Zgodovina Evrope

History of Europe

© zgodovina.eu

 RAZISKAVE ŠOLSTVO POLITIKA MEDIJI SORODNO 

     
     

Medijske manipulacije

Vloga medijev

Razvoj medijev

Izvor slovenskih medijev

 

Medijske manipulacije

 

 

 novo!

Novinarsko razsodišče

 

 

Novinarji za obrambo in izmenjavo mnenj svoje neodvisnosti, strokovnosti in profesionalnosti potrebujejo skupni organ, ki bo bdel, ščitil in opozarjal, tako navzven kot navznoter.

 

Seveda je samo po sebi razumljivo, da mora tak organ skrbeti za svobodo in neodvisnost novinarskega dela, tako pred lastniki, uredniki, kot tudi pred zunanjimi vplivi. Sama vsebina je pri tem nepomembna, saj se razsodišče ne more in ne sme zapletati na vsebinskih, oz. ideoloških ali nazorskih vprašanjih. To je osnovni temelj vsakega neodvisnega  razsodišča. Če pa se razsodišče spušča v presojo ideoloških in nazorskih vsebin, ali pa pod krinko strokovnosti usmeri svoje odločitve v ideološko presojo, potem je nujna posledica takega razsodišča, da je miselno podrejeno ideologiji, nazorom in drugim zunanjim vplivom.

 

In prav to si je privoščilo Novinarsko častno razsodišče, s tem pa poslalo v javnost jasno sporočilo, da je njegova vloga podrejena nekim zunanjim vplivom in da v svojem delovanju ni niti neodvisno, ne ideološko in ne nazorsko, pač pa da izkorišča svojo pozicijo za ustrahovanje in discipliniranje, od koritarjev ožjega kroga, drugače mislečih novinarjev. Organe za discipliniranje svobodno mislečih, so imeli v časih bivšega enopartijskega sistema, pa v časih iskanja krščanskih odpadnikov, toda inkvizicija je vendarle bila organizacija ustanovljena predvsem za discipliniranje odklonov izven stanovske združbe. V tem pa se bistveno razlikuje od novinarskega častnega razsodišča.

 

 

družinski zakonik, ranka ivelija, ervin hladnik milharčič, pedlarizem, nestrpnost, laž, potvarjanje, istospolni, zločin proti naravnim zakonom

 

 

Kako vedeti, da Novinarsko častno razsodišče zares deluje v zaščito in korist nekim zunanjim interesom? Nikakor ni dopustno v naprej dvomiti v neko organizacijo, ne da bi analitično in primerjalno pretresli materialna dejstva njenega delovanja. Torej potrebno je primerjati, kako se je razsodišče odzivalo v vseh družbeno zanimivih primerih. Če se je enim postavila v bran, v zaščito drugih pa ni ničesar storila, potem taka organizacija odraža neko zoženo usmerjenost, ki razkriva morebitno ideološko ali nazorsko pristranost, ali celo aktivno selektivno delovanje.

 

Če npr. pogledamo primer Barbare Kastelec, gre za velike obtožbe in ogorčena pisanja številnih novinarjev proti tej novinarki, ki jih nepoučeni bralci zgroženo vsrkavajo z velikimi očmi. Kdor pa je sam, brez strokovnih usmernikov, prebral Barbarin članek in navedene vire, se samo začuden sprašuje, v čem je pravzaprav problem? Čemu Novinarsko razsodišče sploh dviguje meglo? Gre za malenkostne navedbe na podlagi virov, da je le 5 % istospolnih partnerjev zvezo ohrani 20 ali več let. Pri tem se zveza šteje kot stabilna, če "zakonec" poleg stalnega partnerja, ni imel več kot 8 občasnih, izvenzakonskih zvez na leto. Novinarsko razsodišče je Barbaro obsodilo in jo obesilo na sramotilni publicistični steber, ker ni izrecno navedla, da podatek velja za zadnjo istospolno zvezo.

