnatelj protestantske šele v Celovcu, ga je poimenoval: "Dictionarium quatuor linguarum, videlicet Germanicae, Latinae. Illyricae (que vulgo Sclavonica [appellatur]) et Italiae sive Hetruscae".7Ilirski jezik zaradi jasnosti dopolni s pripisom, da se mu ljudsko reče slovenski! Tukaj jasno pokaže, da enači ilirski in slovenski ter da je eno ime "učeno" (umetno), drugo pa ljudsko.
Slovenija je obstajala že v najstarejših časih
Dokument o sklenitvi bratske (bratovske) zveze 26.6.1415 med štirimi slovenskimi kartuzijami, Zejče (Žiče), Jurklošter, Pleterje in Bistra. je izjemne pomembnosti spričo vsaj dveh stvari:
ker se nanaša na ustanove, ki presegajo ozke deželne meje Štajerske in Krajnske, samoumevno uporabi skupno, širšo, naddeželno ozemelsko poimenovanje Slovenija (Notranja Avstrija), katere sestavni del sta obe deželi. Ime Slovenija torej ni nastalo po letu 1813, pač pa je obstajalo že stoletja, bilo na začetku 15. stol. le zapisano, nastalo pa mnogo, mnogo prej.
jasno in nedvoumno kaže, da se latinsko ime Slavonia nanaša na kraje, ki so še danes v Sloveniji. Slovenija je ozemlje Slovencev, ki se v slovenščini piše Slovenija, v nemščini Windisch land (tudi Slavi), v latinščini pa Slavonia, Sclauonia. Ker so do reformacije skoraj vsi zapiski latinski in nemški je jasno, da se za označevanje Slovencev ponavljajo imena Sclavoni, Windi, Slavi, itd., ne pa v slovenski obliki Slovenci in Sloveni.
Slavonia = Slovenija
Listina z dne 26.6.1415 o sklenitvi bratske zveze med štirimi slovenskimi kartuzijami: Zejče (Žiče), Jurklošter, Pleterje in Bistra.17
Slovenska marka
Na ozemlju Krajnske je v srednjem veku obstajala posebna, ločena enota Slovenska marka. Najstarejši ohranjen vir, ki omenja ime Slovenska marka je iz leta 1342, čeprav so posestva, ki so tvorila Marko prešla pod oblast Goriških plemičev že v 13. stol.1 Poleg Slovenske marke je bila tudi Istrska grofija formalno (fevdna lastnina) ločena od Krajnske, dejansko pa ji je bila, npr. v obrambnih vprašanjih, ozemeljsko pridružena. Ti dve fevdni enoti sta bili neposredni državni grofiji.
Na tem mestu nas zaradi mena zanima predvsem Slovenska marka, ki so jo Habsburžani v nemščini imenovali Windischmark. To je seveda že vse znano, saj se obe imeni redno pojavlata v sodobnih zgodovinskih knjigah in učbenikih. Manj pa je znano tretje, latinsko ime, ki se glasi Marchiae Sclavonicae.1
To latinsko ime na dokumentu iz leta 1356 je še posebej pomembno zato, ker na laž postavlja tiste "moderne" zgodovinarje in jezikoslovce, ki tako radi ime Sclavi prevajajo v Slovani, čeprav pisni dokazi, pa tudi zdrav razum, temu jasno nasprotujejo. Ker je izraz Sclavonicae = Slovenska je posledično ime Sclavonia = Slovenija, ne gre samo za ta vir, dokazov kar mrgoli.
Karta iz leta 1690: Slovenija na eni in na drugi strani Svetega rimskega cesarstva.3 Marcha Sclavonica = Slovenska marka, Sclavonia = Slovenia.
Danes, v časih, ko vlada zlo, ima doseganje namena prednost pred odkrivanjem resnice. Namen vsiljevanja imena Slovan je krajaidentitete. S karajo identitete se konkretne Slovene, ki nastopajo v zgodovinskih virih razlasti "dediščine" in se jo razdeli med Ruse, Polake, Čehe, Bolgare, Srbe in Hrvate ter še posebej medGermaneinRomane. Vsi ti se danes pasejo na dediščini Slovenov.
Ime Sclavonia bi nekateri modernisti najraje spremenili v Slovanijo, čeprav to ne gre, saj dežela Slovanija ni nikoli obstajala. Če so Rusi, Polaki, Srbi, Hrvati, itn. Slovani, potem so Rusija, Polska, Srbija, Hrvaška, itn. enotna dežela Slovanija. Čemu imajo svoja imena?
In če sta Srbija in Hrvaška Slovanija, kako je lahko vmes prostora še za Sclavojio, torej za Slovanijo? Odgovor je v tem, da Srbija in Hrvaška nista Slovanija, Sclavonia oz. danes Slavonija pa jeSlovenija! Ne ta, ki se danes imenuje Slovenija, pač pa ona na drugi strani Sotle, v Panonski nižini, nekdaj imenovana KraljevinaSlovenija!
Parte della Schiavonia ... la Contea di Cillea, e Windisch Mark, abitate da popoli Slauini, o Slaui, Giacomo Cantelli, 1690
Slovenija del poznejše Ogrske
Tudi na Ogrskem zasledimo ime dežele Sclavinia, Slavonia (dežela med Dravo in Savo). Ali je bila tudi to Slovenija? Tako je. Od nekdaj so tam prebivali Slovenci, ki so bili v času Obrov na nekaterih predelih precej razredčeni, skoraj uničeni pa v času turških vpadov (pribegli Hrvati, sužnji Turkom, srbski Uskoki). Ostanki Panonskih Slovencev so Prekmurci, medtem ko so Medmurci in Kajkavci že deloma pohrvateni. slovenske ostanke se najde tudi drugje. Ob Donavi leži mesto Vukovar, ki se je pred 300 leti še imenovalo Valkovar iz slovenskega Volk in var (utrdba). Ime Volk so Srbi posrbili in tako je nastalo ime Vukovar (Volk → Vuk). Današnji Slavonija in Slovenija sta bili nekdaj ena in ista dežela, naseljena s Slovenci, ki jih je razdelila meja Svetega rimskega cesarstva. Kljub temu je v 9. stol. prišlo do ponovne združitve slovenskih dežel, Karantanije in Panonije v skupno državo Veliko Karantanijo, katere moči so se sosedje zelo bali.
Pisec moderne zgodovine glede slovenskega jezika v 18. stol. navaja: "The antient Sclavonia contained many large countries; some extended it from the Adriatick, almost to the Euxine sea, but I don't find any two writers agreed as to it's dimensions; however, certain it is, the Sclavonian language obtained, and is still spoke in many kingdoms of Europe"32 ali po slovensko: "Starodavna Slovenija je obsegala veliko prostranih dežel, s katerimi se je Slovenija raztezala od Jadranskega, pa skoraj do Črnega morja. Toda niti dva pisca se o njenem obsegu ne strinjata povsem. Kakorkoli dejstvo je, da je bil slovenski jezik v veljavi in se še vedno govori mnogih kraljestvih Evrope".
Ozemlje nekdanje Slovenije latinsko imenovane tudi Sclavonia ali Slavonia po uničenju Obrov. Bizantinski del Slovenije so v 7. in 9. stol. zasedli Srbi in Hrvati.
Zgodovinar Franc Kos je na podlagi stotin virov, ki jih je preučil dokaj jasno določil meje Karantanije in Panonije ter jasno povedal, da gre za slovenski, ne slovanski deželi: "Slovenija je bila v devetem stoletju obširnejša kakor dandanes. Obsegala je Karantanijo in sosedne pokrajine (I, št. 324: in Sclaviniam .. regionem Carantanorum et confines eorum). Ena izmed teh sosednjih pokrajin je bila Panonija (I, št. 267: in Sclaviniam, in partes videlicet Quarantanas atque inferioris Pannoniae)". Druga sosednja pokrajina Karantanije, ki je bila tudi del Slovenije, je bila zemlja med Anižo (op.p.: Enns), Donavo, Dunajskim lesom in pa štajersko mejo (gl. št. 46, 121, 306)".18 Na več mestih brez dvoma govori o Sloveniji in Slovencih in trditve opre na vire. Poleg Koroške, Štajerske in Krajnske do ogrske meje, kot ozemlje Slovenije našteje še Istro, dve marki, Goriško in ozemlje okrog Ogleja.19
Nekatera imena Sloveni / Slovenija na podlagi pisnih virov
Uničevanje z relativizacijo in preusmerjanjem
Kot trdijo slabonamerni zgodovinarji, gre pod imenom Slavoni, Sclavoni, Slavi, razumeti Slovane. Logična posledica je, da se ozemlje teh prebivalcev, latinsko pisano kot Slauonia, pravzaprav v jeziku domačinov imenuje Slovanija. Taka dežela pa nikdar v zgodovini ni obstajala. Različica tega imena je Jugoslavija, ki pa je umetno, za sodobne potrebe ustvarjeno ime. Še danes pa obstajajo tri Slovenije, Slovenija, Slovaška (Slovensko) in Slavonija (ki je ohranila latinsko osnovo imena).
