Zgodovina Evrope

History of Europe

© zgodovina.eu

 RAZISKAVE ŠOLSTVO POLITIKA MEDIJI SORODNO 

     
     

Glavna stran

Lublana

Od kod Slovenci

Od kod Avstrijci

Borba za Koroško

Osvobodilna fronta

Državljanska vojna

Latinska imena

Islam v Evropi

 

 

Avstrijci so ponemčeni Slovenci !

 

 

Tisti, ki problematiko slovenskega jezika in Slovencev gledamo z nujno potrebno multi-disciplinarnostjo, ponovno preučujemo že znane podatke in jih korigiramo z novimi spoznanji iz različnih področij. Tako prihajamo do presenetljivih ugotovitev, ki so tradicionalnim "znanstvenikom", zakrita in njihovemu umu nedosegljiva, saj večinoma le prepisujejo od drugih tradicionalnih avtorjev, ali pa med seboj delijo različne zablode.

 

Medtem ko se nekateri vodilni ?slovenski? zgodovinarji trudijo dokazovati, da smo se Slovenci pojavili šele pred kratkim ter da je slovenska država Karantanija le mit, tisti zdrave pameti že dolgo vemo, da Avstrijci niso Nemci, pač pa so le ponemčeni Slovenci. To seveda ne gre jemati absolutno, saj je jasno, da so se tudi v Avstrijo priseljevali od drugod, a velika večina Avstrijcev so le ponemčeni staroselski Slovenci. Podobno zaradi priselitev v današnjo Slovenijo, ne moremo trditi, da so vsi državljani Slovenije Slovenci, toda ta trditev je v veliki večini pravilna.

 

 

Germanisation of the Slovenes in Austrian lands is covering well with the borders of the Salzburg Archdiocese; Germanizacija Slovencev v avstrijskih deželah se ujema z mejami solnograške nadškofije


Germanizacija Slovencev v avstrijskih deželah se
dobro ujema z mejami solnograške nadškofije

 

 

Poročilo Narodnega katastra Koroške iz začetka 20. stol., jasno pove na podlagi povzetka celotne raznarodovalne slike: "Kakor rečeno, je nemštvo le umetno, narejeno s terorizmom".91 Podobno kot za Koroško, je stanje za celotno Avstrijo, le da se je ponemčevanje v severnih in zahodnih avstrijskih deželah dogajalo prej. Nekateri menijo, da je ponemčevanje prvotnih prebivalcev današnje Avstrije teklo po naravni poti, a videti je, da je imela pri zgodnjem ponemčevanju prste vmes solnograška cerkev. O germanizatorskih težnjah in podvigih solnograške cerkve, že v 9. stoletju, govorijo tudi viri.8,9 Sredi 19. stol. se je ponemčeno slovensko ozemlje namreč dobro ujemalo z ozemljem, ki je spadalo pod slonograško nadškofijo.

 

Če pridemo do takih ugotovitev domači avtorji, nas ne jemljejo resno, ali se v svoji mentalni skromnosti celo norčujejo iz tega. Zato nas veseli, da je prišla potrditev naših tez tudi iz tujih logov. Pa ne zaradi tega, da bi svobodomiselni Slovenci dobili potrditev tistega kar je neizpodbitno, to že vemo. Tuje potrditve so potrebne tistim, ki imajo sami premalo samozavesti, da bi si drznili dvigniti glavo iz močvirja zaostalih zablod. Toda žal so prav taki Slovenci velikokrat na pomembnih mestih družbenega delovanja.

 

Zato objavljamo povzetek 9.10.2004 v Delu objavljenega pogovora z avstrijskim profesorjem.

 

Pogovor o slovenskosti Avstrije

Kako je Avstrija postala nemška?

 
     

nazaj

    
    
     
     
  

Pogovor s prof. Ottom Kronsteinerjem, avstrijskim slavistom:

  
     
     
  

V čem je Koroška bolj provincialna, kot se nam zdi Slovenija?