 

Glede na to, da se stalne zveze vzpostavijo šele po 25 ali celo 30 letu starosti in če predpostavimo, da so bile vse predhodne istospolne zveze daljše, npr. 25 let, kar bi bil edini smisel očitka, bi to sporni podatek za 0,5 % izboljšalo v korist istospolnih! Hkrati pa bi bili taki istospolni pari stari kakih 70 let (25 + 25 + 20), kar pa je smešna, neresna in nestrokovna predpostavka. Močno nad zgodovinsko običajno mero povečan porast spolnih odklonov, gre namreč v korak s povečano porabo spojine PBC. Svet je s to izredno strupeno in nevarno spojino zasičen od leta 1980 in to predvsem na rovaš rasti elektronske industrije, ta pa se razmahnila nekako v zadnjih 50 letih. Da to drži, je razvidno tudi iz tega, da je pri mlajši generaciji, bistveno več odklonov spolnih usmeritev, kot pa med starejšimi od 50 let. Pri tem je treba upoštevati tudi, da so s PBC-jem prej začeli zastrupljati ljudi na zahodu, kot na vzhodu. Narava nam jasno kaže, da sedanje število istospolno usmerjenih ni ne normalno, ne naravno.

 

Iz enega primera, ki je ušlo Novinarskemu razsodišču, ni mogoče sklepati celoto in delati nevzdržnih zaključkov. Sploh ne iz problematike istospolnih, ki gotovo ni blizu vsem novinarjem. Potrebno je vendarle pogledati širše in na celotno pisanje predvsem tistih novinarjev, ki jim pripada Ranka Ivelja, to pa so novinarji iz medijev kontinuitete enopartijske diktature, ki na medijski sceni predstavljajo večino.

 

Znano je, da so politični predstavniki te iste kontinuitete zelo zavirali slovensko osamosvojitev, tako s težkimi dejanji, npr. s sodelovanjem pri zaplembi orožja TO (izdajalska kolaboracija z okupatorjem), s protislovensko izdajalsko dejavnostjo v tujini1, kot tudi z na videz blažjimi potezami. Med slednje naj bi šteli npr. ukrep za zmanjšanje odstotka glasovanja na plebiscitu za slovensko samostojnost. Zakaj naj bi? Zato, ker bi prav ta poteza lahko imela tragične posledice za slovensko samostojnost. Dejansko ni šlo za nič drugega, kot predvsem pred zunanjimi opazovalci, poskušati čim bolj razvrednotiti podporo slovenski samostojnosti.

 

V javnosti se razglaša, da je za slovensko samostojnost glasovalo 88 % ljudi, v resnici pa je za svobodo slovenskega naroda v samostojni Sloveniji glasovalo 95 % ljudi. Od kod razlika 7 %? To je zasluga totalitarne kontinuitete, ki je vztrajala pri tem, da se lahko plebiscit za slovensko samostojnost šteje kot pozitiven le, če ZA glasuje preko 50 % vseh volivcev iz glasovalnih spiskov. Če seštejemo tiste v bolnišnicah, v tujini, zadržane in tiste proti osamosvojitvi ter če bi preveč volivcev ostalo doma, bi plebiscit ne uspel. Če bi torej prišlo na volišče 50 % vseh, pa bi 100 % glasovali za slovensko samostojnost, bi plebiscit ne uspel, kar je svojevrsten svetovni fenomen! S takim načinom štetja, bi se mnoge stranke ne sprehajale po parlamentarnih koluarjih.

 

novinarsko ne častno razsodišče, nestrpnost, laž, potvarjanje, sprenevedanje, klientelizem, izločanje, inkvizicija

 

 

Tak način štetja je razlog za objavljen podatek, da je 88 % vseh volilnih upravičencev glasovalo za slovensko samostojnost, čeprav jih je v resnici 95 %. Povprečna volilna udeležba med leti 1992 in 2011 je bila 69,6 % in če upoštevamo pri tej volilni udeležbi, da bi jih 95 % glasovalo ZA, bi po zaslugi totalitarne kontinuitete objavili podatek, da je ZA glasovalo le 66,2 % in ne 95 % glasovalcev, kot bi v resnici jih. Gre torej za preračunljivo zlobno manipulacijo.

 

Vsa ta leta se v medijih objavlja podatek, da je za slovensko samostojnost glasovalo 88 % ljudi. To je laž in namerno vzdrževanje potvorbe. Novinarsko razsodišče pa na to sprevrženo manipulacijo ni nikdar nikogar opozorilo, ali ga celo obsodilo, zaradi omalovaževanja naše svete odločitve za samostojnost. S pomembnostjo le te, se istospolna problematika niti meriti ne more, a vendar je Novinarsko razsodišče zaboje svoje municije usmerilo v napad na popolnoma nepomemben podatek, tistega temeljnega, o osnovah slovenske države, katere del so žal tudi izdajalci domovine, pa ni reklo ničesar. Taka dejanja jasno kažejo, kaj jim je domovina.

 

Glej tudi Dvojna merila.