Velenemci želijo na vsak način izbrisati dejstvo, da Avstrija neposredno izhaja iz slovenske Karantanije. Žal od leta 1991 na zgodovinskem področju v Sloveniji ni prišlo do nikakršnih sprememb. Ne gre torej za spopad dokazov, pač pa za načrtno uničevanje slovenske samobitnosti, ki vodi v končnem koraku k zanikanju (Sclavi, Karantani so Slovani) in izbrisu Slovencev ter stopitvi v jugoslovanstvo oz. nemštvo na drugi strani. Konkretnih dokazov je na desetine, vendar je vsebina preširoka za podrobnejše navajanje na tej strani.
Znano dejstvo je tudi, da Srbe in Hrvate nikdar niso imenovali Slavoni, saj gre za druga dva naroda in potemtakem ne Srbi, niti Hrvati me morejo biti niti Slovenci, niti izmišljeni Slovani. Se je pa v nemščini začelo od 17. stol. naprej uporabljati ime Slavi, Slaven kot sinonim tudi za druge, Slovencem jezikovno sorodne narode, ko se je opisovalo njihovo jezikovno sorodnost.
Zakaj prihaja do drugačnih trditev, ki se celo razširjajo v šolstvu? Franc Kos je zbiral in pisal zgodovino Slovencev, še preden so si Avstrijci (Nemci) in Srbi leta 1918 razdelili slovensko zemljo. Od takrat naprej vsak na svoji strani Karavank uničujejo slovensko zgodovino, identiteto in samozavest, meglijo in naokrog obračajo razlage virov ter na vodilne položaje nastavlajo ideološko preverjene, protislovensko dresirane kadre (Peter Štih, Dušan Nećak, Božo Repe, itd.).
Vendi v Avstriji in na Ogrskem
Izjemno dragocen je zapis iz turških virov. Turki so bili zelo dobro seznanjeni s situacijo v sosedščini, tako v provincah kot na sultanovem dvoru. Prav gotovo pa je, da niso imeli razloga, da bi bili nemško ali slovensko navdihnjeni. Takrat Avstrija niti ni imela značaja nemštva, pač pa je bila vendska (slovenska) dežela, prav tako precejšen del Ogrske. V bitki med Ogri in Turki pri Mohaču leta 1526 je bi ogrski kralj Ludvik II. umorjen. Tako je po vzajemni nasledstveni pogodbi novi ogrski kralj postal avstrijski nadvojvoda Ferdinand. Leta 1527 je kot kralj Avstrije in Ogrske, poslal v Carigrad dva odposlanca, da bi se s turškim sultanom dogovorila za premirje. Po nekaj mesecih dogovarjanj ju je sultan Sulejman odslovil z besedami, ki so pomenile napoved nove vojne in jima izročil pismo, naslovljeno na "Ferdinanda, kralja Vendov". Ali bi sultan avstrijskega kralja imenoval kralja Vendov (Slovencev), ako bi bili v tistem času Avstrija in Ogrska ne bili pretežno slovenski deželi? Še leta 1790, ko je genocid načrtne germanizacije že močno razredčil slovensko govoreče Slovence in jih spremenil v nemško govoreče "Avstrijce", Anton T. Linhart zaradi prevladujočega števila "Slovanov" ugotovi, da bi se morala Avstrija prav tako imenovati slovanska država kakor Rusija.2
V nemškem jeziku se govori o "krainerische Sprache", besede Winde, Windische, windisch se uporabljajo za izvenkrajnske, včasih tudi za krajnske Slovence. Bolj učen izraz za Slovence (Slovence, Pomorjance, Slovince, Slovake) je Slaven, za slovenski jezik Sclavonische Sprache, za ozemlje pa Sclavonia. Te besede, ki so se štele za imenitnejše, so latinskega izvora. V latinščini se uporabljajo podobno izrazi Carnioulus, Vindus ali S(c)lavus.3 V srednjem veku slovenske pokrajine v latinščini imenujejo Sclavonia.4 V 15. stoletju Matevž Pečahar, ki je živel na Češkem, v svojih latinskih zapiskih navede podatek da je: "Carnioliae genitus, natio mea zlava est", kar pomeni: "rojen sem na Kajnskem, moja narodnosti pa je slovenska".3
Pisci tudi v 17. stol. še poznajo izraz Wenden, Winden za Slovene nasploh. Hieronim Megiser v svojih Anales Carinthiae iz leta 1612, uporablja "Windische Voelker" kot sinonim za "Sclavonische6 Voelker", "Windischen" kot sinonim za "Sclavi"*. Winden, Wenden ali Windische mu še pomeni Slovence. Prav tako Janez Ludvik Schoenleben, v svoji latinski Carniola antiqua et nova, iz leta 1680, in Janez Vajkard Valvasor v svoji nemški Ehre des Herzogthumus Crain iz leta 1689, označujeta Slovene včasih kot Slavi, Sclavi, Slaven, spet drugič kot Vendi, Vindi, Wenden.
Thomas Salmon glede jezika na Krajnskem v 18. stol. pravi: "..in the villages the peasants speak a kind of Sclavonian or Wendish; but their but they acts or states, law proceedings, and instruments, are all in the High Dutch, or German tongue",34 ali slovensko: "..kmetje v vaseh govorijo različico slovenščine ali vendščine (narečja), toda njihove listine, prisege, sodni spisi in uradni dokumenti so vsi pisani v visoki nemščini ali germanskem jeziku".
Karta Krasa, Kranjske dežele, Istre in Wendske marke iz leta 1589. Avtor Mercator. vir: NUK
Wendska marka zajema ozemlja današnje Dolenjske, Bele krajine, širšega obkolpja, in Gorskega kotarja do kvarnerske obale pred otokom Krkom (poznejša Kranjska). Nemški politiki 20. stoletja so z namenom razbitja in okupacije slovenskega ozemlja trdili, da Wendi niso Slovenci, tako kot so Kranjci in da gre za povsem drug narod.
Že A. Tomaž Linhart je ugotovil, da izrazi Winden, Wenden itd. pomenijo sicer Slovence, a nikdar ne v njihovem jeziku, temveč kot oznaka drugih narodov zanje. Enako zapiše angleški pisec sredi 19. stol. v poglavju "Slovenzi or Vindes" opisuje Slovence pravi: "They call themselves Slovenzi; but are known by foreign writers under the name of Vindes" oz. v prevodu: "Sami sebe imenujejo Slovenci, ampak tuji pisci jih pa poznajo pod imenom Vindi"31 Slovenski protestanti uporabljajo v svojih slovenskih tekstih besede Slovenec, slovenski, v nemških tekstih pa Windischer, windisch. Ta ugotovitev velja za Slovence čisto na splošno vse do danes.
V srednjem veku pomeni beseda Karantanec izraz za Slovenca, za razliko od drugih "Slovanov" in sicer tudi za Slovenca izven današnje Koroške. Karantanija, pozneje notranja Avstrija, je tedaj dežela Slovencev. Srednjeveški viri uporabljajo za Slovence izraz Karantanci in sicer tja do 13. stoletja.21 Ob pojavu fevdalizma in razpadu premočne Karantanije, so Karantanijo nadomestile manjše in šibkejše dežele, katerih ime se je začelo uveljavljati tudi za poimenovanje njihovih prebivalcev, ime Karantanci in Karantanija pa je od 14. stoletja tonilo v pozabo, skupaj z razpadlo državo Karantanijo (leta 1180). Slovenci se odtlej razlikujejo z imenom Kranjci, Korošci, Štajerci, itd., pač po deželi v kateri so živeli. Podobna primera z enakim učinkom, najdemo v imenih Jugoslavija in Sovjetska zveza.
V razmerju do Nemcev oz. prodirajočega ponemčevanja pa tudi Slovenci. Še v 20. stol. je izraz Kranjec, kranjski pomenil Slovenec, slovenski spričo močno prevladujoče večine Slovencev v tej deželi. Štajerski pa že nekaj stoletij ni več pomenil le slovenski zaradi doselitve nemških kmetov in meščanov med Slovence ter posledično napredujočega germaniziranja Slovencev, ki se je sprva širilo iz naseljenih nemških otokov. Na koroškem je bilo germaniziranje dokaj pozno, a toliko bolj nasilno in temeljito. Tako kot na štajerskem, se je vršilo od 19. stol. naprej z razvojem mest in industrije ter posledične odvisnosti novih meščanov mestnih in upravnih od služb. Najbolj groba in temeljita germanizacija se je izvajala načrtno in sistematično z uvedbo šolstva v poslednji kotiček deželnega zaledja. Po razpadu Avstrije so slovenski politiki imeli v mislih razmejitev glede na zatečeno trenutno stanje, kar pa je povsem napačno, saj bi morali zahtevati tudi področja, ki so bila germanizirana z genocidom nad Slovenci, predvsem v zadnjih 140 letih.