 

Obstoj tisočletne nemške Avstrije je predsodek in neresnica. Avstrija je bila vedno večkulturna, v njenem osrednjem delu pa so sprva prevladovali Slovenci. Šele mnogo pozneje je nad njimi prevladala nemščina. To je tako zelo globinsko navzoče, da je celo samo ime Österreich slovenskega izvora! Prva omemba tega imena je namreč v nekem dokumentu iz 10. stoletja, ki dokazuje, ki dokazuje, da izvira to ime iz krajevnega imena gore, katere izvirno, slovensko poimenovanje je Ostravica - ker je na obe strani zelo strma. Slovenistika ima v Avstriji zelo dolgo tradicijo, delno v pozitivnem in delno v negativnem smislu. Zdaj bi morali pokazati, kakšno vlogo je imena Slovenistika do zdaj in kakšno bi morala imeti v bodoči skupni Evropi. Slovenistika je namreč na avstrijskih univerzah potisnjena v kot, marginalizirana, vendar ne zavoljo nemško govorečih Avstrijcev, temveč zaradi velike prevlade, ki jo imajo na oddelkih za slavistiko hrvaški profesorji. Težave med Slovenci in Hrvati v Avstriji so posledica obrata, ki je nastal po odhodu Franca Miklošiča, prvega slovenista na Dunajski univerzi, ki je tudi ustanovil ta oddelek, in po prihodu Vatroslava Jagića, ki je začel z antislovensko usmeritvijo dunajske slavistike. Odtod tradicija napetosti, ki trajajo do danes. V Avstriji imamo namreč univerzitetni zakon, po katerem je Slovenistika polni univerzitetni predmet. Ker prevladujejo hrvaški profesorji, so tudi informacije, ki jih dobivamo z dunajske univerze, hudo pomanjkljive. V Avstriji še vedno le redki vedo, da so Brižinski spomeniki najstarejši zapis slovenske besede. Nastal je v nekdanji Karantaniji, na ozemlju sedanje avstrijske Koroške in Štajerske, se pravi v Avstriji. Vsa krajevna imena do črte med Linzom in vzhodno Tirolsko, ki vsebujejo kakršnekoli slovenske prvine - in teh je izjemno veliko - so po izvoru ne »slovanska«, ampak koroška, se pravi slovenska. Ko sem davno tega pisal svojo disertacijo o slovenskih krajevnih imenih, me je profesor zavrnil: »Ne, to niso slovenska, to so slovanska imena.« In pod tem naslovom je žal disertacija izšla. V resnici so to slovenska imena in jih je ogromno, vse do Donave na severu ...

 

 

  
  

Vi poučujete slavistiko na univerzi v Salzburgu?

 

Ja, ker nimamo katedre za slovenistiko, temveč za slavistiko, ki vključuje širši spekter slovanskih jezikov. Dr. Katja Sturm-Schnabl, ki je prav tako sodelovala na simpoziju, pa je profesorica slovenistike na dunajski univerzi, kjer sploh ni sistematiziranega univerzitetnega mesta. Na žalost je tradicija tako močna, da potvarja tudi vedenje avstrijskih filologov, saj so nekateri Hrvati prepričani, da so Slovenci kajkavci ali alpski Hrvati in slovenistiki še vedno ne dajo mesta, ki ji v okviru univerze pripada.

 

  
     
  profesor dr. Otto Kronsteiner  
     
  

Redni profesor dr. Otto Kronsteiner

  
     
  

Na kakšne načine pa se trudite, da bi spremenili odnos do slovenistike?