 

 
1Per passione, Piero Fassino, kjer italijanski komunistični prvak priznava, da so ga slovenski komunisti 1991 prosili, naj Italija in EU ne priznata Slovenije!

 

Novinarsko razsodišče

Neodvisnost novinarjev

Praktičen primer neodvisnosti

Dvojna merila

Petokolonaštvo časnikov

     

nazaj

    
    
     
     
  

Neodvisnost novinarjev

 

 

Neodvisnost novinarjev je pomembna za zdravo in demokratično družbo. Neodvisnost pomeni, da mora biti novinar v svojem pisanju svoboden. Podrejen ne sme biti ne lastniku medija pri katerem je zaposlen, ne šefu in ne svojemu uredniku, pa tudi ne svojim nazorom, vplivom šolske usmeritve, vplivom družbe v kateri se novinar zadržuje, vplivom družinskega okolja in drugim vplivom. Še manj pa sme biti novinar odvisen od denarja oz. svojih želja, ki jih lahko hitro uresniči s sprejemom podkupnine za protiuslugo, še posebej, če gre na drugi strani za kak vpliven koncern ali multinacionalko, ki želi preko odprtih novinarskih vrat, svojim interesom podrediti celotno družbo.

 

Verjetno ni potrebno veliko vedenja za spoznanje, da se večini otrok zasvetijo učke in zašibijo kolena, ko pred nosom uzrejo drago jim sladkarijo ali igračo. Ker so številni odrasli le fizični narastek nadgrajenega otroškega uma, nas mora to še posebej skrbeti. Liberalistična (permisivna)a,b,c,d,e,f,g,h vzgoja je namreč načrtno in namerno usmerjena v vzgajanje osebkov, ki nikdar ne odrastejo. Menda so tako vzgojeni ljudje najboljši nebrzdani potrošniki, s katerimi je mogoče z lahkoto manipulirati.

 

Ali je torej mogoče govoriti o neodvisnosti novinarstva? Glede na goro poučnih izkušenj iz različnih obdobij družbenega razvoja, je mogoče gladko pritrditi, da o neodvisnosti novinarskega dela ni mogoče govoriti, razen morda v izjemnih primerih, ko za obravnavano zadevo ni posebnih interesov. Taka pisanja pa se le izjemoma prilepijo tiskarskih črk. Danes je še največ neodvisnih pisanj mogoče prebrati ne od novinarjev, pač pa od tistih, ki utorajo pot resnice, od tistih, ki jim je za resnico v tem izprijenem svetu še mar, za svoje požrtvovalno delo pa niso od nikogar plačani.

julij cezar, nadzor nad pisano besedo

Duh Julija Cezarja bdi na piscem.
Je danes kaj drugače?

 

 

Torej izpod peres novinarjev, ki so službeno vpeti v take ali drugačne strukture, katere so pod vplivom takšnih ali drugačnih interesov, le težko preberemo resnično neodvisno vsebino. Edino upanje za neodvisno pisano besedo, je izjemno pomembna svoboda interneta. Ker pa resnica o umazanijah politike, vojne in velikih korporativnih poslov (WikiLeaks, Monsanto, idr.), preko interneta vse prevečkrat najde pot do začudenega bralca, obstaja velik interes za nadzor in usmerjanje interneta (ACTA, stopACTA), v skladu z interesi monopolnih igralcev, ki so v zastrašujočem sporu z resnico. Jasno da so ukrepi, ki so posledica političnih in finančnih monopolov, vedno toliko zakriti z raznimi floskulami in pozitivnim besedičenjem, deloma pa tudi s koristnimi ukrepi, da jih na prvi pogled ni mogoče prepoznati kot zavzemanje proti svobodi besede, niti kot širjenje monopolnega vpliva.

 

V soju zapisanega je treba razumeti tudi slovenske novinarje današnjega časa, ki v ogromni večini izhajajo iz šol preživetega sistema, v katerem je bilo vse podrejeno enemu sistemu, enemu vladarju in eni oblasti, seveda preko mreže bolj ali manj vplivnih posrednikov in nadzornikov, ki so sistem vodili in vzdrževali za politični in idejni vrh enosmernega sistema. Zato tisti, ki so 60 let postavljali novinarje po lastnih potrebah, sedaj tulijo o neodvisnosti, strokovnosti in nedotakljivosti novinarjev? Zakaj? Zato da bi ohranili medijski monopol zase in za one, ki so se brez sprememb iz komunistične diktature pretihotapili v t.i. tranzicijsko levico. Res, slišati je sladke in lepe besede, toda to je le ritual za zameglitev resnice.