Karta iz leta 184622, ki prikazuje pripadnost posameznemu narodu v takratni Avstro-Ogrski monarhiji. Avtor Karl Czoernig (po slov. prednikih Černik). Avstrijske Slovence sredi 19. stol. jasno poimenuje Slovenci ali Wendi.
Zanimiva so tudi razmerja med narodoma na Hrvaškem. Hrvaški Slovenci živijo na območju severno od reke Kolpe, Karlovca in reke Save, pa vse do reke Drave. Hrvaški Srbi pa južno od Slovencev.
Rezultat popisa je močno pretiran v nemško korist. Na koroškem so vrisana velika področja kot nemška, čeprav je bilo tam še leta 1918 tudi preko 95 % Slovencev, kar kaže na namerno zavajanje23,24. Zanimivo je, da so pri popisu slovenske jezikovne otoke na madžarskem šteli kar k Hrvatom, čeprav "iste" prebivalce v dveh vasehUmok in Vedešin (Fertőhomok in Hidegség) pod Nežiderskim jezerom (50 km od Dunaja in Bratislave), ki so žive priče slovenstva, sodobne raziskave štejejo med Slovence. Še ne madžarizirani ali ponemčeni Slovenci, so bivali v jezikovnih otokih vmesnega pasu, vse do Prekmurja in Medmurja Tudi nekatere Gradiščanske Hrvate je treba jemati z rezervo. Podobno so tudi Medmurce, Slavonce, Belokrajnce, Kotarce in Istrane šteli za hrvaške Slovence in jih označili z drugo barvo kot wendske Slovence. Zakaj hrvaške, ker so bili na Ogrskem? Zato je treba termin Hrvati v današnjem jezikovnem in državnem pomenu odmisliti, ker je na Hrvaškem po letu 1850 prišlo do posiljevanja Slovencev z različico srbskega jezika.25
Naslednji dokument, ki priča o izrazu wendski, je prošnja kranjskega stanovskega odbora cesarju Jožefu II. za obnovo ljubljanskega filozofskega študija 27. maja 1786, kjer je bil brez dvoma od Linharta formuliran stavek, ki se v prevodu glasi: "Vaše Veličanstvo naj blagoslovi milostljivo upoštevati, da imajo lublanska, goriška in tržaška škofija, kakor tudi deli škofij Pičen, Pulj in Poreč, torej ne le Kranjska in Istra, ampak tudi goriško in tržaško ozemlje, znaten del Koroške in Štajerske skoraj do Mure, ozemlje, na katerem živi več kakor milijon ljudi, svoj poseben slovenski ali vendski (windisch) jezik in da dobiva večino in najbolj uporabne duhovnike iz Kranjske, ker na vsem tem ozemlju velja večinoma prav kranjski dialekt za lastni cerkveni jezik".
Spričo osvoboditve Prekmurja je bilo z uradnim odlokom slovenske oblasti ukinjeno kulturno društvo Vendov.
Že prej pa je A. Tomaž Linhart v prospektu za svojo zgodovino v Leibacher Zeitung 17. avgusta 1786 jasno povedal, da živi med Dravo in Jadranskim morjem en sam narod, ki spada k velikemu ljudskemu deblu Slovanov in ga le slučajno, čeprav zgodovinsko ne točno, dele v Krajnce* in Vende (Wenden) in izrazil namen, da poda zgodovino tega naroda v celoti. Linhart nato leta 1791 v svojem delu "Poskus zgodovine Kranjske in drugih dežel Južnih Slovanov Avstrije", opozarja na nacionalni pomen Karantanije, ki je presegala okvir današnje Koroške in opozarja, da je delitev na dežele (Krajnsko, Koroško in Štajersko) posledica poznejše politične ustave. Odslej območje enotnega slovenskega jezika med slovenskimi preporoditelji ni več sporna. Med enotno jezikovno območje uvrstijo še Prekmurce in Beneške Slovence, Kopitar pa si je močno prizadeval, da bi v ta kulturni krog pritegnil še Slovence na Ogrskem (Hrvaškem), ki so jim Hrvati nadeli ime "kajkavci"26, da bi zabrisali njihovo slovensko poreklo.
Blaž Kumerdej v dveh izvlečkih iz leta 1795 pove, da se krajnski jezik "govori v tej vojvodini Krajnski, potem v delu vojvodine Štajerske in Koroški, kjer se imenuje slovenski (die Windische), končno v grofijah Goriški in Gradiščanski". Jurij Japel pa v svojem rokopisu leta 1799 v latinščini zapiše "lingua Carniolana seu Vindica" in "Carniolicum seu Vindicum", kar pomeni, krajnski ali tudi vendski (slovenski) jezik.
* Razlog, zakaj se deli Slovence na Krajnce in Vende (Slovence) je v tem, da je bila edino Krajnska popolnoma slovenska, zato je z uporabo deželnega imena Krajnci, bilo nedvoumno jasno, da se pri tem misli Slovence. Kar pa za Koroško in Štajersko ni več držalo, saj so bili tam Slovenci v precejšnji meri že ponemčeni. Z besedo Štajerci, v jezikovnem smislu ne bi nedvoumno vedeli, ali govorec misli Slovence ali Nemce. Uporaba besede Vendi (Slovenci), pa dvome o jezikovni pripadnosti Štajerca popolnoma razjasni. Podobno ne moremo uporabiti izraza Belgijec, ko govorimo o jeziku državljana Belgije, saj ni jasno ali mislimo Valonca ali Flamca.
Zemljevid iz leta 1545, ki prikazuje Wendsko marko na območju današnje Dolenjske in deželo Wendov vzhodno od Štajerske dežele nad Zagrebom in ob reki Krapini. Takrat so tam nedvomno živeli Slovenci. Govorili so jezik, ki je bil domala enak današnjemu slovenskemu panonskemu narečju. Hrvatje so v 18. st. začeli širiti neresnico, o kajkavskih Hrvatih, kar trdijo še danes, čeprav zgodovinski viri izrecno govorijo o Slovencih. vir: NUK
1
Madžarska zgodovina, Laszlo Kontler, Slovenska matica, Lublana 2005 (Budapest 1999) str. 173
Sclavi, Sclavus, Sclavonische je srednjeveška beseda, s katero so v nemškem in latinskem jeziku poimenovali Slovence. Beseda ni nikdar v uporabi za Hrvate, Srbe, Bolgare, Čehe, Ruse ali Polake. Ko je Slovenec pisal v nemškem jeziku, je torej za lastni narod uporabil besedo Slavi, Sclavi oz. Vendi.
To seveda ne velja za današnje pojmovanje Slovanov, pač pa za stanje do začetka 19. stoletja, ko se je novo izmišljena beseda Slovani šele začela uporabljati.
Ko je koncem 18. stol. čedalje bolj agresivno nemštvo ustvarilo potrebo po poimenovanju vseh jezikovno sorodnih narodov, so na Češkem na začetku 19. stol. izumili novo besedo Slovani. Do protigermanizacijskega gibanja potreba za neko skupno poimenovanje sorodnih narodov niti ni obstajala. Pri nas so se sprva imenovali kar Sloveni, Slovenci, šele od sredine 19. stol. naprej pa Slovani. Besede Slovenec, Slovenski, so se na slovenskem kot edini termin za druge narode, bodoče Slovane, uporabljale v 18. in še vse do druge polovice 19. stol.1
Čehe, Polake, Ruse, Srbe, Hrvate, itd., se je v praksi imenovalo z njihovimi pravimi imeni vse do srede 19.stoletja. Najprej v latinskih in pozneje v nemških besedilih, začenši z Eneo Silvio Piccolominijem, se včasih tudi Čehe, Polake, Ruse in druge, zaradi podobnosti njihovega jezika s slovenskim jezikom imenuje Slovence (lat. Slavi, Sclavi; nem. Slaven). Slovenci so bili prvi od jezikovno sorodnih ljudstev s katerimi je Piccolomini prišel v stik, zato je razumljivo, da je tudi ostale imenoval kar z imenom Slovenci (Sclavi). Vendar je treba poudariti, da je to splošno poimenovanje uporabljal le zahodni svet. Ime Slovenec in še bolj Slovan za svoje imenovanje, je bilo Rusu, Čehu, Polaku, Srbu in Bolgaru popolnoma tuje in nesprejemljivo.