 

Tudi ta intervju lahko pripomore k širjenju zavesti o pomenu slovenistike. O tem, da so bili Brižinski spomeniki slovenski in da se je v srednjem veku na današnjem avstrijskem ozemlju govorilo slovensko; da je bil to deželni jezik, ne samo na Koroškem, ampak tudi na Štajerskem, se pravi na območju bivše Karantanije. Slovenci in »Avstrijci« smo torej tu skupaj že tisočletje, praktično od vedno. Zato je avstrijsko kulturno in literarno zgodovino potrebno praktično napisati na novo.

 

  
  

Vendar je potem bolj smiselno zgodovinsko zavest spreminjati v Avstriji, Slovenci se zavedamo pomena Brižinskih spomenikov za našo kulturo.

 

V Sloveniji se včasih širi tudi napačno prepričanje, saj z dunajske univerze prihajajo »hrvaške« informacije. Univ. prof. dr. Radoslav Katičić, je bil dvajset let grobar slovenistike na dunajski univerzi. Preprečil je vsakršno sistematizacijo, ki bi bila nujno potrebna. Za marginalizacijo slovenistike v Avstriji torej niso krivi samo nemški Avstrijci, temveč slavisti. Na avstrijskem ministrstvu za šolstvo in zunanje zadeve slovenistiko podpirajo, ampak univerzi delovnih mest ne morejo diktirati.

 

  
  

Slovenci in Avstrijci že dolgo živimo skupaj. Zakaj se je povečevalo število nemško govorečih posameznikov?

 

Avstrijci in Slovenci smo živeli skupaj, na istih ozemljih in v istih državnih okvirih tako dolgo, da imamo skupno ali vsaj podobno skoraj vso kulturno dediščino, razen jezika. Vse težave v zvezi s Slovenci v avstrijskem prostoru nastajajo zaradi različnih neustreznih izobraževalnih sistemov. Evropska zveza je uspešno združena na ravni monetarnega sistema; na ravni povezovanja in komplementarnosti šolskih sistemov pa smo še v kameni dobi.

 

  
     
  
Popis 1846, Avstro-Ogrska monarhija, pretiran v nemško korist, Karl Czoernig, Slovenci ali Wendi Karta iz leta 1846, ki prikazuje pripadnost posameznemu narodu v takratni Avstro-Ogrski monarhiji. Rezultat popisa je močno pretiran v nemško korist. Avtor Karl Czoernig (po slov. prednikih Černik).

Avstrijske Slovence sredi 19. stol. jasno poimenuje Slovenci ali Wendi.

  
     
     
  

Zakaj pa je do tega vseeno prišlo?

 

To je bil postopni proces, ki je prišel z Zahoda in bavarski dialekt se je začel širiti, dokler ni preprosto prevladal. Dialekt, ki ga je govorila moja mama, ni bila nemščina, ampak bavarski dialekt, nemščino sem se naučil šele v šoli. Pri širjenju nemščine so imele pomembno vlogo izobraževalne institucije in cerkev.

 

  
  

Poznate teze o venetskem izvoru Slovencev?

 

O izvoru evropskih narodov imamo tisoče zgodb in tez, moja je, da Slovenci živijo na svojem današnjem ozemlju že od samih začetkov in da niso prišleki. Tu so bili še v času rimskega imperija, ko je obstajala provinca Noricum Mediterraneum.

 

  
  

Kako sodelujete s slovenskimi ustanovami?

 

Največ stikov vzpostavljamo s pomočjo osebnih poznanstev. Sam denimo sem osebno poznal vse avstrijske veleposlanike v Sloveniji. Ustanove, kot so univerze in inštituti, pa med sabo slabo ali premalo sodelujejo. Zelo primerna oblika sodelovanja bi bili skupni projekti. Študenti na Dunaju se zavedajo pomena slovenistike, zaradi dolge in bogate skupne zgodovine. V dunajskih arhivih je veliko zanimivih slovenističnih materialov, veliko snovi za znanstveno delovanje. V Salzburgu sem kot slavist v manjšini, kar konkretno pomeni, da imam na univerzi en sam glas. Sem v manjšini, zato tudi lažje razumem slovensko manjšino.