 

Govorjenje o strokovnosti, profesionalnosti in neodvisnosti novinarjev zaposlenih pri bivših totalitarnih medijih je propaganda, laž za tiste, ki so sami vpleteni v ohranjanje nedemokratičnosti ter tisto večino javnosti, ki jo dosti ne zanima pluralizacija totalitarnih medijev. Ljudje navajeni več desetletnega posipavanja z enostransko prikrojenimi informacijami, se ob nadaljevanju istega zavajanja počutijo povsem domače, čutijo lagodje. Sprememba bi njihovo psiho in dojemanje zaposlila z novim razmišljanjem, za kar pa je vsaj na začetku potreben trud, so potrebni novi koraki in energija, tega pa vsi ne zmorejo.

 

 

liberalizem, dolge sence

 

Nižje ko tone vir moči, daljše in večje sence meče.

 

 

Velika večina sedanjih novinarjev je hote ali ne prežeta s posledicami totalitarnega somraka, kar odseva iz njihovega razmišljanja in pisanja. Tisti, ki so izdelali profesionalno novinarsko šolo v Sloveniji, so zaključili program, ki je bil eden od najbolj vplivanih in nadziranih s strani partijske nomenklature in komunistično liberalističnega režima.2

 

Glede na to, da so bili mediji, poleg v vse do najmanjše pore družbe razvejane vohunske ovaduške dejavnosti, glavni obrambno-napadalni mehanizem, je odveč najmanjša misel, da bi ti novinarji v takem sistemu lahko bili neodvisni. Celo med posameznimi totalitarnimi skupinami je prihajalo do stalnega vmešavanja v vzgojo mladih družboslovnih kadrov, predvsem FF in FDV sta bili center grobih bojev za vplivanje na popolno podreditev družbe.1 Visoka šola za politične vede, pozneje preimenovana v Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo, je imela upravičeno sloves partijske šole, po vzoru kumrovške politične šole, ki je izobraževala profesionalne politike in "komisarje", za področje javnih služb in centrov družbene moči.2

 
1Moja resnica, France Perovšek, Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, Lublana 1995, str 280
2Moja resnica, France Perovšek, Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, Lublana 1995, str 273

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Praktičen primer neodvisnosti

 

 

Denimo da 60 let gradimo absolutno monopolen trgovski sistem, naprimer z imenom YuKom. Temu sistemu pa je, da bi "izboljšali učinkovitost", prilagojena tudi celotna družba, šolstvo, itd. Tako so bili prodajalci v YuKom sistemu vzgajani, da lahko kupujejo izdelke le pri točno določenem dobavitelju, naprimer SovTernacional. V tem "demokratičnem" trgovskem sistemu, ima na deklarativni ravni vsak prodajalec "popolno" pravico, da sam odloča, pri katerem dobavitelju bo kupoval trgovsko blago. Toda kdorkoli si je drznil kupovati pri drugem dobavitelju, kot pri SovTernacional, je bil izpostavljen šikaniranjem, pritiskom, izobčenju, izgubi službe, ali pa je celo v Adamovi opravi pristal na otoku "sreče".

 

Sčasoma se je ustvaril utečen monopolen trgovski sistem YuKom, kjer so pazili en na drugega, da ni kdo slučajno kupoval pri napačnem dobavitelju, saj to ne bi bilo všeč lastniku družbe Totu. Toto je imel izbrane najzvestejše pomočnike, ki so ga nasledili po njegovi smrti. V tako dolgem času odsotnosti konkurenčnega delovanja, je prišlo do močnih osebnostnih povezav (bratstvo in enotnost) med delavci v YuKom-u in SovTernacional-u ter celo do meddružinskih prepletanj. Taka medsebojna prepletenost pa je vodila do idiličnega stanja, kjer so bili vsi vpleteni srečni. Tisti, ki so bili še posebno "nadarjeni" za promocijo SovTernacional, so bili nagrajeni z vodstvenimi funkcijami, da bi kot najbolj zagrizeni predstavniki sistema, neposredno vplivali in ocenjevali ali posamezen prodajalec ustreza njegovim (SovTernacional-ovim) merilom ali ne!