Ime Sloven, Slovenec iz katerega je nastala nova beseda Slovan, ni bila v skupni zavesti drugih "slovanskih" narodov. Jurij Venelin, ki je odlično poznal vse slovanske narode, najbolj pa Ukrajince, Ruse in Bolgare je v letu 1834 zapisal: "Imenujte ruskega kmeta Slovenec, pa boste videli kaj vam bo rekel. Slovensko narečje (govor) se razlikuje od vseh drugih slovanskih narečij: Slovenec ni Čeh, ni Srb, ni Polak in ne Hrvat, ne po imenu in ne po narečju; ne po obleki, ne po značaju in ne po zgodovini."2
Nestor pove v svoji kroniki pove, da so se Sloveni naselili ob Donavi, kjer so danes (konec 11. stol.) ogrske in bolgarske dežele. Ti sloveni so se razpršili na 6 delov in so danes poznani pod imeni pokrajine v katere so se naselili. Naprimer tisti, ki so se naselili ob Moravi se imenujejo Moravci.5 Poleg Karantancev in Moravcev med Slovence šteje še Čehe, Hrvate in Srbe. Kako to pojasniti? Čehi so še v 14. stol. govorili jezik, ki je bil precej bližji današnji slovenščini, kot današnji češčini! Njihov jezik se je imenoval slovenščina, ki so ga v času reformacije začeli umetno spreminjati in ga šele pred 200 leti namesto Slovenicae imenovati Bohemicae.
Glede Srbov in Hrvatov je treba ugotoviti, da za ozemlja, ki jih zasedajo danes, beneški, rimski in bizantinski viri še v poznem srednjem veku navajajo Slovene oz. Slovence / Slovince. Poleg njih pa tudi Srbe in Hrvate, a teh ne enačijo s Slovenci in jih tudi ne mešajo z njimi. Ti viri so stanje na Balkanu poznali iz neposrednih stikov, medtem ko Nestor iz oddaljenega Kijeva ne, zato pod imenom Srbi in Hrvati očitno razume večinsko slovensko prebivalstvo. Srbi in Hrvati so se namreč šele v 7. in 9. stol. priselili med staroselske Slovence in jih do 12. stol. še niso posrbili.
Nestor Slovakov ne navaja med Slovenci, ker so se takrat in še več stoletij potem imenovali Slovenci in je že njihovo ime sámo govorilo o njihovi pripadnosti. Pravi, da so Lahi napadli obdonavske Slovene, se tja naselili in zganjali nad njimi nasilstvo, nato pa so se preselili ob reko Vislo. Za Polake (Poliani, Lutiči, Mazovjani) pa jasno in izrecno pove, da so Lahi oz. Liakhi kot jih on imenuje5 in jih ne šteje med Slovene. Ni torej nobenega dvoma, da so se Lahi naselili med prvotne Slovence in jih prekrili. Nestor tudi Ruse in "Ukrajince", ki jih je poznal iz prve roke, ne šteje med Slovene. Navaja pa še Slovene ali Slovence ob reki Dnjester ter jezikovna otoka o Ilmenskem jezeru in ob reki Desna.5
Glede izvora Vlahov ali Lahov in imena Polaki so zanimive naslednje vzporednice. Ime Liakhi oz. Liaki, ki ga navaja Nestor,5 je sorodno turškemu imenu Lekhistan za Polsko. Podobno lit. lenkas in mdž. lengyel pomeni Polak. Ime Liakhi naj bi po Niederlu izhajalo iz izraza lyada 'travnik' in naj bi označevalo nomade, ki so v hribovitih predelih vzrejali živino, za razliko od Polancev, ki so v nižavju obdelovali polja.6 Ta trditev se ne sklada z Nestorjem, ki navaja, da se Lahi delijo na Poliane, Lutiče in Mazovjane. Lahi in Poliani so zanj eno in isto, le da je prvo ime splošno, drugo pa ime plemena. Niederlova razlaga ni verjetna tudi zaradi tega, ker so Poliani bivali predvsem v nižavju.
Po mojem mnenju iz besede liakh nedvomno izhaja značilno polsko osebno moško ime Leh. Morda je beseda liakh sorodna turški besedi ‹lağzi:n› /lakzin/ ali /lahzin/ 'prašič, svinja', kar bi v mn. dalo lakhzini, z upoštevanjem pogostega polskega mehčanja besed /a/ > /ja/ pa /liakhzini/ ali v krajšani obliki /liakhi/ (Lahi, Vlahi), kar je morda v tej soodvisni besedni zvezi pomenilo vrsto nomadov.
Glede fenomena spremembe črke oz. glasu O → A, predvsem poudarjajoč spremembo imena SlOveni → SlAveni, je pomembno vedeti, da je prehod samoglasnika pri tvorbi sorodnih besed najti tudi med med slovanskimi jeziki. Še bolj pa je značilno za tuje jezike (grški, latinski, nemški), da O v slovenskih besedah pogosto prekrstijo v A.3več »
Josef Paval Šafarik glede imena Sloveni → Slaveni pove: "Nenavadno je, da so skoraj vsi slovanski narodi zavrgli svoje prvotno narodno ime ter prevzeli svojstvena imena kot so Rusi, Polaki, Čehi, Moravci, Sorabi, Srbi, Morlaki, Črnogorci in Bolgari. Medtem je večina njih posnemala tujce pri spremembi splošnega imena Sloveni v Slaveni, le dve veji slovanskega debla, ki se stikata na bregovih Donave, Slovaki in Slovenci, sta ohranili čisto izvorno narodno ime Sloveni".4
Ugotovitev sicer ne drži, saj večina pripadnikov naštetih narodnih skupin nikdar niso bili poimenovani Sloveni, tega imena niso uporabljali in tega imena tudi niso imeli za svojega. To pa je tudi razlog, da so popolnoma nekritično, brez kakega čustvenega odnosa do imena Sloveni, prevzeli od tujcev ime Slaveni. Da so se nekdaj Slovenci in Slovaki (prej Slovenci) stikali na bregovih Donave je resnica, toda to je bilo pred nekaj stoletji, ko se nemški in madžarski jezik še ni razrastel in živo zažrl v slovensko narodno telo. Takrat so bili še vsi, od Karpatov do Jadrana poimenovani le Slovenci.
Naselitev najemniške vojske Srbov in Hrvatov v 7. stoletju med avtohtone Slovene na povabilo bizantinskega cesarstva,
z namenom zatiranja slovenskih uporov znotraj cesarstva.
Srednjeveške omembe Slovencev oz. Slovincev na Balkanu niso pomota, pač pa gre dejansko za avtohtone staroselske Slovence. Mednje so se na povabilo Bizantinskega cesarstva, pomešali priseljeni nomadski vojaški najemniki Hrvati in Srbi ter se z njimi postopoma jezikovno zlili oz. jih posrbili. Hrvaški vojaški najemniki, so se po uničenju Obrov priselili tudi iz Karantanije v liško-kordunski prostor. Pri istem imenu Hrvati, za vojaške najemnike, gre le za skupno ime, ki s prvo naseljenimi Hrvati (dolina Neretve), ki so v jezikovnem smislu Srbi, nimajo veliko skupnega. Glagoli harbati, rvati, garbati, idr. so namreč v Slovenščini mnogo starejši in nikakor ne pomenijo oznako za kako jezikovno ali narodno skupnost.
Pojmovanje naroda preko ozkih deželnih meja pa zahteva tudi spremembo terminologije. Anton Tomaž Linhart si je prizadeval, da bi se kot skupnoime tega naroda uporabljal izrazKarantanci, včasih tudi Krajnci, kar mu je le sinonim za Karantance. Tudi Kopitar je večkrat izrazil simpatije za karantanski naziv, ki pa se spričo ne več živega imena za ta narod, znanega le še iz srednjeveških virov in mogel močno uveljaviti, kot oznaka za živo narodno enoto. Kolebanje kateri izraz uporabiti za označevanje naroda pod Alpami, Karantanec, Krajnc, Slovenec ali kaj drugega, je trajalo med 1802 in 1812, najbolj intenzivno med leti 1806 - 1812, ko pride do odločilnih terminoloških izbistritev. To je bilo delo Vodnika, Kopitarja in Primca.6 V tem času pride do odločilnega preobrata pri uporabi besede Slovenec (3.3.1808 pismo Dobrovsky-Vodniku, 20.11.1809 Kopitar-Dobrovskemu, 13.5.1810 Primic-Vodniku). Za Vodnikom, Kopitarjem in Primicem, začnejo polagoma prevzemati izraz Slovenec, slovenski, za vse Slovence, tudi Kranjce, tudi drugi preporoditelji.1 Do leta 1812 se beseda Slovenec med njimi močno uveljavi, z letom 1814 pa začnejo izraz previdno uporabljati tudi tuji pisci. Po nacionalnem vrenju leta 1848, se beseda Slovenci začne počasi uveljavljati tudi uradnih publikacijah avstrijske monarhije.
Johann Christoph Adelung je tako delitev slovanskih jezikov upošteval v svojem delu Mithridates oder allgemeine Sprachenkunde, katere prvi del je izšel leta 1806 v Berlinu.7Neizoblikovanost povezav med slovanskimi jeziki zgovorno kaže, da je bilo surovo besedo Slovani, ki je šele nedavno ugledala luč sveta, potrebno še izpiliti za splošno in znanstveno rabo.