6. oktober 2007

  
     

nazaj

    
  

  
     
     
  

Kako je Avstrija postala nemško govoreča?

 

 

O tem, da je bila Avstrija nekdaj slovenska pričajo mnogi dokazi, ki pa niso sistematično zbrani in se jih med Slovenci prej taji, kot pa na veliko oznanja. V 9. stol. je zaslediti ime Slovenija tam, kjer je bila pozneje Vzhodna marka, še pred tem, pa so imeli slovensko zemljo zasedeni Obri, a danes je to Spodnja Avstrja. Zgodovinar Franc Kos je na podlagi stotin virov, ki jih je preučil dokaj jasno določil meje Karantanije in Panonije ter jasno povedal, da gre za slovenski, ne slovanski deželi: "Slovenija je bila v devetem stoletju obširnejša kakor dandanes. Obsegala je Karantanijo in sosedne pokrajine (I, št. 324: in Sclaviniam .. regionem Carantanorum et confines eorum). Ena izmed teh sosednjih pokrajin je bila Panonija (I, št. 267: in Sclaviniam, in partes videlicet Quarantanas atque inferioris Pannoniae)". Druga sosednja pokrajina Karantanije, ki je bila tudi del Slovenije, je bila zemlja med Anižo (op.p.: Enns), Donavo, Dunajskim lesom in pa štajersko mejo (gl. št. 46, 121, 306)".1

 

Pogoji za raznarodovanje Karantanije

 

Kako in zakaj je prišlo do ponemčevanja Karantanije, poznejše Avstrije? V 8. stol. se je slovenska država Karantanija v času, ki je bil Slovencem zelo nenaklonjen, povezala v državno skupnost Vzhodno Frankovske države. Glavni razlog, ki je karantanske Slovence pahnil v to skupnost so bili nomadski Obri azijatskega izvora. Glavna posledica tega pa sprejem krščanstva in fevdalizma, ki ju kot kaže razvoj dogodkov v celotni Evropi, itak ni bilo mogoče zaustaviti.

 

Kar pa je usodno vplivalo na slovenstvo vzhodnih Alp, je bila vključitev slovenske Karantanije v skupnost sicer enakopravnih držav Saške, Frankovske, Švabske in Bavarske, katerih plemstvo je bilo večinoma protonemško. To je razlog, da je nemščina postala državni jezik in iz najvišjega državnega nivoja polagoma vplivala na širjenje nemščine med plemstvom. Sprva je bilo karantansko plemstvo predvsem slovensko, po pravilih fevdalnega (gospodarskega) in državnega (političnega) sistema pa so polagoma prevzemali slovenska posestva tudi tuji fevdalci in pa cerkev.

 

Ponavljanje zgodovine

 

Če danes pogledamo evropsko skupnost lahko vidimo, da so interesi in postavitev pravil, kako priti do tuje lastnine praktično identični srednjeveškim. Nove članice so postavljene pred dejstvo, da morajo pred vstopom sprostiti nakup svojih nepremičnin (gospodarstvo), da morajo sprejeti pravila skupnosti oz. prilagoditi zakonodajo EU (politična podreditev), iz česar mnogokrat izhaja tudi jezikovna podreditev. Slovenija je morala pod pritiski evropskega komisarja spremeniti 15. člen ZJRS. Razlogi so bili močno za lase privlečeni in bi jih bilo zlahka zavreči, a Slovenija je žal klonila pred pritiski, ne pred argumenti, tuje jezikovne ekspanzije. Res da krito pod plaščem enakosti za vse. Ali lahko tisti, ki so ga skozi zgodovino zlorabljali, izželi, raztrgali in skoraj uničili, tekmuje s tistimi, ki so se na račun žrtve z imperializmom, na nepošten način za nekajkrat povečali? Ne more, to ni upoštevano in zato ne moremo govoriti o enakosti za vse.