 

Po 45 letih pride do spremembe poslovnega sistema družbe in tako lahko spet demokratično, kot že prej, prodajalci samostojno odločajo, pri katerem dobavitelju bodo kupovali blago. Toda glej ga zlomka. Trg ostane zaprt in proti pričakovanjem, se trgovci ne odločajo kupovati drugje kot pri SovTernacional, ki se je novemu poslovnemu sistemu družbe prilagodil tako, da se je preimenoval v LibSocial.

 

Toda nekaj malih trgovskih družb vendarle nastane in zahteva prekinitev trgovskega monopola SocLib-a, ki je nasledil YuKom. SocLib-ovi trgovci neprestano rovarijo proti malim trgovskim družbam. Povezave iz bivšega YuKom-a pa ostanejo in se krepijo. V SocLib se na obtožbe o monopolu branijo s trditvami, da so trgovci v demokraciji povsem samostojni in v svojih odločitvah neodvisni. Na njihove odločitve in njihova mnenja ne morejo in ne smejo vplivati, saj bi to bilo proti demokratičnim načelom, za katere so se tako zavzeto borili.

 

Ko malim trgovskim družbam po dolgem času le uspe nekoliko vplivati na pravila trgovanja, zaženejo v monopolistu SocLib-u s podporo dobavitelja LibSocial-a vsesplošno paniko. Reakcija je razumljiva, saj po 60 letih pletenja trgovske mreže in medsebojnih socialnih povezav sedaj grozi, da se bodo tu in tam v mreži pojavile luknje. To pa, o groza pomeni, da bodo lahko tudi kake večje ribe izplavale ven in se izmuznile popolnemu primežu, pri čemer pa gre za neznano stanje. Predvsem pa mreža ne bo več brezpogojni trdna in ne samoumevna. V kampanijo proti novim pravilom, ki jih imenujejo boj za možnost večje izbire, strokovnost in neodvisnost prodajalcev, poskušajo vključiti tudi čim širši del javnosti, da bi dajali prepričljivejši vtis, da je tudi večina družne proti spremembam.

 

Ali lahko pri zdravi pameti kdo verjame, da bodo prodajalci, ki so bili 60 let samozadostno vpeti v trdno mrežo prodajnih pravil in prežetosti z edinim dobaviteljem in močnimi prijateljskimi ter sorodstvenimi vezmi, sedaj odprto začeli prodajati širok izbor drugih izdelkov, ki pa ni v interesu njihovih partnerjev, prijateljev in znancev? Primer, ki popolnoma odraža dejansko sliko v Sloveniji, ni mogoče odpraviti s prošnjami in moledovanjem monopolistov, pač pa z zakonskim razbitjem, ukinitvijo monopolista in razkrinkavanjem medsebojnih povezav vseh tistih, ki so sodelovali pri vzdrževanju družbeno skrajno škodljivega trgovskega sistema.

Članek napisan 9.5.2006

  
     

nazaj

    
    
     
     
  

Petokolonaštvo slovenskih časnikov
DELO, Dnevnik, Večer

 

 

Osrednji slovenski časopis DELO vodi v zadnjih nekaj letih pod glavnimi in odgovornimi uredniki, 1. med njimi Ervin Hladnik Milharčić izredno gonjo proti Sloveniji, slovenskim interesom, slovenskemu narodu in Slovencem. Vsi ljudje dobrih namer, ki se s tem ne strinjate kupujte drug dnevni časopis. Če si tega ne morete privoščiti pa izkažite nestrinjanje do blatenja svojega jezika in naroda vsaj 3 krat na teden, dokler ne bodo zamenjani rablji slovenskega naroda!

 

časopis delo

 

Dejanja tega častnika, ki se tičejo slovenskega naroda in države Slovenije so povsem nedorasla in neodgovorna, celo zakotnemu provincialnemu tabloidu, kaj šele osrednjemu dnevniku. Sprva je kazalo, da je slučajno tu in tam prišlo komu do spodrsljaja. Po tolikih spodrsljajih, na katere so bili vodilni in avtorji tudi opozorjeni, pa ni nobenega dvoma o tem, da odgovorni v Delu, vodijo proti Slovencem izdajalsko petokolonaško politiko s ciljem, še bolj zatirati slovenski narod, ga smešiti in mu poskušati vcepljati ksenofilne recepte. Kot da dolgoletnega jugoslovanskega ubijanja slovenske narodne zavesti še ni bilo zadosti, njegove sadove s še večjo vnemo negujejo in gnojijo z umetnimi gnojili nekateri mediji in ustanove, med temi v prvi vrsti Delo, Dnevnik, FDV in FF.