Janez Nepomuk Primc in Žiga Zois, si iz Češčine izposodita izraz Slovan in slovanski,2,3 tako da obstojita odslej v slovenščini za Slovane in Slovence dva različna izraza. Zanimiv je zapis: "Izraz "Slovan", torej v slovenskem jeziku neorganična oblika, ekvivalent za katero pa je bil slovenskim preporoditeljem v razlikovanje: genus-species neobhodno potreben, se je udomačil pri Slovencih najbrž po vplivu Dobrovskega, ki je prezrl, da, je to specialna češka oblika...",4 ki jasno pove, da smo Slovenci prevzeli novo češko besedo Slovan.
Po uvedbi besede Slovenec za ime naroda med Panonsko nižino, Alpami in Jadranom (Karantanci), je bilo to nujno potrebno, da bi lahko razlikovali med imenom lastnega naroda in ostalimi jezikovno sorodnimi narodi. Prej to ni bilo potrebno iz več razlogov. Ker so se uporabljala deželna imena, ker se se gibanja na podlagi jezika (narod) šele začela in ker se je dotlej sploh redko govorilo o neki širši jezikovni skupnosti (Germani, Slovani, itd.).
Dobrovsky je kljub češkemu izrazu Slovani, uporabljal za rod tudi besedo Slovenci, zato je ob uporabi besede Slovenci za naš narod prišlo med Dobrovskim in preporoditelji, predvsem Kopitarjem, do ognjevitih isker. Dobrovsky je v pismu Kopitarju 2.8.1810 očital: "Slovenisch ist bei Ihnen bald genus, bald species."5 (prev.avt: Slovenski je pri vas včasih "Slovanski" {rod}, drugič Slovenski {pleme}). Kopitar, ki je opazil, da oblika ni slovenska, je pisal 22.4.1813 Dobrovskemu: "Sed Primitz in hoc fallitur, ut mihi quidem videtur, quod Slovenos et Slovanos putat dici interse...".5 Obenem pa se je za genus, tudi še nadalje rabil izraz Slovenec, ker pojem Slovani, v svetu čisto nova beseda, še ni bila uveljavljena.
Najverjetnejše je bil oče nove besedeSlovani široko razgledan Čeh Josef Dobrovský, ni pa še to čisto jasno! Obstajata namreč dve možnosti, da sta to, František Martin Pelcl ali 19 let mlajši Josef Dobrovský? Pelcl je zaradi nemških jezikovnih pritiskov že leta 1775 oživil delo Bohuslava Balbina: "Dissertatio apologetica Linguae Slovenicae" ter leta 1793 postal prvi češki profesor na novoustanovljenem Oddelku za češki jezik in književnost na univerzi v Pragi. Delo v zvezi s Slovani, Scriptores rerum bohemicarum, sta skupaj z Josefom Dobrovskim spisala v letih 1783-1784. Pozneje so Čehi besedo Slovenicae zavestno potvorili v Bohemica.8
Dobrovský je bil Pelclov naslednik in je imel pred Kopitarjem že dodobra utrjene povezave z drugimi vplivnimi slavisti in podporniki. Konec 1. in v začetku 2. desetletja 19. stol., ko je Kopitar sodeloval z Dobrovskim, je iz razmerja moči razvidno, da je bil glede slovanskih zadev prav Dobrovský tisti, ki je odločal o vsem bistvenem. Brez privolitve Dobrovskega se ni zgodilo nič pomembnega. To je razvidno iz primerov delitve "Hrvatov", stare slovenščine, uvedbe novih črk, itd., itd.9
S strokovnostjo in delom Dobrovskega za pravično stvar očitno niso imeli vsi najboljših izkušenj, saj v pismu Žiga Zois opozarja Kopitarja: "..naj se ne pusti zmesti zvitemu Dobrovskemu".10 Da pa so v tem času preporoditelji šele iskali besede za Slovence, Slovane, in druge jezikovne skupine je razvidno tako iz navedb v tem poglavju, kot tudi iz Kopitarjevega pisma Zoisu: "Južni jezik (op.p: južno od Kolpe in Save) se lahko z Dobrovskim krsti za srbskega, da bi imeli nekakšno poimenovanje..".11 Ker se je slovanstvo šele vzpostavljalo, je bilo potrebno najprej določiti nove besede za pojme, ki jih dotlej niso poznali, niti uporabljali, da bi se lahko enotno in jasno izražali!
Nedvomno je večino tega naredil Dobrovský. On je tisti, ki je popredalčkal razmerja in sorodstvene vezi med slovanskimi jeziki, ki dotlej še niso bile narejene. Na podlagi podrobne raziskave slovanskih jezikov in narečij je Slovane razdelil na dve glavni veji, na severo-zahodne in jugo-vzhodne Slovane. Jernej Kopitar, ki je bil strokovno na istem nivoju, je iz jezikovnega stališča popolnoma upravičeno predlagal delitev "Hrvatov" med Slovence in Srbe po reki Kolpi in Savi, česar pa Dobrovský ni hotel sprejeti. Pozneje je delitev Dobrovskega z nekaj pripombami zelo nejevoljno sprejel tudi Jernej Kopitar.
Zanimiv je primer pisatelja Janeza Trdine (1830-1905), ki je kot zemljepisec in zgodovinar služboval v Varaždinu in na Reki in je torej dobro poznal Slovence na ogrskem. Sredi 19. stoletja kljub že uporabljanima izrazoma Slovenci / Slovani, on pri pisanju za oba dva pojma uporablja le besedo Slovenci.
Slovenski preporoditelji, kadar pišejo v nemščini, začno namesto dosedanjih izrazov Wenden, Winden, Windische, windisch uporabljati izraze Slowenzen, slowenzisch, Slowenziche, Slowenen, slovenisch. Med nemškimi pisatelji pa se novi izrazi pojavijo zelo počasi saj nekateri še v začetku 20. stol. uporabljajo stare izraze. V krogu med Vodnikom, Primcem in Jarnikom je bil 13.11.1810 prvič pred narodnim vrenjem 19. stol. zapisan geografsko-politični pojem Slovenija .5 Izrazi Karantanija, Karantanci, karantanski pa počasi ponovno potonejo v pozabo.
Navodila za izpolnitev popisnega lista, objavljena v Uradnem listu za šolstvo na avstrijskem Koroškem leta 1951. V njih je izrecno zahtevano, naj se pri slovenskih šolarjih v rubriko o materinem jeziku vpiše slovenščina in ne windisch. Izraz windisch je Deželni šolski svet Koroške prepovedal 1946. Tako je bila ukinjena Vindišarska teorija - Windische12, ki je bila prvič zabeležena leta 1914 v spisu »Die Wahrheit über Kärnten« neimenovanega avtorja.13
Ko so preporoditelji iskali ime za narod med vzhodnimi Alpami, panonsko nižino in Jadranom, so ta narod namesto Karantanci poimenovali Slovenci. Od začetka 19. stol. pa so tudi za ostale sorodne narode uporabljali ime Sloveni, Slovenci. Prej so sorodne "Slovane" imenovali z njihovimi lastnimi imeni. Potrebo po skupnem imenu "Slovanov" je naredilo šele nemško germanstvo oz. njihovo skrajno primitivno imperialistično nasilje proti sorodnim narodom, ki so pozneje postali "Slovani". Zgovorno je dejstvo, da so si preporoditelji za ostale sorodne narode, iz češčine morali izposoditi izraz Slovani, da bi sploh lahko razlikovali med lastnim narodom in ostalimi sorodnimi narodi, ki so jih v protinemškem odporu poimenovali Slovani. To poimenovanje in razlikovanje je v veljavi še danes. Če bi se takrat odločili za narodno ime Karantanci, bi te dileme ne bilo. Vsi ostali sorodni narodi bi postali in ostali Sloveni.
Takrat so bili Sloveni narod v Panoniji in Istri, Zagorju, Slavoniji (dejansko Slovenci), sorodne Dalmatince, "Bosance", Slovake, Moravce, Čehe, itd. pa so zaradi novih potreb tudi vse pogosteje imenovali Sloveni, Slovenci, če se je govorilo o širšem jezikovnem pojmu. Izraz Slovenec pa je za nekatere nove potrebe spet preširoko označeval sorodne narode. Da to pravilo poimenovanja še danes drži je razvidno iz naslednjega dejstva. Ko so se idejno začeli združevati tako različni narodi kot so Slovenci, Hrvati, Srbi, Črnogorci in Makedonci v enotno državo, so iskali poimenovanje v nekem skupnem, širšem imenovalcu in so ga našli v besedi Sloveni, kar ni daleč ob besede Sloven(c)i. Vendar je bil tudi za te narode Sloven(c)i preširok izraz, zato so nedvoumno določili, da gre za južne Sloven(c)e torej Jugosloven(c)e.
Slovenci kot ta izraz razumemo danes, smo živeli v različnih državah in pokrajinah, med drugim v Karantaniji, Panoniji, Istri; pozneje pa v Kranjski, Štajerski, Koroški, Panoniji, Goriški, Gradiščanski, Istri, Gorskem Kotarju,... Imenovali so se pač po državi ali deželi v kateri smo bivali ter se tako ločevali po ozemeljsko zaokroženih celotah. Izraz Karantanec, ali Kranjec je na istem pomenskem nivoju kot Hrvat, Čeh, Slovak, itd.