 

Tako kot v EU, so tudi v frankovski državi bili enakopravnejši tisti, ki so imeli večjo moč. Agresivnejši so svoja pravila vsiljevali ostalim. Posledica je bila, da so z osrednjo državno podporo, na Solnograškem, na zgornjem in spodnjem Avstrijskem, zlagoma začela prehajati popolnoma slovenska ozemlja v tujo last. Fevdalci so imeli interes iz zemlje pridobiti čim večje premoženje, zato so na neobdelana področja slovenske zemlje iz svojih matičnih posestev začeli naseljevati Bavarce. To je imelo za posledico nastanek "nemških" jezikovnih otokov. Jezik tujih otokov se je s porokami, trgovanjem in drugimi stiki širil, kajti znano je, da se v enakih pogojih in ob enaki številčnosti enostavnejši jezik hitreje širi kot dovršen in zato težji jezik.

 

 

slovenci, nemci, jezikovni otoki, štajerska 1910


Slovenski jezikovni otoki na Štajerskem leta 1910

in nemški otoki na slovenskem Štajerskem5

 

 

Jezikovni otoki so imeli različne usode. Močnejši so se ob podpori prevladujočega državnega jezika širili, manjši pa so se tudi utopili v slovenstvu. Postopoma so se nemški jezikovni otoki širili ter se deloma spojili, kar je izrinilo prvotno slovenščino v jezikovne otoke. Ti so počasi propadali, predvsem od uvedbe obveznega šolstva je proces germanizacije potekal zelo hitro.

 

Nemška laž o ustaljeni jezikovni meji v 15. stoletju

 

Umikanje slovenske jezikovne meje od severa proti jugu v neki strnjeni črti za 1 uro hoda na vsakih 100 let, kot so trdili Nemci v 19. stol., se ni nikdar zgodila. Naravni zakoni in dejanski primeri namreč ne dopuščajo takih poenostavitev. Če pogledamo stanje v Avstriji, Ogrski, Turčiji (Bosna, Bolgarija, Makedonija, Grčija) ali Franciji pred genocidom državnega jezika nad ostalimi jeziki 19. stol., je jasno razvidno, da so bili imperialni jeziki takrat še v manjšini, a so zlagoma začeli dušiti in izrivati ostale jezike in jih utapljati v jezikovne otoke.

 

Tako je bilo tudi v Avstriji ter na Štajerskem in Koroškem. Slovenski jezikovni otoki so se obdržali najdlje prav tam, kjer je bilo mešanja prebivalstva najmanj, tj. v odročnih dolinah in hribovitih predelih. To tudi pojasnjuje trditev planincev iz Bohinja, da so v 30-ih letih 20. stol. pod Velikim Klekom na skrajnem SZ Koroške z domačini govorili slovensko, česar so bili ti po njihovih besedah strašansko veseli, ker se z nikomer več niso mogli pogovarjati v svojem domačem jeziku. Pod Velikim Klekom boste našli ime Pastirce (Pasterze). Kdo potrebuje pojasnilo o pomenu in slovenskosti imena?

 

Z drugega vidika obstoj slovenskih jezikovnih otokov v še skoraj današnje čase potrjujejo tudi slovenski ostanki na skrajnem severnem delu dežele Koroške. Ti predeli imajo celo bolj slovenski značaj kot ozemlje na južnem delu Koroške, kjer še danes govore slovenski jezik? Da je bila resnica o obstoju Slovencev na severu dežele za Nemce zelo nadležna potrjuje tudi smrtno ustrahovanje Slovencev, ki so spričo nemškega genocida celo pred Slovenci v strahu tajili, da so Slovenci.