 

časopis dnevnik

 

Prav nenavadno je, da častnik Delo opravičuje mnoga nasilna in nizkotna dejanja izvršenih dejstev republike Hrvaške kot nujna. Pa naj gre za počitniška naselja v Istri, kopensko in morsko mejo, nuklearko, ali kako drugo izsiljevanje. Redke mlahave in boječe, večinoma papirnate odzive Slovencev in Slovenije pa blati, zaničuje, posmehuje in kritizira kot preostre in necivilizirane. Na drugi strani, vsi hrvaški mediji zaslepljeni s hrvaško politično propagando, enotno tolčejo proti Sloveniji, pri tem pa jim, kot hrvaška kvizlinška izpostava v Sloveniji, pomaga tudi častnik Delo. Ta zelo očitno dela za interese Hrvaške in proti interesom Slovenije. Naloga vsake vsedržavne časopisne hiše pa je, da dela v koristi lastne države, ali pa vsaj v duhu poštenosti, pravičnosti in nevtralnosti! Če bi slovenski mediji delovali za koristi Slovenije tako, kot hrvaški mediji delajo za Hrvaško, pa bi bilo za izdajalsko totalitaristično "elito", ki je infiltrirana v vodstvene strukture slovenskih medijev, že alarmantno, nasprotno njenim balkanizatornnim ciljem.

 

časopis večer

 

Verjetno časopisne hiše Delo nima smisla  uničiti, saj večina pridnih delavcev ni nič krivih za izdajalsko politiko njihovih vodilnih mož. Ne, pametneje, enostavneje in v vsesplošno družbeno korist je zamenjati totalitarno vodstveno sodrgo, ki širijo žalostno in žaljivo destruktivno politiko petokolonaškega tipa. To pa jim mogočajo oni, ki ideološko in vplivno obvladujejo medije, a ti skoraj vsi izvirajo iz totalitarnega gnezda, znanega po sistematičnem kršenju človekovih pravic in svobode govora.

 

Eden od kazalcev, da naslov petokolonaštvo slovenskih časnikov, ni ravno pretirana oznaka za medije, ki jih obvladujejo tisti, ki Slovencem ne želijo nič dobrega, je dejstvo, da ti mediji služijo kot zbirališča informacij za tuje obveščevalne službe, katerih interes je Slovence podrediti in balkanizirati. Eden od takih zbirališč protislovenskega delovanje, je časopisna hiša Dnevnik, ki jo nenavsezadnje obvladuje mnogo novinarjev in drugega kadra, po rodu iz bivših jugoslovanskih republik. Agenti protislovenske obveščevalne službe, že od vsega začetka slovenske samostojnosti, kot uslužbenci slovenskih državnih organov, delujejo tudi na najvišjih položajih slovenskih ministrstev in skrivoma posredujejo zaupne informacije v balkanska vohunska središča, od katerih je Dnevnik najpomembnejši. Iz Dnevnika podatki romajo v srbsko vohunsko središče, od tam pa v druge srbske državne službe in naprej.

 

Odtekanje informacij v Belgrad, teče že vsa leta, kmalu od osamosvojitve Slovenije naprej. Zelo, zelo malo posledicam vohunskih dejavnosti, pa pridejo na sled in v javnost. To se je zgodilo januarja 2008, osumljenec pa je bil Marjan Šetinc. Ta naj bil podatke posredoval v časopisno hišo Dnevnik, od tam pa so podatke poslali v Belgrad. Vsebina je bila kmalu objavljena v časopisu Politika, kar je bil tudi razlog, da so na MZZ naknadno odredili izločitev posnetkov svojih delavcev. Se je pa kmalu oglasila Informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar, za katero se je izkazalo, da je že večkrat vlekla dvolične poteze, oz. drugače povedano, da ne meri enakih vatlov za ista dejanja, pač pa so le ti odvisno od politične orientacije. Zanimivo je, da ji je kmalu pritegnil tudi Dnevnik.

 

 

Zgornje vrstice so bile pisane marca leta 2003 in delno dopolnjene februarja 2012. Vsebina bo ohranjena kot spomin na petokolonaško delovanje slovenskih časnikov, ki so ga zadnih 60 let vodili najprej komunisti in nato njihovi nasledniki LDS-ovci. Do leta 2012 ni videti nobenih sprememb v njihovem delovanju.

  
     
     
     
     
  © zgodovina.eu.  -  kopiranje vsebine brez dovolenja je prepovedana  
  Stran je bila nazadnje spremenjena 25.12.2015  
     
     
     
  

nazaj