Prevod celotne Biblije v slovenščino (Slovenski tolmačena), Jurij Dalmatin 1584.
Primož Trubar je leta 1550 ime Slovenci prvi zapisal v sodobni slovenščini. Ali to pomeni, da tega imena prej ni bilo? Si ga je izmislil Trubar? S kakšnim pridevnikom naj označimo trditve nekaterih, na videz čisto razsodnih ljudi, da so Slovenci nastali šele v Trubarjevem času? Je res knjiga tista, ki neko pleme spremeni v narod?
Primož Trubar se je v svojem času ukvarjal s problemi, kako vsa slovenska narečja objeti v enotni Cerkvi slovenskega jezika, s skupno tiskano besedo. Ukvarjal se je tudi s problemom, katera od pisav bi bila najprimernejša za tiskanje in branje slovenskega jezika. Nehote pa tudi s trdo slepoto človeške omejenosti, ki so ji radi delali družbo nebrzdani prvinski nagoni. Žal se zdi, da večina človeštva še vedno hodi po tej ozki, a dobro uhojeni blatni poti, namesto da bi vsaj začeli cesto zavesti širiti v prihodnost.
Primož Trubar je zelo dobro poznal razliko med Slovenci in t.i. Hrvati (Srbi), ki so bivali južno od Kolpe. Beseda Slovenec mu je pomenila točno to, kar pomeni še danes. Toda v njegovem času so Slovenci bivali tudi od reke Kolpe ter prek Zagreba vse do Donave. Zato je Trubar, ko je govoril o jeziku, nagovarjal vse Slovence do Carigrada, do kamor je segel pogled njegovega ostrega uma. To pa je od Furlanije, preko Zagorja, Medmurja, Slovenje (danes Slavonija) pa vse do Donave. Takrat ni bilo dvoma, da tudi ogrski Slovenci (danes kajkavci), ki so bili onstran Avstrijske meje, govorijo isti, naš jezik, ne pa srbskega .
Ko je imel v mislih politično združitev Slovencev pod eno ustanovo, ni segel preko meja Svetega rimskega cesarstva, pač pa je njegova Sveta cerkev slovenskega jezika obsegala osnovne tri slovenske dežele, Krajnsko, Koroško in Spodno Štajersko. Da Sclavonia pomeni Slovenija ni nobenega dvoma, saj je izraz Slovani nastal šele na začetku 19. stoletja.
Trubar se torej v letu 1550 ni ukvarjal s stvaritvijo slovenskega jezika in slovenskega naroda. Ni preživljal desetletne muke, kot slovenski preporoditelji 260 let pozneje, ko so 10 let iskali najustreznejše ime za narod pod Alpami. Enostavno je zapisal Slovenci in slovenski jezik, katerega pomen je samo pobral iz lastnega naroda in zapisal. Prav tako ni v letu 1525 niti mignil s prstom v smer stvaritve slovenskega jezika. Tudi ne v letu 1510, ko je govoril že prve slovenske besede v domači Rašci, kjer so ga starši z ljubeznijo do domovine učili slovenskega jezika. Tudi Trubarjevi starši so na isti način prevzeli jezik od svojih staršev in ti od svojih, spet ti od svojih staršev, v letu 1414, ko so Slovenci v slovenskem jeziku opravili zadnji starodavni obred ustoličevanja na Gosposvetskem polju. Prav tako kot se obred ustoličevanja prenašal z ustnim izročilom iz roda v rod, tako se je tudi slovenski jezik od očeta in matere na otroke prenašal iz davnine. Nesebična umetnost Primoža Trubarja je torej "le ta", da je slovenščino, dediščino svojih starodavnih prednikov oblikoval v zaporedje znakov, ki ga razume tiskarski stroj in odtise svojega velikega uma povezal v tisočero knjig, ki so jih umeli brati njegovi "Lubi Slovenci" in ki so se za vekomaj zapisale v svetovno kulturno dediščino.
Če bi se Brižinski spomeniki, Stiški rokopisi idr. ne ohranili in bi prvo slovensko knjigo napisali šele v 19. stol., je mar to dokaz, da slovenskega jezika in naroda prej ni bilo? Ali če obrnemo v nasprotno smer. Je neohranjena pisana knjiga iz 13. stoletja dokaz, da je slovenski jezik nastal šele v 16. stol. s prvo Trubarjevo knjigo? So prvi zapisi slovenske besede v 8. stol., iz katerih so nastali prepisi prepisov, ki jih poznamo pod imenom Brižinski spomeniki lahko dokaz, da so Slovenci nastali šele v 8. stoletju? Nikakor! Pisni zapisi so le materializirana oblika besed nekega naroda, katerega jezik je moral biti v času zapisa že dobro oblikovan. Kako daleč pa tisti jezik seže v preteklost, sam zapis ne pove. Nekateri jeziki so obstajali in še obstajajo tisoče let, ne da bi bili zapisani. O starosti jezika pa več pove njegova arhaičnost. In slovenščina je v tej kategoriji prvakinja.
Uvod v "Ta evangeli svetiga Matevža", Reutilingen 1555: Lubi Slovenci Vam in nam je vedoč, da le ta naša slovenska beseda od zdaj se naj z la- tinskimi, ampak le ta Hrvaška pa s hrvaškimi...
Trubar prvič zapiše besedo Slovenci v svojem dnevniku oktobra 1550: "Dan, ki sem ga s takšno radostjo in hkrati s tesnobo in s strahom v srcu pričakoval, je prišel, saj lahko vsaj v ta dnevnik z vsem ponosom, ki ga premore ta svet, zapišem, da sem zaklučil s pisanjem dveh majhnih knižic, ki bosta pisali zgodovino, saj sta namenjeni vam , lubi Slovenci, vi boste iz njiju lahko črpali osnovne nauke in znanje, ki bo s časom vse bolj dragoceno in pomembno. Knižici sem pisal do zgodnjih jutranjih ur...
listopad, 1550"
Primož Trubar je v svoji prvi knjigi pisani še v gotici, leta 1550 na naslovnici zapisal "Ane bukvice, iz tih se ti mladi inu preprosti Slovenci mogo lahku v kratkim času brati navučiti... od aniga perjatila vseh Slovencov".
Tretja Trubarjeva knjiga pisana v latinici iz leta 1555 nosi naslov "Ta evangeli svetiga Matevža, sdaj pervič vta Slouenski jezig preobernen" in se začne z besedilom "Tej pravi Cerkvi Božji tiga Slovenskiga Jezika, Milost inu Mir od Buga očeta skuzi Jezusa Kristusa, našiga Ohranenika, prosimo." ter v drugem odstavku pove "Mi imamo pak tukaj tri riči vom povedati: Na pervu. Kedar ta Slovenski Jezik se povsod glih inu veni viži ne govori, drigači govore zdostimi besedami Krajnci, drigači Korošci, drigači Štajerij inu Dolenci tar Bezjaki, drigači Krašovci inu Istrijani, drigači Krovati. Obtu smo mi letu naše delu vta Krajnski Jezik hoteli postaviti, za dosti riči volo, ner več pak, kir se nom zdi, de ta, tih drugih Dežel ludi, tudi mogo zastopiti: Inu mi ne smo vletimu našimu obračanu, oli Tolmačevanu lepih, glatkih, visokih, kuštnih, novih oli neznanih besed iskali, Temuč te gmajnske Krajnske preproste besede, kateri vsaki dobri preprosti slovenic lahko more zastopiti: Zakaj ta muč svetiga Evangelija inu naše Izveličane, ne stoji vlepih ofertnih besedah, Temuč vtim duhei vti risnici vti pravi veri inu venim svetim keršanskim lebnu."
Trubar v delu "Ta drugi dejl noviga testamenta" v letu 1582 naslovi "Truber od Slovenov slovu jemle" in zapiše "Le-te bukve z le-to predguvorjo vom, mujim lubim Slovenom, jest, kir sem 74 lejt star, 52 pridigar, h ti muji odhudni iz tiga svita za sebo pustim...".1
Iz obširnega dela Primoža Trubarja so to le nekateri primeri zapisov besed Slovenci, slovenski jezik, itd.