 

Očitno je, da gre pri znanih navedbah, da se je slovensko-nemška jezikovna meja v grobem izoblikovala nekako v 15. stol. tam, kjer so jo našli sredi 19.stol., za težko nemško prevaro. Namen slepilnega konstrukta 19. stol. je bil lahkotna, samoumevna prisvojitev ozemlja, ki naj bi bilo že več stoletij ponemčeno. Ta ozemlja so bila dolgo slovenska, s posamičnimi bavarskimi ali frankovskimi priseljenci, ki so ponekod tvorili nemške jezikovne otoke. Načrtno in usmerjeno državno ponemčevanje kmečkega prebivalstva Koroške in Štajerske, pa se je začelo šele z uveljavitvijo šolstva Marije Terezije in Jožefa II.

Slovenska Koroška in Štajerska

 

V nasprotju z uradnimi stališči je spoznanje, da je v 16. stol. še velika večina dežele Koroške slovenska, medtem ko Zgornja Štajerska ne več. To je razvidno iz Trubarjeve navedbe v dnevniku, ko opisuje, kaj si on predstavlja pod imenom "Cerkev Božja slovenskega jezika". Trubar pove: "Urediti sem jo hotel kot naddeželno inštitucijo, povezovala bi tako Krajnsko kot Spodno Štajersko in Koroško"2 Torej Trubar, ki je imel brez dvoma zelo pretanjen čut za razlikovanje med jeziki, Koroške v svojem času ne zazna kot deloma nemške dežele. Zanj je Koroška v 16. stol. slovenska dežela. Zato je tudi ne deli na spodnjo in zgornjo Koroško ali kako drugače, kot naprimer Štajersko. Ko nasprotno Trubar našteva nemško govoreče dežele, kot take označi Avstrijsko, Zgornjo Štajersko in Tirolsko, ne pa tudi Koroške, ali zgornje Koroške.3 Iz povedanega je razvidno, da je bila Koroška še v Trubarjevem času po značaju slovenska dežela!

 

 

language proportions in Styria mid 16th century, slovene, german, language, slovene national line 1918


Slovenščina in nemščina v deželi Štajerski sredi 16. stol.
(majhni jezikovni otoki niso prikazani)

 

 

Več kot jasno je, da se nemško-slovenska jezikovna meja v 15. stol. ni ustalila tam, kjer je bila v 19. stol., pač pa da se je v 4-ih stoletjih nemščina močno razlezla proti jugu in proti severu. V tem smislu je potrebno kritično presojati tudi pojem Spodnja Štajerska, ki jo navaja Primož Trubar. Slovenska spodnja Štajerska v 19. stoletju obsega ozemlje, ki je nekaj severnejše od današnje slovenske meje. General Rudolf Maister se je z avstrijskim polkovnikom Passyem dogovarjal o poteku nemško-slovenske razmejitve v deželi Štajerski blizu mesta Wildon, kar je kakih 25 km severnejše od današnje državne meje. To pove, da mu je bila znana prikrita, upravna asimilacija Slovencev, ki jih je še hotel rešiti dokončne germanizacije.

 

Kje je spodnja in zgornja Štajerska?

 

Pojem Spodnja Štajerska je mogoče tolmačiti glede na interese tako ali drugače. Trubar ni opisal konkretne štajerske jezikovne meje, zapisal je le spodnja in zgornja Štajerska, saj je bilo v njegovem času jasno, kje ta meja poteka. Jasno je bilo tudi, da so v Gradcu, ki je bil glavno mesto Notranje Avstrije (nekdaj Karantanije), v 16. stol. plemiči in deželni zastopniki vseh treh dežel močno, tudi finančno podpirali tisk in širjenje slovenskih protestantskih knjig. Ali bi podpirali širjenje slovenskih knjig, če bi bila takrat Štajerska že večinoma nemška dežela?

 

Adam Bohorič, ki so ga deželni stanovi (plemstvo, meščanstvo in cerkev) Notranje Avstrije v Gradcu najeli in plačali, da je sestavil prvo slovensko slovnico pravi, da je velik del spodnje Štajerske slovenski, ali latinsko: "In inferiori Styria magna pars: Inde in specie dicti Slavi".4 Iz tega obratno sledi, da je bil le majhen del spodnje Štajerske nemški.

 

Kje pa je bila meja spodnje Štajerske v 16. stoletju? Prav gotovo ne tam, kjer v 19. stol., saj je v okolici Gradca vse polno slovenskih osebnih in drugih imen, kar posredno kaže, da je bila času 16. stol., ko so se šele začeli zapisovati priimki v upravne knjige, okolica Gradca še pretežno slovenska, še neponemčena.

 

 

štajerska, meja, spodnja, zgornja; border of lower upper styria


Naravna meja med spodnjo in zgornjo Štajersko

 

 

Za splošno določitev pojma zgornji in spodnji je potrebno upoštevati, da ga je opredeljeval, če je bilo to le smiselno, tok glavne reke na nekem ozemlju, lahko pa tudi lega glede na glavno mesto ali izstopajoča ozemeljski značilnost.

 

V primeru Štajerske je reka Mura zelo prikladna delitvena značilnost dežele, saj tudi prelom dežele nekako sledi reki Muri. Gledano po strugi reke Mure bi bila točka delitve med pojmoma zgornji in spodnji pri značilnem kolenu reke (Most na Muri), 50 km severno od Gradca, od koder reka zavije proti zahodu.

 

Da bi bilo mesto Gradec lahko točka srednjeveške in zgodnje novoveške delitve je malo verjetno, saj mesto leži na sredi dokaj enotnega dela pokrajine, ki v ničemer ne izstopa. Zato je potrebno pogledati ozemeljsko razčlenjenost celotne dežele. Jasno se pokaže, da je dežela Štajerska razdeljena približno po polovici na dva geografsko izrazito ločena dela, zelo različnega tipa. Severni del ima gorski značaj, južni pa ravninski značaj z močnim panonskim vplivom.

 

Delitev dežele poteka po  gorovju Gleialpe in Fischbacher Alpen, v smeri JZ - SV proti Semmeringu. Dodaten dokaz ta meja ni le ozemeljska, pač pa tudi politična je dejstvo, da je po tem grebenu v 12. stol. potekala severo-zahodna meja Karantanske krajine. Iz številnih primerov pa vemo, da se meja še posebno po tako izrazitih črtah zlepa ne menja, ampak se skozi zgodovino vedno znova in znova ponavlja. Iz tega tudi sledi, da meja med zgornjo in spodnjo Štajersko v 15. in 16. stol. ni mogla potekati drugje kot jo je že zarisala zgodovina in je kot taka ostala v spominu deželanov.

 

Nekateri ostanki slovenstva Avstrije

 

Slovenščina pa ni izpuhtela sama od sebe, pač pa zaradi nemške kolonizacije, premoči cesarske nemščine in načrtnega ponemčevanja. Da se je slovenščina v Spodnji Avstriji še dokaj dolgo obdržala, kaže tudi podatek, da so imeli še v 15. stol. maše na Dunaju še v slovenskem jeziku. Prav tako nekaj, o sicer zelo redkem prevzemanju slovenskih besed v nemščino pove, izraz "Zu-lepsch" v dunajskem pogovornem jeziku, kar Dunajčani še vedno uporabljajo za izražanje uživanja. Če komu rečemo, da gremo "Na lepš", je vsakemu Slovencu takoj jasno, kaj s tem mislimo, v nemščini pa "Zu lepsch" nima razlage, saj ne gre za prevod, pač pa za slovensko izpeljanko iz besede lepše, lepš.