Trubarjevo prvo življenjsko delo je omogočiti Slovencu izobrazbo, kulturni razvoj in napredek, drugo pa pregon turških antikristov in širitev čistega evangelija vse do Carigrada. V tem okviru je deloval za prevod biblije v slovenščino, kar je več kot uspešno delal sam. Za prevode v glagolico in cirilico pa je potreboval prevajalca. Štefana Konzula, Slovenca duhovnika iz Buzeta je zaposlil že 1552 v Rothenburgu. Da Štefan Konzul niti glagolice, niti "hrvaščine" ni ravno dobro poznal, je razvidno iz tega, da ga je odgovoren, vesten in natančen Primož Trubar leta 1559 poslal v Lublano, da tam preverijo pravilnost njegovega prevoda. V Lublani je Konzul spoznal dalmatinskega duhovnika Antona Dalmata (Aleksandrovića), ki je pregledal in popravil Konzulove prevode. Kmalu pa se je še on zaposlil kot prevajalec pri Primožu Trubarju.1 Kljub temu so glagolaši na Dolenjskem (v slovenski marki oz. windisch marck) Konzulove in Dalmatove prevode ocenili kot površne z dosti napakami.2 To nedvomno kaže, da niti Dalmata ni bil suveren v glagolici, kar je vestnega in delu predanega Primoža Trubarja močno zmotilo.
Usoda je hotela, da sta se Primož Trubar in Baron Ivan Ungnad (1493-1564), slovenski plemič in prvoborec bojev proti Turkom, doma iz gradu Ženek pri Pliberku, srečala. Ivan Ungnad je posredoval pri württemberškemuvojvodi Krištofu in Trubarju priskrbel mesto duhovnika v Urachu.3 Po januarskem sestanku leta 1561, se je Ivan Ungnad, ki je v boju proti Turkom meč zamenjal za moč besede, odločil prevzeti Trubarjevo slovensko-hrvaško podjetje v svoje roke. Ustanovljen je bil "Biblični zavod v Urachu", katerega lastnik in blagajnik je bil Ivan Ungnad, principal zavoda in prevajalec v slovenščino je bil Primož Trubar, Štefan Konzul in Anton Dalmata pa prevajalca v "hrvaščino".4 Septembra 1561 je Trubar iz Lublane v Urach pripeljal pravoslavna popa, Ivana Malaševca iz osrednje Bosne in Matijo Popovića iz osrednje Srbije ter ju zaposlil kot prevajalca v glagolico in cirilico. Nova prevajalca pa sta bila zahtevana jedca, katerih vzdrževanje si skromnosti in trdega dela vajen Primož Trubar, verjetno tudi zaradi premalo opravljenega dela, ni mogel dolgo privoščiti.5
Ali imena Slovinci (Slovenci) v Bosni in Dalmaciji ne pomenijo pravzaprav Hrvate Slovane? Nikakor ne. Slovani je nova beseda, v uporabi šele od 19. stoletja. Imena Slovenci in Slovinci, ki so ves srednji vek dokumentirana na področju Bosne in Dalmacije, nikakor ne pripadajo Hrvatom, čeprav si ti še kako prizadevajo, da bi zameglili sliko, ko Slovince razglašajo za Hrvate ter manipulirajo (glej) z imeni Sclavoni in Sclavonia. Dejstvo pa je, da Benečani Hrvatov niti enkrat, niti pomotoma ne imenujejo Sclavoni, pač pa vedno le Croati. Ne smemo namreč mešati pojma Hrvati, kot ga razumemo danes in Hrvatov izpred 500 leti. Takrat so bili Hrvati kot "etnos" (severna Dalmacija), še v bistveni manjšini med večinskimi Slovenci, a ker so v rokah držali oblast, vse listine navajajo politično ime Croatia (Hrvaška).
Za povprečnega Slovenca, ki je obiskoval ideološko obarvano šolo, so te razlage nedoumljive. Zakaj? Zato ker jim ni nihče povedal, da so se Hrvati in Srbi priselili med avtohtone Slovence, tako kot so se Madžari priselili med Slovence v Panonijo, posledica pa so bile vsako stoletje manjše slovensko ozemlje in jezikovni otoki, ki so navedeni v srednjeveških virih. Kot danes vidimo, je slovenski jezik zamrl, madžarščina in srbščina (hrvaški jezik je le mešanica srbščine in slovenščine) pa sta se zažrli v Slovence.
Iz zgodovinskih podatkov je razvidno, da je bila v Trubarjevih časih Slavonija še slovenska, prav tako Zagreb s širšo okolico in verjetno tudi severna Bosna ter posamezni predeli Dalmacije, predvsem otoki. Zaradi bega prebivalcev osrednjega Balkana (Srbov) pred Turki proti zahodu, pa je bilo mešanja prebivalstva nedvomno več, kot 100 let poprej.
Glede na osnovno poslanstvo Bibličnega zavoda v Urachu, to je razširjati čisto besedo evangelija vse do Carigrada, bi morali biti poleg hrvaškega jezika, omenjeni tudi srbski, bolgarski in makedonski jezik, vendar o teh jezikih ni ne duha ne sluha. Sodobna jezikovno narodna slika, kot jo poznamo danes, v Trubarjevem času še ni obstajala. Srbi kot jezikovna enota niso niti enkrat samkrat omenjeni, čeprav prevajalec Popović izhaja iz današnje osrednje Srbije. Tudi se Trubar ne ukvarja s tem, kje se konča ena govorica in začne druga, se ne ukvarja s problematiko mešanja jezikov in jezikovnih otokov, niti s tem, kateri narod je avtohton in kateri priseljen, pač pa se ukvarja s problematiko Turkov, katere rešitev vidi v širjenju božje besede na okupirana ozemlja.
V ta namen izdaja knjige v slovenskem jeziku (gotica, latinica) in hrvaškem jeziku (latinica, glagolica in cirilica), ki naj dosežejo bralca vse do Carigrada. Točnih meja Trubar ne opiše, verjetno tudi zaradi tega, ker so posamezni pojmi in deželne meje v njegovem času čisto jasne, pa tudi zaradi tega, ker pri njegovem poslanstvu jezikovne meje niso pomembne, ker je ravno z namenom doseči vsa ljudstva do Carigrada, dal tiskati knjige v različnih pisavah. Trubar meje med Notranjo Avstrijo in razpadlo Ogrsko sploh ne upošteva. Zanj so Slovenci vsi, na eni in drugi strani meje Svetega rimskega cesarstva.
V Bibličnem zavodu so med leti 1561 - 1564 tiskali slovenske, glagolske, cirilske in italijanske knjige. Kar 25 del je bilo natisnjenih v "hrvaškem" jeziku (12 v glagolici, 7 v cirilici in 6 v latinici).1 Iz zapisanega je razvidno, da današnji srbski in "hrvaški" jezik Trubar pozna le pod imenom hrvaški jezik. Zanj ne obstaja razlika med tema dvema jezikoma? Zato ker je razlika sodobna, umetna. In če pogledamo le nekaj deset let nazaj, tudi marsikateri sodobni ideološko neobremenjen jezikoslovec te razlike ni videl2, tako da je Trubarjeva opredelitev čisto na mestu. Trubarju obstaja poleg slovenskega, le še en enoten jezik, ki ga imenuje po Sloveniji najbližji, po obsegu pa skromni ozemeljski enoti kar "hrvaški", le tega pa deli izključno glede na vrsto pisave (latinica, glagolica, cirilica).
lat. Sclavonia = slo. Slovenija, Hrvaška sega do Kolpe5
Zgoraj zapisano velja za Hrvate na njihovem takratnem ozemlju, to pa je južno od Bele krajine, na področju Like in Korduna. Enako je razvidno tudi iz zgodovinakih listin.6 Pred Turškim zavzetjem Like in Krbave, ko so Hrvati bežali na sever čez reko Kolpo in Savo, jih namreč v Zagorju in Slavoniji ni bilo. Niti v slovenskem Zagrebu ne. V mestu se je takrat govorila slovenščina.3 Torej tudi hrvaško-slovenskega kmečkega upora pod vodstvom Matije Gubca ni nikdar bilo! Bil je kmečki upor, ampak le slovenski.
Z metodo retrogradnega ponarejanja zgodovine, v interesu jugoslovanizacije Slovencev, so se z viri dokazana dejstva prikrivala in se je resnica potvarjala. Kar ne vemo mi, pa jasno pokaže popis prebivalstva Avstro-Ogrske in vedo tudi zelo oddaljeni tujci. Zato ni čudno da Talvij sredi 19. stol. zapiše: "..Croats are divided in respect to their language into two parts; one of them having affinity with the Servians and Dalmatians, the other with the Slovenzi of Carniola and Carinthia".4 ali po slovensko: "Hrvati se glede 'svojega' jezika delijo na dva dela; en del je soroden jeziku Srbov in Dalmatincev, drug del pa jeziku krajnskih in koroških Slovencev". Torej bi glede na današnje jezikovne opredelitve namesto Trubarjevega "hrvaški jezik", morali uporabiti srbski jezik, kajti hrvaščina ni enoten jezik, saj je na mnogih področjih pravzaprav mešanica srbščine in slovenščine.
Podobno je na začetku 19. stol. ugotovil Jernej Kopitar. Tisti, ki se jih imenujejo Hrvati, niso enotna etnija. Delijo se v dva dela. Severno od reke Kolpe in Save bivajo Slovenci, čeprav je njihov jezik že marsikje dosti zapacan s srbščino, južno od njih pa Srbi.7 Taka delitev, upoštevajoč beg Hrvatov in Srbov pred Turki, se dokaj dobro pokriva s staro razmejitvijo med ogrsko Slovenijo in Hrvaško po Dinarskem gorstvu.
Da gre pri glagolskih knjigah za hrvaški jezik, pri cirilskih knjigah za srbski jezik, je sodobna ideološko državna ugotovitev, ki z resnico nima veliko skupnega. Podobno neumestna bi bila trditev, da prvi Trubarjevi knjigi pisani v gotici (ostale v latinici), pravzaprav predstavljata odtis besed nekega "slovanskega" jezika, ki je zelo podoben slovenščini. Različna vrsta pisave in različna cerkev (katoliška, pravoslavna), še ne dokazuje različnega jezika. Sodobna delitev na Srbe in Hrvate v Bosni poteka pravzaprav po cerkveni opredelitvi. Vsi katoliki so Hrvati, vsi pravoslavci pa Srbi.
Trubar je leta 1555 povedal "Kedar ta Slovenski Jezik se povsod glih inu veni viži ne govori, drigači govore zdostimi besedami Krajnci, drigači Korošci, drigači Štajerij inu Dolenci tar Bezjaki, drigači Krašovci inu Istrijani, drigači Krovati." Iz te navedbe bi lahko sklepali, da je Trubar pod slovensko jezikovno območje štel tudi Hrvate, vendar pa je iz drugih primerov razvidno, da so mu lubi Slovenci vsi zgoraj našteti, razen Hrvatov.
Že iz povedanega v prejšnjem poglavju je razvidno, da je je med Hrvate štel vse na poti do Carigrada, ki niso Slovenci. V slovenščino je Trubar prevajal sam, medtem ko je za prevajanje v hrvaščino (glagolica, cirilica) najel prevajalce, največ Konzula in Dalmata.
Da Primož Trubar s Slovenci ni mislil ostale, neslovenske prebivalce balkanskega polotoka, je razvidno tudi iz tega, da je ostro zavrnil prvi poskus balkanizacije slovenščine, ki se je zgodil okrog leta 1555 v Kemptnu, ko mu je Peter Pavel Vergerij prigovarjal, da bi protestantske knjige pisal v nekem umetnem "bolgarsko"-"srbsko"-slovenskem jeziku. Primož Trubar je imel več kot zadosti slovenske narodne samozavesti in zdrave pameti, da je tak absurd sicer vplivnejšega in v takratni družbi uglednejšega moža gladko zavrnil.1
Če je v Trubarjevem času meja med Slovenci in Hrvati na Balkanu težje določljiva, pa je na severu in zahodu nekoliko lažja. Nedvomno je bila slovenska "Slavonija" od Kolpe, Zagreba do Donave, verjetno pa tudi severna Bosna, ki je bila pred Turško zasedbo sestavni del Slovenje (danes Slavonije). Na zahodu Trubar omeni Kraševce, kar v grobem lahko štejemo do takratne pomeni beneško-avstrijske meje. Zelo zanimivo pa je, da je v 16. stol. še celotna Koroška slovenska, medtem ko Zgornja Štajerska ne več. To je razvidno iz Trubarjeve navedbe v dnevniku, ko opisuje, kaj si on predstavlja pod imenom "Cerkev Božja slovenskega jezika". Trubar pove: "Urediti sem jo hotel kot naddeželno inštitucijo, povezovala bi tako Krajnsko kot Spodno Štajersko in Koroško"2 Torej Trubar, ki je imel brez dvoma zelo pretanjen čut za razlikovanje med jeziki, Koroške v svojem času ne zazna kot deloma nemške dežele. Zanj je Koroška v 16. stol. popolnoma slovenska dežela. Zato je tudi ne deli na Spodnje in Zgornjo Koroško ali kako drugače, kot naprimer Štajersko.
Slovenščina in nemščina v deželi Štajerski sredi 16. stoletja
Trubar se dobro zaveda motečih deželnih meja in želi združiti vse avstrijske Slovence pod eno streho. Podobne tokrat politične zahteve so bile ponovno postavljene šele leta 1848. Možakar je toliko političnega realista, da na začetku ne razmišlja tudi z združitvijo s Slovenci (Zagreb, Slavonija) v razpadlem ogrskem delu monarhije. Trubar še na drugem mestu, ko govori o nemško govorečih deželah, kot tako označi Avstrijsko, Zgornjo Štajersko in Tirolsko, ne pa tudi Koroške, ali Zgornje Koroške.3 Iz povedanega je razvidno, da je bila Koroška še v Trubarjevem času popolnoma slovenska! Slovenska Štajerska pa se je začela ne prav daleč južno in vzhodno od Gradca. Danes zahodna Madžarska in Gradiščanska, je bila v tistem času še močno slovenska.
Da Trubar Hrvatov ni videl kot del Slovencev, priča tudi njegovo razmišljanje glede problema pisave. Nemški slavist Rolf-Dieter Kluge mu nameni veličastni slavospev genialnosti, med drugim pravi "...To je bila filološka mojstrovina. Trubar je moral namreč najti, kako bo s črkami latinice oziroma nemškimi črkami, zmogel zapisati specifične slovenske glasove. Ko je pri težkem sestavljanju črk odklonil jezikovno sorodni hrvaški ali polski način pisanja...".4
Za individualnost slovenskega jezika in Slovencev kot naroda priča vrsta momentov. Podporniki so bili iz Krajnske, Koroške in Štajerske dežele, prav tako uporabniki slovenskih knjig. Terminologija "Slovenci", "slovenska cerkev" in "slovenski jezik", prav tako kaže na enotno duhovno misel, ki se še posebno pokaže ob dejstvu, da tudi Trubarjevi nasledniki zavračajo nenavadne in hrvaške besede.5
Primož Trubar je sledil svojemu nesebičnemu cilju in vse svoje sile z veličino svojega duha vpregel v dobro vseh ljudi, vse do okupiranega Carigrada. S svojo odprtostjo, praktičnostjo, prepričljivostjo, genialnostjo in izjemnimi organizacijskimi sposobnostmi je poskrbel ne le za napredek in izobrazbo Slovencev, pač pa nesebično tudi za tiste, ki jim danes pravimo Srbi in Hrvati, ko je z očetovsko potrpežljivostjo prenašal požrtnost in delovno neučinkovitost Ivana Malaševca iz osrednje Bosne in Matijo Popovića iz osrednje Srbije, ali pa muhavost povprečnega buzetskega duhovnika Štefana Konzula in bolehnega Antona Dalmato.
Vse te ljudi je Trubar s svojimi visokimi merili, usmerjal, vodil in nadzoroval, da je dobil kolikor toliko spodobne izdelke, da mu zaradi površnosti ne bi delali prevelike sramote.1 S Konzulom in Dalmato, katerima je zagotovil tudi eksistenco, mu je uspelo v treh letih natiskati kar 25 del v t.i. "hrvaškem jeziku". 12 knjig je bilo v glagolici, 7 v cirilici in 6 v latinici. Kar desetim izmed prvih dvanajstih knjig je napisal nemška posvetila in predgovore. Trubarjevo vlogo in pomen pri "hrvaških" knjigah pa poudarja njegova podoba na čelni strani platnic številnih knjig, medtem ko sta podobi Štefana Konzula in Antona Dalmate vedno na zadnji strani knjig.2
Brez prizadevnega in potrpežljivega Primoža Trubarja, bi tudi "hrvaških" protestantskih knjig ne bilo. Potem ko je z odhodom Primoža Trubarja Biblični zavod v Urachu izgubil glavo, po smrti Ivana Ungnada pa še finančno podporo, sta Konzul in Dalmata potrebovala kar 4 leta, da sta izdala Brenzevo postilo, zadnjo "hrvaško" protestantsko knjigo.3
V času prve in druge Jugoslavije ta zavod ideološko (Srbi-Hrvati) imenujejo kar "Južnoslovanski biblijski zavod", čeprav je to popolnoma zavajajoče, saj še vse do 19. stol. beseda Slovani, slovanski ni obstajala.4
Ob izhodu iz Ammandenhofa, si lahko ogledamo tudi spominsko ploščo, ki so jo Hrvati postavili junija 2007, v spomin na začetke hrvaške protestantske literature. Omenjena sta Konzul in Dalmata..., Primoža Trubarja pa ni ne na plošči, ne na obzorju hrvaškega vedenja o začetkih njihove protestantske literature.2 Tako kot Hrvati v tem primeru namerno ter brez kančka sramu skrivajo resnico, tako jo tudi v številnih drugih primerih. Enako umazano pot so ubrali tudi pri zanikanju slovenskosti Istre, pri proglasitvi Slovencev v Dalmaciji in Bosni za Hrvate, ali pa proglasitvi srednjeveške Slavonije za Panonsko Hrvaško. Svojo vampirsko "resnico" pa s skrajno agresivnostjo vsiljujejo svetu ter prodajajo peklenske kolačke nadevane z gnusnim žolčem kot čisto zlato.