 

Ni mogoče zanikati priselitve tudi nemško govorečih, v dežele današnje Avstrije, v pokrajino ob Donavi, predvsem v Zgornjo Avstrijo in na Salzburško. Toda teh je bilo relativno malo. Potrebno je razumeti, da če več dokumentov navaja doselitve iz Bavarskega, to ne pomeni, da je bilo doselitev nemško govorečih zelo veliko, kajti na drugi strani je treba upoštevati, da o številnih staroselskih Slovencih, ki so bili tod že naseljeni že stoletja, ni bilo nikakršne potrebe pisati o njih, ker so v teh deželah živeli že stoletja. Število dokumentov zato ne kaže na sorazmernost prebivalstva.

 

Prav tako ničesar ne povedo nemški priimki. Priimki na splošno, so se začeli uvajati šele po koncu 16. stol. (Tridentinski koncil), ko je bilo že dosti Slovencev ponemčenih. Še pomembneje pa je, da so se do 19. stol. imena in priimki zapisovali izključno v nemščini. Kar se je dalo prevesti, so pisarji tudi vestno prevajali, npr. Mlinar > Müller, Volk > Wolf, Mežnar > Messner, itd. Kar pa se imen tiče, ki so se zapisovala že od vsega začetka je iz virov razvidno, da so Slovenci že v 11. stol. začeli sprejemati nemška imena.6

 

Nemško zapisana imena in priimki oseb ali nemški teksti virov nikakor ne pomenijo, da imamo opravka z osebami, ki so govorile nemško. Do 16. stol. pa ponovno tudi pozneje vsaj do konca 19. stol., po Koroškem in Štajerskem pa vse do leta 1918, naj se sliši še tako čudno, je bila nemščina slovenski knjižni jezik. Te dejavnike moramo pri raziskavah upoštevati, sicer dobimo popolnoma izmaličeno, neresnično sliko pravega stanja.

 

Na Štajerskem in na Koroškem današnje Avstrije, pa se je bila slovenščina večinski jezik še vse do načrtnega ponemčevanja z razvojem mest, predvsem pa z uvedbo obveznega šolstva. Dinamika širjenja ponemčevanja, je lepo razvidna iz spodnje tabele. Gre za načrtno voden genocid. več »

  
     
     
  
leto Slovenci Nemci 
700 100 % 0,0 % 
800 99,5 % 0,5 % 
1000 98,6 % 1,4 % 
1300 98,6 % 1,4 % 
1500 97,5 % 2,5 % 
1600 97,1 % 2,9 % 
1700 94,2 % 5,8 % 
1750 85,6 % 14,2 % 
1800 63,7 % 36,3 % 
1850 39,8 % 60,2 % 
1900 35,3 % 64,7 % 
1920 31,5 % 68,5 % 
1950 17,6 % 82,4 % 
2000 7,7 % 92,3 % 

?

 

0,0 % 100 % 
  
     
  

Tabela širjenja germanizacije
glede na delež prebivalcev Koroške, rojenih kot..

  
     
     
  
1 Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, 2. kniga, Franc Kos, Lublana 1906, str IX
2 Pogum besede, Zvone Štrubelj, Mohorjeva založba, Celovec 2008, str. 164
3 Pogum besede, Zvone Štrubelj, Mohorjeva založba, Celovec 2008, str. 197
4 Arcticae horulae succisivae, Adam Bohorič, Založba obzorja, Maribor 1987, str. 15
5 Arhiv Republike Slovenije, AS 1061
6 Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, 3. kniga, Franc Kos, Lublana 1911, str VIII
7 Narodni kataster Koroške, Ante Beg, Narodna založba, Lublana 1910, str. 59, pdf
8 Sobotni duhovni večer, dr. Metod Benedik, Radio Ognišče, 30.11.2013, 2:05:09 sek
9 Sobotni duhovni večer, dr. Metod Benedik, Radio Ognišče, 14.12.2013, 2:38:30 sek
  
     
     
     
     
  © zgodovina.eu  -  kopiranje vsebine brez dovolenja je prepovedana  
  Stran je bila nazadnje spremenjena 27.12.2015  
     
     
  

nazaj